Študijsko leto 2002/03, izredni študij, Franc Rakar
UVOD
Kot učitelj razrednega pouka sem začel na OŠ Veliki Gaber, nadaljeval na Podružnični šoli v Dobrniču, sedaj pa poučujem na OŠ Trebnje.
Največ pedagoških izkušenj sem pridobil s poučevanjem v 4. razredu, kjer je še vedno uzakonjeno samo številčno ocenjevanje. Šele letos prvič poučujem v 2. razredu, kjer pa je ocenjevanje opisno.
Toda na obeh OŠ, kjer sem delal prej, se že od vsega začetka v prvih treh razredih ocenjuje opisno. Tako sem veliko informacij in preverjenih izkušenj pridobil od učiteljic v okviru razrednega aktiva ali osebno.
Prvo srečanje s pojmom opisno ocenjevanje mi je odprlo kup vprašanj:
- zakaj opisno ocenjevanje;
- kako lahko učitelj oceni z besedami;
- kakšne so prednosti takega načina ocenjevanja;
- kakšne so posledice za nadaljnje delo učiteljev v 4. in 5. razredu; …
Opisno ocenjevanje sem odkrival po korakih in lahko trdim, da sem ga najbrž težje spoznaval, ker nisem sam konkretno opisno ocenjeval.
Zakaj in kako opisno ocenjevati
Poučevanje, učenje in preverjanje so medsebojno povezani procesi.
Z reformo poučevanja ima učitelj drugačno vlogo – postal je organizator učnih situacij, kjer učenci spoznavajo strategije in poti, po katerih se z lastno aktivnostjo in izkušnjami povzpnejo do neštetih odgovorov. Učitelj je torej voditelj, ki pri poučevanju uporablja neprisilne metode: informira, svetuje, pohvali in diskretno vodi učenca pri reševanju problemov.
Pri tem pa se moramo zavedati, da je tudi učenje dobilo drugačno pojmovanje:
- učenje kot izkušenjski proces;
- učenje kot konstruktivistični proces;
- učenje kot ustvarjalni proces;
- učenje kot proces reševanja problemov;
- učenje kot celostni proces.
Pri učenju torej mora sodelovati čimveč čutov, da bo lahko učenec sodeloval, kot ustreza njegovemu stilu učenja in delovanja.
Temu načinu učenja so prilagojene tudi metode in tehnike dela: opazovanje, opisovanje, primerjanje, razvrščanje, poimenovanje, urejanje, zbiranje gradiv, merjenje, raziskovanje vzročno-posledičnih odnosov, eksperimentiranje, razlaganje z demonstracijo, branje, risanje, pisanje, verbalne in neverbalne komunikacije, …
Seveda pa je nujno potrebno tudi preverjanje organizirati tako, da bo lahko otrok odgovarjal ali pokazal svoje znanje na način, ki je njegovemu načinu učenja in pojmovanja najbližji.
Pri takem načinu dela pa so tudi oblike dela učencev drugačne. Učenci sodelujejo pri načrtovanju dela, kar vodi v večje samostojno delo učencev – izvajanje različnih dejavnosti, hkrati pa jih vodi v učno samostojnost, ustvarjalnost in aktivno sodelovanje.
S tem pa začne učenec prevzemati svoj delček odgovornosti za svoj uspeh in napredek, svoj del pa prevzemajo tudi starša in učitelj ter šola kot institucija.
Da pa pripeljemo učenca v učno samostojnost pa mora učitelj vseskozi skrbno operativno ciljno načrtovati in to predstaviti v otroškem jeziku tudi učencem – tako se navajajo na kritičnost in natančnost vrednotenja svojega dela. Učenci so torej vseskozi seznanjeni s kriteriji vrednotenja in ocenjevanja.
Ob ciljnem načrtovanju mora učitelj organizirati učno situacijo, kjer bo učenec osvojil cilj in tudi način, kako bo doseganje cilja preveril.
Nadaljnje delo pa sledi v razredu, kjer učitelj opazuje in vodi učence ter spremlja dejavnosti.
Zelo pomembno je opazovanje, ki predstavlja osnovno obliko spremljanja vsakodnevnih učenčevih dosežkov. Učitelj mora razviti navado, da si sprotno zabeleži pomembne stvari, ki jih je videl, slišal, opazil. Zbiranje informacij o učenčevih aktivnostih in njihovih izdelkih mora biti sistematično. Dobre beležke o učenčevih dosežkih, načinu dela in delovanja so opremljene s podatki, primeri, datumom, porabljenim časom, … Te beležke so učitelju v pomoč za izdelavo analitično-sintetičnih zapisov otrokove uspešnosti in pomoč pri predstavitvi dela in napredka otrok staršem na roditeljskih sestankih in govorilnih urah.
