ČETRTO POPOTOVANJE PO UKRAJINI - LETA GOSPODOVEGA 2013

Tudi četrto popotovanje po Zahodni Ukrajini je bilo nepozabno. Največji čar je v temu, da nikdar ne moreš vsega predvideti. Lahko planiraš in predvidevaš in se dogovarjaš, vendar bo vedno izpadlo drugače, boljše ali vsaj nekoliko drugače. Planirali smo prevoziti vsaj tri tisoč kilometrov, obiskati sorodnike in poiskati nove prijatelje. Velika večina načrtovanega se je tudi uresničila. Pa gremo po vrsti.

Najprej bom naštel sopotnike:

1. Ivan Sopko, "stari borec", ki je edini izmed nas (ne upoštevajoč mene) bil v Ukrajini dva krat in sicer v letih 2009 in 2'011. Dvakrat smo tudi iskali rojstno vas njegovih prednikov imenovano Varjaž pri okraju Sokalj. Ker se omenjena vas nahaja na težje dostopnem terenu (zaradi slabih cest), nam je to uspelo šele na tem potovanju. Ivan S. je vedno za "akcijo" in vedno izpolni vse svoje naloge: skrbi za dobro razpoloženje, pripoveduje zgodbe in vice, skrbi za preprečevanje žeje in (po potrebi) usmerja promet. Ko pridemo v Ukrajino se vedno spomni kje smo že bili in predlaga, da se tam še enkrat ustavimo. Nič se ne brani komunikacije, zlasti s pripadnicami lepšega spola. Zdaj je malo godrnjal ker nismo vzeli s sebojnobene ženske. zato se mu je pot  zdela nekoliko predolga. Proti tej nedoslednosti smo se borili tako, da smo se večkrat ustavili in poiskali primerno družbo pretežno ženskega spola. Kaj moremo, če je narava moškega naravnana tako, da vedno nekaj iščemo...

2. Jože Šimec,  Jože je stari čebelar in poznavalec slovenske in ukrajinske kulture.  Na pot se jev Ukrajino pripravljal že dlje časa. Zanima ga zgodovina, razmere in življenje v Ukrajini ter sakralna kultura. Celotno pot si je zelo pozorno vse ogledoval, si je delal zabeležke, fotografiral in snemal.

3. Mihajlo Pitka, človek z ukrajinskimi koreninami. Tako kot pri meni in Ivanu Sopku so predniki živeli sto let nazaj v Zahodni Ukrajini. Mihajlovi predniki so iz vasi Kozova pri Ternopilju. Omenjeni gospod zadnjih petdeset let živi v Ljubljani. Je fini gospod in je zelo veliko dosegel. Med potjo je povedal zelo veliko dobrih in pametnih zgodb. Bil je zelo veliki vzor mladim popotnikom Simonu in Ivanu. Za njegov stil in poznavanje ženske psihologije in življenjskih veščin je dobil poseben vzdevek - Mrki.

4. Primož Anžič. Omenjenega gospoda smo spoznali "po ženski liniji". Je eden izmed tečajnikov ukrajinščine pri Olgi Morozovi. Njegova ožja specialnost je lutkarstvo tj. izdelovanje različnih lutk in animacija. Kako je prišel do tega naslova bomo zvedeli kdaj drugič. V glavnem je g. Primož celotno pot v Ukrajino vse zelo dobro opazoval in sodeloval z vsemi potniki in ljudmi katere smo srečali. Tudi on si je celotno pot pridno ogledoval vse znamenitosti, snemal je in fotografiral ter si zapisoval vse kraje.

5. in 6. Ivan Hevka,  (moj sin) in Simon Mladenovič (moj zet) sta bila zelo dobra sopotnika in glavna voznika. Oba sta se izkazala z dobro in varno vožnjo. Obema sem obljubil podpisati certifikat za vožnjo po zelo slabih cestah. Celo pot sta uživala in bila z vsem zadovoljna. Nikdar se nista nad ničemer pritoževala ter sta zvesto sodelovala pri vseh dogodivščinah.

