Miklavževanje na ukrajinski način, dne 19.12.2012

Spoštovani prijatelji,

Želim vam napisati nekaj besed, kako je letos potekalo Miklavževanje pri nas Ukrajincih, ki živimo v Sloveniji. Gre za tisto, kar je za Slovence nekaj popolnoma novega, za vzhodne Kristijane pa nekaj zelo starega in običajnega. Če govorimo o svetniku in obredu lahko rečemo, da sta si tradiciji dokaj podobni. Vendar je vseeno drugače. Zato si bomo v besedi in sliki skušali o tem narediti nekakšno predstavo oz. primerjavo. Na ta način bomo še bolj osvetlili podobo sv. Mykolaja i odkrili različne odtenke med obredoma. Za vse to je dala pobudo ga. Olga Morozova, vodja ukrajinskih priseljencev, ki se združujejo v ukrajinski skupnosti – JEDNISTJ ob SODELOVANJU VELEPOSLANIŠTVA UKRAJINE V SLOVENIJI in pomoči Društva Ukrajincev v Sloveniji KARPATI.  

Svetega Miklavža ali sv. Mykolaja ni treba posebej predstavljati. Gre za dobrodušnega svetnika, ki ob koncu leta prinaša veliko radosti starejšim in mlajšim, zlasti najmlajšim osebam po celemu svetu. Pa vseeno poglejmo, kaj piše v Wikipediji.

Sveti Nikolaj v bistvu  pomeni zmaga ljudstva. Bil je rojen ob koncu tretjega stoletja našega štetja v Mali Aziji.  Kot mladenič se je preselil v mesto Mira, kjer ga je stric seznanil z mirskim škofom. Ta je pomagal mlademu Nikolaju, da se je popolnoma posvetil krščanstvu in ga je tudi posvetil v duhovnika. V tem času je bilo krščanstvo še nezaželeno in tudi svetega Nikolaja so rimske oblasti preganjale. Sveti Nikolaj velja za zaščitnika mornarjev in ribičev, ker se je njegova družina ukvarjala s pomorstvom oziroma z ribištvom. Na primer Stolnica v Ljubljani je posvečena svetemu Nikolaju, saj je bila Ljubljanica včasih pomembna plovna reka. Pravijo, da je bil Nikolaj sin premožnih staršev, vendar je vse podedovano bogastvo razdal ubogim, zato se ga od nekdaj drži sloves radodarnega svetnika. V številnih deželah, zlasti v osrednji Evropi, je sveti Miklavž tisti, ki obdaruje (pridne) otroke. To se zgodi v noči s 5. na 6. december, na Vzhodu pa 19. decembra, po Julijanskem koledarju, ki je Miklavžev godovni dan.

V novejšem času je začel Miklavža-obdarovalca izpodrivati Božiček, ki ga je k nam zaneslo iz Amerike, ponekod pa je v časteh tudi "socialistični" Dedek Mraz, ki izvira iz Rusije. Od njiju se Miklavž loči zlasti po naslednjih lastnostih:

• Domovanje: Miklavž je svetnik in je zato v nebesih, torej prihaja k nam iz nebes.
• Datum: Goduje 6. decembra, po ustaljenem običaju otroke obdaruje 6. decembra zjutraj ali že 5. decembra zvečer, na Vzhodu pa 19. decembra, po Julijanskem koledarju.
• Oblačila: Miklavž je bil škof, torej je oblečen v škofovska liturgična oblačila, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico.
• Spremstvo: Spremljajo ga angeli in parklji (hudiči, demoni).
• Prevoz: Kako Sv. Miklavž prihaja k nam je ovito v skrivnost, saj svetniki ne potrebujejo zemeljskih potrebščin za njihovo delovanje; nekateri sicer menijo, da prihaja peš ali tudi na saneh (ki pa jih ne vlečejo severni jeleni, ampak konjska vprega).

Prireditev v Sloveniji:

Prvo dejanje se dogaja v nebesih z angeli, ki se pripravljajo na veliko slovesnost in odhod na Zemljo. Oni bodo nesli darove dobrim otrokom. Sveti Krišpin (čevljar) in sveti Gerard (krojač) izdelujeta čevlje in obleke za revne otroke. Drugo dejanje se dogaja v modernem peklu. Hudiči z Luciferjem na čelu berejo slabe časopise, pojejo in načrtujejo, kako bodo zapeljali otroke in mladino na slabo pot in jih tako dobili v pekel; zatem odločijo, da bodo spremljali svetega Miklavža in kaznovali poredne otroke. Tretje dejanje se dogaja na Zemlji. Sveti Miklavž sedaj prihaja pozdravljajoč občinstvo, ob spremstvu angelov in parkeljnov. Sveti škof poučuje v nagovoru ne le otrok, ampak tudi njihove starše, prijatelje in sorodnike: bodite dobri in pridni, pobožni in velikodušni. Sedaj dobri otroci prejmejo darove – nekoč pa v raju veselje; poredni otroci sedaj dobivajo šibo, nekoč pa trpljenje v peklu, če ne bodo popravili svojih napak. Na koncu sveti Miklavž vsem skupaj vošči vesel Božič z željo, da živijo v miru in slogi.

Našo prireditev, v ukrajinskem stilu in aranžmaju Olge Morozove in vzdušje pa si oglejte na spodnjih fotografijah in si vse skupaj primerjajte. Hvala vsem, ki ste sodelovali. Naj vam sv. Mykolaj pripravi najlepša darila v prihodnosti.

                               Vaš prijatelj:  A. Hevka  

Priprava na igranje vloge: Kdo bo hudič?	Mogoče Inna Demčenko?	Mamica in hčerkica
O kako vas ima rad sv. Mykolaj!	Za takšno poziranje bosta prijeli dvojno darilo!	Tudi njo ima še papež rad!
Nestrpno pričakovanje sv. Mykolaja!	Poglejte ga, kako je resen!	In kako se rad fotografira z otroki ...
Sv. Mykolaj v škofovskih oblačilih ...	V družbi z angelom ...	Pa še maestro V. Bogdanov. Tudi on dobi darilo od sv. Mykolaja!
Tukaj pa je najmlajša obođevalka sv. Mykolaja!	In veliki Ivan Sopko z vnukom ...	Kreatorka in moderatorka: Olga Moroz
Olga Morozova v elementu	Navodila za predstavo	Vsi čalajo na sv. Mykolaja ...
....	...	Podelitev daril in spraševanje glede dobrih dejanj ...

