Spoštovani prijatelji!                                                                                                                                       Glavna stran

ŽELIM VAM SPOROČITI, DA JE VELEPOSLANIK UKRAJINE V REPUBLIKI SLOVENIJI, GOSPOD MYKOLA KIRICHENKO:

V SREDO, 11. JANUARJA, NA POSEBNI SLOVESNOSTI, G. ANDRIJU HEVKI, TAJNIKU DRUŠTVA UKRAJINCEV V SLOVENIJI – KARPATY, V IMENU PREDSEDNIKA UKRAJINE VIKTORJA JANUKOVIČA IN DRŽAVE UKRAJINE –PREDAL »ORDEN (ODLIKOVANJE) ZA ZASLUGE - TRETJE STOPNJE«.

Ob zgoraj napisanem dogodku želim poudariti naslednje:

Dobitnik Odlikovanja za zasluge se čutim zelo srečnega in počaščenega. Gre predvsem za priznanje mojemu delu in delu vseh, ki so mi pri tem pomagali.

ZA SLAVO UKRAJINE!

Hevka A, Salaj K., Erdelji N. Figurek S.	Prihod Veleposlanika ...	....
Vladimir, Natalka, Katerina	VROČITEV ODLIKOVANJA ZA ZASLUGE	Natalka in Pavle
Ivana in Ivana z očetom

Na zgornjih slikah je videti vzdušje ob svečani podelitvi odlikovanja. Še enkrat se prisrčno zahvaljujem vsem, ki so me bodrili in mi pri mojem delu pomagali.

GOSTOVANJE ANSAMBEL BANDURISTK -  DZVINHA IZ LVOVA 10. do 17. november  2011

Z velikim veseljem vam želim predstaviti turnejo ansambla banduristk iz Lvova. V predstavitvi v slovenskih medijih je bilo napisano takole:

Vokalni in instrumentalni glasbeni sestav DZVINHA, je bil ustanovljen 1. decembra 2000. Gre za ansambel banduristk - ki je simbol avtentičnega ljudskega glasbila v Ukrajini, tako kot je pri nas diatonična harmonika in citre. Dzvinha poustvarja raznolike glasbene zvrsti zborovske in instrumentalne kompozicije od klasike, ljudske glasbe in sakralne glasbe domačih in tujih komponistov. Njihovi koncertni termini so obsežni v domovini in tujini, ter zelo cenjeni v zahodni Evropi. Vsako leto gostujejo v Belgiji in Franciji ter zbirajo finančna sredstva za ukrajinske sirotišnice.

Pri tem želim še posebej pohvaliti vodstvo ansambla  in visoko profesionalnost njihovega programa. V osmih dneh gostovanja v naši prelepi Sloveniji so imeli 13 zelo odmevnih nastopov. Vsak dan njihovega bivanja je bil zelo skrbno načrtovan in planiran do potankosti. Punce so najprej nastopale in nato opazovale lepote Slovenije. To je zato, ker smo na vsak način  želeli, da se naše gostje lepo počutijo in da jim izpolnimo vsako željo. Kombinacija dela in uživanja se je pokazala kot odlična rešitev, tako da bo vsaka od njih odnesla s seboj veliko najlepših vtisov.

Vse se je začelo in zgodilo zahvaljujoč zelo dobremu sodelovanju  Društva Ukrajincev v Sloveniji - Karpati ob podpori Veleposlaništva Ukrajine v R. Sloveniji in Veleposlaništva Slovenije v Ukrajini. Hitra izdaja brezplačnih viz je bila za vse nas veliko darilo. Pri tem nikakor ne smemo pozabiti na veliko materialno pomoč Javnega sklada R. Slovenije za kulturo. Zdaj pa še nekaj besed o celotnemu projektu:

Skratka - pomembno je vse dobro načrtovati, pripraviti, animirati in vnaprej seznaniti vse tiste s katerimi sodelujemo, kdo bo sprejel, kako bo pogostil in kaj je pripravljen prispevati. Ob tej priložnosti bom navedel še nekaj imen ljudi, ki so dali velik doprinos, da se je vse skupaj realizira: Na prvem mestu je vsekakor vodja ansambla ga. Marjana Hita, ki je ves čas z menoj zelo konstruktivno sodelovala  s katero sva se več mesecev dopisovala pogovarjala in podobno. Z veliko vnemo in potrpežljivostjo je spraševala in se zanimala za vse kar se bo dogajalo v Sloveniji.

Z go. Marjano Hita sva se dogovarjala za vsako podrobnost, tako da smo že vnaprej vse točno veseli, kaj bomo delali in kaj nas čaka.  Želim jo še posebej pohvaliti za to ker me je tolažila in mirila, ko sem bil jezen zaradi zamude v Štanjelu. Povedala mi je, da bodo ona in njene punce še boljše zaigrale in zapele. In dejansko se je tako zgodilo - Koncert v Šturjah je bil zame najlepši koncert v mojem življenju. Ob pesmi o Ukrajini in ob pesmi o snopu žita so mi šle solze na oči... Hvala ti Marjana, hvala vaši dirigentki Mariji Solomko in vsem čudovitim dekletom. Hvala vam tudi za slovensko pesem, ki ste se je naučile in zame zapele ob pogostitvi po koncertu.

V nadaljevanju želim pohvaliti g. Vojka in Vlasto Markočič s hčerama iz Štanjela. Vsa družina je vložila veliko truda, da nas sprejmejo in pogostijo v prostorih kjer sta locirana doprsna kipa Ševčenka in Abrama. Ponudili so nam vse kar so imeli najboljšega: najboljše vino v Sloveniji - teran in najboljši pršut oz mesnine, ki nastajajo samo na Krasu. 

Hvala vsem duhovnikom in župnikom, ki so nam pomagal in nas podpirali. Ne vem vseh imen, lahko pa poudarim imena o. Mihajla Hardija in o. Milana Stipiča. Oba sta grškokatoliška župnika, ki sta v sodelovanju s Slovenskim ekumenskim zborom pripravila čudovito mašo v Semenišču v Ljubljani.

Izpostavil bom še nekaj imen Društva Ukrajincev Sloveniji: Ivan Sopko, Božo Salaj,  Katerina Salaj, Eugen Petrešin, Mihajlo Hodin, Nikola Segedi in Slavko Figurek. Vsi imenovani so dali svoj prispevek, da se je vse začelo in končalo tako kot smo si želeli.

Pa še nekaj besed o glasbilu, ki se imenuje - bandura.

Bandura je ukrajinsko nacionalno glasbilo, ki se je ohranilo še iz časov Kijevske Rusi Današnja oblika je iz XIX. st. Bandura (ali v starih časih – kobza) je bila skorajda vedno povezana s kozaki, dumami ali baladami. Izdelana je iz več vrst dreves:javorja, bukve, hruške ali klena. Inštrument je na nek način soroden harfi, ker tudi na podoben način zveni. Ukrajinski kobzarji pa so imeli zelo velik vpliv na ukrajinsko družbo, ker so opevali realno stanje in dogajanje. Od X. stoletja so banduristi ohranjali lepoto ukrajinskega jezika in ga prenašali iz roda v rod.  Za časa Sovjetske zveze so bili banduristi preganjani, pesmi ob spremljavi bandure pa prepovedane.                                            

Zdaj pa še skozi sliko in besedo naredimo sprehod skozi celotno dogajanje. Večino fotografij je prispeval g. Jurij ATAMANJUK, novinar iz Lvova. O vsem tem bo sledila še reportaža z njegove strani. V kratkem bomo zvedeli kako nas je doživljal in videl vrhunski novinar iz Ukrajine.

Prihod v Slovenijo in prvo fotografiranje	Panoramski ogled okolice	......
Številna publika v Sloveniji	Eden izmed 13 nastopov	......
Dirigentka - Marija Solomko	in veliko rož ..	Ob vsakem nastopu - skupinsko fotografiranje
...	Še enkrat - panorama okolice	in ena izmed cerkva v Sloveniji
ovce in kozlički	in lončeni izdelki	porcelan ..
župnišče ...	tuji diplomati ...	Veleposlanik Ukrajine s soprogo
Veleposlanik Ukrajine  s  Dzvinho	Nekdo je že v mislih v Benetkah	Martinovanje v Ormožu
Samostan	...	...
Benetke	........	......
IN še Benetke ....	......	......
.....	.........	.......
Začarana ...	in presenečena	Benetke so Benetke ...
in - čas gre in gre ....	....	....
Ponovno v Sloveniji	Panorama v Vipavski dolini	Tipična vas ..
obzidja	Morje	JURIJ ATAMANJUK
kraška hiša v Štanjelu	....	...
fotografiranje v Štanjelu	...	........
Ivan, Valerija, Božo, Andrij, Dragica	..	...
O b našemu velikanu T. ŠEVČENKU	FERARIJEV VRT IN MOST LJUBEZNI	........
.......	.......	.......

Poudariti je treba, da jim nismo mogli nikakor poplačati njihovega truda ali prizadevanja za vse te napore in koncerte, ki so jih imele za zelo resno in "manj resno" publiko. Naše gostje niso "šparale" glasov in strun na bandurah, vse so pele in igrale z največjim prizadevanjem.

PREDSTAVITEV KNJIGE 100 NAJLEPŠIH UKRAJINSKIH PESMI V SLOVENŠČINI                         Glavna stran

Spoštovani prijatelji in vsi tisti, ki nam pomagate, da ohranimo našo tradicijo, ki smo jo nasledili od naših prednikov. Imamo posebno, čast da Vas seznanimo s predstavitvijo knjige - 100 NAJLEPŠIH UKRAJINSKIH PESMI,  ki je bila v LJUBLJANI, v petak, 28. januarja ob 19. uri na Krekovem trgu 1 – GALERIJA DRUŽINA. 

Spoštovani gospe in gospodje, kolegi, prijatelji!

 
      Danes imamo prijetno priložnost da sodelujemo v predstavitvi zbirke  "100 naj lepših ukrajinskih pesmi" s prevodom v slovenščino. Prevod in primerjavo je naredil vsem nam znani  gospod Andrij Hevka – tajnik  Društva Karpati.

      Želim se še posebej zahvaliti Galeriji »Družina«, ki nam je omogočila čudovito priložnost, da spoznamo z zbirko najlepših ukrajinskih pesmi, katere vključujejo tako narodne kakor tudi avtorske pesmi, ki so nastajale na raznih koncih rodovitne Ukrajine skozi daljša obdobja. 

      Opažam resnično usklajenost, ki je razvidna v temu, da predstavitvena zbirka zajema celotno območje Ukrajine in ne samo eno pokrajino. (tako je tudi napisano v spremni besedi). Današnje dogajanje je tudi povezano z dnevi, ko na Ukrajini praznujemo Akt združitve: 22. januarja, leta 1919 so v Kijevu na Trgu svete Sofije razglasili združitev Zahodne in Vzhodne Ukrajine v eno in enotno Državo.