7. Sedmi potnik sem bil jaz: Andrij Hevka. Tudi zdaj sem bil vodja in načrtovalec celotne poti in režiser vsega, česar smo se udeležili. Vsi udeleženci so mi  sledili in mi niso nikdar nič oporekali. Zato se moram vsem za vse zahvaliti.

8. Yuriy Atamanjuk. Zadnji potnik, ki se nam je pridružil v Ukrajini. Yuriy je veliki poznavalec ukrajinske diaspore v svetu. Piše in objavlja članke. Objavil je več zelo odmevnih člankov o Sloveniji. Pomagal mi je napisati knjigo 100 najlepših ukrajinskih pesmi. Je naš zvesti prijatelj in moj svetovalec za ukrajinski jezik in Ukrajino.

Na spodnjih fotografijah si lahko ogledamo nekaj utrinkov iz našega popotovanja. Zelo bi poudaril prisrčen sprejem naših prijateljev iz Užgoroda. Bolj natančno iz kraja Krajivka. Takšnega sprejema  res nismo pričakovali. Skorajda vsi, ki so bili pri nas v Sloveniji so nas pričakali odprtih rok in nam pripravili neverjetne užitke. Za vse to se jim zelo zahvaljujemo. Zlasti županji kraja ge. Mariji Kovalj Mazjuta.

Pa oglejmo si skupaj nekaj fotografij!