PA ŠE ENA PESMICA, POSVEČENA SV. MYKOLAJU:

OJ HTO, HTO MIKOLAJA LJUBIT
OJ HTO, HTO MIKOLAJU SLUŽIT, —
TOMU SVJATIJ MIKOLAJ
NA VSJAKIJ ČAS POMAGAJ,
MIKOLAJE!

OJ HTO, HTO SPІŠIT V TVOJI DVORI,
TOGO TI NA ZEMLІ J NA MORІ
VSE HORONIŠ VІD NAPASTI,
NE DAJEŠ MU V GRІHI VPASTI,
MIKOLAJE!

OJ HTO, HTO K NJOMU PRIBІGAJE,
NA POMІČ JOGO PRIZIVAJE,
TOJ VSE Z GORJA VIJDE CІLO,
OHORONIT DUŠU J TІLO,
MIKOLAJE!

Potovanje v Zagreb, dne 18.12.11

 Spoštovani prijatelji!

Na povabilo g. Alekse Pavlešina oz. Društva za ukrajinsko kulturo, smo se predstavniki Društva Ukrajincev v Sloveniji, odpravili v Zagreb s ciljem, da si ogledamo večjezično dramsko predstavo ukrajinskega avtorja Oleksandra Irvanca pod naslovom Lažnivec z Litvanskega trga. Dramska izvedba se je odvijala v  Kulturnem centru Narodnega sveučilišta Dubrava v Zagrebu.

Pri tem želim poudariti, da je bil glavni pobudnik vsega dogajanja in izvedbe omenjenega dramskega dela, g. Aleksa Pavlešin: prevajalec, režiser, igralec, organizator in montažer glasbenih ter scenskih efektov. Vse skupaj je naredil ob podpori soproge Slavice Pavlešin, družine in prijateljev. S svojim vestnim pristopom in prizadevanjem je omenjenemu gospodu uspelo več, kot smo si predstavljali. Ves tekst, ki je bil v izvirniku napisan v poljščini, ukrajinščini, ruščini in suržiku (nenormirana govorica – mešanica med ukrajinščino in ruščino). Vse skupaj se je, kar naenkrat, (simetrično) pojavilo v več jezikih nekdanje Jugoslavije v hrvaščini, slovenščini, srbščini in v hrvaško-srbski mešanici. ISKRENO TI ČESTITAMO G. ALEKSA!

 Igralska  zasedba:

 Režija: Aleksa Pavlešin

 Vloge:

ONA  –  Slavica Pavlešin

ON  –  Aleksa Pavlešin

Policist Tkačik  –  Vlado Lagura

Mešetar  –  Branimir Suk

Klošar  –  Filip Pobran

 Zgodba dramskega dogajanja:

Neke poletne noči, leta 199*, so se na Litvanskem trgu v Lublinu (Poljska), naključno srečali protagonisti dramskega dela. Začel se je nenavaden dialog v katerem si je vsak svojega sogovornika predstavljal po svoje. Njihove besede prihajajo brez premišljevanja in zelo spontano  Vse, kar se izgovori je videno in doživeto skozi prizmo vsakodnevnega dogajanja. Tukaj se prepletajo in odkrivajo različne zgodbe. Vsak izmed likov ima svoj način dojemanja sedanjosti. Vi skupaj pa premišljujejo o aktualnih temah, kot so – „Solidarnost“, perestrojka, propad komunizma, osamosvojitve nacionalnih držav ipd. Vse skupaj je pa v kontekstu nastajanja nove Evropske unije. Pri tem nenadnem in ob naključnem srečanju  preskoči iskra (kratkotrajne) ljubezni. Na prvi pogled se zdi, da bo ljubezen zelo obetavna in da bo dolgo trajala, na koncu pa vse skupaj začne bledeti…  Največji problemi se pojavijo pri dogodkih iz preteklosti, ki se neusmiljeno povezujejo s sedanjostjo .... 

Dramsko delo je neločljivo povezano z glasbeni efekti. Že za časa vstopanja publike v dvorano smo slišali „glasbeno meditacijo o Evropi“, tj. kratke sekvence klasične in narodne glasbe: Mozart – Arija kraljice noči (Čarobna piščal); Boccherini – Menuet; Purcell - Te Deum; Bach – Tokata in fuga v d-molu; Beethoven – 5. simfonija; Lili Marleen; Albinoni- Ada-gio v g-molu; Berlioz - Te Deum; Chopin – Herojska poloneza op. 53; Rodrigo - Aranjueški koncert; Sarasate – Ciganski napevi; Offenbach – Barcarola; Greeg – Solvejgina pesem iz „Peer Gynt“-a; Smetana – Vltava; Beethoven – 5. simfonija; Wagner – Kas valkira; Lili Marleen; Verdi – Zbor Judov iz opere „Nabucco“; Verdi – Zbor Ciganov iz opere „Trubadur“; Liszt - 2. madžarska rapsodija; Hačaturjan – Ples s sabljami; Britten – Vojaški rekvijem; Händel   – Aleluja; Ravel – Bolero; Vivaldi – Pomlad; Brahms – 5. madžarski ples; Strauss – Radetzky marš; Finska polka; Tum-balalajka; Sirtaki; Satra – Satra; Lisinski - Zbor Hrvatic iz opere „Porin“; Orff - Carmina Burana; Schubert - Ave Maria. 

