Seminarska naloga: Delo z otrokom s posebnimi potrebami

Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Suzana Likar


1 UVOD

V moderni državi temelji sistem vzgoje in izobraževanja na načelih demokratičnosti, avtonomnosti in enakih možnosti. Ta načela so utemeljena v človekovih pravicah in v pojmu pravne države.
Država zagotavlja tudi substancialne pravice, ki jih morajo biti enako deležni vsi posamezniki ne glede na spol, socialno poreklo in kulturno poreklo, veroizpoved, narodno pripadnost, telesno in duševno konstitucijo.
V začetnih raziskavah je razvojno psihologijo zanimalo, kar je običajno, povprečno, ukvarjali so se z iskanjem norm v razvoju. Otroci, ki so od norm izstopali, so v nekem smislu nenormalni, oziroma gre pri njih za pomanjkljivosti v razvoju, ki izhajajo iz družine, okolja ali otroka samega. Šele v zadnjem času je drugačen pogled, ki vidi razlike kot alternativne poti v razvoju.
V naših šolah se šola že sorazmerno veliko število otrok s posebnimi potrebami, zlasti z učnimi težavami, vedenjskimi, čustvenimi težavami, nadarjeni otroci. V devetletni osnovni šoli poteka razvojno procesno razvrščanje otrok s pomočjo individualnih in individualiziranih programov, ki so skladni z otrokovim razvojem in možnostmi za doseganje postavljenih ciljev – tudi s pomočjo, ki jo pri tem potrebujejo. Po zakonu so otroci s posebnimi potrebami otroci z motnjami v duševnem razvoju, slepi in slabovidni otroci, gluhi in naglušni , otroci z govorno-jezikovnimi motnjami, gibalno ovirani otroci, dolgotrajno bolni otroci, otroci s primanjkljaji na posameznih področjih učenja ter otroci z motnjami vedenja in osebnosti. Otrokom s posebnimi potrebami se mora glede na vrsto in stopnjo primanjkljaja prilagoditi organizacija, način preverjanja in ocenjevanja znanja, napredovanje in časovna razporeditev pouka ter zagotoviti dodatna strokovna pomoč.
V svoji seminarski nalogi bom spregovorila o lastni izkušnji, ki sem jo doživela z učenko, ki se je všolala v osnovno šolo v okolju, v katerem živi, klub prirojeni mišični bolezni, ki jo je prikovala na invalidski voziček.

2 DELO Z DEKLICO S POSEBNIMI POTREBAMI

2.1 PRVO SREČANJE

Kot vodja podružnične šole sem vsako leto vpisovala šolske novince. Srečanj z mladimi nadobudneži, ki prihajajo v šolo močno motivirani, z bujno domišljijo, sem se vedno veselila. V kotičkih, ki smo jih s kolegicami pripravile, so se otroci prizadevno lotili novih aktivnosti.
Že pred vpisom so mi vzgojiteljice iz bližnjega vrtca povedale, da se bo k nam v šolo vpisala Maja, deklica s težkimi telesnimi okvarami.
Majo sta v šolo pripeljala mama in oče. Prostor, v katerega je vstopila, si je z zanimanjem ogledovala. Z njo sem poskusila navezati stik, vendar sem jo slabo razumela, kljub temu, da sem se močno trudila. Mama nama je služila za prevajalko. Deklica mi je odgovorila na vsa zastavljena vprašanja in povedala, da se šole zelo veseli, želi si družbe vrstnikov. Vpisala sem jo v prvi razred in ko smo se poslovili, sem začutila, da se izziva bojim, začutila sem strah pred neznanim, nemoč in komaj sem čakala, da se posvetujem z ravnateljem.
Ravnatelj je izziv sprejel in začelo se je zbiranje potrebne dokumentacije za vstop v osnovno šolo.

2.2 PRVI ŠOLSKI DAN

Z veliko truda in vztrajnosti s strani staršev, ki so bili večkrat postavljeni pred skorajda nepremagljive ovire in so vedno zmogli toliko moči, da so klub stiskam vztrajali in za svojo deklico zahtevali največ in najboljše, je tudi za Majo nastopil prvi šolski dan. Vesela in polna optimizma je prišla na slavnostni sprejem. Njeni sošolci, ki so bili že stari znanci iz vrtca, so jo z navdušenjem pozdravili, učenci višjih razredov, ki je niso poznali, pa so jo z začudenjem opazovali.
Z Majo je v šolo prišla tudi spremljevalka, medicinska sestra, ki je stalno prisotna pri pouku in ji nudi popolno zdravstveno oskrbo in nego.
Po končanem sprejemu prvošolcev smo učiteljice, ki smo poučevale v višjih razredih, svoje učence seznanile z Majino boleznijo.