      Želim se zahvaliti gospodu Andriji za njegovo, hočem povedati, pogumno dejanje, dejanje, katerega je cilj popularizacija ukrajinske kulture in ukrajinske pesmi na zelo blizkem slovanskem prostoru. Upam, da bo opravljeno delo zelo pripomoglo k promociji Ukrajine v evropskem prostoru in k spoznavanju evropskih držav z davno in bogato kulturo države, ki vidi svojo prihodnost v družini evropskih narodov, katero je Taras Ševčenko imenoval »svobodna družina, nova«.

Hvala na pozornosti.  (Njegova ekscelenca: Veleposlanik Ukrajine v Sloveniji, g. Vadim Primačenko)

 O avtorju:

Andrija HEVKA je bil rojen leta 1958. Že v otroštvu je spoštoval napisano besedo in je rad poslušal zgodbe starejših ljudi. Od takrat dalje kaže zanimanje za zgodovino svojega naroda, svojih korenin, Ukrajine in Ukrajincev. Po zaključeni Pedagoški akademiji in diplomiranju na Filozofski fakulteti v Ljubljani v R. Sloveniji si je pridobil naslov: profesor srbohrvaškega in slovenskega jezika. Ukvarja se s »slikanjem« življenja. Svoja dela je objavil v raznih časopisih. Izdal je več knjig v prozi in poeziji.

Razstava knjig avtorja A. Hevka	dr. Ososlnik, dr. Paščenko, R. Mladenovič, N Fijalka, Ivana Hevka - povezovalka programa	dr. Ososlnik, dr. Paščenko, R. Mladenovič, N Fijalka,
Poziranje pred nastopom	Vlasta, Vasilj, Anka Koprenovič, Mihajlo P.	Folklorna skupina Emona
KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	Publika	Plesna skupina T. Ševčenko - Banja Luka
Umetniški vodje Folklorne skupine Emona - gospa Elizabeta Tome	Oktet T. Ševčenko iz Banja Luke	KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška
Oktet T. Ševčenko iz Banja Luke	o. Mkihajlo, Veleposlanik Ukrajine, E. Petzrešin. V. Markočič, Ivan Semenjuk	KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška
KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	o. Mihajlo, Veleposlanik Ukrajine' Primačenko, g. V. Parubpcniy_ E. Petzrešin. V. Markočič, Ivan Semenjuk	trio - KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška
KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	Govor Veleposlanika Ukrajine v Sloveniji	Govor predsednika Društva Ukrajincev v Sloveniji
KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	avtor, R. Mladenovič, N Fialka
Branje pesmi v ukrajinščini - N. Fialka	Nastop dueta : Olga in Andrij z Veleposlaništva	Pozdrav publiki, vsem gostom in organizatorjem
dr. Osolnik iz Filozofske fakultete - Ljubljana	Avtor prevoda 100 najlepših ukrajinskih pesmi	....
Plesna skupina T. Ševčenko - Banja Luka	Pevski zbor: KPD Karpati - Lipovljani - Hrvaška	Plesna skupina T. Ševčenko - Banja Luka
Orkester Folklorne skupine Emona izvaja znamenito ukrajinsko pesem "Dve barvi"	Pogostitev v prostorih Društva Ukrajincev - LJ	Nadaljevanje s petjem in prostim programom
Organizatorja P. Hucman in M. Jacešen	dr. Paščenko z avtorjem	Tudi zaplesati znamo ...
Vasilj, Andrij, Milica in Dragica	Ivan Sopko, Milica in Slavko Hucman	Avtor in Ivan Sopko nazdravljata !

Program predstavitve 100 najlepših ukrajinskih pesmi v slovenščini:

Uvodni pozdrav: Glasbeni nastop in (pozdrav gostiteljice, Galerija - Družina)

1. Povezovanje programa - Ivana Hevka,
2. Nastop pevskega zbora – (Hrvaška, BL) in Folklorne skupine Emona,
3. Govor Veleposlanika Ukrajine v R. Sloveniji (njegova ekscelenca Vadim Primačenko),
4. Govor Predsednika Društva Ukrajincev v Sloveniji, (g. Evgen Petrešin),
5. Nekaj pesmi (pesmi iz knjige) zapojeta pevski zbor  Hrvaška in BL
6. Branje poezije na ukrajinskem in slovenskem jeziku (Rado Mladenovič in Natalija Fijalka),
7. Govor  avtorja prevoda, (Andrija Hevka),
8. Komentarji in vprašanja dr. Vladimirja Osolnika (Filozofska fakulteta v Lj - eden od recenzentov knjige),
9. Govor Evgena Paščenka – Zagreb,
10. Glasbeni vložki, (zgoraj našteti),
11. Zaključek
12.  Razgovor ob kozarcu in prigrizku

Komentar g. Jožefa Pavlica, novinarja Založbe Družina

Pesmi iz »dežele slavčkov« - Ukrajine

Prof. Andrija Hevka, pisatelj in pesnik z ukrajinskimi koreninami, se je lotil zelo zahtevne naloge: iz velikega števila pesmi ukrajinskega naroda izbrati in prevesti v slovenščino zgolj sto pesmi, ki bi jih lahko uvrstili med sto najlepših ukrajinskih pesmi, tem pa dodati tudi notni zapis, da jih bomo lahko peli tudi Slovenci. Odločil se je za tiste pesmi, ki so med Ukrajinci doma in po svetu najbolj priljubljene. Razdelil jih je v osem sklopov, ki se začenjajo z umetniškimi pesmimi in narodnimi romancami, končujejo pa z otroškimi pesmimi in uspavankami, vmes si sledijo tile sklopi: zgodovinske, kozaške in domoljubne, ljubezenske, šaljive, zabavne, bivanjske – usoda ženske in obredne pesmi. Pri tem mu je pomagal pisatelj Jurij Atamanjuk iz Lvova, velik poznavalec ukrajinskih pesmi, o katerih je ruski književni kritik (z Rusi, »Moskoviti«, so si bili Ukrajinci tudi v pesmih na bojni nogi) Mihail Dobroljubov že v 19. stoletju zapisal: » V ukrajinske pesmi so se izlile vsa usoda preteklosti in vse resnične vrednote Ukrajine. Pesmi in zgodbe postajajo narodne ikone, ki postajajo del ukrajinskega življenja. V njih žari ljubezen do Očetnjave in blešči slava minulih podvigov …«  

Največji ukrajinski pesnik Taras Ševčenko (1814-1861), ki se je pri svojem pesnjenju zgledoval po ljudski ustvarjalnosti – njegove pesmi so tudi v zbirki – je izjavljal, da je ukrajinska pesem – ukrajinska slava. Ta pesem je Ukrajincem dajala moči v boju za narodno in državno samostojnost, je dvigala duha zapornikom v ruskih sibirskih taboriščih (Jurij Ševeljev iz Dnipropetrovska je v izgnanstvu zbral 500 pesmi ukrajinskih političnih zapornikov v zbirko Zaporniške pesmi), je Ukrajince združevala v dobrem in hudem. Prav posebej zaradi moralnih in duhovnih vrednot, zajetih v njih. Z njimi »živi« več kot 20 milijonov Ukrajincev zunaj meja matice.

Najprej s svojo narodno himno (uradno od leta 1992) Še ni umrla Ukrajina, s čudovito ljubezensko pesmijo Čigav konj tam stoji, Pesmijo o brisači, bogato izvezeni, ki jo sinu na življenjsko pot podarja mati; dalje domoljubnimi pesmimi, ki opevajo izjemne jezdece in borce kozake (beseda kozak pomeni svobodo), Sičeve strelce, elitno vojsko, ki se je bojevala na strani Avstro- Ogrske, dume, ki so jih peli ob spremljavi ukrajinskega ljudskega glasbila kobze (bandure), navdihnile pa so celo našega pesnika Otona Župančiča, pa tudi šaljive in zabavne pesmi do sodobnih, ki so dosegle vrh v zmagoviti pesmi pevke Ruslane leta 2004 na Pesmi Evrovizije.

V zbranih in prevedenih pesmih pridejo do polnega izraza kulturno-umetnostno bogastvo Ukrajine, eno najbogatejših v svetovnem merilu, povezanost ukrajinskega človeka z naravo (veliko pesmi opeva rastline in drevesa, posebej narodno drevo kalino – dobrovito, ptice, reke, poštenost ukrajinskega človeka in zmago pravice nad krivico.

Pri ukrajinskih pesmih in njihovih ljudskih melodijah so se navdihovali največji glasbeni veleumi (Mozart, Beethoven, Liszt …), najprej pa domači geniji: Peter I. Čajkovski, Igor Stravinski, Sergej Prokofjev.

Veliki češki jezikoslovec Jan Blagoslav je imel ukrajinski jezik za najlepšega med slovanskimi jeziki, enako so menili nemški jezikoslovci in prevajalci iz ukrajinščine. Njegovo blagoglasnost smo začutili vsi, ki smo se udeležili predstavitve zbirke Sto najlepših krajinskih pesmi v petek, 28. januarja, zvečer in srečanja z Ukrajinci v prostorih Družine v Ljubljani, bodo jo pa tudi Slovenci, vešči ukrajinskega jezika, saj so pesmi v zbirki tako v slovenščini kot ukrajinščini.

Pri predstavitvi zbirke so poleg prevajalca Andrije Hevke sodelovali: ukrajinski veleposlanik v Sloveniji Vadim Primačenko, predsednik Društva Ukrajincev v Sloveniji Evgen Petrešin (to društvo je tudi izdalo knjigo), profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Vladimir Osolnik in prof. dr. Jevgen Paščenko iz Zagreba. Pesmi sta v ukrajinskem in slovenskem jeziku brala Rado Mladenovič in Natalija Fijalka, izjemen kulturno-umetniški dogodek pa so s plesi, petjem in igranjem na glasbila obogatili: Folklorna skupina Emona iz Ljubljane, Folklorna skupina Taras Ševčenko iz Banja Luke in Folklorna skupina Karpati iz Lipovljanov na Hrvaškem. Program je povezovala Ivana Hevka. Kulturno-umetniško srečanje, ki se ga je udeležilo zelo veliko ljudi, se je izteklo z željo po še takšnih dogodkih, predvsem pa novih prevodih iz ukrajinskega književnega in narodnega ustvarjalnega bogastva v slovenščino.

Jože Pavlič     

Vprašanja dr. Osolnika:

1. Od kod želja, da se naredi prevod 100 najlepših ukr. pesmi?

Ukrajinska pesem je del mene, mojega življenja in življenja mojih prednikov. Ko so se pred 100 leti moji predniki priselili na območje nekdanje Jugoslavije so s seboj prinesli bogato ljudsko izročilo in čudovite pesmi, ki so jih peli ob različnih priložnostih. Naši sosedje (staroselci) so jih s čudenjem poslušali in niso mogli verjeti, da se iz vsake vasi ali hriba sliši ukrajinska pesem.