Priprava. Ura je 2:45 , dne 8.7.2013	Ivan H, Jože, Mihajlo, Primož, Ivan S.	In moja malenkost. Prihod v Užgorod.
Začenjamo s pivom, varenikamy, borščem ...	Cerkev v Užgorodu z okolico	Ivan S. - Pogled z 12. nadstropja hotela Zakarpatja.
In spet jaz. Neznano dekle želi pozirati ...	Naša draga gostiteljica Marija Kovalj.	In člani ansambla, ki je gostoval v Sloveniji.
V notranjosti hiše se nastaja veliko pozitivnega ...	Vzpon na hrib imenovan Verhovina.	Veliko znoja je treba preliti do našega cilja
Trenutni cilj je bil pred nami.	Prvi smo že na cilju.	Pozdrav tistim, ki zamujajo.
Pogled na dolino. Ivan in Simon.	V družbi z gostiteljicami.	Oda radosti.
Skupinska.	Zdaj pa bodo dame nekaj zapele.	Najmlajša članica - Zofija.
Mi štirje - dva Ivana Andrij in Mihajlo.	Brez tega se ne gre nikamor.	Nazdravje!
Romeo in Julija po ukrajinsko.	Kdor zna - zna.	Zdaj pa nastop za goste iz Slovenije.
Nekaj rekvizitov v družabnem prostoru.
Petje in zabava ...	Horilka in ples - in nastane takšna projekcija...	Zdaj pa nastop moških ...
...	Nasmešek samo za nas Slovence	Še eno pesem za poslovitev
...	Ivan Sopko in hotel Zakarpatja	Mukačevo. Trdnjava Palanok.
Trdnjava (grad) Palanok.	Vodnjak globine 76 metrov ...	Vinska klet - degustacija karpatskih vin ...
Kovanec za srečo ..	Narodne noše po ugodnih cenah.	...
Iva z orlom ..	Simon ...	Kočija in obleka za ukrajinsko Pepelko ...
Šašlyky namesto ćevapčičev ...	Ivan, Švejk in Jože Šimec	Pogled z Lvivskega zamka (gradu)
Primož Anžič in Ivan Sopko	Skupinaka fotografija  z Yurijem Atamanjukom	Ševčenkov gaj pri Lvovu
Različne oblike starih hiš ...	Pred hišo naših prednikov	Stari vodnjak
	Lesena cerkev - stara 250 let - še delujoča	Notranjost stare hiše
Stara posoda in klobuki	zdravica na starinski način	skupinska z deli oblek
Zibelka in stara postelja	Kaj moremmo. Imamo radi lepo družbo.	Kozaška delavnica.
Kovanje denarja na kozaški način.	Treba si je še nekaj zaželeti.	Kuhanje kozaške jedi imenovane kuliš.
Kozaška hrana ...	Kozaški povelnjik (hetman) Ivan Hevka	hetman Ivan Hevka
	Hetman Simon	Tetovaža...
Kozak Mamai ...	...	...
Čakamo na Lvivske pivo	Krajivka - bunker, znamenitost Lvova	Isti ja...
Mrki iliti Mihajlo - lomilec ženskih src	Doroteja in Yurij Atamanjuk	Naša družba - geslo - SLava Ukrjini! Herojem slava!
Da me malo polepša ...	A sad, da se malo prezalogaji ...	Ne morem vsega pojesti
Drevo na posestvu mojih prednikov - vas Verbiv	v tej hiši so nekoč živeli moji predniki	Nato pa so naredili novejšo hišo v sovjetskih časih
Ruševine starega doma ...	Na vhodu pa je pred hišo stara kalyna...	V tej cerkvi so se krstili moji predniki...
Obisk sorodnika katerega nismo nikoli videli	Pokopališče mojih prednikov	Gomila pri cerkvi
Srečanje z mojimi sorodniki - pan Stepan Masny	Moja sorodnica Lesja (Hevka) Masna z možem Stepanom	Znamenitos kraja mojih prednikov - Križev pot
Hudičeva stena - Berezhany	Še en pogled na križev pot  - Berezhany	Sveta voda  - Berezhany
Še en pogled- Berezhany	Kdaj kdo praznuje god ... (imendan)	Znameniti samostan - Počajivska lavra
Vhod v Počajivsko lavro	Ivan Hevka ...	Številne freske in znamenitosti in Mihajlo Pitka
Rojstni kraj prednikov Ivana Sopka	Meščani vasi Varjaž pri Sokalju na poljski meji	Meščani vasi Varjaž pri Sokalju na poljski meji
Rogatin, rojstni kraj Roksolane, njen spomenik	Muzej humorja in M. Savčuk, mesto Kolomyja	Muzej humorja in M. Savčuk
Humorist, satirik, pesnik .. M. Savchuk	Martin Krpan po ukrajinsko ...	Jože Šimec degustira ukrajinski med
Čas za počitek	Yuriy Atamanjuk v rojstnem kraju	Ivan H. - pomerjanje srajce
Srečanje z gostiteljico Galyno Verhovynko	Razkošje ukrjinskih oblek	Pri Galinki Verhovinki
To je za začek ...	Tukaj je spal nekdo (brez svoje drage) ...	Galynka skrbi, da ne bomo lačni
Tako so včasih delali škornje - leseni žebljički	Horylka deluje ...	Moj sin in Yuriy Atamaniuk
Skupinska - zajtrk	Sledi fotkanje ..	Dva Ivana ...
Zdaj pa narodne noše	Bandura	in huculska sekira
Ivan Sopko, Ivan H. in AH	Moji sorodniki z Karpatov	Komponiranje ...
Hiša za pijane goste	Sodobno pokopališče	Belo alisvetlo ...
WC za bruhanje	Navodila za goste	I še enkrat v Užgorodu ...

DRUGO IN TRETJE POPOTOVANJE PO UKRAJINI - LETA GOSPODOVEGA 2011

Popotovanje po Ukrajini bo zame vedno nekaj posebnega in nepozabnega. Dolga leta sem sanjal o tem in si predstavljal kako je tam in se spraševal kaj se dogaja za gorami, ki se imenujejo Karpati. Ne glede na to, da so tam živeli moji predniki, ki so pustili globoke korenine se počutim nekoliko krivega in zanemarjenega. To je predvsem zaradi tega, ker sem toliko odlašal in se nisem prej potrudil, da poiščem svoje korenine in spoznam ljudi, ki so mi zelo podobni po značaju, srcu, besedi in doživljanju. Sprašujem se zakaj nisem prej poiskal svoje sorodnike ...