Učitelj ustno in pisno sproti sporoča učencu o njegovem dosežku. Komentarji pod pisnimi izdelki se pišejo kratko in sproti. Vsak komentar mora vsebovati povratno informacijo, kaj učenec zna, obvlada in česa še ne, hkrati pa ga usmerjamo k odpravljanju napak s konkretnimi navodili za vajo, pozornost, …
Medletni opisi so namenjeni učencu in staršem, končni pa tudi učitelju v naslednjem razredu.
Zapisi naj vedno opišejo učenčeve dosežke v razmerju do učnih ciljev in do njegovih prejšnjih dosežkov.
Vsebinsko so medletni zapisi razdeljeni na: kognitivno, afektivno, psihomotorično, socialno in motivacijsko področje, ali pa kot Hargreavesova klasifikacija.
Po kakršnikoli klasifikaciji se lotimo zapisov, vedno se moramo držati načel pisanja le-teh:
- načelo konkretnosti dosežkov;
- opis okoliščin, ki bistveno vplivajo na otrokove dosežke;
- poudarjen razvoj in napredovanje ter izjemni dosežki na posameznem področju;
- vključimo lahko tudi napotke za izboljšanje;
- izogibajmo se sodb, šablonskih opisov, domnev, žaljivih mnenj, čustveno obarvanih komentarjev, primerjav z drugimi, …
V opisih vedno uporabljamo oseben izraz – učenčevo ime.
ZAKLJUČEK
Bistvo opisnega ocenjevanja sem torej odkrival kar nekaj let, v posebno pomoč pri tem pa mi je knjiga Opisno ocenjevanje.
Menim, da je opisno ocenjevanje bolj natančno in individualno. Učence sproti obvešča o tem, kaj že znajo, zmorejo – torej je tudi bolj motivacijsko. Hkrati jih navaja na samokontrolo in samovrednotenje ter jih vodi k učni samostojnosti. Pohvali jih za njihov trud in napredek ter jim tako pomaga k pozitivni samopodobi.
Nujno je učence aktivno vključevati v proces učenja od začetka do konca. Zato menim, da je pot sodelovanja otrok nujna že od načrtovanja naprej, kjer spoznajo tematske cilje, poti po katerih bodo raziskovali in pridobivali znanje. Seznanjeni morajo biti tudi s kriteriji vrednotenja in načini preverjanja.
Svoje primere opisnih ocen sem oblikoval po poustvarjanju ob spoznavanju umetnostnega besedila Neže Maurer: Moj pes.
Učenci so pred začetkom zapisovanja pripovedi svojih živali iskali najprej asociacije ob besedi pes, kjer so obnovili izraze povezane s psom. Pri naslednjem koraku so besede združevali v skupine, ki opisujejo eno značilnost, npr.: obnašanje, hranjenje, domovanje, opis, doživetja.
Nato sem jim predstavil naslov (oz. več naslovov) in pa kriterije ocenjevanja. Za kriterij sem pri tem poustvarjanju določil:
- obseg besedila – kvantiteto (najmanj deset povedi);
- primernost naslovu, izvirnost besedila – kvaliteto.
Mislim, da pri ustvarjalnem pisanju ne smemo zastavljati preveč ciljev naenkrat in tako zavirati ustvarjalnost.
Ob branju pripovedi sem ugotovil, da so vsi učenci dosegli osnovni kriterij in sestavili vsaj deset povedi ali več. Vsi so se osredotočili na pripoved svojih živali ali pa jih primerno opisali. Vsi učenci pa niso sestavili pripovedi kot je zahteval naslov, ampak jih je pisanje potegnilo v opis. To pa sem se namenil dokončati in popraviti skupaj z njimi, ker moram najprej preveriti ali mogoče še nimajo usvojenega pojma: pripoved.
Literatura:
- DRUGAČE V DRUGAČNO ŠOLO (več avtorjev), uredila C. R. Pučko (1994), Pedagoška fakulteta, Ljubljana
- OPISNO OCENJEVANJE (več avtorjev), uredila C. R. Pučko (1995), Pedagoška obzorja Novo mesto
VPRAŠANJA:
- ZAKAJ OPISNO OCENJEVANJE?