Ne glede na hude čase, pesem se je ohranjala in ga ni bilo Ukrajinca, ki ne bi znal na pamet vsaj 20 pesmi, nekateri pa 100 ali več, kot na primer moja mama Marija. Danes je stara 83 let in je še zmeraj nepogrešljiva v vsaki družbi, ki bi rada kaj zapela. Če pa je ni zraven se vsi čudijo in sprašujejo, kje je ona in kdo jim bo pomagal peti. Zato sva nekaj let nazaj z mojim bratom Petrom izdala zbirko pesmi (s prevodom v srbščino), ki si jih je zapomnila naša mama.

Ko sem videl, kakšno je bilo navdušenje ljudi sem se odločil, da naredim nekaj podobnega tudi v Sloveniji. S pomočjo prijateljev zlasti Jurija Atamanjuka iz Lvova sva se lotila zbiranja najlepših ukrajinskih pesmi, ki bi zajele območje celotne Ukrajine. Ob študiju in prevajanju teh pesmi se je porodila še ideja, da je potrebno dodati še note. In tako se je začelo ....

2. Koliko časa je trajalo zbiranje in prevajanje najlepših ukrajinskih pesmi?

Zbiranje in prevajanje najlepših ukrajinskih pesmi je trajalo nekaj let. Nekatere izmed njih sem prevedel že pred petimi leti, vse ostale pa v letih 2009/10. Pri tem sem moral paziti na vse zakonitosti literarne teorije kot so na primer: zgradba, zunanja in notranja rima, stilske figure, štetje zlogov ipd.

Navsezadnje, tudi notni teksti zahtevajo sto odstotno natančnost, kot v matematiki. Nikdar in nikoli ne sme biti en zlog premalo ali preveč. Vse se mora do potankosti ujemati. Kar se pa tiče samega prevajanja ali prenosa besed iz enega jezika v drugi je bilo potrebno zelo paziti na točnost prevoda.

3. Kako je prišlo do natisa knjige?

Do natisa knjige  je prišlo s podporo in z denarno pomočjo Javnega sklada R. Slovenije za kulturne dejavnosti, katerim se iz srca zahvaljujem. Njihova pomoč je bila tako dragocena, da se nismo ozirali na druge stroške ali odrekanja. Važna je bila zavest, da bo Javni sklad R. Slovenije izpolnil svoje obveznosti. Vse drugo je bilo manj pomembno. Tako da je samo delo potekalo brez kakršnega koli zapletanja. O končnem izračunu in drugih stroški pa bomo pozneje razmišljali …

4. Kaj je za avtorja tisto, kar zveni najbolj melodično? (3 različne stvari)

Najbolj melodično je zame večglasno petje in izvajanje melodij ob spremljavi različnih inštrumentov. Nekaj neverjetnega je kako se vsak posameznik trudi vložiti svoj prispevek pri izvajanju pesmi.

Pri vsakem petju katerekoli pesmi je prisotna velika vnema in skoncentriranost. Zato ne preseneča dejstvo, da so bili pazniki v sibirskih gulagih zelo presenečeni nad petjem premraženih ukrajinskih zapornikov. V svoji nemoči in ker niso razumeli zakaj ti ljudje pojejo so začeli pazniki streljati ...

Vsaka pesem ima svojo zgodbo in posebno zgradbo. Ko slišiš prve takte melodije se ti zdi, da si pesem že zdavnaj slišal in skorajda nepogrešljivo boš uganil iz katerega konca Ukrajine pesem prihaja. (velja za tiste, ki izhajajo iz Ukrajine).

5. Katera je najlepša ljubezenska pesem?

Zelo težko je odgovoriti na vprašanje katera pesem je izmed najlepših  še  lepša. Mogoče je to pesem: ČIGAV KONJ TAM STOJI. Nekaj let nazaj je na Poljskem posnet film znamenitega nobelovca Henrika Sienkiewicza po motivih trilogije Z ognjem in mečem. Čeprav so bili v tistem času Ukrajinci in Poljaki smrtni sovražniki se skozi celoten film vrti pesem Čigav konj tam stoji. 

NEKAJ MISLI OB NAJLEPŠIH UKRAJINSKIH PESMIH:

Kulturo in umetnost Ukrajine štejejo med ene najbolj bogatih v svetovnem merilu. Dokazano je, da se je glasba na tleh današnje Ukrajine pojavila že pred 20 tisočimi leti.

1. PESEM O RDEČI ROŽI. Zanimivo je da je skladatelj Volodymyr Ivasjuk leta 1956 v očetovi knjižnici našel zanimivo zgodbo o čarobnemu cvetenju rože (rumena ruta), ki je v narodnem spominu zapisana kot simbol večne in čiste ljubezni.

Omenjena roža je povezana z ukrajinskim praznikom sv. Janeza. (Slovenci ga imenujejo kres ali kresni dan). Ukrajinska legenda pravi, da v gorovju Karpati obstaja rumena roža, ki natanko opolnoči, če smo ob njej in smo budni, postane rdeča. Dekle, ki jo bo našlo in utrgalo, bo imelo srečo v ljubezni.

RDEČA ROŽA

Besedilo in glasba: Volodymyr Ivasjuk

2. DRAGA MATI MOJA ali PESEM O (VEZENI) BRISAČI Andrija Malyshka je tudi nekaj posebnega, ker je tudi vezena brisača nekaj nenadomestljivega. Znano je, da v Ukrajini lanene brisače, prte, srajce, obleke tisočletja plemenitijo z vezenjem in čudovitimi ornamenti.

 V PESMI O BRISAČI se pesnik spominja svoje matere, ki mu je v slovo podarila vezeno brisačo. Zelo dragoceno je to darilo, vedoč, kako se je mati namučila in koliko časa je vezla brisačo, ki jo je namenila svojemu sinu. Brisača je postala neločljiv predmet vsakega sina, ki ga čakajo velike življenjske preizkušnje. Vedno, ko jo bo uporabil, se bo spomnil prelepega materinega obraza in njene velike ljubezni. Avtor se spominja odhoda iz rojstne hiše in iz svojega kraja.

DRAGA MATI MOJA

(Pesem o  brisači)

Besedilo: Andrij Malyshko,

Uglasbil: Platon Mayboroda

Draga mati moja, ponoči nisi spala,

Peljala si mene pri vasici v polja,

Na oddaljene poti ob zori si me pripravljala,

In brisačo vezeno za srečno usodo dala. 

In brisačo vezeno za srečno usodo dala. 

Naj na njej cvetijo vse te poti trnove,

Zeleni gozdički in slavčkovo petje.

In tvoji zaskrbljeni, materinski prijazni nasmehi,

In te žalostne oči, dobre tvoje. 

In tvoji zaskrbljeni, materinski prijazni nasmehi,

In te žalostne oči, dobre tvoje. 

Vzel bom to brisačo, kot usodo jo razgrnem,

Ob tihem šelestenju trav in gozdov ščebetanje, 

In na tej brisači naj oživi vse, česar se še spomnim -

In otroštvo, slovesa in zveste ljubezni.

In na tej brisači naj oživi vse, česar se še spomnim -

In otroštvo, slovesa in zveste ljubezni.

1960. leta 

3. UKRAJINSKA HIMNA. Za nastanek ukrajinske himne štejemo leto 1862, ko je ukrajinski poet Pavlo P. Čubinjskiy napisal verze Še ni umrla Ukrajina. Uglasbil pa jo je leta 1863 malo znani skladatelj (duhovnik) Mihajlo Verbickiy. Omenjene verze so začeli kot himno uporabljati ţe leta 1917, ampak ne za dolgo, ker ni ustrezala merilom sovjetske oblasti. V verzih je bilo čutiti preveliko dozo svobodoljubja in samostojnosti. Pod prisilo so uvedli novo besedilo, ki je moralo izraţati pripadnost Sovjetski Zvezi. Šele 21. januarja 1992 je Vrhovni svet Ukrajine pesem Še ni umrla Ukrajina sprejela za himno.

ŠE NI UMRLA UKRAJINA

              Avtor teksta: Pavlo Čubynskiy,

Uglasbil: Myhajlo Verbyckiy

Še ni umrla Ukrajina, ne slava ne volja,

Še nam bratje Ukrajinci, nasmiha se sreča.

Naj umrejo vsi sovragi, kot rosa na soncu,

Vladali smo in še bomo, mi na našem koncu.

Refren:

Dušo, telo, bomo dali za našo svobodo,     }

Pokažimo, da smo bratje kozaškega roda.  } 2x

Gremo, bratje, v boj krvavi od Sjana do Dona,

V naših krajih gospodarit noben'mu ne damo.

Črno morje se nasmiha, dedek Dneper se veseli,

Še se v naši Ukrajini sreča bo naspala.

Refren:

In zagnanost, pridno delo, vedno se pokaže,

Še svobode v Ukrajini in pesem se razleže,

Od Karpatov se odbije, zadoni med stepe,

Ukrajine slava pride med vse te narode.

Refren:     

 Posebno vlogo v zgodovini imajo STRELSKE PESMI, ki so povezane z ukrajinsko (elitno) narodno vojsko, ki se je borila na strani Avstro – Ogrske. Vojska je bila formirana iz prostovoljcev. Sičevi strelci so imeli veliko vlogo pri dvigovanju ukrajinskega patriotizma. Nastale so čudovite pesmi, kot sta TAM POD LVOVSKIM GRADOM in Oj, v logu rdeča kalina (njihova himna) in druge.

TAM POD LVOVSKIM GRADOM

Tam pod Lvovskim gradom stari hrast stoji.

 In pod  tem hrastičem vojak tam leži. 

On leži, ne diha, kakor da še spi.

Zlate kodre pa mu veter valovi.

 A nad njim pa stara mati tam stoji.

In svojemu sinu nekaj govori:

 »Sin moj, sin moj ljubi, ti skrb si moja,

Ne bi te ubili, če ne b' bila vojna.

 Z očetom sva 'mela petero sinov.

Ti si bil najmlajši, sin moj, ti Andrej.

 Ko si bil še majhen, oče se boril.

On je za Ukrajino glavo podaril«.

 In za mamo zadaj ataman stoji.

In takole mami besede govori:

»Ne jokaj se, mati, sin je heroj bil,

On  je Ukrajini glavo podaril«. 

 Visoka gomila, križ pa od breze. 

 In na tem križu trizob pozlačen je.

 ________________________________________

*Sičevi strelci – avstroogrski vojaki   (prostovoljci

6.  KOLOMIJKE so lirske pesmi, napisane v slogu plesa v 2/4 ritmu. V njih opevajo skorajda vse pojave vsakdanjega ţivljenja kot so: žalost, veselje, humor, satira, ironija ipd. Najbolj so se razširile v Zahodni Ukrajini (Galiciji). Vse je neločljivo povezano s plesom oz. gibanjem. Lahko jih primerjamo s plesi drugih slovanskih narodov: poljskim krakowjakom, slovaško kolomayko, srbskim kolom, makedonskim orom, slovensko polko. Kolomyjke imajo strogo določen ritem in obliko.

ZABUČAL JE VETER STEPSKI

In na koncu še ena ljubezenska ...

ČIGAV KONJ TAM STOJI

 PRIDITE, POGLEJTE IN POSLUŠAJTE!

