2. ?GRAFOSKOP IN GRAFOPROJEKCIJA

Zaradi visoke didaktične vrednosti, se je v šolski praksi uveljavil tip projektorja, ki ga imenujemo GRAFOSKOP, kot eden izmet vizualnih medijev.

Z njim je mogoče projicirati povečavo risbe, slike, diagrame ipd., s prosojnih materialov. Nanj je možno tudi pisati in risati, usmeriti pripravo na kako točko.

Grafoskop nudi neštete možnosti združitve didaktičnih in metodičnih prednosti aplikacijske plošče, ki omogoča postopno prikazovanje razvoja določene situacije.

PREDNOSTI GRAFOSKOPSKE PROJEKCIJE

- Učitelj lahko učence opozori na določene posebnosti na zaslonu.

- Učitelj je obrnjen proti učencem, tako je lahko v stalnem vizualnem stiku z učenci, kar mu omogoča direktno komuniciranje, hkrati pa lahko veš čas opazuje njihove reakcije.

- Močan vir svetlobe omogoča projekcijo tudi pri normalni dnevni svetlobi, tako si učenci lahko beležijo posredovane informacije v zvezke.

- Projicirane slike so tudi pri majhni oddaljenosti aparata do zaslona sorazmerno velike.

- Le pri grafoskopu, na osnovno prosojnico lahko v določenem zaporedju polagamo druge prosojnice. Tako lahko prilagajamo učno snov razvojni stopnji in zmogljivosti učencev.

- Na vgrajen zvitek acetatne folije lahko vnaprej pripravimo prosojne slike, ki jih med učno uro menjavamo z obračanjem mehanizma za premik valja.

- Med podajanjem nove učne snovi ali utrjevanjem lahko uporabimo grafoskop kot pisalni projektor, sliko lahko ustvarjamo pred očmi učencev.

- Učitelj lahko poljubno uravnava hitrost podajanja učne snovi, odvisno od tempa dela učencev.

- Kadar uporabljamo pripravljene prosojnice, to prispeva k večji racionalizaciji pouka. Tako se učitelj med učno uro lahko bolj posveti učencem, ki potrebujejo dodatna pojasnila.

3. ŠOLSKA MEDIOTEKA, FOTOTEKA IN FILMOTEKA?

Šolska medioteka; zbirka učnih pripomočkov vseh vrst (knjig, plošč, tonskih trakov itd.); izposojevalnica za učence.

Šolska fototeka; sistematično urejena zbirka fotografij.

Šolska filmoteka; sistematično urejena zbirka filmov.

Primer: šolska knjižnica, le-ta je uporabnikom na voljo v vseh zvrsteh (ne/umetnostnih) in oblikah (knjiga, priročniki, revije, diafilmi, video kasete, fotokopija).

5. ALGORITEM UPORABE AVDITIVNIH SOFTVER MEDIJEV

 Med avditivne medije uvrščamo radijske oddaje, zvočne posnetke na gramofonskih in laserskih ploščah ter na magnetofonskem traku. Naloga učitelja je, da organizira učinkovito poslušanje. Osnovna zahteva je vnaprejšnje proučevanje didaktičnega gradiva. Pripravi naj dopolnilni didaktični material, kot so modeli, karte, diapozitivi… Eden najvažnejših faktorjev, ki določa uspeh učencev je interes učencev za učenje. Z uporabo avditivnega softver materiala učitelj učence pripravi na poslušanje. Tako usmeri njihovo aktivnost na učno problematiko.

Radijsko oddajo ali zvočno reprodukcijo s plošče ali magnetofonskega traku poslušamo v razredu. Zato je potrebna ustrezna opremljenost s tehničnimi pripomočki ter ustreznimi instalacijskimi priključki, tako, da je hardver pri roki tedaj, kadar ga učitelj potrebuje.

Učence je treba vzpodbujati, da sodelujejo pri oblikovanju operativnih učnih ciljev, ki jih želimo doseči s poslušanjem oddaje…

Omogočajo tudi avditivno spoznavno doživljanje.

Možnosti, ki izhajajo iz poslušanja:

- -         iskanje dodatnih informacij

- -         govorne vaje

- -         oblikovanje oddaj, v katerih sodelujejo učenci…

7. POJMI - MONOFONIJA, STEREOFINIJA, KVADROFONIJA

Monofonija (gr. monos - sam, enojen; gr. phone - glas) imenujemo običajen način enokanalne reprodukcije. Zvočne informacije so posnete z enim mikrofona in preko enega ojačevalca prenesene na eno stezo magnetofona ali vtisnjene na eno brazdo gramofonske plošče. Monofonsko reprodukcijo poslušamo iz enega samega vira - zvočnika ali iz več zvočnikom, ki oddajajo enake zvočne informacije. Pri tem nimamo prostorskega vtisa, saj vsi zvoki prihajajo iz istega vira.

Stereofonija (gr. stereos - prostoren) ali prostorsko poslušanje zvoka je predvajanje zvoka z zelo malo popačenji. Pri stereofonskem snemanju uporabljamo dva mikrofona, in se zvočne informacije snemajo na dveh ločenih tonskih kanalih, ki sta ločena tudi pri reprodukciji. Vsak kanal predvaja en posnetek. Stereo naprava za reproduciranje je sestavljena iz dveh popolnoma enakih ojačevalnikov in pripadajočih skupin zvočnikov. Pomembno je, da sta zvočnika ustrezno prostorsko nameščena. Tudi streofonski posnetek se da predvajati monofonsko, saj se oba signala združita in nastane mešanica zvokov, zato prostorski vtis izgine. Kadar poslušamo stereofonski posnetek skozi zvočnike, imamo občutek, da prihaja zvok z leve in desne strani, pri poslušanju skozi slušalke pa imamo občutek, da smo sredi ustvarjalcev zvoka (orkestra).

