|
Seminarska naloga: Učna samopodoba Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Mojca Dremelj Uvod Za seminarsko nalogo z naslovom Učna samopodoba sem se odločila zato, ker menim, da je samopodoba zelo pomemben dejavnik pri slehernemu človeku in ne samo pri otroku. Zaradi pozitivne samopodobe smo ljudje v življenju uspešnejši in zato tudi s svojim življenjem bolj zadovoljni. Učitelj ima pomembno vlogo pri oblikovanju pozitivne učenčeve samopodobe. Samopodoba Samopodoba je izraz, ki ga pod različnimi oznakami poznamo v psihologiji že dobro stoletje. Skoval ga je svetovno znani ameriški psiholog in filozof William James (1890), ki ga je opredelil kot vse tisto, kar si želi pokazati, da je. Če zelo na grobo povzamem rdečo nit vseh opredelitev, ki so si v kasnejših obdobjih sledile, lahko zapišem, da je samopodoba predstava, podoba oz. lik, ki si ga posameznik ustvari o samem sebi. Samopodoba in učenje Samopodoba je eden izmed pomembnih dejavnikov učne uspešnosti. Na učno samopodobo vpliva tudi širše socialno okolje ( odrasli – starši in učitelji – vrstniki – sošolci ). Otrok si (po Robertsovi) svojo samopodobo oblikuje s pomočjo 4 načinov: z raziskovanjem spoznava svet okoli sebe in svojo vlogo v njem, s postavljanjem vprašanj razširja in poglablja svoje znanje. Z eksperimentiranjem prihaja do novih spoznanj, napake pa ga opozarjajo na njegove meje zmogljivosti. Poučevanje je uspešnejše, če učitelj pri svojem delu upošteva učenčevo samopodobo, s tem, da pozna njegovo individualnost. Zato sama pri svojem delu skušam to upoštevati tako, da pri pisnih nalogah, ki jih sicer ne ocenjujem, vedno napišem tudi pozitivno misel, spodbudo, ki je namenjena učencu. Za dobro opravljeno nalogo učenca izpostavim pri pouku tako, da svojo nalogo predstavi svojim sošolcem in je zato pohvaljen tudi is strani svojih sošolcev. Pri pouku izvajam različne učne delavnice, raziskovalne in projektne naloge, pri katerih se učenci sami razporejajo glede na interese in področja, kjer so uspešni. Tako z veseljem pristopijo k delu, znotraj skupine so aktivni. Po končanem delu so zadovoljni, ker ugotovijo, da je bilo delo dobro opravljeno, v skupini pa so se prijetno počutili. Skozi celo šolsko leto spremljam njegovo napredovanje in poskušam v njem odkriti določen potencial. Glede na to ga poskušam usmeriti v dejavnost, za katero menim, da je nadarjen, sposoben. Pri novinarskem krožku usmerjam učence glede na sposobnost in interese. Učenci sami oblikujejo in določajo teme, o katerih bodo pisali. V tem primeru se kot učitelj umaknem in opazujem njihovo delo. Pri končnem izdelku se vsak mladi novinar pokaže in je na svoje delo ponosen, njegova samopodoba se mu tako še izboljšuje. Samopodoba in učni uspeh iz prakse Izvedla sem anketo in risanje ogledala, s katerima sem želela ugotoviti samopodobo učencev in njen vpliv na učno uspešnost. V vzorcu sem zajela 23 učencev četrtega razreda, 12 deklic in 11 dečkov. Trditve v anketi sem razdelila v dva sklopa. V prvem sklopu me je zanimalo njihovo šolsko delo (vztrajnost, natančnost, samostojnost pri delu), v drugem sklopu pa sem želela izvedeti, kako se učenci vidijo v razredni skupnosti med sošolci (počutje, razpoloženje,…). Iz ankete sem ugotovila, da imajo učenci relativno dobro razvito samopodobo, ki pa se v nekaterih primerih ne ujema popolnoma z učnim uspehom. Pri šestih učencih sem ugotovila, da je njihova samopodoba nekoliko višja od njihove učne uspešnosti. Pravijo, da so pri svojem delu natančni, in vztrajni (moja opažanja so sicer drugačna), tudi v razredu med sošolci se čutijo sprejete. Učenci so najprej narisali svojo podobo v ogledalo. Podobe sem za lažjo orientacijo tudi »ovrednotila« ( +, - ). Deček, ki ima slab učni uspeh, meni, da ga sošolci ne marajo, z njim neradi delajo in tudi pri delu ni natančen. Tudi njegova »podoba« slika je negativna. Deček je tudi sicer nesamozavesten in ima slabo samopodobo. Nekaj učencev je svojo samopodobo mnogo bolje ocenilo, kot pa je njihov učni uspeh. Imajo pozitivno samopodobo, čeprav so pri delu včasih nenatančni in premalo vztrajni. Tri učenke pa izstopajo v oceni svoje samopodobe, ki je nižja od učnega uspeha. Menijo, da so premalo natančne, vztrajne in tudi nerade hodijo v šolo. Glede na to, da sem kot njihova učiteljica imela priložnost spoznati njihove starše, menim, da je njihova učna uspešnost rezultat ambicij staršev, poleg tega pa šola na njih deluje stresno. Pri 13. učencih se samopodoba ujema z učno uspešnostjo. Ti učenci menijo, da so pri svojem delu natančni, vztrajni, naloge v večini rešujejo samostojno, v razredu se dobro počutijo in so pogosto dobre volje. Na podlagi ankete, ki sem jo opravila lahko sklenem, da sta samopodoba in učna uspešnost v korelaciji, vendar pa obstajajo določena odstopanja. Zaključek V svojem štirinajst letnem obdobju poučevanja sem se in se še ves čas trudim, da bi otrok samega sebe spoštoval, se imel rad, doživljal sebe kot nekaj dobrega, lepega, imel pozitivne misli in predstave o sebi, bil ljubljen, samozavesten in imel dober položaj v razredni skupnosti. Pri otroku želim razviti tudi misel o tem, da se lahko zmoti, da lahko tudi slabše obvlada neko veščino, da to ni nič narobe in da veščino lahko z redno vajo izpopolnjuje. Skratka, otroka sprejemam takega kot je, ga spoštujem in skupaj v njegovem ritmu potujeva skozi šolsko leto. Vse to vpliva na učenčevo samopodobo, ki naj bo vedno pozitivna. Seveda pa sama z učencem ne bova uspela brez podpore okolja. Oblikovanje otrokove podobe je za učitelja in šolo zelo pomembna: - predstavlja motivacijo za nadalnje delo, - prispeva k otrokovi učni uspešnosti, - učitelj lažje dela z učenci s pozitivno samopodobo, - je pokazatelj otrokovega prilagajanja na socialno okolje in odraz duševnega zdravja šolskega otroka, - vpliva na oblikovanje dobre in vzpodbudne šolske klime. Skratka vpliva na to, ali bo učenec učno uspešen. OPISOVANJE SAMEGA SEBE Priloga LITERARURA: Juriševič, M. (1999a). Samopodoba šolskega otroka. Ljubljana: Pedagoška fakulteta Juriševič, M. (1999b). Spodbujamorazvoj zdrave otrokove samopodobe na začetku šolanja /Priročnik za učitelje/ Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani Kobal, D. (2000). Temeljni vidiki samopodobe. Ljubljana: Pedagoški inštitut Razdevšek-Pučko, C. (2002). Motivacija in učenje, študijsko gradivo, Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani Nazaj na stran Pedagoška psihologija
|