Seminarska naloga SOCIALNI RAZVOJ

Seminarska naloga: SOCIALNI RAZVOJ

Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Franc Rakar

UVOD

TEORIJE V RAZVOJNI PSIHOLOGIJI

Razvojna psihologija se je razvila v zadnjih nekaj desetletjih iz otroške psihologije oz. iz psihologije otroka in mladostnika, ki se med sabo razlikujeta le po obsegu in ciljih.
Danes pa prevladuje prepričanje, da se človek razvija oziroma spreminja vse življenje od spočetja do smrti in prav razvojna psihologija proučuje vsa obdobja.
Razvojna psihologija proučuje vedenje v določenih starostnih obdobjih in procese in spremembe ter dejavnike, ki vplivajo na razvoj.
Poznamo več teorij razvoja, ki so jih sestavili posamezniki ali skupine znanstvenikov na podlagi raziskav in opažanj, ki so jih odkrivali pri različnih konkretnih preizkusih.
Oče »moderne teorije vzgoje« je zagotovo Jean Jacques Rousseau (1712 – 1778) in tudi »oče razvojne psihologije«. Prvi je ugotovil, da so otroci različni od odraslih, imajo svoje načine gledanja, razmišljanja in čutenja. Je prvi, ki je že opisal štiri glavna obdobja v razvoju in da otroci začnejo izkušati svet preko čutil. Zagovarjal je tudi tezo, da je človek po naravi dober in ostane tak, dokler ga nič njemu tujega ne spremeni. O kazni pa je menil, da je to naravna posledica slabega vedenja.
Začetki prave znanstvene razvojne psihologije se začnejo z opazovanjem znanstvenikovih lastnih otrok: Darwin (1872) in Preyer (1888), Holl (1846 – 1924) pa je proučeval tako vpliv družine, kot tudi odkril vrtec kot dobro institucijo za vzgajanje.
Testiranje in normativno odkrivanje pa je začel Alfred Binet, njegovo delo pa so nadaljevali Lewis Terman in drugi.
Za razumevanje poteka in zakonitosti razvoja je potrebno upoštevati vse:
- genetski zapis, ki je osnova za rast in razvoj;
- dejavnike okolja, ki oblikujejo razvoj skozi vsa življenjska obdobja.
Razvojna psihologija proučuje: telesne, intelektualne in emocionalne spremembe skozi vsa obdobja človekovega življenja.
Na razvoj pa vplivajo tudi širši dejavniki, ki jih je nujno potrebno interdisciplinirati in upoštevati (zgodovinsko, kulturno, socialno ozadje).
Govorimo o treh področjih razvoja, vendar nobeno ne deluje neodvisno od drugega, vsa tri so tesno povezana s socialnimi dejavniki.
* Biosocialni razvoj (telesni razvoj po Strasenovi, 1994) – termin poudarja prisotnost socialnih dejavnikov) je odvisen od genetske zasnove, prehrane in zdravstvenih dejavnikov, sem uvrščamo tudi razvoj motoričnih spretnosti, ki pa so delno odvisne tudi od vzpodbud okolja (npr. drznost – smučanje).
* Kognitivni razvoj je odvisen od razvoja mentalnih procesov, s katerimi pridobivamo znanje in prek katerih se zavedamo okolja. Mentalni procesi so: zaznavanje, predstavljanje, presojanje, spomin, jezik, …
* Psihosocialni razvoj je povezan z emocionalnim, osebnostnim in socialnim razvojem, kjer pa so vplivi družine, družbe in kulture osrednjega pomena.
Med najbolj vplivnimi dejavniki razvoja je zagotovo okolje, saj razvoj poteka v interakciji z njim. To povezavo proučuje ekološka smer. Uri Bronfenbrenner je okolje uredil v več podpornih sistemov:
> Mikrosistem: družina, šola, vrstniške skupine, delovno mesto;
> Mezosistem: povezave med posameznimi mikrosistemi in vpliva na dober šolski uspeh otroka, njegova prijateljstva in stike z vrstniki ali tudi obratno. Pomanjkanje ustreznih socialnih in učnih spodbud v zgodnjih letih se težko nadomesti.
> Eksosistem vključuje soseščino in strukture skupnosti (časopise, TV, javne ustanove), ki direktno vplivajo na delovanje manjših sistemov. Primer: izguba dela staršev vpliva na dogajanje v družini (manj potrpežljivosti), na povezovanje z ostalimi.
> Makrosistem pa zajema kulturo, politiko in ekonomijo.