Kvadrofonija (quattour - lat. štiri) ali štirikanalni prenos zvoka, pri katerem se snema na štiri kanale s štirimi mikrofoni, od katerih dva zapisujeta direktni zvoki izvajalca, dva pa zapis indirektnih informacij. Zato so tudi za reproduciranje potrebni štirje, v prostoru pravilno razvrščeni zvočniki. Pomembna je kompatibilnost z dvokanalno stereofonijo oz. monofonijo.

Monofonske zvočne posnetke lahko reproduciramo tako z mono, kakor tudi s stereo in kvadro aparaturami, vendar le monofonsko. Reprodukcijo, posneto v kvadrotehniki, lahko poslušamo z mono, stereo ali kvadro reproducerji, pri čemer je kvaliteta reprodukcije odvisna od avditivnega hardverja, ki ga uporabljamo.

9. UČNI MEDIJI IN POLIFAKTORSKO RAZUMEVANJE POUKA

Od nekdaj je pouk združeval vrsto dejavnikov, ki so medsebojno povezani in pogojeni omogočali realizacijo širše zastavljenih ciljev in aspiracij posameznikov. Z razvojem didaktike je nastala teorija o treh t.i. dejavnikih pouka (učitelj, učenec in učna snov), ki so vzajemno dejavni. To triado so grafično ponazarjali v obliki didaktičnega trikotnika, v katerem so nekateri na vrh postavljali učno snov (Herbart), drugi učenca (pedocentristi) in tretji učitelja (Rudolf Dunde).

To triado zagovarjajo mnogi didaktiki še danes. V sodobni didaktiki pa govorimo o večjem številu dejavnikov, ki jih nekateri delijo na objektivne in subjektivne. Poenostavljene razlage zakonitosti učnega procesa so se opustile na podlagi spoznanj o interakcijskem značaju pouka in interfaktorski korelaciji pri pouku. Širša in kvalitetnejša je interakcija med učiteljem in učencem, tem boljše so možnosti za učenčev razvoj in za učiteljevo ustvarjalnost. Pouk doseže didaktični maksimum, ko se vsi dejavniki sinhronizirajo do stopnje maksimalne interfaktorske korelacije.

Tak pristop k dejavnikom pouka pa je omogočil oblikovanje didaktične polifaktorske teorije.

Nekateri avtorji so didaktični trikotnik dopolnili s četrtim dejavnikom pouka – materialno osnovo. Med elemente materialne osnove pa uvrščajo tudi učne medije, a jih obravnavajo izven konteksta interakcij med posameznimi dejavniki.

T. Prodanovič je učne medije uvrstil v okvir učne snovi in drugega učnega gradiva in v okvir materialne osnove. Ob klasificiranju prvin polifaktorskega pristopa je poudaril, da dejavniki pouka nastopajo v soodnosu in medsebojno drug drugega dopolnjujejo.

V. Poljak je leta 1989 didaktični trikotnik razširil s tehniko – izobraževalno tehnologijo na didaktični štirikotnik.

Ideja o polifaktorskem pristopu k pouku je v našo didaktično teorijo zašla zelo pozno v primerjavi z Evropo.

10. BERLINSKI MODEL DEJAVNIKOV POUKA (OPIS IN SHEMA)
(knjiga stran 24)

Ta model utemeljil P. Heimann. Predstavil shemo šestih osnovnih dejavnkov, ki tvorijo ogrodje pouka. Ti dejavniki so:
*učne namere, učne vsebine, učne metode, učni medij, ki sodijo v področje odločanja
in
*antropološko- psihološke in socialno-kulturne predpostavke, ki sodijo v področje pogojev.
Vsi ti dejavniki pa se med seboj prepletajo.
V berlinskem modelu je učitelj osrednji dejavnik pri odločanju o načrtovanju in analiziranju učnega procesa.

11. Vprašanje prvega sklopa in 1. vprašanje drugega sklopa

DOLOČITEV IZBIRE IN UPORABA UČNIH MEDIJEV

• Od uporabe posameznih medijskih sklopov pričakujemo predvsem večjo racionalizacijo pri organizaciji pouka in večjo učinkovitost pouka v didaktičnem smislu.
• Uporaba medija je možna v določenem didaktičnem kontekstu, kjer so prisotni in delujoči tudi drugi strukturni elementi( glej sliko), ki pomembno vplivajo na odločitve o izbiri in uporabi določenega medija.
• Kvalitetno načrtovana kombinirana uporaba različnih medijev( nepersonalnih, personalnih ) v funkciji posredovalca prinaša boljše učne rezultae, kot uporaba enega samega. Objetkiviranje poučevanja na splošno učinkuje prej pozitivno kot negativno na učni uspeh.
• v okviru pripravljanja na učno delo mora učitelj struktuirati različne elemente in aktivnosti za pouk.
• Konkretna izbira učnega medija je odvisna od 3 glavnih spremenljivk:

- učiteljeve odločitve

- metodičnih odločitvenih razlogov

- metodičnih funkcijskih elementov

UČNI CILJI:

Zelo dobro, če ustvarimo nedvoumno povezavo med učnimi cilji in določenimi ustreznimi načini učenja

Gagne → ločil je 8 oblik učenja, ki jih je ločil po določeni hierarhiji tako, da so enostavne oblike učenja temeljni pogoj za kompleksnejše.