Susret s predsjednikom Svjetskog Kongresa Ukrajinaca Evhenom Čolijem iz Kanade

Poštovani prijatelji, Ukrajinci nekadašnje Jugoslavije i svi koji živite bilo gdje u svijetu!                               Glavna strana

Želio bih vam napisati nekoliko riječi o našem velikom susretu sa predsjednikom Svjetskog Kongresa Ukrajinaca, Evhenom Čolijem iz Kanade. To je bilo u petak, 19. novembra. Na samom početku želim napisati da je to bio veliki događaj za sve Ukrajince koji potičemo iz nekadašnje Jugoslavije. Za mene lično je bilo to veoma veliko i prijatno iznenađenje. Kao Ukrajinac osjetio sam veliki ponos i zanos, a najviše me je dojmila činjenica da mi Ukrajinci nismo zaboravljeni i da smo važni za našu braću po svijetu.  Iako nas je malo, mi smo se osjećali kao da nas je mnogo, mnogo više. A sada o našem putovanju u Zagreb. 

Kao što je već svima poznato, u subotu 13.novembra u Novom Sadu bila je održana velika svečanost povodom obilježavanja 120 god. preseljenja Ukrajinaca na prostore bivše Jugoslavije i 20. god. od osnivanja Društva Prosvita u Srbiji. Toga dana bili su pozvani Ukrajinci iz svih republika nekadašnje Jugoslavije. Gospodin Miroslav Hočak i vodstvo Društva Prosvita pozvali su cijenjenog gore navedenog predsjednika Svjetskog Kongresa. Iako smo imali veliku nadu, da će se to ostvariti malo smo sumnjali, da će se to i ostvariti.

 Predsjednik Čolij ipak je došao, najprije 13.novembra u Srbiju u Novi Sad, a zatim je  krenuo u zvanične susrete u druge dijelove nekadašnje Jugoslavije: u Hrvatsku i Bosnu. Gospoda organizatori:Viktor Filima, Andrija Pavlešin, Ivan Semenjuk, Mihajlo Semenjuk, Nikola Zastrižni, Boris Graljuk (Hrvatska), Stepan Havreljuk i Aleksandar Čorni (Bosna)  odlično su obavili svoju organizacijsku zadaću. Svi nabrojani organizirali su susrete sa visokim državnim zvaničnicima, odnosno predsjednikom države, parlamenta (premijerom) i sa Ambasadorima Ukrajine.na svim važnijim mjestima  u svojim gradovima. Omogućili su susrete na najvišoj državnoj razini. Kao što smo čuli gospodin Čolij je stigao i do našega grkokatoličkog vladike g. Nikole Kekića.

Čestitamo gospodine Čolij na Vašoj ustrajnosti i dobroj volji!

Jedino Ukrajinci iz Slovenije nismo bili u mogućnosti pozvati g. Čolija u našu zemlju i organizirati susreta gospodina Čolija sa predstavnicima vlade i drugim zvaničnim osobama. Razlog je bio – premalo vremena za organizaciju i zauzetost državnog vodstva te naš status (u R. Sloveniji Ukrajinci nemamo statusa manjine).

Ali usprkos svim nabrojanim problemima, susret sa predsjednikom Svjetskog Kongresa Ukrajinaca ipak se održao s pomoću naše braće u Zagrebu.  Na poziv Viktora Filime, Miroslava Hočaka i naših prijatelja Ukrajinca susret se održao u Zagrebu tj. u hotelu Porin. Ovim načinom želimo se duboko zahvaliti svim organizatorima i domaćinu susreta na svemu što smo tamo lijepo doživjeli, vidjeli i čuli.

Na putovanje u Zagreb krenuli smo g. Andrija Hevka, (tajnik Društva Ukrajinaca u Sloveniji), g. Slavko Figurek, (predsjednik Upravnog odbora društva) i g. Erdelji Nikolaj zamjenik predsjednika g. Evgena Petrešina (koji nije mogao da dođe zbog predavanja u Beču).  Imali smo veliku čast upoznati velike i plemenite ljude i iznijeti sve probleme i pokazati naša dostignuća u R. Sloveniji. Svi prisutni na čelu sa gospodinom Čolijem su nas pažljivo saslušali i obećali nam pružanje moralne i druge pomoći. Gospodin  Čolij je obećao da će prvom prilikom posjetiti našu R. Sloveniju i sastati se sa svim  Ukrajincima koji tamo žive. A sada bih pokazao  nekoliko fotografija, koje će pokazati neke od naših zajedničkih trenutaka...

Mjesto sastanka sa Ukrajincina i g. Čolijem	Hotel Porin, Slavko i Nikolaj	Hotel Porin; Nikolaj i Andrij
Zasjedanje i razgovor	g. Evhen Čolij, Predsjednik - Kanada	g. Miroslav Hočak - Novi Sad
g. Boris Graljuk - Zagreb	Andrij Hevka - Ljubljana	Jevgenij Paščenko - Zagreb
Olga Kaminska Ivanivna	g. Andrij Pavlešin	g. Slavko Figurek
Izlaganje o situaciji u Sloveniji	Izlaganje o situaciji u Sloveniji	g. A. Hevka i g. E. Čolij
..............	Andrij, Evhen, Slavko, Miroslav	Nikolaj, Andrij, Evhen, Slavko, Miroslav
Marusja i Viktor	Razgovr o situaciji u svijetu	Nikolaj, Marusja, Viktor
Hočak, Čolij, Graljuk	Svečana večera u čast susreta	Svečana večera u čast susreta
...............	Završni govor g. B. Graljuka	............

Tradicionalni piknik, 2010

Spoštovani,

Dne 29.5.2010, je Društvo KARPATI organiziralo za člane in prijatelje tradicionalni piknik, ki se je letos odvijal na idilični lokaciji na KITNEM VRHU pri Zagradcu. Posebej za vse nas in goste iz tujine smo pripravili naslednje:

1.     Odojek na ražnju,

2.     Goveji golaž s prilogami,

3.     Več vrst alkoholnih in brezalkoholnih pijač,

4.     Bogat srečelov s srečkami, (ki vedno zadenejo),

5.     Glasba v živo in videospoti najlepših pesmi Ukrajine,

6.     … in še druga presenečenja.

Vse se je odvijalo po planu in programu. Vreme je bilo zares čudovito. Vsi  navzoči so lahko občutili prijaznost organizatorjev, ker je bilo zares vsega dovolj. Posebno presenečenje je bila porcija izvrstnih pirog ...  

Kaj smo vse videli in doživljanli lahko pogedate na spodnjih fotografijah:

Priprava avtomatskega točenja piva	Priprava ozvočenja in scene	Priprava odojka in piščancev
Priprava aperitiva	Priprava čebule	Zbiranje udeležencev
Priprava na ljubezen	Dogovor za postavitev kipov v Štanjelu	Priprava na piroge
Debata	Snemanje	Uvodni pozdrav
g. Petrešin (predsednik) in g. M. Semenjuk	g. Josip Bjeli	g. Petrešin, (predsednik - KARPATI) g. Podbregar (časni konzul)  s soprogo, g. Primačenko (Veleposlanik Ukrajine)
g. Franjo in g. Mišo - Slavonski Brod	Antun, Ivan, Jole ...	Srečelov ...
Maksim in Roman preizkušata pivo ...	G. Popel s soprogo	ga. Popel
Kaj sem dobila?	Preverimo vsi skupaj	Gremo še mi po srečke ...
g. Maksim je degustiral pivo--	In Mihajlo bo počasi pogledal v vrečko ...	Družinski razgovor ...
In še ukrajinski Lev Tolstoj s Figurekom	I to se zove ljubav ...	Mamica ima veliko dela ...
Pa zakaj ne bi še Anton preizkusil pivo?	Jole - sport - vedno in povsod ...	E, g. Vlado ima nekaj posebenega ... skritega ...
Veliko srčk je že bilo prodano	In še nekaj jih je ostalo ...	Dame se špancirajo po gozdu ...
Lev Popel daje nasvete otrokom ...	A Vlado bo objel kuharice, pa kar bo - bo ...	Vasilj kupuje zadnje srečke ...
Pero reklamira pivo s peno ...	Otroci na konjičku ...	Vodstvo Karpatov, g. Begič in g. Zlobec (Delo)
Še ena fotografija  s časnimi gosti	Jole je res džentlmen	Pa da se poskusijo še jedi z žara ...
Dekleti sta vse prodali ...	In Franjo in Mišo za naš TV ...	Ivan in Franjo ...
Jeseničani ...	Po kosilu je treba počivati ....	In zalivati s pivom ...
Ivan Semenjuk iz Lipovljanov	Mati in hči	In še malo da se prigrizne ...
In potem nekateri gredo, ker jih čakajo doma ...	Tajnik Hevka v sendviču ...	Tole je še ostalo  ...

Predstavitev knjige IZ SEDANJOSTI V VEČNOST, dne. 29.1.2010

Galerija - DRUŽINA, Krekov trg 1, ob 18. uri

Tega dne smo imeli priložnost spoznati veliko dobrih ljudi, ki so se zanimali za delo in ustvarjalnost grškokatoliškega župnika o. Mihajla J. Hardija. Zahvalil bi se vsem, ki so si vzeli čas in prišli na ta kulturni dogodek. Ne morem naštevati vseh navzočih, ker bi bil seznam zelo dolg in bi zmanjkalo prostora za druge misli, ki jih nameravam napisati.

Vsekakor bi poudaril prisotnost članov Veleposlaništva Ukrajine v Republiki Sloveniji na čelu z go. Fijalko Natalijo Mikolajivno. Ne smem pozabiti na g. prof. dr. Vladimirja Osolnika iz Filozofske fakultete v Ljubljani. Gospod profesor velja za velikega prijatelja ukrajinskega naroda. Med drugim je napisal odličen predgovor za slovenski prevod Tarasa Ševčenka.

Zahvala gre tudi članom Slovenskega ekumenskega zbora, ki so si vzeli čas in prišli na predstavitev knjige. Vse gospode prisrčno pozdravljam in jim želim še veliko uspehov pri delu in ustvarjalnosti. Omenjeni gospodje so se, med drugim, pod vodstvom zborovodje Mateja Burgerja, specializirali za petje na vzhodnih liturgijah. Trideset-članski zbor velikokrat sodeluje pri mašah o. Mihajla J. Hardija. Prisotnost na teh mašah je paša za ušesa in oči. Starocerkvenoslovanščina jim ne predstavlja nobene ovire ...

Predstavitev knjige sta popestrila ljudska glasbenika Goran in Vlado. Na nenavadnih srednjeveških inštrumentih sta zaigrala nekaj skladb, ki so segale v srca vsem poslušalcem v dvorani. Nihče od navzočih ni mogel ostati ravnodušen.

Pri dekoraciji dvorane sta pomagala prijatelja g. Tine Jenko in g. Aljoša Kodba. Oba gospoda sta zelo prizadevna in veliko pomagata pri različnih cerkvenih in drugih opravilih. Hvale vredno je, da sta se oba naučila petja v starocerkvenoslovanskem jeziku in skorajda redno pomagata pri vzhodnih  bogoslužjih.