Vsak posameznik je del številnih sistemov, ki vplivajo nanj in na katere vpliva tudi sam. Znotraj kulturno-zgodovinskega sistema so bistveni trije dejavniki:
o Skupina vrstnikov: ista generacija danes živi v svetu drugačnih vrednot (spremenila se je vloga spolov, drugačno potrošništvo, TV, računalništvo, AIDS);
o Etnična skupina – kulturna in socialna identiteta je odvisna od vrednot etnične skupine in kako starši vzpodbujajo otroke, da prisostvujejo pouku, delu;
o Socialni ekonomski status pa ima po mnenju strokovnjakov največji vpliv na različnost med ljudmi. Koliko imajo ljudje problemov je odvisno od statusne lestvice – bolj so proti dnu več imajo problemov, težje jih rešujejo, …

SOCIALNI RAZVOJ

Socialni razvoj otroka kot tudi vse ostale smeri razvoja se začnejo ob rojstvu v okviru družine in so odvisne od tega.
Osebnostno zrelost določajo lastnosti otrokovega socialnega in čustvenega reagiranja.
Z vstopom v šolo se otrokovo socialno okolje razširi, vse več ljudi pridobiva čedalje večji vpliv na oblikovanje njegove osebnosti in njegovega socialnega vedenja. Vendar pa ostaja družina še naprej pomemben dejavnik socializacije šolajočih se otrok.
V interakciji s starši si otrok postopno pridobiva izkušnje in spretnosti za nadzorovanje lastnega vedenja v posameznih dejavnostih že od svojega prvega leta, zlasti pa po drugem letu življenja, ko začne počasi zmanjševati potrebo po starševski zaščiti. Starši imajo zelo pomembno vlogo v procesu izoblikovanja samokontrole, ki je pogoj, da otrok pravilno reagira tudi, ko ni staršev, torej ponotranji nadzorovanje vedenja in prevzema vse več odgovornosti za svoje vedenje.
Posamezni značilni vzgojni slogi staršev postajajo notranji usmerjevalci in sooblikovalci otrokovega vedenja. Ob tem otrok prisvaja socialno sprejemljive standarde obnašanja in si oblikuje tudi podobo o sebi: kakšen je, kaj rad počne, kaj zna storiti.
V srednjem otroštvu od približno 6. do 9. leta pa je otrok že sposoben primerjati svoje predstave o sebi s tem kar drugi mislijo o njem. Svojega vedenja ne regulira le glede na lastne želje, temveč jih že prične usklajevati z željami in potrebami drugih tako, da predvideva reakcije drugih na lastna dejanja. Počasi internalizira vedenjske standarde in vrednote staršev pa tudi drugih ljudi, ki tvorijo njegovo socialno okolje.
Pridobivanje lastnega nadzora se poveča z vključitvijo otroka v šolo in v različne vrstniške skupine v okviru razredne skupnosti in interesnih dejavnosti. Šola postavlja pred otroka nove zahteve po delavnosti in uspešnosti ter uvaja sisteme obnašanja v okviru šolskih dejavnosti.
Otrok začne razvijati svoje komunikacijske spretnosti in nadgrajuje repertoar socialnega obnašanja ter širi strategije za nadzor svojega izražanja in vedenja. Bolje razume pomen sporočil drugih in predvideva njihove reakcije.
Razvijati mora tudi sociokognitivne spretnosti. Razumevanje vedenja v interakcijah pa je vezano na otrokovo decentracijo mišljenja (Piaget, 1968; Selman, 1980). Ta omogoča, da se otrok osredotoči na več aspektov situacije in ne ostaja vezan le na enega. Počasi se je sposoben vživljati v socialno vlogo drugega, svoje želje, misli, namene, dejanja lahko presoja z vidika druge osebe. Skozi skupno delo in diskusije z vrstniki spoznava, da so pravila lahko postavljena tudi vzajemno. V socialnem kontekstu si začne oblikovati stališča do sodelovanja,uči se, kaj pomeni biti prijatelj, sošolec, sprejemati začne različne vloge v šoli. Vse bolj usklajuje svoje vedenje s pričakovanji drugih in se uči prevzemati odgovornost za svoja dejanja in razvija samokontrolo. Vključevanje v različne skupine v šoli (kjer se počuti najvarnejši izven družine) pa otroku pomaga razvijati vedenjske standarde, ki so osebno zadovoljivi in hkrati družbeno sprejeti.
Torej socialne izkušnje si otrok pridobiva v interakcijah s starši in s sorojenci. Seveda pa se lahko zgodi, da se načini obnašanja in vedenjska pričakovanja v šoli razlikujejo. Tedaj se mora otrok prilagajati dvema sistemoma pravil in standardov ter razviti dvoje vedenjskih slogov. Najbolj pomembno je, da otrok čuti, da je njegova primarna kultura sprejeta in bo naprej razvijal temelje strpnosti do različnosti v medosebnih odnosih.