UČNE VSEBINE:

Pomembno je, katere informacije, spodbude,… je treba posredovati in na katerih mestih v predvidenem procesu učenja in poučevanja in v kakšni obliki, primerni celotni didaktični situaciji.

DIDAKTIČNE MOŽNOSTI:

Možnosti posredovanja informacij, znanj, gre za ekonomičnost, realizacijo

TEHNIČNE MOŽNOSTI

To je povezano z didaktičnimi možnostmi

PSIHOFIZIČNE ZNAČILNOSTI UČENCEV:

To pomeni, koliko lahko učenec sprejme.

USPOSOBLJENOST UČITELJEV:

Pomembne so ustrezne » oblike posredovanja« in » načini prezentacije«, način odzivov na spodbude. Pomembna pa je predvsem ustrezna izbira učnega medija, učitelj mora znati upravljati z njim. Spretnost obvladovanja medijev je predpogoj za učinkovito delo.

STALIŠČA UČITELJEV

Stališča učitelji težko spremenijo. če učitelj spremeni stališče, to pomaga učencem. Prisotna so čustva, simpatije, antipatije.

UČNE OBLIKE:

Te so lahko skupinske, frontalne, individualne, v parih

UČNE METODE:

Ustno razlaganje, laboratorijsko delo, razgovor, demonstracija…

Glejte sliko, ki nam jo je dal Blažič: Model izbere učnih medijev

UČNI SMOTRI

- cilji

- vsebina

* UČITELJ

* UČENEC

* UČNI MEDIJ

OBLIKOVANJE VODILNIH
SMERNIC ZA IZBIRO MEDIJA

IZBIRA

UPORABA- makro, mikro ALGORITMI

OVREDNOTENJE

Vsak praktik ve, da je vsakič najustreznejši tisti medij, ki ga je mogoče najprimerneje vgraditi v nameravani učni proces.

Vsak učitelj si zastavlja cilje, vendar pa ti cilji niso konstantni, so kategorija, ki se spreminja. Cilji se lahko razlikujejo od predvidenih, ker:

♣ učenci so različno osebnostno zreli

♣ učenci imajo različne sposobnosti

♣ učenci imajo različne interese

Da bi učitelj planirane cilje dosegel na najracionalnejši način, uporablja določene postopke- algoritme, ki mu to omogočajo:

ALGORITEM je množica simbolov in splošnih postopkov za reševanje posameznih problemov. je predpis, s pomočjo katerega pridemo v nekem procesu s končno mnogo koraki od podatkov do rezultata in s tem do realizacije učnih ciljev.

Uvajanje in uporaba medijev v izobraževanju je izpolnila vsaj dvoje pričakovanj:

♣ izobraževanje postaja dostopnejše

♣ mediji omogočajo izboljšanje kvalitete izobraževanja

Nekatera pričakovanja pa se niso uresničila:

♣uporaba medijev predstavlja dodatne stroške

♣malo je dokazov o boljših rezultatih učenja pri učencih

♣ mediji ne spreminjajo osnovne didaktične doktrine, nauka

Pripravila: Mojca Ostan

12. OBJEKTIVIRANJE UČNEGA MATERIALA

K učnemu materialu prištevamo prosojnice, diafilme, diapozitive, video filme, razne knjige, slike… Pred uporabo različnega materiala moramo analizirati njihovo primernost glede na zastavljene učne cilje. Material izberemo glede na razvojno stopnjo učencev in primerno tematiko, ki jo obravnavamo. Upoštevati mora uporabo časa, stroške in predvideti učinke. Šele iz neke celovite pedagoško didaktične predstave podrobneje primerno pretehtamo, katere tehnične in funkcionalne možnosti ter operacionalni učinki se najbolj prilagajajo tipom učenja, oblikam posredovanja in komuniciranja, ki tvorijo celotni duktus pouka (vodilo pouka).

GRAFOPROJEKCIJA – GRAFOSKOP

Acetatno folijo imenujemo prosojnica (transparentna slika). Več prosojnic tvori skladovnico prosojnic. Prosojnice v skladovnici imajo to prednost, da lahko z njimi delno prikažemo dinamiko opazovanega sistema, ali da gradimo sliko o pojavu, kot da bi risali na tablo.

Nekateri grafoskopi so opremljeni s približno 10 m dolgo in 25 cm široko folijo, ki je navita na valju. Folijo premikamo z zasukom vretena. Zadnje čase uporabljamo predvsem acetatno folijo v obliki listov, ker se lažje in hitreje čistijo pa tudi zamenjava prosojnic je hitrejša.

Za pisanje in risanje po acetatni filiji uporabljamo specialna pisala (flomastre), katerih konica je iz poliesterskih vlaken. Pisala delimo v dve skupini: nepermanent (vodotopna – lahko zbrišemo z vlažno krpo), permanent ( niso vodotopna – za brisanje uporabljamo posebno topilo – alkohol). Glede na možnost korigiranja zapisa zato delimo pisala na vodna in alkoholna. Skice, narisane z omenjenimi pisali so odporne na toploto. Pisala izdelujejo v več barvah. Poleg omenjenih pisal porabljamo tudi mastne svinčnike (omogočajo zapis poudarjenih črt z ostrimi robovi). Pomanjkljivost – barve praviloma niso prepustne za svetlobo(Skica je vedno črne barve.)