Želim si tudi iz srca zahvalili prijaznim gostiteljem Tednika Družina, še posebej g. dr. Janezu Grilu, vodji knjižnih programov in ge. Manici Ferenc, vodji projektov promocij, ker sta nam omogočila uporabo prostorov Galerije - Družina in ponudila toplino krščanskega doma. Pri vsem tem želim poudariti prijetno vzdušje in gostoljubje, ki jih občutimo takoj, ko stopimo v omenjene prostore.

Ga. Manica Ferenc, vodja projektov promocij, se je še posebej potrudila s pripravo dvoran in predprostorov. Vse smo imeli na razpolago. V pomoč ji je bil tudi njen mladoletni sin, ki se je zelo pridno učil, kaj je treba delati in kako pospravljati. Z velikim veseljem sem opazoval, kako je gospa Manica spretno pripravljala in urejala vse pripomočke, od prtov, stolov, pijače in ostalih rekvizitov. Vse je bilo na svojem mestu. Tudi za dragoceni prt in brisače iz Ukrajine je vedela, kam in kako jih je treba razporediti. Še enkrat – vsa čast osebi, kot je Manica Ferenc …

Z o. Mihajlom J. Hardijem sva se zmenila, da prideva eno uro pred začetkom promocije. Razlog je bil ta, da sva morala uskladiti potek dogajanja in se dogovoriti, kaj bova govorila in katere pesmi bova brala. Ker sva pričakovala večje število ljudi, sva morala natančno razdelati ves protokol in predvideti vse podrobnosti.

Nazadnje je nastopil čas za predstavitev knjige poezij o. Mihajla. J. Hardija. V dvorani Galerije – Družina je vse utihnilo. Ljudska glasbenika sta zaigrala uvodno skladbo. Nato je imela besedo ga. Manica Ferenc, ki je predstavila najprej avtorja O. Mihajla J. Hardija nato pa še recenzenta in urednika prof. Andrijo Hevka, ter prof. dr. Vladimirja Osolnika.

Napočil je moj čas, da kot poznavalec, sodelavec, urednik in prijatelj avtorja vodim celotni program in povem misli in občutke povezane s knjigo poezij Iz sedanjosti v večnost.  Odločil sem se, da vam posredujem nekaj misli, ki sem jih takrat povedal vsem navzočim v dvorani:

Močna kakor smrt je ljubezen (Andrija Hevka – recenzija)

Kar se tiče knjige poezij Iz sedanjosti v večnost je treba poudariti, da je to prva knjiga v Republiki Sloveniji, ki je napisana na rusinskem jeziku in je prevedena v slovenščino. Rusinski jezik je vzhodnoslovanski jezik, ki ga govorijo Rusini. Ta jezik se razlikuje od ukrajinskega in ruskega. Večina jezikoslovcev šteje rusinščino kot samostojen jezik.

Poezija o. Mihajla J. Hardija je nastajala dolga leta, od otroških dni do danes in se še nadaljuje. Mirno lahko rečemo, da je njegovo celotno življenje neločljivo povezano s petjem in poezijo. Pri pisanju recenzije sem se spomnil besed iz Janezovega evangelija. »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« (Jn. 13,34) ali pa besed iz Visoki pesmi, ki pravijo: »Močna kakor smrt je ljubezen«. Omenjene besede so me peljale skozi celotno pisanje spremne besede. In nazadnje sem ugotovil, da je zares veliko besedil v tej knjigi povezano s skrivnostmi življenja, ljubezni, sovraštva in smrti. Najprej nekaj besed o avtorju:

Mihajlo Jozafat Hardi je bil rojen leta 1948 v Ruskem Krsturju. Bil župnik na obmejnem območju med Hrvaško in Srbijo. Doživel je veliko življenjsko tragedijo in skušnjavo. Gre za to, da je takoj, po razpadu nekdanje Jugoslavije – bil pregnan z domačega praga. Edini razlog je bil, da je grškokatoliški duhovnik in po narodnosti Rusin. Kot grkokatoličan je bil vez med Vzhodom in Zahodom. Eni so ga imeli za četnika, drugi za ustaša in nobeden od teh ni imel prav. Vedeti je treba, da je duhovniški poklic v svinčenih časih socializma bil izredno nevaren. Zaradi tega je bil tudi o. Mihajlo J. Hardi nevaren za režim S. Miloševića. Na čudežen način je preživel in prišel v Republiko Slovenijo ...

O. Mihajlo J. Hardi je ne le slovensko, ampak tudi svetovno prepoznaven ikonopisec. Mašuje v več jezikih: v slovenščini, starocerkvenoslovanščini, rusinščini, ukrajinščini in hrvaščini.

Besede, ki se ponavljajo v knjigi poezij Iz sedanjosti v večnost:  Ljubezen in smrt; Samota; Preživetje; Čas in Časi; Izgubljene vojne; Srajca za norce; Bolezen in Bolečina; Križev pot; Usoda; Upanje; Moja Očetnjava; Svetloba in tema.

Zvedeli bomo, da so skušnjave prevelike, napake pa nepopravljive. Kdo ali kaj zamegljuje nam oči, da bi slepoto nam podaril?..., se sprašuje pesnik. Dejstvo je da nam nekdo ves čas kroji usodo in nas pelje v brezno hudobnega in neznanega. Zakaj se pustimo speljati, če že vnaprej vemo, da so vse vojne izgubljene? Vse je nenaravno in nadnaravno.

Veliko je ljudi, ki jih poznamo in se nam zdijo prijatelji. Navidezno so res, ko pa obrnemo hrbet, po nas neusmiljeno tolčejo. Živimo v času brezupa in sovraštva. Iz obupa in gorja se ponovno pojavi ljubezen. V knjigi poezij se zelo pogosto pojavljajo spomini na mladost in usodo rusinskega naroda. Razselitev rusinskega naroda je še posebej boleče, sovraštvo bližnjega je pa v današnjem času  preveliko in nepremostljivo.

Sporočilo življenju, večnosti in smrti -  Nič od naštetega ne more pesnika presenetiti. Vse je že videno in doživeto. Življenje bo vedno zmagalo. Ne glede na vse težave in tesnobo, ki jo vsakodnevno preživljamo, ne smemo izgubiti upanja. To je edina pot, ki nas bo nekam pripeljala…

Rojstvo in smrt še naprej ostajata največji uganki življenja. Vsak, ki je poskušal v celoti okusiti življenje, je lahko občutil to neizmerno združevalno moč ljubezni in smrti. Ko prideš do odgovorov na večino svojih vprašanj, dobiš tudi odgovore na večino vprašanj o življenju in smrti. Ko pa v celoti vse dojameš, lahko polno zaživiš. Strah od smrti ponavadi izgine in smo nanjo pripravljeni ...

S temi besedami so bile strnjene vse moje misli, ki sem jih takrat želel povedati navzočim gostom in prijateljem. Nato je sledilo branje pesmi v rusinščini in v slovenščini. Najprej je bral o. Mihajlo J. Hardi potem pa še jaz. Ljudje so zelo pozorno poslušali in ploskali ...

Po branju besedil smo zaključili s pijačo in prigrizki. Spet se je pojavila ga. Manica Ferenc in je še pripeljala svojo prijateljico. Začeli sta s postrežbo z belim in črnim vinom, sokovi ter belokranjsko pogačo. Preselili smo se v druge prostore in začeli z razgovori ... Čas je zelo hitro mineval: Iz sedanjosti v večnost ...

Andrija Hevka

dr. Vladimir Osolnik, prof. in A. Hevka, prof	Recenzent in avtor	dr. Osolnik, o. Hardi, Hevka
Publika je zelo koncentrirana	Znamenita Belokranjska pogača	G. Manica Ferenc pozdravlja vse navzoče
Še enkrat  - publika	o. Mihajlo. J. Hardi	Predstavitev knjige
Župnik, ikonopisec in pesnik o. Mihajlo	Besede prof. dr. Osolnika iz Filozofske fakultete	Pozdrav 1. sekretarke iz Ukr. Veleposlaništva
Poslušanje glasbenega prispevka	...................	Goran in Vlado

Слухаємо цікаву музику ...	...................	Горан та Владо
Iz sedanjosti u večnost ...	Konzultacije ...	Urednik in avtor ..
Goran in Vlado sta potrpežljiva ...	Dr. Vladimir Osolnik	.....
Koncentracija ...	..........	Besede dr. Osolnika ...
Gospa Natalija iz Veleposlaništva ...	Podpisovanje ..	Prijatelji

In tako se je končalo naše druženje ...

Dragi prijatelji!

Dragi rojaki!

V imenu Društva Karpati in v svojem imenu iskreno čestitam Dan neodvisnosti Ukrajine!
Vsem skupaj želim veliko sreče in zdravja! Prav tako želim naši ukrajini blaginjo in nadaljnji razvoj!
Ukrajina je domovina vseh Ukrjaincev. Od leta 1991 praznujemo 18. obletnico države, saj so se ukrajinskemu narodu izpolnile sanje - da so postali gospodarji v svoji državi. Skoraj tisoč let, odkar je obstajala Kijevska Rus, Ukrajinci so hotel živeti svobodno in spoštovati tradicijo ter običaje. Toda zgodovinske okoliščine so bile takšne, da so o ukrajinskemu ljudstvu in  zemlji odločali sosedje. Toda kljub vsemu so se Ukrajinci vneto borili za svobodo, in so končno dobil svojo državnost. 24 avgusta, 1991 je Verkhovna Rada Ukrajine  sprejela Akt o neodvisnosti Ukrajine tj. glavni dokument, ki je odločil nadaljno usodo ukrajinskega ljudstva - Deklaracija o neodvisnosti Ukrajine. Parlament Ukrajine slovesno razglaša neodvisnost Ukrajine ter ustanovitev neodvisne Ukrajine z razlago, da je ozemlje Ukrajine nedeljivo in nedotakljivo.

Od tega datuma, na ozemlju Ukrajine bodo delovali le ustava in zakoni Ukrajine. Republika Sloveniji je ena izmed prvih držav, ki je  priznala neodvisnost Ukrajine .

 
Dragi Ukrajinci! Dragi prijatelji! Želim vam veliko zdravja, sreče in uspeha. Naj ljubezen ohrani našo domovino, ki nas navdihuje da bomo imeli velike dosežke in da bomo še več ustvarjali v imenu Naše Ukrajine.

Iskrene čestitke ob dnevu državnosti! Slava Ukraine!