Ob tem dogodku se je g. Pavlešin v imenu Društva za ukrajinsko kulturo zahvalil vsem, ki so pripomogli pri izvedbi in realizaciji prve dramske igre ukrajinske nacionalne manjšine na Hrvaškem, To se je zgodilo prvič v zadnjih 70 letih (morda tudi na splošno). Posebna zahvala gre avtorju Oleksandru Irvancu, ki zase ni zahteval nobenega honorarja. Zahvala gre tudi naslednjim sodelavcem:

- Prof. Oleksandru Irvancu (suržik)

- Dr.sc. Tetyani Fuderer (suržik in ruščina)

- Dariji Pavlešen (ukrajinščina in ruščina)

- Karlu Zavackom (poljščina)

- Andreju Hevki iz Ljubljane (slovenščina)

- akad. igralcu Andriji Tunjiću

Iz zgoraj napisanega sledi, da je nastalo nekaj lepega, kar si zasluži pozornost širše publike. Vse, kar je bilo videnega in slišanega, za sodobnega opazovalca, je še kako aktualno in zanimivo. Vsi igralci so se zelo potrudili in svoje naloge korektno opravili. Vsaka vloga je na odru zažarela in vsi smo nestrpno pričakovali, kaj se bo še novega dogajalo. Čeprav so vsi povedal, da je glavno vlogo odigrala gospa Slavica Pavlešin, ki je sicer imela največ dela je, po mojem mnenju, vsak izmed naštetih igralcev pokazal, kar ve in zna na najboljši način. Izrekam še posebno pohvalo g. Pavlešinu in g. Vlado Lagura za učenje in interpretacijo teksta v slovenščini.

Še posebej želim pohvaliti spontanost izvajanja glavnih igralcev. Gre namreč za moža in ženo, Alekso in Slavico Pravlešin, ki skupaj preživljata veliko časa in se borita z raznimi vsakodnevnimi izzivi. Na odru sta delovala tako, kot da bi se zares prvič srečala. Poudariti je treba tudi, da je gledališka igra sestavljena ne samo iz besedila, pomembna je tudi interpretacija in obrazna ter telesna mimika. Za vse našteto bomo dali zelo dobro oceno. Lahko bi se še kaj dodalo ali izpililo, ampak treba je vedeti, da gre za premierno izvedbo in da je možno še marsikaj popraviti in izpiliti.

Vse skupaj je trajalo eno uro, tako da na koncu nismo niti vedeli, da je bilo vsega konec. Zato predlagamo, da se zgoraj omenjena igra, doma in na tujem, še večkrat ponovi. V Sloveniji smo že navdušeni in pričakujemo, da se bomo zopet videli …

Nasvidenje ob naslednji izvedbi dramskega dela pod naslovom: Lažnivec z Litvanskega trga.

V Ljubljani, 19.12.2011                                                                                                                                  Andrij Hevka

                     Poglejmo si še nekaj fotrografij, ki bodo še kaj več povedale.  

Dragica in Andrij - pred predstavo	Nikola in Andrij	Slavica in Aleksa - ONA in ON
On bere časopis ...	Ples, ki nekaj obeta ...	Ali je to ljubezen?
On očitno nekaj skriva ...	Branimir Suk in Slavica Pavlešin	Zaključne besede in pozdrav publiki ...
Andrij piše svoje prve vtise...	Nikola zapisuje svoje misli	Aleksa, Andrij in Nikola po predstavi ...

NASVIDENJE DO NASLEDNJE PREDSTAVE!

Kulturni stiki med Slovenci  in Ukrajinci, Le Monde,  8.10.07

 V tem članku bomo predstavili kratko zgodovino obeh narodov. Poskušali bomo primerjati, kako smo živeli v preteklosti in kakšno je trenutno stanje. Odkrili bomo, kaj imamo skupnega in kako so se razvijali medsebojni stiki med dvema narodoma. Ozrli se bomo na kulturne, estetske, jezikovne in druge podobnosti. Ker je veliko interesnih področij, predvidevamo, da se bo med državama, sodelovanje še poglabljalo. Žal pa smo si  geografsko zelo oddaljeni. Med državama je še veliko neizkoriščenih možnosti za uspešen razvoj sodelovanja na mnogih področjih (obramba, notranje zadeve, znanost in tehnologija, kmetijstvo in drugo). Nedavni obisk predsednika vlade Janeza Janše nam daje novo upanje, da se bo sodelovanje med državama še poglabljalo in razvijalo. Največji napredek obeh narodov sta bili – neodvisnost in osamosvojitev leta 1991. Enim in drugim so se uresničile tisočletne sanje. Prišli smo na veliko višjo stopnjo, kar se tiče samozavesti in zaupanja v lastne moči. Znebili smo se državnih tvorb, ki so se nekoč imenovale: Avstro - Ogrska, ZSSR in Jugoslavija. Za vse skupaj pa je značilno naslednje: vsaka država ali narod si želita doseči čim večjo stopnjo razvoja, povečati standard in uveljavljati lastne interese. Če hočemo še napredovati, ne smemo pozabiti na to, kar se je dogajalo v preteklosti: na vse načine so se trudili, da nas zatrejo in asimilirajo: Slovence, Nemci, Italijani in Madžari, Ukrajince pa, v glavnem - Slovani: Rusi in Poljaki. Vsi našteti so bili prepričani, da nam delajo uslugo. Kar je najhujše: skušali so dokazati, da sta slovenščina in ukrajinščina manjvredna jezika. Pozabljajo pa, da so v obeh jezikih nastale genialne stvaritve v svetovnem merilu. Dovolj je, da omenimo Sonetni venec, Franceta Prešerna in Kobzarja Tarasa Ševčenka.

France Prešeren in Taras Ševčenko

Slovencem je dobro znana zgodovina od Karantanije, kneza Koclja, Brižinskih spomenikov, Trubarja in do osamosvojitve. Bilo je toliko bojev in trpljenja, da tega navaden človek ne more opisati. To je lahko uspelo le nekaterim posameznikom, kot je bil F. Prešeren. V znamenitem Krstu pri Savici je zapisal:

F. Prešeren	T. Ševčenko

Narvéc sveta otrokam slisi Slave,
tja bomo najdli pot, kjer nje sinovi
si prosti vól'jo vero in postave.

