Seminarska naloga:
Elementi spodbudnega učnega okolja
SODELOVALNO UČENJE


Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Alenka Kralj

1. UVOD

Različne oblike sodelovalnega učenja so eden izmed elementov spodbudnega učnega okolja. Da ta trditev drži, skušam v nalogi utemeljiti z nekaj teorije o razredni interakciji, lastnostih učitelja, ki je pripravljen (sposoben) ustvarjati ustrezno okolje in uvajati novosti, in o samem sodelovalnem učenju.
Obenem pa imam s to seminarsko nalogo priložnost predstaviti nekaj sodelovalno naravnanih učnih situacij, ki sem jih izvedla v kombiniranem oddelku. En primer sem priložila konceptu.

2. ELEMENTI SPODBUDNEGA UČNEGA OKOLJA

2.1. Razredna interakcija

Razredno dogajanje, medsebojno delovanje učiteljev in učencev, ki si obojestransko določajo način ravnanja, ki s svojim vedenjem pozitivno ali pa negativno delujejo drug na drugega, je zelo zapleten proces. Gre za razredno interakcijo (besedna in nebesedna komunikacija; na učence ima večji vpliv besedna).

2.2. Kakšen učitelj lahko ustvari dobro učno okolje

Učinkovit učitelj prepriča vse učence, da v šoli opravijo kvalitetno delo, izkoristijo svoje sposobnosti. Učenci so na sodelovanje pripravljeni, če delo zadovoljuje njihove potrebe.
Učitelj mora biti to, kar je – kongruentnost (skladnost), da bo sposoben sprejeti učence takšne, kot so – empatičnost. Poskrbeti mora za prijazno delovno okolje, ki ustvarja ozračje gotovosti. To lahko uspe demokratičnemu učitelju, ki ustvari razredno vzdušje, v katerem je mogoče izmenjavati mnenja. Indirekten učitelj se je sposoben prilagajati individualnim posebnostim učenca in specifičnostim razrednega kolektiva – je fleksibilen. Njegovi učenci imajo pozitiven odnos do šole in učenja.
Učiteljeva pojmovanja o bistvu učenja, o svoji vlogi in vlogi učencev, o ciljih njegovega dela pomembno vplivajo na njegov način poučevanja, na izbor metod in oblik, na njegove odločitve.

2.3. Razred je skupnost učencev

Dobri medsebojni odnosi med učenci povečujejo notranjo motivacijo in učne dosežke. Učenci nujno potrebujejo dialog med seboj ali z učiteljem, da lahko uspešneje razumejo snov in poglabljajo znanje.
Učenje poteka v socialnem okolju, v socialni interakciji z drugimi ljudmi. Prav je, da učencu omogočimo sodelovanje z drugimi otroki, saj bo uspešneje pridobival nova znanja in imel večjo možnost za oblikovanje celotne osebnosti.

2.4. Sodelovalno učenje

Sodelovanje je skupno delo za doseganje skupnega cilja. Sodelovalno učenje je po Kaganu "delo (učenje) v majhnih skupinah, ki je oblikovano tako, da vsak učenec doseže najboljši učinek pri lastnem učenju, pomaga pa tudi drugim, da dosežejo vsi kar najboljše rezultate. Osrednje mesto pri tem ima interakcija v skupini." (Peklaj, 2000, 8)
Za delo v skupini so potrebne posebne komunikacijske veščine in veščine za sodelovanje v skupini. Z izvajanjem sodelovalnega učenja se izboljšajo medsebojni odnosi med učenci. Način dela v razredu vpliva na vedenje učencev in na razvoj notranje motivacije za šolsko delo (doživljanje pozitivnih izkušenj, zmanjšanje strahu pred spraševanjem), dviga se učenčeva učna samopodoba, vpliva na količino napora, ki ga bo vložil v učenje in delo za šolo.

2.4.1. Sodelovalne skupine in tradicionalne skupine v razredu (Peklaj po Johnson in Johnson, 2000):

Sodelovalne učne skupine
1. pozitivna soodvisnost
2. posameznikova odgovornost
3. skupine so heterogene
4. vodstvene funkcije so porazdeljene
5. odgovornost drug za drugega
6. poudarek na kognitivnih in socialnih ciljih
7. poučevanje sodelovalnih veščin
8. učitelj opazuje sodelovalne veščine in poseže v delo, kadar je to potrebno
9. skupine analizirajo svoje delovanje

Tradicionalne učne skupine
1. ni pozitivne soodvisnosti
2. ni jasne posameznikove odgovornosti
3. skupine so homogene
4. določen je vodja
5. odgovornost samo zase
6. poudarek samo na kognitivnih ciljih
7. predpostavlja se obvladanje sodelovalnih veščin
8. učitelj je usmerjen v vsebino
9. ni analize delovanja skupin

2.4.2. Sodelovalno učenje – da ali ne

Sodelovalno učenje uporabimo pri predmetih, pri učnih urah in pri vsebinah, ki so primerne za delo v skupinah. V sodelovalnih skupinah pridobivajo tako uspešni kot manj uspešni učenci, a jim je potrebno dajati priložnost tudi za tekmovanje z drugimi in za samostojno delo. Nujna so tudi jasna pravila obnašanja, npr. glede stopnje glasnosti pri delu v skupini, glede prehodov s skupinskega dela na frontalni način pouka.

2.4.3. Ključna načela za uspešno sodelovalno učenje

Pri sodelovalnem učenju učitelj uporablja vrsto strategij in metod za vzpodbujanje sodelovalne interakcije med učenci. V sodelovalni učni uri so najpogosteje prisotna naslednja načela:

1. delo v skupinah
Skupine so največkrat heterogene (izbor po skrbnem premisleku ali po naključju).