Če otrok že v družini krepi ob sorojencih občutek individualnosti si hitreje oblikuje svojo samopodobo. V interakcijah s sorojenci se uči različnih načinov reševanja konfliktov, kajti živijo skupaj in iz konflikta enostavno ne morejo oditi. Nauči se izražanja jeze in uvidi, da to ne pomeni konca odnosa. Med sorojenci se razvijajo odnosi soodvisnosti. Tudi zgodnja prijateljstva med vrstniki so opora na prehodu v šolo.
V šoli pa se počasi oblikujejo vrstniške skupine glede na podobnost med otroki: glede na stanovanjsko sosesko, starost, spol, podobne interese, socialno-ekonomski položaj, pripadnost verski, jezikovni, narodnostni skupnosti. Največkrat skupina odraža socialne možnosti, ki so jih oblikovala družinska okolja.
V vrstniških skupinah so člani v relativno enakem položaju, kar spodbuja razvoj vzajemnega razumevanja. Vendar pa imajo otroci različno razvite socialne spretnosti za komuniciranje in navezovanje stikov z drugimi. Nekateri se lažje in pogosteje vključujejo v skupinske aktivnosti, izražajo naklonjenost svojim vrstnikom, so pozorni na potrebe drugih, so taktični in učinkoviteje obvladajo medosebne spore. Vse naštete socialne spretnosti prispevajo k priljubljenosti otroka v skupini vrstnikov. Na priljubljenost vplivajo tudi: fizični izgled, temperamentne značilnosti, podobnosti z vrstniki, osebno ime.
Torej nekatere otroke vrstniki bolj ali raje sprejemajo za druženje kot druge. (Povzeto po Papalii in Oldsu, 1991), lahko otroke razdelimo na priljubljene, protislovne (kontraverzne), zavrnjene, prezrte (neopažene) ali povprečne otroke.
Kaj pomeni za otrokov socialni razvoj biti priljubljen?
Priljubljen otrok je kooperativen, rad pomaga in je duhovit. Je atraktiven, zdrav, močan in čustveno uravnovešen. Je iniciativen, prilagodljiv, čustven, sprejema druge. Njegovo razmišljanje je originalno, ima pozitivno mnenje o sebi in je samozavesten.
Taki otroci kažejo zrelo odvisnost od drugih, vprašajo za pomoč, ko jo potrebujejo, zahtevajo priznanje, ko ga zaslužijo in ne prosjačijo za naklonjenost. Tudi drugi se dobro počutijo v njihovi družbi.
Nepriljubljen otrok pa je nemiren, agresiven, sovražen, vase umaknjen, prepirljiv, anksiozen, negotov in se pogosto neprimerno obnaša. Pravimo, da je neprilagojen. Primanjkuje mu samozavesti. Je neprivlačen in se tudi počasneje uči. To otroku povzroča žalost, občutek odklonjenosti in znižuje njegovo samospoštovanje.
Glede na sprejetost v skupini ali zavračanje otroci vedo, kaj pomeni prijatelj. Zavračanje in da so brez prijateljev otroke prizadene. Taki otroci so pogosteje depresivni, zagrenjeni in se pretirano čustveno odzivajo in imajo težave s koncentracijo.
Kakšna je vloga učitelja pri socialnem razvoju otrok v razredu?
Z opazovanjem otrok v skupinah učitelj ugotovi, kateri otroci imajo bolj ali manj razvite socialne spretnosti in so priljubljeni ali nepriljubljeni. Pri nadaljnjem delu je njegova glavna naloga, da pri otrocih, ki v razredu niso dovolj priljubljeni v skupini, poišče njihova močna področja, jih vzpodbudi k reprezentiranju le-teh pred razredom (skupino) ter jih pohvali. S tem jim pomaga graditi njihovo pozitivno samopodobo in tudi samospoštovanje.
S sodobnim načinom poučevanja imata učitelj in učenec drugačno vlogo – učitelj je postal organizator učnih situacij in vodja dela, učenec pa aktiven raziskovalec, kjer pridobiva znanje z izkušnjami, sodelovanjem med vrstniki, ustvarjanjem, reševanjem problemov. S tem načinom pridobivanja in širjenja znanj in izkušenj na vseh področjih ima otrok tudi večjo možnost za samokontrolo in samovrednotenje.
Učitelj mora dobro poznati razvite sposobnosti in spretnosti otrok na vseh treh področjih: kognitivnem, psihomotoričnem in socialnoekonomskem. Tako lahko s pravilno mero razvija celovito osebnost vsakega posameznika.
Strah pred šolo se je v otrocih vidno zmanjšal z opisnim ocenjevanjem, saj otrok napreduje po svojih sposobnostih in razvitih spretnostih. Ker je vseskozi ocenjen le njegov napredek in tekmuje le sam s seboj, ima otrok večjo možnost, da gradi pozitivno samopodobo.
Toda med skupino otrok so tudi otroci, ki pa so pri svojem socialnem obnašanju večkrat tudi agresivni. Ti učenci težko sprejemajo šolska pravila in norme.