Na tržišču se dobijo tudi barvne folije, plastične figurice, ravnila, kotomerji, črke in številke iz tega materiala. Iz tega materiala lahko učitelj pripravi primerne predmete in situacije iz prosojne plastike ali pleksi stekla. Mogoče je dobiti tudi prosojne modele različnih mehanizmov, ki so izdelani iz raznobarvnega prosojnega materiala.

Prosojnice lahko izdelamo na različne načine z uporabo različnih tehnik. Lahko jih pripravljamo z direktnim risanjem na folijo ali s fotokopiranjem.

DIAPROJEKCIJA - DIAPROJEKTOR

Diafilm imenujemo filmski trak, širine 35 mm, na katerem je večje število pozitivnih prosojnih slik, ki so med seboj vsebinsko in tematsko povezane. Slike so lahko barvne ali črno-bele. Razlikujejo se tudi po velikosti in položaju slike na filmu. Ločimo diafilme s horizontalno projekcijo (velikost slike 24 × 36 mm oz. razmerje med širino in dolžino projicirane slike 2 : 3 - Leica format, in diafilme z vertikalno projekcijo, pri katerih je velikost slike 18 × 24 mm oz. razmerje med širino in dolžino projicirane slike 3 : 4.

Diafilm vsebuje navadno od 20 do 50 slik. Hranimo ga v valjasti škatlici iz lepenke, plastike ali aluminija. Nekateri filmi se dopolnjujejo s kasetami ali gramofonskimi ploščami. Take diafilme imenujemo zvočni diafilmi.

Diafilm lahko razrežemo na posamezne slike ter jih vstavimo v okvirčke, ki se razlikujejo med seboj po velikosti ter izvedbi. Za šolske potrebe uporabljamo okvirčke dimenzije 5 × 5 cm z različnimi odprtinami, od 16 × 24 mm, 24 × 36 mm, ki je najpogostejša velikost diapozitivne sličice in standardni format, ki ga uporablajmo v šolah, do 40 × 40 mm.

Diapozitive hranimo v zaprtih škatlah, te pa moramo hraniti v posebnih pogojih (temen in hladen prostor, temperatura naj bo okoli 20º C, vlaga pa 30%.

Zbirko diapozitivnega materiala, diafilmov in diapozitivov, imenujemo diateka.

EPIPROJEKCIJA – EPIPROJEKTOR

Pomembna prednost epiprojekcije je, da omogoča uporabo najrazličnejšega slikovnega materiala, ki ga razmeroma lahko zberemo.Slika lahko dopolnjuje ali zamenja film oz. televizijsko oddajo

Epiprojekcija časovno lahko traja tako dolgo, dokler si učenci dobro ne ogledajo posamezne detajle ali sliko v celoti oz. toliko časa, kolikor je po učiteljevem mnenju to potrebno. Da bi slika odigrala tisto vlogo, ki jo od nje pričakujemo, je potrebno veliko pozornost posvetiti njenemu izboru. Izogibati se moramo umetniških fotografij in idealiziranih slik.

Velikost slike naj bo primerna trenutni situaciji. Naj bo taka, da jo bodo vsi učenci v razredu lahko opazovali, ne da bi pri tem zapuščali svoj prostor.

Slikovni material, ki ga želimo projicirati mora biti urejen. Posamezne elemente slikovnega materiala urejamo na več načinov (slikovno gradivo pripravljeno v zvitku, v obliki harmonike, posamezne ilustracije nalepljene na črne papirnate liste.

Slikovni material za epiprojekcijo shranjujemo v šolski medioteki.

14. TEORETIČNI VIDIKI UČNIH MEDIJEV

Učne medije vključujemo v VI proces z določenim namenom. Pričakujemo predvsem večjo racionalizacijo pri organizaciji pouka in večjo učinkovitost. V didaktični teoriji in praksi poznamo številne medije, ki omogočajo transfer informacij oziroma vzgojno komunikacijo.

Uporaba medija je možna v določenem didaktičnem kontekstu, kjer so prisotni tudi drugi delujoči strukturni elementi, kot npr. učni cilji, vsebina, metode, oblike, sociostruktura, psihostruktura.

Didaktična razmišljanja o medijih se morajo vedno navezovati na celotni didaktični sklop, vendar se ga raziskovalci lotevajo tudi s specifičnega izhodišča. Če bi imeli uporabniki učnih medijev na voljo ustrezne didaktične kriterije in vidike za njihov izbor in uporabo, bi lahko kritično in neodvisno presojali ponudbe in propagandni učinek industrije medijev. Zanimiva je Dohmenova trditev, da je "kot didaktično merilo za izbor in uporabo medija mogoče priznati le stopnjo pomoči učitelju in učencu, ki jo nudi učni medij, da bi bilo poučevanje in učenje lažje ter najbolj ustrezno."

Pojavijo se tudi težave pri odločanju o izbiri in uporabi medijev. Vsako izhodišče vedno bolj ali manj predpostavlja neko izhodiščno točko, neodvisno od drugih, praviloma v obliki standardov in ciljev - fiksno točko. Iz nje v celoti izpeljemo didaktične postopke in opredelimo didaktično ravnanje. Na to se veže tudi uporaba učnih medijev. S pedagoškega vidika bi bilo zelo problematično, če bi hoteli učence načrtno spreminjati in jih oblikovati samo po ciljih z vidika določene družbene optike in na osnovi tega izbirali enostransko izbrane informacije, metode in učne medije. Didaktično ravnanje mora prispevati k razvoju samostojnosti miselnih procesov in učencu pustiti dovolj manevrskega prostora, da oblikuje njemu najprimernejši način (individualiziranje učnih procesov).

