Seminarska naloga: Učna samopodoba

Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Anton Petrovič

UVOD

Vzgojitelji in učitelji spreminjamo svoje otroke in učence. Vsi otroci so del procesa, ki ga mi ustvarjamo in vodimo. S svojimi dejanji in besedami postavljamo temelj, na katerem bodo otroci pozneje gradili svoja življenja.
Mnogi otroci uživajo v šoli, saj jo doživljajo kot okolje, kjer se dogajajo najzanimivejše stvari.
Učitelji se moramo zavedati vpliva, ki ga imamo na življenje učencev. Učenci morajo verjeti, da zmorejo sami odkriti svojo realnost in preizkušati njene mere. Vzgojitelji in učitelji lahko ustvarimo okolje, v katerem vzcveti pozitivno samospoštovanje – pozitivna samopodoba.

SPODBUJANJE RAZVOJA UČENČEVE SAMOPODOBE

Čeprav je poučevanje utrudljivo, je hkrati razveseljivo. Ker vedno več vemo o otrocih in otroški psihologiji, raziskujemo tudi različne učinkovite učne metode, razumemo učne stile, preizkušamo različne motivacijske teorije, itd. Vse to pa z namenom razvijanja pozitivne samopodobe učencev. Zdrava samopodoba je temelj, ki ga potrebujejo, da lahko primerno uresničujejo svoje potenciale.
Čeprav sem preučil veliko strokovne literature, se bom v nadaljevanju omejil na delo Šest temeljnih prvin samopodobe – Kako jih razvijamo pri otrocih in učencih.
Po Youngsovi obstaja šest prvin samopodobe, na katere lahko vplivamo:

* Občutek fizične varnosti

Učenec, ki občuti fizično varnost, se ne boji, da bi ga drugi prizadeli in mu povzročili bolečino. Učitelji to lahko dosežemo z ustvarjanjem demokratičnih odnosov med učenci samimi, med nami in učenci pomembno pa je tudi, da je takšen odnos tudi med učitelji samimi. Samo učenci, ki bodo lahko svobodno razvijali svojo radovedno naravo, se bodo ob občutku varnosti učili tudi odprtosti in zaupanja v ljudi. Poskrbeti moramo, da bodo naše učilnice varne, saj učenec ne more biti uspešen, če ne čuti varnosti v svojem okolju – v šoli pa preživi veliko časa. Pomemben je nadzor nad stranišči, garderobami, jedilnicami, nenadzorovanimi prostori, ne pozabimo na »prirojeni« strah pred ravnateljevo pisarno.
* Nikakor ne smemo podcenjevati strahov otrok, saj je že samo pričakovanje stresnega dogodka lahko neprijetno tako kot dogodek sam.
* Ne odlašajmo s posredovanjem.
* Naučimo učence spretnosti reševanja problemov in nadzorovanja lastnih občutkov.
* Učenci in straši morajo poznati pravila, ki veljajo v razredu ali v šoli.
* Učitelji se moramo poučiti o varnosti v šoli (dežuranje na hodnikih, v jedilnici, straniščih,…)
* Prisluhniti moramo učencem, kadar nam spregovorijo o svojih »strahovih«, predvsem o spolnih zlorabah.
* Pomembno je sodelovanje s starši, skupno ugotavljanje razlogov za moteče vedenje njihovih otrok.

* Občutek čustvene varnosti

Otrok, ki ne čuti poniževanja, zaničevanja, sarkazma, ostrih besed,… bo razvil visoko stopnjo čustvene varnosti. Čustveno varen se bo naučil skrbeti za druge, zato bo sočuten do sebe in drugih. Občutil bo varnost pri izražanju idej in mnenj, upošteval bo druge, bo družaben in prijazen.
* Ne izrekamo ponižujočih pripomb, saj negativna sporočila slabijo samopodobo.
* Uporabljajmo pozitivni jezik, oblikujmo svoje komentarje tako, da bo učenec vedel, da mu želimo pomagati.
* Izberimo svoje izraze, večkrat uporabimo pohvalo, kompliment.
* Tudi od učencev zahtevajmo pozitivni besednjak. Ostre besede ranijo.
* Okrepimo pozitivne trditve, spodbujajmo učence k spoznavanju pozitivnega v sebi.
* Negativno trditev izničimo s pozitivno.
* Naučimo otroke sprejemati in dajati komplimente.

* Občutek identitete

Otrok, ki se dobro pozna, bo razvil zdrav občutek identitete. Zaupa vase.
* Pomagajmo otroku odgovoriti na vprašanje: Kdo sem?
* Upoštevajmo otrokov realni jaz, idealni jaz (sestavljen iz njegovih pričakovanj) in javni jaz (kot se je pripravljen pokazati drugim).
* Otroci naj se opišejo. Razpravljanje o njemu razumejo kot zanimanje zanj in njegove težave.
* Bodimo pozitivni model učenja. Naše vrednote se vedno pokažejo v naših dejanjih.
* Bodimo pozitivni in govorimo o koristih.
* Govorimo pozitivno o sebi in drugih.
* Pomagajmo učencem spoznati, da so odgovorni. Naučimo jih, da se bodo spoprijeli s situacijami, da bodo sprejemali sebe.
* Učenci pričakujejo od učiteljev, da bodo prepoznali in upoštevali njihove čustvene težave.