Prvi primer: Učenec Matjaž je v prvem in drugem razredu z veliko individualne pomoči učiteljice in staršev napredoval počasi in dosegel minimalne cilje. Ker mu je postalo delo vse bolj naporno, se je začel agresivno verbalno upirati učiteljici v tretjem razredu, njegove delovne navade so bile vse slabše in tudi njegovo znanje je postajalo vse bolj skromno. Na koncu je razred ponavljal. Starši so za neznanje in nenapredovanje otroka obtoževali učiteljico, ki je hotela s prigovarjanjem pridobiti k sodelovanju tudi starše. Neuspeh otroka na kognitivnem področju ga je vzpodbujal, da je iskal pozornost učitelja in vrstnikov z dejavnostmi, ki niso bile v skladu z normami.
Kljub temu, da je občasno razložil učiteljici in vrstnikom, da njegovo ravnanje ne vodi k uspešnim delovnim in socialnim odnosom, je s tem ravnanjem nadaljeval, saj je imel tudi verbalno močno podporo pri starših.
Ker je ponavljal in je v naslednjem letu napredoval brez večjih težav z usvajanjem minimalnih ciljev, se je še bolj usmerjal v maščevalnost učiteljici kot »glavni krivki za njegov neuspeh« po mnenju staršev, hkrati pa si je iskal nove prijatelje v novi skupini. Vendar pa je imel kot slabši učenec - ponavljalec že takoj manj možnosti za vključitev v skupino. Ker je kmalu spoznal, da ga skupina ne sprejema, je začel iskati sebi primerno skupino učencev, torej zavrnjenih učencev do drugih skupin. Kmalu je postal glavni vodja te skupine z veliko domišljije, kako prizadeti drugega ali mu škoditi na kakšen drug način. Veliko podpore je našel tudi v starejših dveh bratih, saj sta tudi onadva prenašala mržnjo staršev do šole v svoje skupine.
Matjažev učitelj je ostal le sam s svojo dobro voljo nuditi mu pomoč, kajti starši so odklonili vso strokovno pomoč na šoli in izven nje. Brez privoljenja staršev pa se njihovih otrok ne sme obravnavati in jim tudi ne nuditi strokovne pomoči.
Vrstniki sošolca Matjaža so v večini odklanjali njegovo prisotnost, vendar pa so se z učiteljevo pomočjo naučili ločevati primerno in neprimerno obnašanje in ob vrednotenju iskali njegov napredek tudi na socialnem področju predvsem v razredu.
Z močno voljo učiteljev učenec kljub slabi motiviranosti za šolsko delo napreduje z minimalnimi cilji. Njegova maščevalnost pa je začela vidno upadati z zmanjševanjem konflikta med šolo in starši.