Procese poučevanja in učenja primarno ne določajo le cilji, vsebine, sekundarno pa mediji in metode. Nobeden od teh dejavnikov ne obvladuje procesov poučevanja in učenja dominantno, temveč kot sozvočje različnih dejavnikov. Dialektični pristop naj bi upošteval učinke posameznih dejavnikov in možnosti ter učinke medijev v njihovi soodvisnosti. Kvalitetno načrtovana kombinirana uporaba različnih medijev (personalnih in nepersonalnih) prinaša boljše učne rezultate kot uporaba enega samega.

Najpogostejša vprašanja učiteljev se nanašajo na učinkovitost medija za doseganje določenega učnega cilja, za posredovanje konkretne učne vsebine, za uporabo konkretne učne metode in motiviranost učencev v učnem procesu. Rezultate razmišljanj o tem lahko uredimo v obliki ugotovitev po določenih kriterijih v tabele ali klasifikacije in so uporaben pripomoček učitelju praktiku.

V okviru pripravljanja na učno delo mora učitelj strukturirati različne elemente in aktivnosti za pouk. Jedro za oblikovanje učiteljevega dela je jasno razločevanje med "metodičnimi odločitvenimi razlogi", ki so rezultat učiteljevih odločitev in "metodičnimi funkcijskimi elementi", ki mu predstavljajo osnovna sredstva s pomočjo katerih sprejme te odločitve.

Konkretna izbira učnega medija je odvisna od treh glavnih spremenljivk:

- učiteljeve odločitve

- od metodičnih odločitvenih razlogov

- od metodičnih funkcijskih elementov.

Glej sliko str. 45.

STRUKTURNE KOMPONENTE IZBIRE UČNIH MEDIJEV

- učni cilji

- učne vsebine

- učne metode

- učne oblike

- stališča učiteljev

- usposobljenost učiteljev

- psihofizične značilnosti učencev

- tehnične možnosti medija

- didaktične možnosti medija

- Če za določen cilj pouka najdemo ustrezno obliko učenja, smo se bistveno približali ravni praktičnih odločitev o pouku in tudi medijsko-didaktičnim odločitvam.

- Glede vsebin velja, da je treba najti možnosti transportiranja - katere informacije, spodbude je treba posredovati na katerih mestih v kakšni obliki. Sledijo neposredne zveze s tehničnimi in funkcionalnimi možnostmi posameznih medijev.

- Pomembno je tudi vprašanje o trajanju podajanja vsebine.

- Če se vprašamo po čutilih s katerimi naj bi sprejemali določeno vsebino, moramo temu primerno izbrati ustrezne medije.

- Didaktične inplikacije kaže proučiti tudi z vidika udeležencev, predvsem učencev, njihovega predznanja, pozornosti, ki jo je treba vzbuditi, motivacije, oblike prezentacije, navodil komuniciranja, količine povratnih informacij, potrebe po ponavljanju, vaji, sposobnosti učencev in njihovih učnih in delovnih navad…

- V metodah je treba iskati povezave z ostalimi dejavniki odločitev o medijih v praksi.

- Učni mediji spadajo k instrumentom.

- Spretnost obvladovanja medijev je predpogoj za učinkovito učiteljevo delo pri pouku.

- Izbor učnih medijev sodi v izbor učiteljevih dejavnosti.

- Pomembni so vidiki, kriteriji za izbor učnih medijev.

Na osnovi povedanega lahko razvijemo smernico, ki bi pomagala učitelju pri izbiri učnih medijev.

V modelu smo nakazali, kako bi na osnovi zbiranja in preučevanja izkušenj in rezultatov teoretičnih raziskav prišli do spoznanj, ki bi bila v pomoč učiteljem pri utemeljenih odločitvah o medijih. Problem je v pomanjkljivo izoblikovanih klasifikacijah.

Omejitvene vidiki:

- Manevrski prostor za didaktične odločitve o medijih je relativno majhen. Odločitve se sprejemajo po po kriterijih kot so: stroški, poraba časa, organizacijske zahteve, dostopnost in časovno fleksibilna uporabnost medija ter razpoložljiv programski material. Na tej pragmatični ravni odločanja nesporno dominira pisni študijski material. Če izhajamo iz razmerja med stroški in učinkom, prekaša vse druge nepersonalne medije.

- Pomembnost oziroma težo medijsko didaktične odločiteve omejuje pripomba, ki opozarja na dejstvo, da lastnosti in kakovost delovanja posameznih medijev razkrije presenetljivo plastičnost oziroma prilagodljivost, če jih uporablja izkušen, ustvarjalen učitelj.

- Učitelji diferencirano razmišljajo o uporabi medijev. Povsem jasno moramo vedeti, kakšen naj bi bil učinek, kako in na kakšne načine naj bi informacije posredovali. Potrebno se je prilagajati tudi potrebam in interesu udeležencev. Šele iz neke celovite predstave lahko podrobneje pretehtamo, katere tehnične in funkcionalne možnosti ter operacionalne učinke različnih medijev se najbolj prilagajajo tipom učenja, oblikam posredovanja in komuniciranja, ki tvorijo celotni duktus pouka. Upravičeno lahko podvomimo, ali se praktik sploh lahko ukvarja s takšnimi zapletenimi razmišljanji.