V treh verzih je veliko povedanega. Predvsem to, da imajo tudi Slovani pravico do izbire poti, po kateri bodo hodili, izbiro vere, postave in vsega drugega. Glavno Prešernovo sporočilo pa je zajeto v Črtomirjevem govoru (17. kitica): »Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.« Taki so bili tudi ukrajinski kozaki. V znamenitem epu T. Ševčenka, Hajdamaki je opisan boj Ukrajincev za vero in ljubezen. Tako kot pri Prešernu se prepletajo ljubezenska in verska čustva ter neusmiljeni boj za preživetje. Namesto Črtomirja in Bogomile se pri Ševčenku pojavita Jarema  in Oksana. Ljubezen, smrt  in preživetje so pri obeh pesnikih neločljivo povezani. V Hajdamakih gre tako daleč, da je oče ubil lastna sinova zaradi tega, ker sta prestopila na katoliško vero. Istočasno se pojavljata objokovanje smrti otrok in sovraštvo do ljudi, ki so zanikali vero. Če pokukamo v zgodovino Ukrajincev, bomo srečali veliko »Črtomirjev«. Spomnimo se znamenitega dela ukrajinskega pisatelja Nikolaja V. Gogolja. V delu Taras Buljba je na zelo dramatičen način opisano, kako oče ubije najljubšega sina Andrija, ker je ta (zaradi ljubezni) izdal vero in svoj narod … Gremo po vrsti: Kako sta nastajali Slovenija in Ukrajina? Pogledali bomo kaj se je dogajalo pred enim tisočletjem.

Nikolaj Vasiljevič Gogolj

 Karantanija in Kijevska kneževina

Znano je, da so vsi Slovenci zelo ponosni na starodavno Karantanijo. Tako so tudi  Ukrajinci ponosni na svojo Kijevsko Rus'. Omenjena država slovi kot prva država vzhodnih slovanskih ljudstev. O tej mogočni kneževini iz X. stoletja obstaja veliko zapisov. Omenili bomo znamenito starodavno kroniko »Letopis vremenih let«, ki je nastala v Novgorodu, leta 1054) izpod peresa uglednega Nestorja. V tej je napisano veliko podrobnosti.

(Kievskaя Rusь/Kiїvsьka Rusь) je bila  formirana leta 880. (Pri terminu Kiїvsьka Rusь moramo biti zelo previdni: besede Rusь nikakor ne smemo enačiti z besedo »Rusija«, ker bi s tem delali veliko krivico Ukrajincem.) Zahvaljujoč knezu Vladimiru I. Velikom  je Kijevska Rus' (beri – rusj)  prevzela krščanstvo leta 988. Časa vladavine Vladimirja Velikega (980.-1015.) in Jaroslava I. Modrega (1019.-1054.) predstavljata Zlato dobo Kijevske Rus'i. Znana je bila tudi po tem, da je bila po površini največja evropska država tega časa. Veliko je takih, ki so prepričani, da je bila v tem času tudi kulturno najnaprednejša. Omenimo je treba dejstvo, da so v tistem času nekateri evropski cesarji bili nepismeni, v Kijevu in Novgorodu pa so otroci, brez težav pisali in prebirali pravljice…

Študije o ukrajinskem jeziku in  književnosti

Ukrajinci, ki so bili osvobojeni težkega bremena podložništva, so kmalu začeli ustanavljati kulturna društva in izdajati časopise. Ukrajinski izobraženci pa so se začeli šolati na prvih univerzah v Evropi. V 18. in 19. stoletju pa so šli, predvsem iz Galicije in Bukovine na Dunaj, ki je bil tedaj center izobraževanja tudi za druge narode in narodnosti. Ni trajalo dolgo, da so se srečali ukrajinski in slovenski študentje. Zelo  hitro so se spoznali in ugotovili, da imajo veliko skupnega. Bilo je  veliko slovenskih izobražencev z raznih področij: matematike, pravnih ved in tehnike. Omenjeni so z veseljem, v okviru zamenjav med univerzami predavali v Ukrajini. Evidentna je bila sorodnost in velika podobnost v značajih. Tako so se nekateri slovenski profesorji odločili, da predavajo v Lvovu. Omenili bomo slavnega slovenskega poliglota (obvladal je 19 jezikov) Matijo Čopa, in znanega slovenskega botanika Baltazarja Hacqueta. Čop, je več let, kot gimnazijski profesor, predaval na Lvovskem liceju klasično filologijo. To pomeni, da je (kot poliglot) odlično poznaval vse značilnosti ukrajinskega jezika. Ker je bil (kasneje) veliki prijatelj Franceta Prešerna je samoumevno, da je seznanil prijatelja z vsemi značilnostmi in dosežki ukrajinskih pisateljev, vključno z opusom največjega med pesniki Tarasa Ševčenka. 

Na sorodnosti med jezikoma je opozoril - avstrijski cenzor za slovanske jezike, slavist Jernej Kopitar. Tudi njemu smo zelo hvaležni, ker je napisal več odličnih prispevkov v zvezi z ukrajinskim jezikom in književnostjo. Odličen poznavalec ukrajinske ljudske in gališke kulture je bil poljski zbiralec ljudskega blaga Emil Korytko. Izpod njegovega peresa je nastalo veliko kvalitetnih komentarjev in zapisov, ki so povezani z ukrajinsko kulturo in literaturo. Za ukrajinsko kulturo in književnost sta se še zelo zanimala Slovenca Stanko Vraz in Š. Kočevar.  