Andrij Hevka

Ljubljana, 24.8.2009

Izlet v Zahodno Ukrajino, 18.7.09 - 25.7.09

Spoštovani,

 Želimo vas seznaniti s tem, da smo realizirali dolgo planirani izlet v Ukrajino. Z ozirom na to, da nismo imeli nikakršne predstave, kako naj bi to bilo smo se le odločili in nazadnje poželi dobre rezultate. Pri tem se, na samem začetku, želim zahvaliti Veleposlaništvu Ukrajine v R. Sloveniji, še posebej g. Velepolsniku Vadymu Primachenku in g. Valeriju Parubochomu. Oba sta ves čas skrbela za vse nas in nam dala odlične kontakte z osebami: Mihajlo Lisevič Vasiljovič, Atamančuk Petro Mikolajevič (Ternopilj) in  Jura Jahymec (Lvov). Vsem skupaj veliko hvala, želimo jim srečo v življenju in vse najboljše. Zelo težko je opisati naše emocije in doživljanja. Kljub temu bom poskušal opisati svoje prve vtise, ki so vsekakor subjektivni. Zgodilo se je takole:

Pred odhodom smo našim sorodnikom poslali naslednje obvestilo:

Dragi prijatelji v Ukrajini,
Prihaja čas odhoda članov društva KARPATY v našo pradomovino. Tako smo se odločili,  da najprej gre manjše število ker  nihče od nas ni bil nikdar v Ukrajini. Problem je v tem, da nobenega ne poznamo in da smo z  našimi davnimi sorodniki že pred stotimi leti prekinili stike. Mi imamo nekaj želja:  predvsem da nas sprejmete in se z nami pogovorite. Vemo, da pri vas ne manjka prijaznih ljudi ...

Nato je sledilo:

Odhod iz Ljubljane: ob 4.oo

Prihod v Ljubljano: petek 25.07. v jutranjih urah

Način potovanja: kombi – 7 potnikov

Vozniki: Ivan Sopko, Andrij Hevka, Petar Hucman

Cilji potovanja so bili naslednji.

-        spoznati ožjo domovino naših prednikov,

-        poiskati naše korenine tj. poiskati naše daljne sorodnike,

-        videti kako živijo naši daljni sorodniki,

-        navezati stike z Ukrajinci

-        obiskati kraje: Užgorod, Bučač, Ivano Frankivsk,  Ternopilj, Lvov ...

-        druženje z našimi rojaki

-        spoznavanje turističnih znamenitosti

1. dan

 Odhod iz Ljubljane ob točno določeni uri. Andrij Hevka s soprogo Dragico sva vstala ob tretji uri, se temeljito pripravila in čakala ostale sopotnike. G. Ivan Sopko in g. Franc Mihevc sta bila na parkirišču na Nanoški ulici ob 03. 50. Pet minut kasneje sta se pripeljala ga. Julijana Leskovec in g. Srečko Anton Leskovec. Žal je morala ga. Julijana zaradi ostarele tete odpovedati izlet na Ukrajino. Nato smo šli po g. Petra Hucmana v Šiško. Vse je šlo hitro in brez zastojev. Pri Mariboru smo pobrali še Marijo Kotnikovo in tako smo bili kompletni.

Kilometri so se  zelo hitro obračali in smo brez težav prispeli na Madžarsko. Naredili smo malo počitka, nekaj pojedli in popili ter nadaljevali pot proti Užgorodu. Proti vsem pričakovanjem smo bili na mejnem prehodu Mihalovci. Madžari so nas prijazno spustili naprej in mi smo prvič v življenju zagledali ukrajinsko carino. Bilo je nekaj kolon in mi smo se postavili v srednjo. Čez petnajst minut čakanja je stopil k nam ukrajinski policist in prijazno povedal (v ukrajinščini) da se moramo postaviti v posebno vrsto, ki je namenjena za avtobuse. To je pomenilo, da moramo vem iz kolone in se vrniti 50 m nazaj in počakati na pregled vozila in potnikov. Naredili smo točno tako, kot je bilo povedano. Ni bilo pretirane gneče.

Potni listi in prometno dovoljenje so bili podrobno pregledani, nato smo dobili posebne liste na katere smo morali, vsak posebej, napisati vse podatke: kdo smo, kam gremo, h komu gremo in koliko časa ostanemo. Pri tem smo imeli nekaj težav, ker nismo vedeli kaj vse moramo napisati. Nismo se zavedali, da je to za Ukrajince izredno pomembno in da ne smemo biti površni. Napisali smo samo obrazec na levi strani papirja misleč, da drugega napišejo oni. Zmotili smo se. Izpisati smo morali celoten obrazec, polovica gre nam in druga polovica ostane pri njih.

Vse smo nekako preživeli in napisali, oddali in čakali, da dobimo nazaj potne liste in papirja. Trajalo je nekaj časa in smo vse dobili. Mislili smo, da je zdaj vsega konec. Ne, ni bil konec. Kombi smo morali premakniti nekaj metrov in se vzvratno parkirati na ta način, da je lahko prišel carinik in pregledal našo prtljago. Mislili smo, da bo ne vem kaj sledilo, ampak ni bilo tako. Carinik je pregledal potne liste in povedal, da lahko nadaljujemo pot. Šli smo naprej in policistu, ki je preverjal stanje, oddali listek na katerem je pisalo število oseb, ki nadaljuje pot v Ukrajino.

Vse formalnosti so bile za name in mi smo veselo mahnili proti Užgorodu, ki je oddaljen od meje dobri 20 km. Med potjo smo občudovali žitna polja in cerkve z pozlačenimi kupolami. Prevzel nas je poseben občutek ugodja in nostalgije. V hipu smo se znašli v centru Užgoroda. Ko smo zagledali tržnico, smo takoj prišli ven in se pomešali med množico ljudi. Doživeli smo nekaj neverjetnega: Vsi tukaj so govorili natanko tako kakor se pogovarjamo Ukrajinci - izseljenci.

Zakaj se mesto tako imenuje?

 Sodobno ime «Užgorod» govori samo zase: mestu stoji nad reko Uzh. Nekateri jezikoslovci menijo, da je bil teritorij mesta nekoč pod bolgarskem vplivom in da ime reke prihaja iz besede "ugolj = premog", ali besede  «kut = kot»,"uzok» = ozek, kar pomeni ozko dolino in drugi raziskovalci trdijo, da "Uzh» prihaja iz turške besede "unh», «Ông», ki se prevaja kot "pravica".

Prvi dan smo sklenili tako, da smo se nastanili v hotelu Zakarpatja. Pričakalo nas je prijazno osebje. Z okna 12. nadstropja sem naredil nekaj posnetkov.

2. dan v Ukrajini

 Zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Ivano Frankivsku, znamenitemu mestu, ki je dobilo ime po ukrajinskemu pesniku Ivanu Franku. Pot nas je peljala čez gorovje Karpati ob romunski meji. Med potjo smo videli veliko zanimivih ljudi, pastirjev, majhnih koč in stožcev sena. Ustavili smo se pri hotelu Jalina ob znanem smučišču. Kosilo je bilo imenitno, postrežba na nivoju. Počutili smo se kot v najboljši restavraciji na Dunaju. Nikakor pa ni šlo brez boršča, ukrajinske nacionalne jedi. Kar se pa tiče cen je prišlo na osebo manj kot 8 evrov. Žal smo morali nadaljevati vožnjo proti Ivano Frankivsku. Cesta ni bila v najboljšem stanju in ni prišlo v poštev, da se vrnemo nazaj.

3. dan v Ukrajini

Ivano Frankivsk

Si zares zasluži status mirnega in izjemnega mesta s prijaznimi ljudmi in nizkimi cenami. Nastanili smo se v hotelu Dnester. Prijazna gospa nam je ponudila sobe za simbolično ceno, tako da je na osebo prišlo po 6 evrov. Zjutraj smo dobili zelo dober zajtrk. Nato smo se zapodili na tržnico in v trgovine.

Ivano-Frankivsk je bil do 1962 «Stanislaviv".  Je regionalni center ali regija, ki je ena izmed največjih gospodarskih in kulturnih središč v Ukrajini. V Ivano-Frankivsku živi dom več kot 250 tisoč ljudi ( 17,2% v regiji). Od 1662 do 1939 je bil imenovan Stanislaviv. Leta 1939  je bil s strani sovjetskh okupatorjev preimenovan Stanislav. 9. november 1962 ob 300 obletnici mesta je bila preimenovana v Ivano-Frankivsk v čast znamenitega pisatelja Ivan Franko.

Seveda nas je najbolj zanimalo, kaj se dogaja na tržnici in v trgovini z znamenitimi vezenimi  srajcami. Bila je tako velika izbira in nizke cene, da smo kupovali vse, kar nam je prišlo pod roko. Kod vodja poti in odprave sem si omislil »bulavo» znamenje vladarja hetmana. Kaj takega sem si vedno želel in premišljeval o tem, če sem kdaj, v prejšnjem življenju bil vsaj kozaški ataman.

 Ko smo končali z nakupi in ko smo vlekli polne vrečke različnih izdelkov smo si še zaželi preizkusiti ukrajinski pšenični kvas. Najmanjši problem: pred tržnico nas je čakala mini cisterna. Lahko smo pili kvas in degustirali do mile volje in to za »male pare«. Po zaključku rituala smo se odpravili proti Bučaču.

4. dan v Ukrajini

 Kar se tiče mesta Bučač so se pri vsakemu izmed nas zbudile nenavadne emocije. Večina vseh priseljencev v nekdanjo Jugoslavijo je prav iz tega mesta in okolice. G. Petro Hucman si je zaželel fotografirati ob tabli z imenom kraja. V tem kraju smo poskušali dobiti kosilo, ampak so bile večje gostilne zaprte. Tako smo nadaljevali pot proti Ternopilju in se ustavili v predmestju v Motelu Grand. Tukaj smo si privoščili tri vrste varenykiv: s sirom, z gobami in s krompirjem. Pred tem smo pa pojedli boršč ali gobovo juho. Po dobri pijači in pojedini smo se že peljali proti Ternopilju. Sledila je nastanitev v hotelu Ternopilj. Takoj zatem pa sprehod ob čudovitem jezeru, nato pa še vožnja z ladjo. Vse je minilo zelo hitro. Zvečer smo imeli čast srečati se z g. Mihajlom Atamančukom.

Ternopil' - mesto v zahodni Ukrajini, politično-upravno, gospodarsko, poslovno in kulturno središče v Ternopil'ski regiji. Nahaja se ob reki Seret. V Ternopil'u se križajo pomembne cestne in železniške proge. Do leta 1944 se je mesto imenovalo Tarnopol' ali Tarnopil'.

Mesto je 1540 leta zanosval  Jan Tarnovsky. Do leta 1569 je pripadalo Janu Terebovlyansky, kasneje p je postalo ruska provinca.

Prebivalstvo - 217 706 oseb (2008)

5. dan v Ukrajini

 Tega dne smo dobili odlično vodičko, ki ji je ime ga. Adela. Zgodaj zjutraj nas je že čakala in nas peljala na celodnevni izlet po okolici. Če rečemo okolico to pomeni najmanj sto kilometrov. Prvo na vrsti je bilo mesto Počajiv v katerem je zgrajena prečudovit samostan in  pravoslavna cerkev Svjato Uspenjska Počajivska lavra. Težko najdem dovolj besed, da opišem razkošje, notranjost samostana in veliko vero ljudi, ki se tam nahajajo. Fotografiranje tam ni prepovedano tako, da sem si v miru naredil nekaj dobrih posnetkov. Po ogledu in nakupu spominkov je sledilo kosilo.