Določilnice izbire in uporabe učnih medijev
Nekatera možna izhodišča izbire učnih medijev (stran 41)

15. UPORABA IT V VZGOJNOIZOBRAŽEVALNEM PROCESU

Učne medije vključujemo v VI proces vedno z določenim namenom. Od uporabe medijev pričakujemo predvsem:

• večjo racionalizacijo pouka in
• večjo učinkovitost v didaktičnem smislu.

V didaktični teoriji in praksi poznamo številne medije, ki omogočajo transfer informacij oz. vzgojno komunikacijo.

Uporaba medija je možna v določenem didaktičnem kontekstu, kjer so prisotni in delujoči tudi drugi strukturni elementi, kot npr.

učni cilji, učna vsebina, učne metode in oblike, učna sociostruktttra, učna psihostruktura, ki pomenbno vplivajo na odločitve o izbiri in uporabi določenega medija.

O različnih nosilcih in posredovalcih informacij v procesih poučevanja in učenja lahko damo določeno oceno, če gledamo v didaktičnem kontekstu, tj. v zvezi s cilji, vsebinami, oblikami posredovanja, metodami ter antropološkimi, socialnimi, družbenimi in institucionalnimi predpostavkami vsakokratne didaktične situacije.

V literaturi se pojavljajo zelo različni kriteriji za izbor in uporabo učnih medijev. Zanimiva je Dohmenova zelo splošna trditev, da je

« kot didaktično merilo za izbor in uporabo medija mogoče priznati le stopnjo pomoči učitelju in učencu, ki jo nudi učni medij, da bi bilo poučevanje in učenje lažje in najbolj ustrezno."

Kvalitetno načrtovana kombinirana uporaba različnih medijev (personalnih in nepersonalnih) v funkciji posredovalca prinaša boljše učne rezultate kot uporaba enega samega.

Pri načrtovanju izbire medijev si učitelji praktiki najpogosteje postavljajo vprašanja, ki se nanašajo na :

• učinkovitost medija za doseganje določenega učnega cilja,

• za posredovanje konkretne učne vsebine, _ • za uporabo konkretne učne metode,

• in motiviranje udeležencev v učnem procesu, • lastnosti učencev,

• izkušnje uč.,

• sposobnosti in stališča učitelja,

• ekonomski pogoji,

• zemljepisni položaj šole.

Pripravila: Darja Rijavec

ELEMENTI IN AKTIVNOSTI PRI IZBIRI MEDIJEV

V okviru pripravljauja na učno delo mora učitelj strukturirati različne elemente un aktivnosti aa pouk. Razišče različne predpostavke in vplive, ki pogojujejo izbiro učnih medijev. Ni dovolj, da izbere učne medije po prednostih in slabostih.

Konkretna izbira je odvisna od učiteljeve odločitve, metodičnih odločitvenih razlogov in metodičnih funkcijskih elementov.

Nekateri elementi in aktivnosti, ki se nanašajo na One medije in so z izbiro Ie-teh povezane: 1.Pomembno je, da ustvarimo nedvoumno povezavo med učnimi cilji in določenimi ustreznimi načini učenja. Logična bi biIa naslonitev na Gagnejeve oblike učenja ( razvrstitev po določeni hierarhiji, kjer so enastavne oblike pogoj za zahtevnejše ). Če za dolačen cilj najdemo ustrezno obliko učenja. smo se približaIi tudi medijsko didaktičnim odločitvam.

2. Glede vsebin velja, da je potrebno najti možnost delovanja na konkretni ravni didaktičnega odločanja. ( katere informacije je potrebno posredovati, na katerem mestu, v kakšni obliki)

3. Pomembnno je trajanje podajane vsebine v didaktičnem sklopu

4. Vprašati se moramo po čustvih, skaterimi naj bi sprejeIi določeno vsebini in o primerni obliki razumevanja . Pomambno je, kakšne in kako močne dražijaja, obIike prezentacije, kakšne količine povratne informacije, potrebe po ponavljanju je potrebno predvideti na osnovi učnih in delovnih navad.

6. V metodah je potrebno iskati povezave z ostalimi dejavniki odločitev o medijih v praksi 7. Učni mediji so kot predmeti oblikovani v raznih klasifikacijah medijev.

8. Predpogoj za učinkovito učiteljevo dela je spretnost obvladovanja medijev, kar vpliva na stil poučevanja in organizacijo učnega procesa.

9. lzbira učnih medijev sodi v okvir učiteljeve dejavnosti 10. Pri izbiri so pomembni kriterji za izbor učnih medijev 11. Oblikovati je potrebna učenčevo učno strategijo, kognitivni stil, motivacijo, motivacijsko tehniko, socialne oblike učenja in učne metode za izbiro učnih medijev.

DIALEKTIČNI PRISTOP V PROCESU ODLOČANJA

fldločitve o medijih so možne le v določenem učnem kontekstu, v povezavi z določenimi cilji, vsebinami, udeleženci, metodami - z določenimi interakeijskimi in situacijskimi sklopi.

Uuotovitve, ki zmanjšujejo praktični pomen modelov za izbiro in uyorabo učnih mediiev

1.Odločitve o medijih se sprejamajo po kriterijih, Ia ne spadajo v didaktični sklop ( stroški, poraba časa,...)

2. V okviru tehničnih, aperativnih in funkcijonalnih možnosti so u. Mediji presenetljivo plastični. če jih uporabIja učitelj s fantazijo in izkušnjami.