Veliki slovenski jezikoslovec in slavist Fran Miklošič je napisal znamenito Primerjalno slovnico slovanskih jezikov.  To delo je aktualno tudi v današnjem času. Miklošič je ugotovil veliko podobnost in povezanost med slovenščino in ukrajinščino. Niti trenutka se ni obotavljal jasno in  odločno povedati in napisati, da je ukrajinski jezik popolnoma samostojen in originalen jezik, ki ima globoke korenine v daljni preteklosti. Njegov znanstveni prispevek je bil dolgo časa osnova za spoznavanje ukrajinščine. Pod vplivom te slovnice je izšlo več učbenikov in priročnikov za ljudske šole po vsej Galiciji in zahodni Ukrajini. Leta 1883 je bil Miklošič razglašen za častnega doktorja odeške (Odesa) univerze. Miklošičevo ime je tudi v današnjem času pri Ukrajincih zelo cenjeno. Leta 1993 je I. Svjencicki objavil v Kijevu obsežno delo, ki obravnava dopisovanje ukrajinskih slavistov s F. Miklošičem. (Lystuvanja ukrajins'kyh slavistiv z F. Miklošyčem)

Franc Miklošič

Za pesnika Antona Aškerca lahko napišemo, da je bil znan tudi po tem, da je veliko hodil po svetu. Tako ga je pot nanesla v Ukrajino. Samoumevno je, da tako potovanje ni ostalo brez posledic: v Ljubljanskem zvonu je objavil članek Dva izleta na Rusko  in napisal pesmi Ukrajinska stepa, Teče Dnjeper in Ukrajinska balada. Ukrajinsko ljudstvo pesništvo in Ševčenkova poezija sta mu služila kot zgled za pisanje lastnih pesmi. Za ukrajinsko pesništvo je tudi navdušil prijatelje: Murna, Župančiča in Ketteja. Otožno razmišljujoče pesmi (dume) so bile še posebej privlačne za Otona Župančiča. Po njihovem vzoru je nastala velika pesnitev Duma.  V tej pesmi je v je (kot pri Ševčenku) združil pripoved o razvoju današnjega sveta in idilični preteklosti z osebno izpovedjo. O ukrajinskem jeziku in književnosti so v novejšem času študije in prikaze pisali ugledni slovenski avtorji: Josip Abram, France Vurnik, France Bezlaj, Franc Jakopin, Janez Zor; na ukrajinski strani pa so o južnoslovanskih jezikih in književnostih poročali V. Lirničenko, M. Gol'dberg, M. Guc, O. Mikitenko idr. Slovenski  pesniki in pisatelji  tako v Ukrajini niso neznanka. Osebno smo imeli čast spoznati velikega ukrajinskega pisatelja in pesnika Dmitra Pavlička, ki je prevedel Sonetni venec  Franceta Prešerna in tudi druge slovenske pisatelje,  npr. Cirila Kosmača, njegovo Balado o trobenti in oblaku idr. (Nekateri prevodi pa so ostali v rokopisu).

Anton Aškerc	Oton Župančič	Dragotin Kette

Zgodovina stikov med Slovenci in Ukrajinci

Osredotočili se bomo na novejšo zgodovino z ozirom na nekaj preteklih stoletij. Ugotovili bomo, da so se stiki med Ukrajinci in Slovenci močno okrepili konec 18. stoletja (l. 1772), ko sta Galicija in Bukovina prešli pod oblast avstrijske monarhije. Marija Terezija in Jožef II. sta uvedla svoj način vladanja in na ta način tudi olajšala življenje ljudstvu. Pred tem so Ukrajinci v teh pokrajinah živeli pod krutimi poljskimi pani. (pan = gospod) Marija Terezija je ukinila vladavino panov, postopoma pa odpravila tlako in brezpravnost kmetov. V Avstriji je tedaj vladal absolutizem, ki je navkljub vsemu skrbel za napredek in razsvetljenstvo. Čeprav je bila oblast centralizirana, avstrijski plemiči niso smeli samovoljno uveljavljati svojih zahtev, kot so to počeli na Poljskem. (Na žalost v preostalih delih Ukrajine je še zmeraj vladalo podložništvo.)

Največji  dosežek tedanjega časa je, da je postala ukrajinščina (poleg uradne nemščine), uradni učni jezik. To ni bila povsem ljudska ukrajinščina, ki jo je pozneje povzdignil Ševčenko, temveč »cerkvena ukrajinščina«. To pa je mešanica staroslovanščine in tedanje ukrajinščine. To pomeni, da je bila ukrajinščina povzdignjena na veliko večjo stopnjo kot je bila na Poljskem. Ukrajinci, osvobojeni težkega bremena podložništva, so kmalu začeli ustanavljati kulturna društva in izdajati časopise.

Ukrajinci v Sloveniji

      Kar se tiče  prihoda Ukrajincev na slovensko ozemlje je treba poudariti, da so bile nekoč povezave med Slovenijo in Ukrajino  veliko bolj poglobljene, kot je bilo v zadnjih petdesetih letih. Ne smemo pozabiti dejstva, da sta celotna Zahodna Ukrajina  (Galicija) in Bukovina bili v sestavi Avstro - Ogrske monarhije iz česar izhaja, da je več kot pet milijonov Ukrajincev vključno s Slovenci, Hrvati in Bošnjaki živelo v skupni državi. Skupna država pomeni povezanost med vsemi naštetimi narodi in prosto prehajanje iz ene pokrajine v drugo. Tako je bilo za Ukrajince in Slovence zanimivo spoznati tuje kraje. Zato bomo našteli nekaj obdobij prihodov Ukrajincev na slovensko ozemlje:

Prihod Ukrajincev za časa Marije Terezije in v času Avstro – Ogrske

Izmenjava izobražencev, ki so študirali na Dunaju,

Ukrajinci v Sloveniji po prvi svetovni vojni,

Ukrajinci v Sloveniji po drugi svetovni vojni, (nekdanja Jugoslavija)

Ukrajinci v Sloveniji pred in po osamosvojitvah.