Drugi primer: Učenec Milan se ob vstopu v šolo ni mogel vključiti v skupino. Učiteljica je v prvih mesecih poskušala ugotoviti vzroke nepriljubljenosti otroka. Ob opazovanju je ugotovila hitro eksplozivno reagiranje, ki je večkrat vodilo tudi v agresivno obračunavanje z vrstniki.
Učenec je usvajal norme in pravila, vendar pa v trenutkih odločitve ni mogel reagirati v skladu z njimi. Vrstniki niso razumeli njegove želje po vključitvi v skupino in so njegovo drugačnost vse bolj odklanjali. Ker se je njegova nekontrolirana agresivnost kazala včasih preko bušk otrok tudi njihovim staršem, so se na trenutke tudi starši njegovih vrstnikov verbalno in tudi fizično lotili ubogega otroka, ki je le hrepenel po priljubljenosti in sprejetosti pri vrstnikih.
Učiteljica je navezala zelo tesne stike z Milanovo mamo in ker je bilo njeno znanje preskromno za reševanje tako težke situacije, sta skupaj z mamo poiskali strokovno pomoč na šoli in kasneje še v Centru za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Šolska svetovalna služba - pedagoginja in strokovnjaki s seminarjem za učiteljico so veliko pomagali pri iskanju poti, kako učencu pomagati k strpnejšim odnosom do sošolcev. Predvsem so vaje za samokontrolo reagiranja pomagale učencu, da je s svojim trudom in vztrajnostjo pridobil spoštovanje pri sošolcih, ki so ga sčasoma sprejeli kot drugačnega, vendar simpatičnega sošolca. Še posebno so se potrudile učenke, ki živijo v njegovi soseščini že od majhnega in so še bolj opazile njegov napredek tudi pri vzpostavljanju medosebnih odnosov.

ZAKLJUČEK

Oba primera jasno kažeta, kako pomembna je pri otrokovem socialnem razvoju vloga staršev, šole, sovrstnikov in okolja.
Pri otrocih, kjer se pojavi nepriljubljenost med vrstniki v šoli, pa je še posebnega pomena tesno sodelovanje staršev in šole.
Pri prvem primeru lahko razberemo, kakšne so posledice za socialni razvoj pri otroku, kjer starši niso bili pripravljeni sodelovati s šolo pri reševanju medosebnih odnosov njihovega otroka z učiteljem in vrstniki.
Drugi primer pa kaže, kako z dobrim sodelovanjem staršev, učiteljev in strokovnih delavcev otrok lahko napreduje v svojem socialnem razvoju in se uspešno vključi v skupino vrstnikov v razredu.

LITERATURA:

> Batistič, Z. M. (2000). Teorije v razvojni psihologiji. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
> Horvat, L., Magajna, L. (1989). Razvojna psihologija. Ljubljana: DZS.
> Pergar, K. M. (1999). Šola in otrokov razvoj – Mlajši otrok v šoli. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
> Puklek, M., Gril, A. (1999). Socialnoemocionalne in vedenjske značilnosti otrok ob vstopu v šolo. V M. Zupančič (ur.) Razvojnopsihološke in vedenjske značilnosti različno starih otrok ob vstopu v šolo. Ljubljana: Založba i2. 43 – 66.

POVZETEK

UVOD

Razvojna psihologija proučuje vedenje v določenih starostnih obdobjih in procese, spremembe ter dejavnike, ki vplivajo na razvoj.

Obstaja več teorij razvoja. Prvi, ki je opisal štiri glavna obdobja je bil J. J. Rousseau. Prava znanstvena razv. psih. pa se začne z Darwinom in Preyerjemn nadaljuje s Hollom, Binetom, Termanom in drugimi.

Za razumevanje razvoja je potrebno upoštevati:
> genetski zapis (osnova za rast in razvoj);
> dejavnike okolja (oblikujejo razvoj skozi vsa življ. obdobja).
Razvojna psih. proučuje: telesne, intelektualne in emocionalne spremembe.
Govorimo o treh področjih razvoja, ki so tesno povezana s socialnimi dejavniki:
> biosocialni razvoj je odvisen od genetske zasnove, prehrane in zdravstvenih dejavnikov;
> kognitivni razvoj – odvisen od razvoja mentalnih procesov (zaznavanje, predstavljanje, presojanje, spomin, …);
> psihosocialni razvoj – povezan z emocionalnim, osebnostnim in socialnim razvojem (osrednjega pomena vplivi družine, družbe in kulture).

Med najbolj vplivnimi dejavniki razvoja je okolje. To povezavo proučuje ekološka smer. Bronfenbrenner je uredil okolje v več podpornih sistemov:
> Mikrosistem: družina, šola, vrstniške skupine, delovno mesto;
> Mezosistem: povezave med posamezimi mikrosistemi;
> Eksosistem vključuje soseščino in strukture skupnosti;
> Makrosistem zajema kulturo, politiko in ekonomijo.

Vsak posameznik je del številnih sistemov, ki vplivajo nanj in na katere vpliva on sam. Znotraj kulturno-zgodov. sistema so bistveni trije dejavniki:
* Skupina vrstnikov;
* Etnična skupina;
* Socialni ekonomski status (največji vpliv na različnost med ljudmi).