- KAKO LAHKO UČITELJ OCENI Z BESEDAMI?
- KAKŠNE SO PREDNOSTI?
- KAKŠNE SO POSLEDICE ZA NADALJNE DELO UČITELJEV V 4. IN 5. RAZREDU?
> SO POUČEVANJE, UČENJE IN PREVERJANJE MEDSEBOJNO POVEZANI PROCESI;
> SE JE Z REFORMO POUČEVANJA SPREMENILA UČITELJEVA VLOGA;
> JE UČENJE DOBILO DRUGAČNO POJMOVANJE:
o IZKUŠENJSKI PROCES;
o KONSTRUKTIVISTIČNI PROCES;
o USTVARJALNI PROCES;
o PROCES REŠEVANJA PROBLEMOV;
o CELOSTNI PROCES.
> UČENJE POTEKA PO DRUGAČNIH METODAH IN TEHNIKAH DELA: OPAZOVANJE, OPISOVANJE, PRIMERJANJE, RAZVRŠČANJE, POIMENOVANJE, UREJANJE, ZBIRANJE GRADIV, MERJENJE, RAZISKOVANJE VZROČNO-POSLEDIČNIH ODNOSOV, EKSPERIMENTIRANJE, RAZLAGANJE Z DEMONSTRACIJO, BRANJE, RISANJE, PISANJE, VERBALNE IN NEVERBALNE KOMUNIKACIJE, …
> JE NUJNO POTREBNO PREVERJANJE ORGANIZIRATI TAKO, DA BO OTROK POKAZAL ZNANJE NA NAČIN, KI JE NAJBLIŽJI NJEGOVEMU NAČINU UČENJA IN POJMOVANJA.
UČITELJ MORA NAJPREJ:
> SKRBNO OPERATIVNO CILJNO NAČRTOVATI IN CILJE NA RAZUMLJIV NAČIN PREDSTAVITI UČENCEM;
> UČENCE SEZNANITI S KRITERIJI VREDNOTENJA IN OCENJEVANJA;
> ORGANIZIRATI UČNO SITUACIJO, KJER BODO UČENCI OSVOJILI CILJ IN TUDI NAČIN, KAKO BO DOSEGANJE CILJA PREVERIL.
* POMEMBNO JE OPAZOVANJE – SPREMLJANJE VSAKODNEVNIH UČENČEVIH DOSEŽKOV, SPROTNO SISTEMATIČNO BELEŽENJE TUDI UČENČEVEGA NAČINA DELA IN DELOVANJA.
* UČITELJ SPROTI USTNO IN PISNO SPOROČA UČENCU O NJEGOVEM DOSEŽKU – MU DA POVRATNO INFORMACIJO O TEM, KAJ ŽE ZNA. OBVLADA IN ČESA ŠE NE IN GA USMERJA K ODPRAVLJANJU NAPAK.
* ZAPISI OPIŠEJO UČENČEVE DOSEŽKE V RAZMERJU DO UČNIH CILJEV IN DO NJEGOVIH PREJŠNJIH DOSEŽKOV.
* SPROTNI (FORMATIVNI) OPISI SO NAMENJENI UČENCEM IN STARŠEM, KONČNI (SUMATIVNI) PA TUDI UČITELJU V NASLEDNJEM RAZREDU.
* PRI OPISOVANJU JE TREBA UPOŠTEVATI NAČELA:
- KONKRETNOST DOSEŽKOV;
- OPIS OKOLIŠČIN, KI VPLIVAJO NA DOSEŽKE;
- POUDARJEN RAZVOJ IN NAPREDOVANJE TER IZJEMNI DOSEŽKI;
- VKLJUČEVANJE NAPOTKOV ZA IZBOLJŠANJE;
- IZOGIBATI SE JE TREBA SODB, ŠABLONSKIH OPISOV, DOMNEV, ŽALJIVIH MNENJ, ČUSTVENO OBARVANIH KOMENTARJEV, PRIMERJAV Z DRUGIMI, …
- TEMELJNE ZNAČILNOSTI OPISOV NAJ BODO POZITIVNA NARAVNANOST, ZMERNOST IN OPTIMIZEM.
* V OPISIH MORAMO VEDNO UPORABLJATI UČENČEV OSEBEN IZRAZ – NJEGOVO IME.
Nazaj na stran Pedagoška psihologija