     Če bi nas kdo vprašal, kakšno je dejansko stanje glede števila Ukrajincev v Sloveniji, bi zelo težko povedali natančno število. Študije profesorja Lazarenka, ki je nekaj časa živel v Sloveniji, so pokazale naslednje: Če bi vzeli kriterij (nesporne) ukrajinske priimke in če bi v Sloveniji upoštevali obdobje zadnjih tristo let, bi z gotovostjo našteli več kot dvajset tisoč ukrajinskih priimkov. Glede na zgoraj napisano, torej upoštevaje sorodnost narodov po značaju in kulturi, ni nič čudnega, da se je večina ukrajinskih priseljencev asimilirala. Veliko Ukrajincev se je poročilo s Slovenkami. Taka odločitev ni bila pretežka…

Delovanje ukrajinskega društva »Karpati«

Ukrajinsko društvo »Karpati« je nastalo pred dvema letoma. Pod tem imenom se družimo Ukrajinci, ki smo prišli v Slovenijo na različne načine. Veliko je takih, ki so prišli v Slovenijo iz območij nekdanje Jugoslavije. Pot jih je nanesla v Republiko Slovenijo in tukaj so ostali za vedno ter sprejeli slovensko državljanstvo. Zahvaljujoč osamosvojitvam Slovenije in Ukrajine ter sorodnosti med narodoma ni bilo težko povedati, kdo smo in kje so naše korenine. V našem društvu je tudi veliko Ukrajincev, ki so prišli v Slovenijo iz Ukrajine po letu 1991. Oni so nam prinesli »nov veter in zagon«, ker prihajajo iz naše nepozabljene »bat'kivščine«. Veliko nam pomagajo, da spoznamo novo ukrajinščino in da zvemo, kako živijo naši rojaki. Zavedamo se, da je minilo veliko časa od selitev naših pradedov ob koncu 19. in začetku 20. stoletja. Žalostno je to, da je zaradi zgodovinskih razmer in propada mogočne Avstro - Ogrske le malokdo izmed nas imel srečo videti Ukrajino. Tako je minilo več kot sto let tavanja Ukrajincev in iskanja »obljubljene dežele«.

Velika pridobitev za nas je bil stik z Ukrajinskim Veleposlaništvom v Ljubljani. Čeprav nas večina ima slovensko državljanstvo, se zelo radi družimo s člani Veleposlaništva. Zelo korektno sodelujemo in poskušamo jim na razne načine predstaviti našo Slovenijo ter kaj koristnega narediti za obe državi. Ponosni smo na naše poznavanje jezikov in kultur. Zelo smo zainteresirani, da pomagamo enim in drugim na vseh področjih, npr. pri prevajanju, organizaciji srečanj, organizacij kulturnih dogodkov, izletov v Ukrajino in po Sloveniji ipd.

Ponatis slovenskega prevoda T. Ševčenka

         Letos praznujemo stoto obletnico slovenskega prevoda Kobzarja T. Ševčenka. Delo  je nastalo izpod peresa duhovnika Josipa Abrama, ki je za Slovence in Ukrajince naredil nekaj izjemnega. Od tistih časov pa do današnjih dni se je ohranilo le nekaj dragocenih knjižic. Zato se je Društvo Karpati s pomočjo založbe Družina odločilo, da naredi ponatis tega prevoda in še enkrat oživi dogodke, ki so se zgodili pred stotimi leti. Predgovor k novi izdaji sta napisala dr. Vladimir Osolnik, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prof. Andrija Hevka, spremno besedo pa dr. Janez Gril, gl. in odgovorni urednik založbe Družina.

         Sprva smo bili zelo skeptični, ali nam bo uspelo zbrati dovolj denarja. Skrbi so bile popolnoma odveč: Nesebično so nam pomagali donatorji, ki imajo zelo uspešne stike z Ukrajinci in Ukrajino: Faktor banka v Ljubljani, Iskratel iz Kranja, Krka iz Novega mesta, Interevropa iz Kopra ter člani društva »Karpati«. Poudariti je treba tudi vlogo ukrajinskega Veleposlaništva v Ljubljani na čelu z Njegovo Ekscelenco g. Primačenkom.

         In še nekaj bi pripomnili: Pod mentorstvom (hetmana) dr. Janeza (Ostapa) Ev. Kreka, slovenskih izobražencev in najvišjih cerkvenih krogov je v Štanjelu, rojstnem kraju prevajalca, razen omenjenega prevoda, nastala še Zaporoška Sič *. Prav na tem mestu so se (pred stotimi leti) zbirali in občudovali pogum in slavne boje ukrajinskih kozakov. V boju ukrajinskega naroda so tudi Slovenci dobivali navdih in pogum za uresničitev svojih stoletnih sanj. Ko se vsega tega spominjamo, smo vsi skupaj srečni, da lahko nadaljujemo tisto, kar je bilo nekaj časa pozabljeno. Srednjeveško mesto Štanjel je počakalo svojih sto let in je sedaj pripravljeno na oživitev starih časov. Člani društva »Karpati« smo nekajkrat obiskali Štanjel in se spoznali z imenitnimi ljudmi tega kraja: omenili bomo gospoda Jožefa Švaglja in njegovo soprogo Mileno (agencija Nassha dezhela) in župnika Antona Požarja.

Janez Evangelist (Ostap) Krek	Josip (Jože) Abram

S pomočjo omenjenih ljudi, Ministrstva za kulturo, občine Komen, Kulturne skupnosti v Novi Gorici bomo poskušali še bolj oplemenititi slovensko – ukrajinske odnose s postavitvijo doprsnih kipov J. Abrama in T. Ševčenka. Na ta način ne bo zamrl duh »Zaporoške Siči«. Srednjeveško mesto Štanjel bo postalo romarski kraj za vse zavedne Ukrajince in Slovence, ki ne pozabljajo preteklosti.