3. Omejevalna ugotovitev je tudi diferenciranast v didaktičnih razmišljanjih.

Na osnovi učnih ciljev, vsebin in subjektov ni mogoče sprejeti utremeljenih adiočitev o uporabi najustreznajšega medija: Jasno nam mora biti, kakšen naj bo učinek kurikulima, ki ga je potrebno razviti, kako in na kakšen način, želimo spodbuditi spremembo znanja, na katere interese udeležencev se bomo ozirali.

Iz celovite pedagoške didaktične predstave Iahko pretehtamo kateri mediji se najbolj prilagajajo ripom učenie, oblikam posredovanja komuniciranja,...

Vsakič je najustreznejši tisti medij, ki ga je mogače majprimerneje vgraditi v nameravani učni proces.

16. NOVEJŠI RAZVOJ NOVE INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE

Naše stoletje je na področju vzgoje in izobraževanja prineslo vrsto tehničnih sredstev in pripomočkov: od filma takoj po prvi svetovni vojni prek radia v 30. letih, televizije v 50. letih do računalnika v najnovejšem času in še vrsto drugih.

Interes za uporabo medijev v učne namene se je v ZDA pojavil v začetku dvajsetih let.

V začetku 30. let se je pojavil interes za raziskave radijskih šol; ta raziskovalna veja je bila v tistem času daleč najbolj cenjena in se je kasneje povezala z raziskovalno smerjo, ki je proučevala področje komunikacij.

V 50. in 60. letih je potekala raziskava televizije, v 60 in 70. letih pa raziskava na področju programiranega pouka in v 80. letih raziskave o didaktični vrednosti novih inf. tehnologij.

Prva najpomembnejša vojaška raziskava po vojni je bila raziskava o filmu pri pouku, ki jo je izvajal .C.R.Carpenter (1956 ).

Gerlič (1997), ki je proučeval vpliv inf. družbe in njenih konsekvenc, posebej uporabo računalniške in multimedijske tehnologije, na delo v osnovni šoli.

DODAJAM ( ni v knjigi)

Informacijska znanja ne služijo le izobraževalnim ciljem, temveč pomembni pripravi in vzgoji mladih za življenje v informacijski družbi. V sedanji prenovi slovenskega šolstva se moramo zavedati, da učenje in izobraževanje ne bosta potekala pretežno v šolah, niti ne tako kot nekdaj – tradicionalno predavateljsko. Potekala bosta (oz. že potekata ) po različnih medijih, obsegala bosta različna področja in imela pestrejše organizacijske oblike. Ni malo sodobnih učnih pripomočkov na naših šolah, od grafoskopa, avdio in video naprav do računalnikov in sodobnih informacijskih mrežnih sistemov. Pomemben element prenovljene šole naj bo E – izobraževanje, elektronski in multimedijski elementi ( npr. CD zgoščenk ) naj postanejo tudi normalen dodatek učbeniškemu gradivu s svojo logično navezavo v učnih načrtih. Veliko slišimo tudi o povezavi globalnega računalniškega omrežja internet s šolo; pogovori po E – pošti, listanje po spletnih straneh, elektronske konference, učenje na daljavo.

17. OPIŠI TRI ETAPE V RAZVOJU IT PREVERITE!!!

V različnih zgodovinskih obdobjih se je v šolah pojavljala različna IT, ki je praviloma odražala trenutno stopnjo razvoja znanosti, tehnologije in tehnike. Naše stoletje je na področje vzgoje in izobraževanja prineslo vrsto tehničnih sredstev in pripomočkov:

· od filma takoj po 1. svet. vojni

· prek radia v 30. letih, televizije v 50. letih

· prek računalnika v novejših časih in še vrsto drugih

Interes za uporabo medijev v učne namene se je v ZDA pojavil v začetku dvajsetih let

Hkrati s tem pa so se začele tudi raziskave o vključevanju medijev v izobraževalni proces:

- raziskave o radijskih šolah

- proučevanje komunikacij

- raziskave o bralnih spretnostih

Pozitivne primerjalne vrednosti so vplivale na stališča učiteljev oziroma na konkretno učno prakso.

V 50/ 60 letih so raziskovali pomembnost TV,

v 60/ 70 so raziskovali učinkovitost programiranega pouka

v 80 letih pa didaktične vrednosti novih informacijskih tehnologij.

Kljub številnim kritikam in neznanstvenem značaju je zgodnje raziskovanje učnih medijev postavilo trdne temelje za kasnejši razvoj.

1. Raziskave so usmerile pozornost pedagogov na učne medije kot legitimne in zmogljive kanale za posredovanje pedagoških vsebin in opozorile na učinkovitost medijev.