Zgoraj napisane besede so iskrene, zato imam še veliko za povedati in pokazati. Menim, da smo ljudje velikokrat malomarni, neinformirani in ne vemo zelo preprostih stvari, na primer, da življenje gre svojim tokom. Vse se odvija ne glede na to, kaj počnemo in kje se nahajamo.

Dejstvo je, da smo se nekateri rodili daleč od svoje domovine in da smo več ali manj pozabili na svoje poreklo in sorodnike. Kakor, da je vse to nepomembno in manj važno, kje živimo in kje se nahajamo. Kljub vsemu nečesa ne moremo izbrisati, na primer: naših občutkov, misli, doživljanj in vsega, kar je nekje skrito v kotičkih srca. Želim povedati, da veliko stvari prej ali slej pride na površje neodvisno od tega ali mi to hočemo ali nočemo. Zato bom vse, o čemer trenutno razmišljam, lepo in počasi pojasnil.

Ne smemo pozabiti, da si ljudje vedno želimo kaj boljšega, ne zavedamo pa se, da vsako napredovanje gre po svoji poti, z evolucijo ali revolucijo. Z evolucijo bolj počasi napredujemo, revolucija pa je negotova in nam lahko prinese marsikaj slabega. Čeprav zveni kruto, dejstva nam govorijo, da če nam že mora nekdo vladati si želimo, da to počne kulturna in prosvetljena oseba.

Na srečo je naša skupna vladarica s svojim režimom in nasledniki bila Marija Terezija. Ona je, po mojem mnenju, za Zahodne Ukrajince naredila veliko dobrega …

Skratka, vse kar se je dobrega dogajalo je nastalo, ko je prišla Zahodna Ukrajina (ali Halychynna), leta 1772, po I. delitvi Poljske, pod Avstrijo. Takrat sta vladala Marija Terezija in Jožef II. Oba sta se za Ukrajince zelo zavzela. Kar je najbolj pomembno, ukrajinščina je dobila pravico v šoli in uradih. Območje Zahodne Ukrajine je bilo osvobojeno težke oblike tlačanstva, ki se je imenovalo »panščina«, izvajali so jo poljski fevdalci (pani, šljahta). Še danes krožijo zgodbe o nepravičnosti in njihovi krutosti. Ostali Ukrajinci (na vzhodnem delu) žal niso imeli take sreče. Še dolgo so ostali tlačani pod režimom Moskovitov ali tedanje Rusije.

Če se vrnemo na konec XIX. in začetek XX. stoletja bomo zvedeli marsikaj zanimivega in kontradiktornega. Res je, da je takrat v Avstro Ogrski živelo veliko narodov in narodnosti. V tej veliki državi, ki jo nekateri kritizirajo in imenujejo »ječa narodov«, se je po mojem mnenju, za Ukrajince zgodilo nekaj pozitivnega. Razumljivo je, da je vsak narod imel svoje zahteve in se boril za svoje pravice. Šlo je predvsem za to, da si je vsak narod želel biti samostojen in neodvisen. Vsi so se na svoj način borili za svoje pravice, a državni aparat ni mogel vsem ugoditi in biti do vseh pravičen. Kljub temu, je po mojem mnenju, v tem obdobju zgodilo marsikaj dobrega in naprednega.

Prav ta režim, ki so ga je izvajali Habsburžani (in kasneje Avstro Ogrska) je omogočil prosto gibanje narodov, z vzhoda na zahod, s severa na jug in obratno. Na srečo se je Zahodna Ukrajina osvobodila poljskega jarma. Namesto krutih panov je padla v roke prosvetljenim Habsburžanom.