* Zaporoška Sič

Prevajalec T. Ševčenka, Josip Abram jo je natančno opisal z naslednjimi besedami: Temelj svoji samostojni, neodvisni demokratični državi so položili kozaki z ustanovitvijo Zaporoške Siči leta 1556. Vzhodno od Kudaka, pri Katerinoslavu se obrne Dniper proti jugu. Od tam je bilo kakih 70 kilometrov na daleč v strugi 12 pragov, čez katere dere voda z velikim šumom. Kamenje in skale v strugi so delale plov zelo nevaren, in le kozaki s svojimi čajkami, obvezanimi z bičjem, ki je varovalo čajke zibanja in nevarnih udarcev ob skale in katerega so se oprijemali v nevarnostih potopa, so umeli ploviti po teh pragih. Konec pragov se je raztezala pokrajina »Niz« v kateri je tvoril Dniper več velikih otokov. Za temi silno težko prestopnimi pragi so dobili kozaki na Dniprovih otokih varno zavetje. Otoke so utrdili z mogočnimi koli, debli, izmed katerih so zijala na bregove žrela topov. Kozaki so bili torej za temi koli kakor za »sečjo« zavarovani, in od tod ime Sič ali Seč; »zaporožka« pa se je imenovala zato, ker leži za Dniprovimi pragi ali slapi. Na Siči so imeli kozaki svoj tabor, svoje zaloge in cerkev. Tabor se je imenoval »kiš« ali koš, poglavar koša pa je bil koševi otaman, voljen za eno leto; on je upravljal koš na čelu izbranega starešinstva. Noben kozak pod smrtno kaznijo smel imeti ženske na Siči.

Andrija Hevka

Taras Ševčenko

Pesniška legenda

КOBZAR - TARAS ŠEVČENKO

Pri Založbi Družina smo skupaj z Društvom Ukrajincev in Rusinov "Karpati" izdali faksimile Abramovih prevodov pesnika, pisatelja in slikarja Tarasa Ševčenka s skupnim naslovom Kobzar.

Taras Ševčenko (1814 -1861) je največji ukrajinski pesnik, duhovnik Josip Abram (1875 -1938) pa je bil velik narodni in kulturni delavec.

Z izdajo Kobzarja smo želeli počastiti njun spomin in opozoriti na številne vezi, med ukrajinskim in slovenskim narodom v prizadevanju za svobodo, mir, demokracijo in duhovni napredek.

Predstavitev knjige je bila v ponedeljek, 22. oktobra, ob 12. uri v prostorih Galerije Družina na Krekovem trgu 1 v Ljubljani.

Podrobno si lahko ogledate tukaj:

http://www.druzina.net/ICD/spletnastran.nsf/all/6D998F390C8F3826C12573990030ECB4?OpenDocument 

Pesnik in narodni svetnik

                                                                              Ljudmila Popović

Taras Ševčenko je s svojo osebnostjo in delom v celoti ustreza predstavi o ustvarjalcih slovanskega romantizma, ki so vpisani v analih nacionalnih zgodovin kot buditelji nacionalnega prebujanja in pojavih  zatiranja. Torej se zagotovo ujema s stereotipom očeta modernega naroda. Medtem, delo in osebnost Ševčenka se pri Ukrajincih posebno vrednotita z ozirom na to, da je kot pesnik kanoniziran kot nacionalni svetnik – njegov portret se enači z ikonami, ki jih lahko najdemo skoraj pri vsaki ukrajinski družini, a knjiga pesmi s simboličnim naslovom »Kobzar« (izvajalec epskih pesmi, je kot izvir nacionalnega spomina) se nahaja na policah v vsaki hiši, ob  Svetem pismu.

Status nacionalnega preroka je Ševčenko pridobil ne toliko zaradi tega, ker je njegovo delo nastalo pri pogojih nestrukturirane ukrajinske družbe prevzelo nase posebno pesniško funkcijo narodnega prebujanja, ker je naenkrat v svojih pesnitvah oživel najbolj slavne stranice ukrajinske zgodovine, kar je naredilo novi nacionalni mit, tudi zaradi tega, ker je prevzel status preroka in ga potrdil s svojim težkim življenjem. Zaradi tega Ukrajinci vidijo v Ševčenkovi usodi odsev zgodovinskega razvoja Ukrajine, izmučene, skozi stoletja zatirane, toda veličastne in razkošne na vrhuncu slave.

Taras Ševčenko se je rodil 9. marca 1814. leta kot kmet – suženj. Sirota, ki je zgodaj ostal brez matere, je pridobil osnove izobrazbe na vaški šoli, kot služabnik diakona. Pri njem je pri sebi odkril naklonjenost do slikanja. Ta naklonjenost, za katero je bil skrit velik talent je kmalu opazil ukrajinski mogočnež Engelgardt, čigra suženj je bil Ševčenko (kripak). Da bi imel svojega dvornega slikarja se je Engelgardt odločil šolati Ševčenkov talent – najprej v Vilnu, potem pa v Peterburgu.

V Peterburgu je Ševčenko po naključju spoznal znanega ruskega slikarja, profesorja na Akademiji umetnosti, Karla Brjulova, ki je bil navdušen nad Ševčenkovim talentom in je naslikal portret znamenitega ruskega pesnika Žukovskega in za denar pridobljen od prodaje tega portreta odkupil Ševčenka od suženjstva in ga potem še sprejel v svoj klas na Akademijo.