* Občutek pripadnosti

Učitelji so pogosto na tretjem mestu spiska najpomembnejših ljudi v otrokovem življenju. Ko učenec začuti, da ga je njegova okolica sprejela in da je z njo povezan, išče ni vzdržuje prijateljstva, sposoben je deliti in sodelovati z drugimi. Spoznava medsebojno soodvisnost in medsebojno povezanost.
* Razvijajmo spretnosti za oblikovanje odnosov.
* Vsak otrok naj čuti, da je nekaj posebnega.
* Pokažimo sprejemanje.
* Učenci naj sodelujejo pri razrednih odločitvah.
* Bodimo pošteni do vseh učencev, zaupajmo vanje, imejmo do njih spoštljiv odnos, razvijamo prijazno komunikacijo.
* Izpolnimo svoje obljube, če se zmotimo se iskreno opravičimo.
* Pomagajmo jim najti prijatelje.

* Občutek kompetentnosti

Če učenec čuti, da je uspešen na nekem področju, bo to prenesel tudi na druga področja. Če ima visoko razvito samopodobo, ne bo odnehal, ko naleti na težave, ampak bo delo nadaljeval.
* Učenčevo prepričanje v njegove sposobnosti vpliva na njegova dejanja, zato ga vzpodbujajmo.
* Pohvalimo učenčeva prizadevanja. Pohvala mora biti zaslužena, drugače izgubi namen.
* Ponudimo mu konstruktivno kritiko in vodenje.
* Kritika naj leti na delo in ne na učenca. Gradimo na pozitivnem.
* s straši se pogovorimo o učenčevem delovnem prostoru, o načrtovanju aktivnosti.

* Občutek poslanstva

Učenec z močnim občutkom poslanstva čuti, da ima njegovo življenje smisel in smer (cilj). Postavi si cilje, ki so uresničljivi in jih doseže.
* Pri učencih vzbujajmo upanje.
* Učenci naj ugotovijo, kaj jih veseli.
* Želje naj spremenijo v cilj. Pomagajmo jim najti smisel.
* Cilje in roke naj razdelijo v obvladljive naloge.

LASTNO MNENJE

Če bomo razumeli pomen samopodobe, se zavedali, da pomembno vplivamo na učenčevo pozitivno samopodobo, na kar vpliva tudi spodbudno okolje, bomo učence navadili na samostojno oblikovanje pozitivne samopodobe.
Samo učitelj z lastno »zdravo« samopodobo bo lahko v šoli nenehno (tudi nenačrtno) vplival na učenčevo samopodobo. Seveda je nujno, da si načine prilagodi sebi, zavedati se pa mora, da je nenehno pod budnim očesom učencev. V kolikor bomo vedno samo načrtovali in se držali samo načrtovanega, bomo prehitro zašli v oblike, ki jih učenci ne sprejemajo. Ne smemo omogočiti učencem, da pridobijo občutek, da jih »učimo« kako naj pridobijo – razvijajo lastno pozitivno samopodobo. Celotno naše ravnanje naj vedno (ne le v šoli), kaže tudi na našo pozitivno samopodobo, saj se moramo zavedati, da smo učitelji velikokrat vzor svojim učencem - »pomembna druga oseba«. Ko načrtujemo roditeljske sestanke ali na govorilnih urah moramo od staršem pridobiti podatke, ki bistveno vplivajo na ocenitev učenčeve samopodobe. Pomembno je, da se tudi starši zavedajo njihove vloge pri oblikovanju otrokove samopodobe. Naj čutijo vključenost, otroku naj doma zagotovijo primerne pogoje, jih spodbujajo k prizadevnosti, k spoštovanju šolskih pravil, sprotno naj rešujejo probleme, sprejmejo starševsko odgovornost, itd.

VPLIV UČENČEVE SAMOPODOBE NA NJEGOVO UČNO VEDENJE

Konkretni primeri
Je v nalogi, tu sem spustil!

(Če jih želite, pišite na naslov anton.petrovic@guest.arnes.si, nato pa čakajte na njegov odgovor :-))

LITERATURA

* Youngs, B. (2000): Šest temeljnih prvin samopodobe – Kako jih razvijamo pri otrocih in
učencih, Ljubljana, Educy.
* Juriševič, M. (1999a): Samopodoba šolskega otroka, Ljubljana, Pedagoška fakulteta.
* Juriševič, M. (1999b): Spodbujajno razvoj zdrave otrokove samopodobe na začetku šolanja /priročnik za učitelje…/, Ljubljana, Tempus Respect in Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
* Razdevšek – Pučko, C. (2000): Motivacija in učenje, študijsko gradivo, Pedagoška fakulteta.

ČOPIČ
(Lee Ezell)

Svoj čopič nosim s seboj vsak dan in kamor koli grem,
da z njim lahko zakrijem
kdo in kakšen sem.
Rad bi se pokazal, vprašal, kakšen se ti zdim,
a kaj, če me ne boš sprejel;
lahko te še izgubim!
Saj bi vse barve, masko spral, pokazal pravi jaz,
a le, če mi obljubiš,
da boš vzljubil moj obraz.
Zato potrpi, prosim, za hip zapri oči,
da snamem barve, masko,
ki me tako teži.
No, pa poglej, pred tabo zdaj stojim ves bos in nag,
kaj sem ti še vedno všeč,
sem ti še vedno drag?
Presrečen sem, kljub temu pa bo čopič še z menoj,
da se bom mogel skriti
pred drugimi ljudmi.
Zato te prosim, ščiti me, imej me rad, kot jaz te imam
in prosim te, pomagaj mi,
da se bom imel še sam.

Nazaj na stran Pedagoška psihologija