 Zato si lahko zamislimo območje ali prostore med mestoma, ki se imenujeta Lvov (Lviv) (današnja Ukrajina) in Sarajevo (današnja BiH). Zakaj bi nas to zanimalo? Odgovor je zelo preprost. Glede tega bomo z lahkoto našli skupni imenovalec, ki se imenuje - Avstro Ogrska, ki je ljudem, za razliko od Poljakov ponudila zemljo in prosto gibanje. Po revolucionarnem letu 1848. je prišlo do tako imenovane pomladi narodov in ljudje so se začeli veliko preseljevati. Po Berlinskem kongresu (1878), po kapitulaciji Turčije, se je stanje še izboljšalo. Pretok narodov se je stopnjeval, zlasti preselitev iz Zahodne Ukrajine na območja Slovenije, Hrvaške in Bosne.

Vse zgoraj je napisano s tem namenom, da se ničesar ne pozabi. Želim povedati, da se nehote začnemo spominjati in preučevati zgodovino prav v trenutkih, ko nekam potujemo. Takrat se začnemo spraševati, kako je do nečesa prišlo in zakaj je tako in ni drugače. Nazadnje ugotovimo, da se preteklosti ne da spreminjati, na prihodnost pa lahko nekoliko vplivamo.

To naj bi bil tudi kratek uvod, ki je povezan z zadnjim potovanjem v Zahodno Ukrajino v letu 2011. Tokrat sem si zadal cilj, da najdem svoje korenine ali vas v Zahodni Ukrajini iz katere so moji predniki pred več kot stotimi leti zapustili in se podali v veliko avanturo, ki se imenuje – preselitev na prostore nemirnega Balkana.   

Vemo, da takšna odločitev ni bila lahka in da je imela dolgoročne posledice. Premalo je povedati: »Z dežja pod kap!« Prostovoljno zapustiti stoletno ognjišče, sorodnike in prijatelje ter se podati na negotovo pot dolgo več kot tisoč kilometrov je bilo zares dejanje, ki so ga zmogli narediti samo najbolj pogumni. Med njimi je bil tudi moj praded Aleksander Hevka, eden izmed sedmih bratov v vasi Verbiv pri okraju Berežany v Zahodni Ukrajini.

Od takrat se je zelo veliko zgodilo. Žal je Avstro Ogrska po koncu prve svetovne vojne nehala obstajati. Na območju imenovanem »sod smodnika« je najprej nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato prva in druga Jugoslavija. Vsi drugi narodi in narodiči v nekdanji Jugoslaviji, vključno z Ukrajinci so postali nepomembni in potisnjeni na obrobje. Med tem časom se je zelo veliko dogajalo in spreminjalo – na nemirnem Balkanu in na območju Ukrajine. Najslabša za vse nas je bila »železna zavesa«, ki se je začela že po prvi svetovni vojni. O kulturnih stikih in potovanjih v Ukrajino in obratno so ljudje lahko samo sanjali. Le redki so imeli srečo obiskati kraje svojih prednikov in še te so strogo nadzorovali

Največji premiki so se zgodili šele po letu 1991, ko je prišlo do težko pričakovanih osamosvojitev slovanskih narodov. Največji paradoks pa je v tem, da se je marsikdo moral »osamosvajati« ali »odcepiti« od tako-imenovanih bratskih narodov. Vse do takrat je bilo vsiljeno mnenje, da tako v nekdanji Jugoslaviji kot tudi v bivši Sovjetski Zvezi živimo enakopravno, prostovoljno kot bratje.

Marsikdo pozablja, da je bil Ukrajincem vsiljen ruski jezik in da so bili Ukrajinci veliko let maltretirani in zatirani. Ukrajinščina, ki velja za enega izmed najstarejših in najlepših jezikov na svetu je bil v Ukrajini drugotnega pomena in so ga naši tako-imenovani bratje neštetokrat prepovedali. Posledice se čutijo še danes, ko se veliko Ukrajincev sramuje svojega jezika in daje prednost ruščini. Veliko vprašanje je kdaj se bodo zbudili. Presenečenje je tudi, da ljudje sprejmejo nekaj kar jim je bilo vsiljeno in pozabijo svoje korenine in lepoto maternega jezika. Ukrajinci – Zbudite se!