2. Raziskave so opozorile na mnogovrstne možnosti uporabe medijev v učnem procesu.

3. Iz raziskav komunikacij so se razvile različne merilne tehnike in instrumenti za analizo odgovorov učencev.

4. Raziskave so prispevale k boljšemu razumevanju prepričevalne in motivacijskih vidikov komunikacije.

18. OPIŠI VRSTE PLANOV IN KOTOV SNEMANJA , KAKO GIBAMO KAMERO?

Plan snemanja =tisto kar snemalec vidi v določenem trenutku skozi iskalo kamere

A)plani in koti snemanja

-splošni, prikazuje velik prostor,posameznosti (človeške figure) so neprepoznavne

-pol splošne,približa plan dogajanja do te mere, da se da opaziti posamezne prvine okolja

-srednji,prikazuje celotno človeško figuro, kot osrednji predmet v kadru, okolje je vidno le toliko, kot je nujno za potek dejavnosti

-pol srednji, človek je zajet do pasu, ta plan prikazuje lastnost, razpoloženje

-veliki, v kader vključuje samo glavo ene ali dveh oseb, z njim dosežemo umetniške karakteristike filma

-detajlni, je v zvezi s predhodnim ali s kasnejšimi plani in usmerja pozornost na pomembno prvino

B)koti snemanja

Rakurs=kot snemanja

-normalni ,predstavlja vse tisto, kar je posneto v višini snemalčevih oči

-spodnji, predstavlja veličino objekta

-gornji, posneti objekt zmanjšuje in mu odvzema pomen, tak človek deluje majhen in nepomemben

C)Kako gibamo kamero

Zaradi spremljanja dogajanja je treba kamero premikati in zoomirati. Vsak premik kamere mora biti premišljen in hiter le toliko, da je možno spremljati dogajanje.Gibanje kamere je lahko:

1. VERTIKALNO ,izvajamo ga od zgoraj navzdol ali obratno, pozorni moramo biti na osvetljevanje slike,snemanje ulice.

2. HORIZONTALNON,se izvaja z vrtenjem kamere okoli svoje osi za 360○ ,z leve na desno ali obratno, gibanje vedno izvajamo vedno le v eni smeri (snemanje pokrajine), snemamo s pomočjo stojala, s konstantno hitrostjo.

3. ZOOMIRANJE, to ni pravo premikanje kamere, vendar ga zaradi specifičnosti uvrščamo v to skupino, za pravilno zoomiranje je pomembna prava ostrina.

PRAVILO: ne premikajmo kamere,če se objekt, ki ga snemamo ne premika, z roke snemamo le, če ni možno stativa, če snemamo mirujoč predmet moramo uporabiti najmanj dve luči.

19. KAJ JE SCENARIJ?

Scenarij napišemo za vsako načrtovano snemanje. To je dokument, v katerem natančno razčlenimo vsebino, razvrstimo vloge, določimo ustrezne razsežnosti in kote snemanja, način panoramiranja, kompozicijo itd.

20. OPIŠI DEJAVNIKE POUKA.

V zgodovini didaktike se je izoblikovala teorija o t.i. dejavnikih pouka. Nastala je na opredelitvi pouka kot procesa, v katerem so vzajemno dejavni UČITELJ - UČENEC - UČNA SNOV.

a)Te tri dejavnike so med seboj povezali v hierarhično razmerje, pri čemer so nekateri v vrh piramide postavili.

- učno snov ( Herbart),

- učenca (pedocentristi),

- učiteija (Rudoif Dunde).

Didaktično triado so grafično ponazarjali v obliki DIDAKTIČNEGA TRIKOTNIKA, ki pojasnjuje medsebojne funkcionalne odnose.

b) Danes ne govorimo več samo o omenjenih dejavnikih - govorimo o večjem številu dejavnikov, ki posredno ali neposredno sodelujejo v učnem procesu. Tak pristop je omogočil večdimenzionalni razpravljanje in oblikovanje didaktične polifaktorske teorije.

Med prvine materialne osnove pouka uvrščajo tudi učne medije, ki jih ne obravnavajo v kontekstu interakcij med posameznimi dejavniki.

T. PRODANOVIĆ: govori o dveh enako pomembnih skupinah dejavnikov pouka, ki jih imenuje POSREDNE in NEPOSREDNE.

Med neposredne uvršča : učenca, učitelja, učno snov in učno gradivo, sistem in tehnologijo učnega dela, stopnjo razvoja pedagoških disciplin in materialno osnovo učnega dela (razdelitev ni najbolj posrečena).

c) BERLINSKl MODEL DEJAVNIKOV POUKA

Berlinska didaktična šola - p. Heimann je predstavil shemo šestih osnovnih dejavnikov, ki tvorijo ogrodje pouka. (učni cilji, učna vsebina, učne metode, učni mediji, Antropološko-psihološke in socialno-kulturne predpostavke. Prve štiri je uvrstil v PODROČJE ODLOČANJA, zadnja dva pa v PODROČJE POGOJEV. Dejavnikov ni hierarhično rangiral - razume jih kot enakovredne, med seboj povezane. UČITELJ JE OSREDNJI DEJAVNIK PRI ODLOČANJU IN NAČRTOVANJU, ANALIZIRANJU UČNEGA PROCESA. Na ta model se je naslonila ena najmlajših smeri pri proučevanju dejavnikov pouka - KIBERNETIČNA DIDAKTIKA.

Heimannov sodelavec je koncept dopolnjeval in ga predstavil kot HAMBURŠKI MODEL. TA MODEL POVDARJA TAKO UČITELJA KOT UČENCA.

d) KIBERNETIČNA DIDAKTIKA ( po H. Franku).

Kibernetična didaktika izraža težnjo po algoritmizaciji in formalizaciji, po preciznejšem vodenju pouka. Ta didaktična teorija poskuša odgovoriti predvsem na dvoje vprašanj :

- KAKO DOSEČI ZASTAVLJENE CILJE ? (Z UČNIM ALGORITMOM)

- S ČIM DOSEČI CILJE ? (Z UČNIMI MEDIJI).

DIMENZIJE PEDAGOŠKEGA PROSTORA PO FRANKU - KIBERNETICNI MODEL