Po kosilu smo se odpravili v mesto imenovano Kremenec. Tukaj smo zvedeli za zanimivo zgodbo Jezuitskega samostana in zgodovino bližnjega gradu. Tudi cerkev, ki so jo zgradili vojaki smo si zelo pozorno ogledali.

Dan smo sklenili z ogledom mesta in trdnjave Zbaraž. V tem gradu je tudi znameniti muzej. Žal fotografiranje ni bilo dovoljeno. Videli smo pa ogromno izjemnih fotografij, eksponatov kipov itd. Pred večerjo smo se z gospo Adelo poslovili in se ji zahvalili za čudovit dan, ki smo ga skupaj preživeli.

6. dan v Ukrajini

Pred odhodom iz Ternopilja smo si na priporočilo g. Petra Vasiljoviča ogledali še muzej političnih zapornikov, ki se nahaja v nekdanji stavbi KGB. Kustos muzeja je gospod, ki je tudi sam bil obsojen na 30 let. Nekaj časa je bil v tem zaporu, ostalo pa je bil po gulagih v Sibiriji. Po ogledu muzeja smo se napotili proti Lvovu.

V Lvovu nas je pričakal g. Jura Jahymec. Imeli smo čast spoznati imenitnega mladega moža, ki je pred kratkim končal 2 fakulteti in se zaposlil na v Lvovu na oddelku za mednarodne odnose. Najprej smo si ogledali znamenito Lvovsko Opero, ki je ena izmed najlepših v Evropi. Zgrajena je bila pred dobrimi stotimi leti in je ponos Lvova in Lvovčanov. Gospa, ki je zadolžena za sprejem obiskovalcem je nam dobro razkazala skrivnosti omenjene hiše.

Lvov  (1772-1918: Lemberg) - mesto v zahodni Ukrajini, je glavno mesto Zahodne Ukrajine, regionalni center Lvivske regije, sedmo mesto po številu prebivalcev v Ukrajini. Leta 2007 je imel Lvov  735 000 prebivalcev. Velikokrat so meste Lvovu priznali  vodilno mesto v Ukrajini na kulturnem in turističnem področju. 

 Prva pisna omemba mesto je bila je iz leta 1256. Mesto je zasnoval kralj  Daniel Galicki v čast svojega sina Leva.

Leta 2008 je britanski časopis "The Times" je v razvrstiti evropskih mestih dodelil visoko tretje  mesto, ki je najboljše za  preživeti vikende in počitnice. Leta 2009 pa je revija «Focus» mesto Lvov, med ukrajinskimi mesti, imenovala kot najbolj udobno mesto za življenje. 

Krushelnicka Solomija – operna pevka

Lyzhycko Ruslana - zmagovalka Evrovizije leta, 2004,

Ivan Franko – pesnik, pisatelj, politik in profesor.

Po ogledu Opere nas je g. Jura peljal po mestu in razkazal glavne znamenitosti Lvova. Videli smo arhitekturne dosežke, veliko spomenikov, tramvaje, trolejbuse in metro. Nazadnje nas je še napotil v hotel Javir. V tem hotelu smo tudi preživeli prelepe trenutke. 

7. dan v Ukrajini

Zgodaj zjutraj smo se odpravili na Lvovsko tržnico. Priznati moram, da kaj takega še nismo videli in doživeli. Gre predvsem za razkošje mesa, in mesnih izdelkov, jajc, sira in vsega drugega, kar si lahko zaželiš. Vsepovsod so prodajali in ponujali izdelke za nizko ceno. Meni pa nikakor ni šla v glavo cena debele slanine. Res je, da je narejena na poseben način. Ampak slanina je slanina – brez koščka mesa je zame nepredstavljivo, da bi jo jedel samo s kruhom. Ampak v Ukrajini je to povsem nekaj normalnega. In ne samo to – navadna slanina je dražja kot klobasa srednjega razreda.

V glavnem vsi smo in vsak na svoj način uživali v razkošju Lvovske tržnice. Kupili smo si, kar smo si želeli, nato pa nadaljevali pot proti Užgorodu.

1. dan  v Ukrajini

Ivan Sopko začenja z vožnjo	Prva postaja pred Madžarsko	P. Hucman opazuje narane lepote
Počitek na Madžarskem	Prvi koraki v Užgorodu	Velika izbira mesnih izdelkov
Degustacija ukrajinskega piva	Ni slabo ...	Pogled z 12. nadstropja hotela Zakarpatje
Univerza v Užgporodu	Grškokatoliška cerkev v Užgorodu	Pravoslavna cerkev v Užgorodu
2.  день на Вкраїні
Pot nas je peljala čez Karpate	Postanek pri hotelu Jalinka	Okolica ...
Okusne jedi za malo denarja	Znameniti ukrajinski boršč	.............           Karpati
3.  день на Вкраїні
Іvano Frankivsk	Samostan v I. Frankivsku	Univerza v I. Frankivsku
Ribice v  na tržnici	Znanci v I. Frankivsku	Obleke in ukr. narodne noše
P. Hucman se ne more odločiti ....	Velika izbira spominkov	Narodna noša za dekleta
Suvenirji ...	Zadnja večerja ...	Pisanice
Dragocene vaze	Svete podobe	Prodajalka
Brezalkoholna pijača - slad -	Še nekaj je ostalo za zamejske rojake	Ivano Frankivsk
4.  dan v Ukrajini
Tukaj so naše korenine	Cerkev naših dedkov	kapelica
Tukaj bomo nekaj pojedli ...	in naročili razne dobrote	............
Piroge	Na razne načine ...	Prihod v Ternopilj
Rimokatoliška cerkev - Ternopilj	Cerkev Rojstva Jezusa 16.st.	spomenik T. Ševčenku - Ternopilj
Znamenitost imenovana Kaskade	Ladja, ki pelje po jezeru	Na jezeru pri Ternopilju
Srečanje s predstavniki mesta Ternopilj	Gospa Adela, gostiteljica, vodička	Znameniti kopleksi cerkva in samostana
Maketa cerkvenega kompleksa	Svjato Uspenjska Počajivska Lavra	Svjato Uspenjska Počajivska Lavra
Nakupovanje spominkov	Gospa Odela razlaga zgodovino	Gobova juha
Znamenita trdnjava in cerkev Kremenec	Samostan Kremenec	Ruševine gradu
Pogled na znameniti Kremenec	Zbaraž (Znan iz trilogije "Z ognjem in mečem"	Vhod v trdnjavo Zbaraž
5.  день на Вкраїні
Prijatelja in gostitelja v Ternopilju	Spomenik Danilu Galljnickemu	Po napornem dnevu - pivo
Muzej mučenja ukrajinskih domoljubov	Vrata celice	Razlaga nekdanjega obsojenca
Maketa zapora v gulagih	Gospod, ki razlaga je prebil več kot 30 let v zaporih	V tej celici je bilo veliko ljudi
Operna hiša v Lvovu	Operna hiša v Lvovu	Razlaga čarovnije ogledal
Center Lvova	Panorama mesta	Пам'ятник Т. Шевченку
Тролейбус  в м. Львів	Панорам  -  м. Львів	Університет в м. Львів
6.  день на Вкраїні
Tržnica v Lvovu	Bogastvo mesa	"Ukrajinski kaviar" debelina vsaj 4-6 cm
Vezene srajce in prti	Čebureki	Kruh in drugi izdelki iz testa
Prek Karpatov proti Užgorodu	Še nekaj bomo pojedli	Razstava spominkov v Ljubljani

Putovanje u Vukovar 23. svibnja 2009 – finalna večer Dani ukrajinske kulture

I tako smo se nekoliko nas iz Društva Karpati odlučili da posjetimo braću Ukrajince u Vukovaru. Da ne zaboravimo napomenuti, odazvali smo se pozivu g. Vasilja Vorasa koji nam je u ime ukrajinskog društva Ivan Franko  i Ukrajinske zajednice Republike Hrvatske

poslao pozivnicu.

Pri tome je zanimljivo napomenuti da Ukrajinci, koji smo nekada živjeli u jednoj državi koja se zvala Jugoslavija, sada živimo u četiri države i to su R. Slovenija, Srbija, Bosna i Hercegovina i R. Hrvatska. Naši preci su se nekada davno (prije sto i više godina) odselili iz Zapadne Ukrajine i nisu nikad ni sanjali, da će se tako dogoditi. Sve skupa zvuči kao neka uzrečica: „Razišli se kao rakova djeca“.

I pošto smo članovi Društva Karpati iz Ljubljane imali dosta vremena, odlučili smo posjetiti naše rođake ma gdje bili. Malo smo kolebali, da li da skrnemo malo kod Ukrajinaca  u Bosnu ali bilo je za  to premalo vremena...

Krenuli smo iz Ljubljane rano ujutro u 4.30. Bili smo jako tačni: Andrija i Dragica Hevka, Ivan Sopko, Ivan i Nely Šikora. Napravili smo red sjedenja u automobilu u slučaju da se nekome ne svidi mjesto. Ipak je nas petoro i neko od nas se može osjećati malo utješnjeno. Ali i to se nekako riješilo. Ivanu Šikori je pripalo centralno mjesto, tako da je sjedio između dvije dame...

Kilometri su brzo odmicali. Prešli smo Slovensko –Hrvatsku granicu, naplatnu stanicu na auto cesti i za dobra četiri sata bili smo na Hrvatsko-Srbijanskoj granici. Nije bilo nikakve gužve pa smo brzo stigli do Sremske Mitrovice i do prvog susreta u selu Šašinci. U tom selu je nekada bilo mnogo Ukrajinaca ali su se odselili u zapadne zemlje. Ko bi to rekao, da se moraju naši ljudi stalno nekuda seliti, najprije iz Ukrajine, Bosne a zatim iz ravnoga Srijema. Ali sudbina je sudbina ...

Dobro znamo da nije lako ali kad se mora – mora. U selu Šašinci jako srdačno su nas primili domaćin Petro Šeljhiljević i njegova žena Gina (Sikora). Velika kuća i prateći objekti, mnogo svega na njivi i u frižiderima. Mnogo se radi i stvara, ali sada su ostali sami i proživljavaju stare dane. Dva druga iz djetinjstva Ivan Sopko i domaćin zadnji puta su se vidjeli prije 30 godina i sada se sjećaju kako je nekada bilo.  

Neko vrijeme sam se zadržao u Šašincima a zatim smo ja i moja žena Dragica krenuli u Sremsku Mitrovicu. Nevjerovatno je kakav je to osjećaj – znam da ima tamo mnogo naših Ukrajinaca i rodbine, a čovjeku je opet nekako nelagodno. A to je zbog toga što su prošle mnoge godine, a mi se nismo viđali niti posjećivali. Da li su zato krivi siromaštvo i ratovi – ko bi to znao? Ipak sam se odlučio da pozovem svoju rodicu Oksanu tek toliko da se javim, bez obaveza i da joj kažem da sam u Mitrovici. I bilo je dobro što sam tako uradio. Iako je bilo neočekivano i nenajavljeno bili smo pozvani kod nje i naših dragih prijatelja. Doček je bio više nego srdačan. A imali smo šta i vidjeti: nekoliko radnika je marljivo radilo, svuda okolo je bilo meso, a čvarci su lijepo mirisali. Vrijeme je brzo odmicalo – popričali smo popili, zamezili ...