2.3 TRETJI RAZRED

Na Majin prihod v tretji razred sem se dobro pripravila. Imela sem jo možnost opazovati dve leti, saj je bilo na podružnični šoli le 45 učencev. Ugotovila sem, da ima Maja pozitivno samopodobo, da v svoje šolsko delo vloži veliko truda, da se ne počuti ogrožene in drugačne od drugih. Razred kot skupina (v razredu je bilo le 9 učencev) jo je sprejel kot sebi enako, med učenci so bili dobri medsebojni odnosi. Posebej pa bi rada poudarila strpnost, ki je bila prisotna med njimi, odnosi pa so bili tako pozitivni, da jih v svoji praksi še nisem doživela. Maja se je razvijala tako, kot so se razvijali drugi, njena gibalna ovira je bila ovira in predsodek odraslih.
Med poukom je sedela za svojo mizo v prvi vrsti. Starši so vedno poudarjali, da mora delati vse, kar delajo drugi učenci, tako se je pri matematičnih vajah pripeljala do table in reševala račune, pri športni vzgoji se je medtem, ko so se drugi učenci ogrevali, z vozičkom vozila za njimi, ogrevalne vaje pa je delala sede ob pomoči asistentke. Posebno priljubljeno je bilo lovljenje v parih, ko je Maja sošolca posedla na sprednji del vozička in v paru lovila drug par. Kljub težavam, ki jih je imela na govornem področju, so jo sošolci dobro razumeli, jaz pa sem za to potrebovala več časa. Pri glasnem branju sem sledila stavčni intonaciji. Govor je slabše razumljiv zaradi slabe artikulacije, vendar ne ovira komunikacije. Na likovnem področju je bila zelo uspešna, saj so njene ročna spretnosti dobro razvite. Ko sem načrtovala pouk, sem imela Majo vedno v mislih, kaj naj ji ponudim, da ji bom omogočila maksimalno udejstvovanje in razvoj.
Da je bila enaka med enakimi, dokazuje prva simpatija, ki se je rodila v razredu, ko se je vanjo zaljubil najbolj priljubljen fant.
V tretjem razredu smo imeli načrtovano bivanje v naravi v okviru CŠOD. Maja je izrazila željo, da bi se ga udeležila. Pa temeljitem razmisleku in posvetu s pedagoško vodjo, smo se skupaj odpravili v Črmošnjice. Z nami so odšli tudi učenci vseh podružničnih šol v okviru naše matične šole. Majo so opazovali in ko smo jim razložili, kakšne težave ima, so jo sprejeli. V sobi, ki jo je asistentka spremenila v neke vrste bolnišnično sobo, je bivala s svojimi sošolkami. Na gozdne učne poti se je peljala z vozičkom, ko pa so prišle ovire, smo jo vzeli iz vozička in nesli del poti. Tako kot ostali učenci ni hotela počivati po kosilu, zato nam je neko popoldne povzročila veliko strahu, ko je brez vprašanja odklopila aparat za dihanje in se odpeljala na potep po sobah. Po prihodu domov, je rekla, da so bili to zanjo najlepši dnevi v življenju, saj je bila prvič od doma sama, brez svoje matere.

3 REFLEKSIJA

Maja danes obiskuje sedmi razred devetletke. Pri prehodu iz podružnične šole na matično šolo, so se s starši ponovno srečevali s težavami za prestop v redno osnovno šolo in jih uspešno prebrodili. V šoli je uspešna in priljubljena med sošolci. Ostala je drobna, njene težave z zdravjem se niso izboljšale. Ima veliko volje in moči, ki jo na nek način deli tudi drugim.
Integracija takšnega otroka, kot je Maja, v skupino, terja od učitelja veliko truda in napora. Moja izkušnja je pozitivna, menim, da sem v letu, ko sem Majo poučevala, veliko pridobila na osebnostni rasti, spremenila sem pogled na otroke s posebnimi potrebami. Vedno se sprašujem, kako pa bo izkušnja in druženje z Majo vplivalo na njene sošolce. Ko jih opazujem, menim, da bodo zrasli v čudovite osebnosti.
Maji želim veliko sreče in poguma v nadaljnjem življenju.
Zaradi varovanja osebnih podatkov sem uporabljala za učenko izmišljeno ime, tako da njena identiteta ni razvidna (iz 37. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami: Za potrebe znanstveno raziskovalnega dela in pri izdelavi statističnih analiz se smejo osebni podatki uporabljati in objavljati tako, da identiteta otroka s posebnimi potrebami ni razvidna.).

4 LITERATURA

- Batistič, Z. M.: Teorije v razvojni psihologiji, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, 2000
- Bela knjiga o vzgoji in izobraževanju v R Sloveniji, Ministrstvo za šolstvo in šport, Ljubljana, 1995
- Šolska zakonodaja v 9-letni osnovni šoli, Antus, Jesenice, 2001
- Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, Uradni list R Slovenije, Ljubljana, 2000
- Pergar, K. M.: Šola in otrokov razvoj – Mlajši otrok v šoli, Pedagoška fakulteta, Ljubljana, 1999
Nazaj na stran Razvojna psihologija