2. pozitivna soodvisnost članov skupine
Vsi v skupini razumejo, da delo in uspeh celotne skupine koristita tudi vsakemu posameznemu učencu, uspeh posameznika pa uspehu skupine.

3. odgovornost posameznega člana skupine
Delo vsakega posameznika in njegova odgovornost v skupini je jasno vidno in merljivo, da ne pride do razpršitve odgovornosti pri delu v skupini (naloge za posameznega člana natančno določene, poročajo posamezni člani, jasno vrednotenje posameznikovega prispevka).

4. ustrezna struktura naloge --> način organiziranja interakcije v skupinah
* strukture za utrjevanje znanja: sodelovalne karte, več glav več ve, preverjanje v parih, okrogla miza, pošiljanje vprašanj, dejstvo ali izmišljotina, učne skupine za večje dosežke - STAD
* strukture za razvoj pojmov: skupinska diskusija, intervju v treh stopnjah, razmisli, pogovori se v paru, povej, skupinska pojmovna mreža, Bloomovi učni listi – posvetovanje v skupini
* sodelovalni projekti: preprosti projekt, krog, skupinska preiskava, sodelovalni projekt "co-op, co.op"
* sestavljene strukture: izvirna sestavljanka – originalni jigsaw, sestavljanka II – jigsaw II
* programi za učenje veščin: individualizacija v skupini – TAI, sodelovalno integrirano branje in pisanje – CIRC

5. sodelovalne veščine
Načrtnemu poučevanju sodelovalnih veščin se ne moremo izogniti.

2.4.4. Sodelovalne veščine, s katerimi odpravimo težave pri delu v skupini (Peklaj, 2000, 41):

* poslušanje,
* usmerjanje pozornosti na vse člane skupine in vzpodbujanje vseh članov skupine,
* usmerjanje pozornosti na nalogo in vztrajanje pri nalogi,
* sprejemanje (zamisli, drugih učencev), odprtost, spodbujanje izražanja različnih zamisli, izrekanje pohval,
* ustrezna pomoč (razlaga, vztrajanje na tem, da učenci razlago uporabijo pri reševanju svojega problema),
* nadzorovanje glasnosti,
* razvijanje občutka odgovornosti.

3. PRAKTIČEN PRIMER SODELOVALNEGA UČENJA (ni priložen)


4. SKLEPNE MISLI

Moja delovna doba je že dopolnila osemnajsto leto. Kot popolna začetnica sem se spopadla s poučevanjem v kombiniranem oddelku. Poučevanje v "kombinaciji" ima svoje posebnosti, pred učitelja postavlja mnogo izzivov, od njega zahteva nenehno aktivnost in mnogo ustvarjalnosti, iznajdljivosti.
Sama se pogosto lotevam sodobnih aktivnih oblik učenja in poučevanja, saj želim, da se učenci v mojem oddelku prijetno počutijo. Zavedam se, da je zelo pomembno učencu nuditi takšno učno okolje, ki ga bo spodbujalo k aktivnejšemu delu v šoli in doma in mu omogočilo optimalen razvoj sposobnosti.
V kombiniranem oddelku sodelovalnega pouka ni mogoče izvesti drugače kot z obema razredoma hkrati, saj je potrebno dopuščati ustvarjalno, delovno vzdušje, ko učenci izmenjavajo mnenja, tako da sočasno izvajanje drugih vsebin z enim izmed razredov ni mogoče. Zelo skrbno morajo biti izbrani predmeti in vsebine za izvedbo sodelovalnega pouka, da bi uspešno uresničili zastavljene cilje vsakega posameznega razreda, naloge pa diferencirane in prilagojene razvojni stopnji, sposobnostim in znanju učencev iz obeh razredov. Rešitev za ta problem bi bili zloženi učni načrti...
Priznam, da mi delo v kombiniranem oddelku mnogokrat vzame veliko energije, zato novosti in eksperimentiranje nista prisotna vsako šolsko uro, pa tudi prav vsak dan ne. Ravno zaradi mnogih ne ravno enostavnih okoliščin pa me prav to vzpodbuja k iskanju in razmišljanju o tem, na kakšen način naj zagotovim, da bo pri mojem delu vsak trenutek prisotnih kar največ elementov vzpodbudnega učnega okolja.
Z izdelavo seminarske naloge (in študijem nasploh) sem dobila nov zagon za iskanja in za delo. Spet in spet ugotavljam, kako pomembno je za učitelja, da svoje praktično znanje obogati s teoretičnimi spoznanji. Pogosto dobim v prebiranju literature potrditev, da sem na pravi poti, le marsikaj bo še potrebno izpiliti, dodelati. Na področju sodelovalnega učenja bom zagotovo morala več pozornosti posvetiti vrednotenju posameznikovega prispevka k skupnemu izdelku.

5. VIRI

* Bratanič, Marija (1990), Mikropedagogija, interakcijsko-komunikacijski aspekt odgoja, Školska knjiga, Zagreb
* Glasser, William (1991), Dobra šola, Radovljica: Didakta
* Marentič Požarnik, B. (2000), Psihologija učenja in pouka, Ljubljana: DZS.
* Peklaj, Cirila (2001), Sodelovalno učenje ali kdaj več glav več ve, Ljubljana, DZS
* Razdevšek Pučko, Cveta (1993), Razredna interakcija, Študijsko gradivo, Pedagoška fakulteta v Ljubljani


Nazaj na stran Pedagoška psihologija