SOCIALNI RAZVOJ

* Začne se ob rojstvu v okviru družine, v kateri si otrok pridobiva izkušnje in spretnosti za nadzorovanje lastnega vedenja;
* Vzgojni slogi staršev postanejo notranji usmerjevalci in sooblikovalci otrokovega vedenja, otrok prisvaja socialno sprejemljive standarde obnašanja in si oblikuje podobo o sebi (kakšen je, kaj rad počne ). Starši imajo pomembno vlogo v procesu izoblikovanja samokontrole
(pogoj, da otrok pravilno reagira, ko ni zraven staršev), otrok ponotranji nadzorovanje vedenja in prevzema odgovornost.
* Z vstopom v šolo se otrokovo socialno okolje razširi, šola postavi pred otroka nove zahteve (po delavnosti, uspešnosti, novi sistemi obnašanja).
Otrok razvija komunikacijske sposobnosti, oblikuje si stališča do sodelovanja, uči se, kaj pomeni biti prijatelj, sošolec, sprejema različne vloge v šoli. Otrok te starosti že prične svoje želje in potrebe usklajevati z željami in potrebami drugih – začne se prilagajati. Svoje vedenje usklajuje s pričakovanji drugih, razvija samokontrolo in vedenjske standarde, ki so osebno zadovoljivi in hkrati družbeno sprejeti.
* V šoli se počasi oblikujejo vrstniške skupine glede na podobnost med otroki: glede na stanovanjsko sosesko, starost, spol, podobne interese,socialno-ekonomski položaj, … V vrstniških skupinah so člani v relativno enakem položaju, kar spodbuja razvoj vzajemnega razumevanja. Da je otrok priljubljen med vrstniki, mora obvladati določene socialne spretnosti, vpliva pa tudi fizični izgled, temperament, podobnost z vrstniki, osebno ime. (Povzeto po Papalii in Oldsu, 1999) lahko otroke razdelimo na priljubljene, protislovne, zavrnjene, prezrte ali povprečne otroke.

KAJ POMENI ZA OTROKOV SOCIALNI RAZVOJ
BITI PRILJUBLJEN

* Priljubljen otrok je kooperativen, rad pomaga in je duhovit. Je atraktiven, zdrav, močan in čustveno uravnovešen. Je iniciativen, prilagodljiv, čustven, sprejema druge. Njegovo razmišljanje je originalno, ima pozitivno mnenje o sebi in je samozavesten.
Taki otroci kažejo zrelo odvisnost od drugih, vprašajo za pomoč, ko jo potrebujejo, zahtevajo priznanje, ko ga zaslužijo in ne prosjačijo za naklonjenost. Tudi drugi se dobro počutijo v njihovi družbi.
* Nepriljubljen otrok pa je nemiren, agresiven, sovražen, vase umaknjen, prepirljiv, negotov in se pogosto neprimerno obnaša. Pravimo, da je neprilagojen. Primanjkuje mu samozavesti. Je neprivlačen in se tudi počasneje uči. To otroku povzroča žalost, občutek odklonjenosti in znižuje njegovo samospoštovanje.
* Glede na sprejetost v skupini ali zavračanje otroci vedo, kaj pomeni prijatelj. Zavračanje in da so brez prijateljev otroke prizadene. Taki otroci so pogosteje depresivni, zagrenjeni, se pretirano čustveno odzivajo in imajo težave s koncentracijo

KAKŠNA JE VLOGA UČITELJA PRI SOCIALNEM RAZVOJU
OTROK V RAZREDU
* Z opazovanjem otrok v skupinah učitelj ugotovi, kateri otroci imajo bolj ali manj razvite socialne spretnosti in so priljubljeni ali nepriljubljeni.
* Pri otrocih, ki v razredu niso dovolj priljubljeni v skupini, poišče njihova močna področja, jih vzpodbudi k reprezentiranju le-teh pred razredom (skupino) ter jih pohvali. S tem jim pomaga graditi njihovo pozitivno samopodobo in tudi samospoštovanje.
* Učitelj mora dobro poznati razvite sposobnosti in spretnosti otrok na vseh treh področjih: kognitivnem, psihomotoričnem in socialnoekonomskem. Tako lahko s pravilno mero razvija celovito osebnost vsakega posameznika.
* Ustvarja razmere, v katerih si učenci pridobivajo občutja povezanosti s skupnostjo, pomembnosti, neodvisnosti-svobode in zabavnosti (učenje skozi igro)

Nazaj na stran Razvojna psihologija