Akademijo je Ševčenko končal z odliko, dobil je celo srebrno medaljo. Mladi slikar je postal zečlo popularen v prestolnici ruskega cesarstva. Nenadoma se je pokazalo, da piše Ševčenko čudovite pesmi na svojem maternem, ukrajinskem, jeziku. Te pesmi, katere je on pisal za svojo dušo, so njegovi prijatelji objavili leta 1840 v zbirki imenovani »Kobzar«. Ševčenko je postal slaven. Vabijo ga v najbolj znane plemiške domove v Peterburgu, predlagajo mu nadaljnje šolanje v Italiji, toda pesnik si je izbral drugačno pot. Odločil se je, da obišče Ukrajino, svojo rojstno vas, ker prebivajo njegovi bratje in sestre, ki so še vedno sužnji. Potovanje v Ukrajino je postalo za Ševčenka usodno. Po razkošju Peterburga je videl svoj rojstni kraj z očmi velikega stradanja. Kakor je gledal prerok Jeremija na križiščih kjer je bilo veliko ljudi in je ves glas govoril o stradanju in mukah svojega ljudstva in tega nihče ne vidi in ne sliši. Ta občutek je zedinil skozi stoletja vse Ukrajince in mrtve in žive in še nerojene, v Ukrajini in zunaj nje. Ko je bival v Ukrajini je Ševčenko postal član društva Cirila in Metoda, ki je zagovarjalo svobodo in enakost vseh slovanskih narodov. V carski Rusiji, ki je v tem času zatirala tri slovanske narode: Ukrajince, Poljake in Beloruse, takšne ideje niso bile zaželene. Po tajni prijavi so bili členi Društva aretirani in pregnani. Ševčenka so kot navadnega vojaka poslali na Ural, in potem še v kirgiško puščavo na obalo Aralskega jezera s prepovedjo, da piše in slika. Dostojevski je v sojih »Zapisih iz mrtvega doma« dojel, da ni večjega ponižanja za človeka od jemanja smiselnosti njegovega življenja in prisile, da opravlja nekoristno delo ali da se mu prepove tisto, kar je smisel življenja. Takšne bizarne ideje mučenja ljudskega duha so uspešno koristili v fašističnih taboriščih in na golih otokih ter v Gulagu. Ševčenko je kljub vsemu ohranil zdrav razum, ker je skrivoma ustvarjal pesmi in risbe ter jih skrival v vojaških škornjih.   

Poezija tega obdobja nas pretrese iz korenin s splošnim odpuščanjem in puntarskim pridihom. Po desetih letih zapora so Ševčenka pomilostili, vrnil se je v Moskvo kot štiridesetletni starec, kar potrjujejo njegovi avtoportreti iz tega obdobja. Njegova edina želja je bila, da se stanuje nad Dneprom v preprosti hiški na hribu s katerega bi lahko opazoval Dneper. Ni mu bilo usojeno, da se mu ta želja uresniči. Kmalu po pomilostitvi je umrl – 10. marca leta 1861. Pokopali so ga, po njegovi želji, na vrhu hriba, s pogledom na Dneper. Leto njegove smrti se ujema z letom uradnega ukinjanja kmetstva, kar so ljudje doživeli kot pridobitev, ki jo je zaslužil Ševčenko s svojim svetniškim življenjem. Od dneva pogreba do današnjih dni niso prenahala romanja na njegov grob, a dneva njegovega rojstva in smrti (9. in 10. marec) so postali dnevi narodnega zbiranja vseh Ukrajincev po celem svetu.

Univerzalnost Ševčenkovega dela, ki ponovno doživlja knjižno – teorijske interpretacije izhaja iz univerzalnosti njegovega mita Ukrajine, ki se nam odkriva na vseh nivojih čez variacije motiva nesrečne ženske usode, ki se primerja z usodo ŽUkrajine in je zelo popularna pri ukrajinskih in poljskih romantikih tj. tematika večnega prekletstva Ukrajine pesnik utemeljuje z idejo kolektivnega greha zaradi prelivanja bratske krvi v času kozaških puntov.

Tisto, kar je manj znano je, da je Ševčenko utemeljitelj  realizma v ukrajinskem slikarstvu. Je avtor številnih portretov ali ilustracij, ki oživljajo njegove like na platnu.

Ševčenko je najbolj prevajan ukrajinski pesnik. Srbski književni javnosti je Ševčenkova poezija znana od leta 1868, ko se je v »Vili« pojavil prvi prevod odlomka iz poeme »Neofiti«, ki ga je naredil Stojan Novaković. V 19. stoletju so njegove pesmi prevajali: Vladimir Nikolić, Đura Janković, Okica Gluščević, Dragutin Ilić.

V dvajsetem stoletju je dvakrat izšel v posebni izdaji »Kobzar« (1969, 1980), ki ju je priredil znani beograjski slavist Petar Mitropan.

Večji del iz Ševčenkove poezije se najde v izboru ukrajinske poezije »Buči Dneper široki«, ki ga je priredil in prevedel novosadski prevajalec Luka hajduković (1999), a najnovejši prevod Ševčenkovih pesmi znani slavist Miodrag Sibinović, prirejeno v »Antologiji ukrajinske poezije 16. – 20. stoletja (2002). Na ta način je Ševčenkovo delo postalo fragment srbske prevodne književnosti, s tem pa tudi del srbske kulture.

Prevod: A. Hevka

Zahvala ob izidu knjige KOBZAR, T. ŠEVČENKA

Društvo »Karpati« se želi zahvaliti vsem, ki so na kakšen koli način sodelovali in pomagali pri nastajanju ponatisa prevoda Tarasa Ševčenka. Zahvaljujemo se za moralno in materialno podporo. Z njihovo pomočjo je knjiga ponovno zagledala luč sveta. Še posebej se želimo zahvaliti naslednjim osebam:

Veleposlaništvo Ukrajine v R. Slovenija:

Njegova ekscelenca, dr. Vadim Viktorovič Primačenko,Veleposlanik Ukrajine v R. Slovenija,

Prvi sekretar, g. Stanislav Stanislavovič Ježov,

Založba »Družina«: 

 dr. Janez Gril, glavni in odg. urednik,

g. Mitja Zupančič, tehnični in komercialni direktor.

 Glavni donatorji, ki so materialno podprli izdajo knjige:

 Faktor Banka: g. Boris Pesjak, predsednik družbe, Ljubljana, Tivolska 48,

Iskratel d.o.o.:  g. Andrej Polanec, Ljubljanska c., Kranj,

 Intereuropa d.o.o.: g. Andrej Lovšin, Vojkovo Nabrežje 32, Koper,

 Krka d.d.: g. Jože Colarič, Šmarješka cesta 6, Novo Mesto.

 Sodelavci in svetovalci:

dr. Vladimir Osolnik, profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani,

g. Leonid Hrustalenko, samostojni umetnik, Šempeter pri Celju,

g. Slavomir Pavlovič, Domžale, ter drugi člani društva »Karpati«.