Ali trebalo je krenuti dalje – u Vukovar. Brzo smo se vratili u Šašince i pokupili preostale prijatelje. Prešli srpsko – hrvatsku granicu bez većih problema. Bilo je samo nekoliko pitanja sa strane carinika. U gepeku automobila je pronašao knjigu na ukrajinskom jeziku. Malo se čudio šta bi to moglo biti i značiti. Rekao sam da se knjiga zove Vitez bez oklopa. I kad sam ja njega upitao da li nešto nije uredu promijenio je temu i pitao me koliko kutija cigara prenosim preko granice ...

Konačno smo stigli u Vukovar i u Borovo naselje. Sa velikim divljenjem sam gledao kako su vrijedni ljudi svoj grad obnovili i kako su se potrudili. Vidio sam manji broj porušenih kuća a sve drugo je izgledalo mirno. Jedino je veliki vodotoranj na ulazu u grad opominjao, da se je u ovom gradu nešto loše događalo ...

U Borovom naselju gdje zakazana finalna večer Dana ukrajinske kulture dočekao nas je domaćin Vasilj Voras sa suprugom Janjom. Ovom prilikom želim zahvaliti njemu i Ukrajinskoj zajednici Republike Hrvatske i svim organizatorima koji su se potrudili da organizuju tako veliku priredbu i pozovu toliko ljudi. Uslijedili su susreti sa našim poznanicima i Ukrajincima iz svih krajeva. Jako lijep je to osjećaj i neponovljiv imajući u vidu da svi pripadamo jednom velikom slavenskom narodu. Tu sam i prvi put sreo i vidio svoju ujnu Justynu i njenu kćerku Katicu. Tako bliski rođaci, a nikada se nismo vidjeli. Bilo je jako dirljivo i nezaboravno. Pa valjda je tako moralo biti.

Što se tiče nastupa naših kulturno umjetničkih ansambala moram reći da se me je sve skupa jako dojmilo. Pjevali su i igrali i mlađi i stariji i svih uzrasta bez obzira na godine. Kao da se vrijeme zaustavilo, a svi bi željeli nešto da kažu i pokažu. Imali smo priliku, kao što dolikuje, čuti obje himne Lijepu našu i Šče ne vmerla Ukrajini. Imali smo čast vidjeti i čuti riječi organizatora i slijediti program kojega su vodile dvije prekrasne voditeljice na ukrajinskom i hrvatskom jeziku. Nakon programa u kino dvorani svi smo se preselili u obližnji restoran gdje nas je čekala večera i piće uz prelijepe zvuke starih ukrajinskih pjesama. I tu smo sreli i vidjeli mnogo dobrih i zanimljivih ljudi. Ovom prilikom želim pozdraviti sve koji su bili tamo a posebno one koji su sjedili preko puta i pravili nam društvo. Pozdravljam i redakciju Nove Dumke, g. Aleksu Pavlešina i g. Miroslava Hočaka.

Na žalost morali smo brže da krenemo jer su nas čekali prijatelji u selu Petrovci tj. obitelj Mihajla Bojka, supruga  Štefica, sin Mitar te snahe Kaja i Svjetlana. Ovom prilikom se i njima zahvaljujem za gostoprimstvo i prenoćište. Sve je brzo prošlo – kao tren. Svanuo je novi dan i mi smo krenuli kod moje rodice Katice u Sotin. Nikada u životu se nismo vidjeli a naši roditelji su rođeni brat i sestra. Bez obzira šta je sve bilo u tim krajevima došli smo u besprijekorno uređenu kuću koja je odisala toplinom...

Zasada toliko, da ne zaboravimo kako je bilo.

U finalnoj večeri programa su sudjelovali: 

Ukrajinsko kulturno-prosvjetno društvo "Ivan Franko" – Vukovar

 
Ukrajinsko kulturno-prosvjetno društvo "Ukrajina" - Slavonski Brod

 
Ukrajinsko kulturno-prosvjetno društvo "Taras Ševčenko" - Kaniža

Kulturno-prosvjetno društvo "Karpati" – Lipovljani

 
Dječja skupina OŠ "Antuna Bauera", Petrovci

 
Kulturno-prosvjetno društvo "Taras Ševčenko" - Prnjavor (BiH)

 
Društvo za njegovanje ukrajinske kulture, Sremska Mitrovica (Srbija)

 
Glazbeni sastav "Zabava", Kula (Srbija)

Kulturno-prosvjetno društvo "Karpaty", Ljubljana (Slovenija) – na žalost nismo uspjeli ništa pokazati, ali smo čvrsto obećali da ćemo se iduće godine više potruditi.

A sada malo prikaza u slikama:

Nastop folklorne skupine Orlyk v Ljubljani

Dne 10.12.07 se je zgodil veličastni nastop folklorne skupine Orlyk. Imeli smo priložnost občudovati rojake, ki so nas obiskali iz daljne Anglije: Prileteli so iz mesta Manchester.

Na samem začetku bi želel poudariti vlogo in zaslugo g. Andreja Kerka, ki je  med prvimi v Sloveniji začutil lepoto ukrajinskih plesov.  Na svetovnem spletu je iskal folklorno skupino, ki bi bila zanimiva za slovenske gledalce in je po naključju naletel na skupino Orlyk. Pokazalo se je, da je našel nekaj dragocenega ...

Vse, kar se je naprej dogajalo je bilo dokaj preprosto. Prvi nastop kozakov je bil v Celju, v mesecu novembru, leta 2006. Velika dvorana je bila nabito polna. Komaj smo čakali, da vidimo resnične kozake in njihove spremljevalke v pisanih oblačilih, ki smo jih do tedaj lahko gledali samo na fotografijah ali v filmih.

Zadrževali smo dih in vzdihovali, ko smo gledali spretnosti fantov s sabljami, v rdečih škornjih, s kučmami ter širokimi oblačili, ki spominjajo na japonske samuraje. Prelepa dekleta, s svojo gracioznostjo, so nas preprosto očarala. Njihovi gibi so bili tako usklajeni, da smo na trenutke pozabljali kje se nahajamo. Pomislili smo, da smo nekje v širnih stepah Ukrajine in da poslušamo šumenje valov reke Dnjepr...

Ko so kozaki svoj nastop končali se je začelo druženje ob bogato obloženih mizah z ukrajinskimi piroškimi. Imeli smo čast spoznati člane ansambla in njihovo cenjeno mentorico Mario Babych. Imenitna dama nam je povedala nekaj lepih misli in ni pozabila omeniti lepote Slovenije.

Imeli smo občutek, da je bil prvo srečanje v Celju zgolj naključje in nismo niti pomislili na to, da se bomo še kdaj videli. Ampak - zgodilo se je, in ponovno je bilo veličastno in nepozabno. Tokrat smo se srečali v Grand hotelu Union v Ljubljani, dne 10.12.07. Bilo je kot v pravljici. Prisotna je bila izbrana družba, ki veliko pomeni na slovenskem in evropskem prostoru. S strani Veleposlaništva Ukrajine v R. Sloveniji je bil prisoten g. Mihajlo.

G. Andrej Kerk je za slovensko firmo S&T priredil imenitno prednovoletno druženje. Hvala Andreju in predstavnikom S&T v imenu vseh nas, ki smo nepopisno uživali...

                                                                                                                                   Andrij Hevka

Program plesne skupine dne 10.12.07 je bil naslednji:

Prvi del:

1. KOZACTVO

Zven bobna kliče kozaške borce v boj za svobodo in preživetje njihovih ljudi. Prvotna navdušenost se prelevi v medsebojno rivalstvo - vse do poslednjega poziva v bitko.

2. VERTLIKA

Dekleta pri plesu uporabljajo rute, ki se prenašajo iz roda v rod. Takšna ruta velja za dragoceno družinsko dediščino, ki se nosi s ponosom in ljubeznijo.

3. METELYTSIA

Snežno nevihto uprizarjajo plesalci in plesalke, ko se v zimskem času trudijo obdržati ravnotežje na ledenih pobočjih Zakarpatja. Tempo narašča, nevihta se stopnjuje ...

Drugi del:

1. ARKAN

Izvor tega plesa nas pelje v Karpatska visokogorja in se izvaja v krogu. Prva posebnost in paša za oči pa so sekire na dolgih ročajih, ki jih plesalci uporabljajo pri plesu.

2. NA LIVADI

Eleganten pričetek plesa se nadaljuje ob vse hitrejših ritmih glasbe, vse dokler ne doseže silovitega crescenda barv in gibov.

9. HOPAK

Tradicionalen skupinski ples, priljubljen po vsej deželi. Živahen in strasten omogoča posameznim plesalcem, da prikažejo vse svoje spretnosti in notranje občutke.

Voditeljica večera je bila gospodična Lara Jankovič.

 Pa še nekaj o plesni skupini:

Folklorna skupina Orlyk - Ansambel ukrajinske plesne tradicije

Ansambel je leta 1949 ustanovil Petro Dnistrovyk, ki je skupino poimenoval po legendarnem kozaškem vodji Pylypu Orlyku. Poslanstvo skupine Orlyk je predstavljanje skrivnosti lepote ukrajinskega plesa v sozvočju s pristno, očarljivo glasbo ukrajinskih pokrajin.

Vodja ansambla je Maria Babych, učenka ustanovitelja, ki bdi nad glasbeniki in plesalci skozi vsa razvojna plesna obdobja, od prvih plesnih korakov do profesionalnih nastopov. Zaradi visokega standarda njihovih nastopov in velike privrženosti tradiciji ljudskih plesov so bili odlikovani z nazivom Ambasadorji plesne tradicije.

Člani skupine so s svojimi nastopi osvojili ne le mnogo priznanj na največjih tekmovanjih, temveč tudi srca gledalcev po vsem svetu, ki so uživali v močnih, barvitih in živahnih ter na drugi strani milih izvedbah tradicionalnih kozaških plesov.

V svoji polstoletni tradiciji je skupina Orlyk nastopila že po vsem svetu. Čast so imeli nastopiti pred papežem Janezom PavlomII., kraljico Elizabeto II, predsedniki in ambasadorji mnogih držav - največje časti pa so bili deležni ob svojem nastopu na proslavi ukrajinske neodvisnosti od nekdanje Sovjetske zveze. Skupina Orlyk predstavlja unikatno mešanico zvoka in gibov, z živahnim plesom, srčnim petjem in zvenečo glasbo, ki odraža srce in dušo prebivalcev Ukrajine.

                                                                                                       Upamo, da se bomo še kdaj srečali!

 Zdaj pa še nekaj fotografij iz obeh nastopov:  v Celju in v Ljubljani

Knjiga DVE BARVI natiskana 13.12.2008:

- ovitek knjige

- notranjost knjige