V spodnjih slikah so zabeleženi nekateri trenutki mojega obiska v Zahodni Ukrajini. Na prvem mestu je srečanje z vaščani vasi Verbiv pri mestu Berežany. Po stotih letih sem bil prvi, ki je obiskal svoje sorodnike.

Prireditev v vasi Verbiv	Zastave in nastopajoči	Župan vasi Verbiv in ga. Jaroslava
Govor A. Hevka zbranim vaščanom	Prireditev	Skupinska fotografija z vaščani Verbovi
Boršč in tertjuh	Svečano kosilo	Razgovor ob kozarcu
Gospa direktorica šole v Verbovi	Ga. Jaroslava	Moj prednik – znameniti meščan
Še ena skupinska fotografija	g. A. Hevka in sorodnica Lesja	Cerkev v vasi Verbiv
Oltar in ikonostas	Velika gomila v čast padlim	Cerkev v Verbovi
Spomenik v čast nastanka vasi	. Igor Černeckij s soprogo	Na dvorišču svojih prednikov
Dvorišče prednikov	Na dvorišču svojih prednikov	Na dvorišču svojih prednikov
Stara hruška ki je preživela vse čase	Kalyna pred dvoriščem mojih prednikov	Še ena stara hiša mojih prednikov
	Nekoč se je tako gradilo	Ob spomeniku pradeda Mykoly Hevka
Stara tehnika, ki še deluje	Tipičen štedilnik na drva	Pyrohy
G. Dušan z nekdanjim sorodnikom Mazohom	g. prof. Stepan in Ivan Sopko	Tukaj smo bili na kosilu pri mestu Pidhajci
Čudovit ambijent	Lepo vzdušje	Glavna jed
Posvečena voda pri kraju Berezhany	Neokrnjena narava	Skupinska fotografija pri posvečeni vodi
Hudičeva skala	Sprejem v Lvovu	Sprejem v Lvovu
g. Jurij Atamanjuk sorodnik po peresu	Ga. Olja Pavlyk	Dve Olgi …
G. Ivan Sopko	... tašča in nevesta	In še g. Mihajlo
Ga. Olja si je privoščila zeleni čaj	Številka mize v Lvovu	Razne jedi za zajtrk
Pivo …	Izum 2o. stoletja – ražnjiči na žaru	Ulični glasbeniki v Lvovu
Moja malica ..	Najljubša pijača …	In najljubše salame…
Včasih pa tudi ukrajinske salo	Gumi voz pred fabriko špirita	Ostanki od žganjekuhe
Ribe in izdelki …	Veliko bombonov …	In štirje asi v Ravi Ruski
Med prijatelji	Vasilj in Dušan	mmm ...
Čakam na mleko ...	Ukrajinski mešalnik betona	Po zimi ne bom lačen …
Ne bom žejen	In še enkrat: Med prijatelji Dušan in Marjan	In še enkrat: Med prijatelji Dušan in Marjan
Rad imam ukrajinske rožice …	In točajke, ki skrbijo za mojo žejo	Ob mojem najljubšem pesniku T. Ševčenku
Pa še ene »blond« snemalke v Červonogradu	In še eno posvečeno mesto z zdravilno vodo	"ukrajinska ikra", polovico sem pojedel ob medovy s percem
In še prijateljica Lesja	Nekaj kar spominja na Gogolja	Stari mlin na ročni pogon …
In prelepa točajka,	... ki mi je dala račun v tem kovčku	in ukrajinski motiv
Ja, globoke so korenine v moji Ukrajini	Tukaj sem bil na kosilu …	In s temi damami smo se sprehajali po ulicah Lvova …

Nasvidenje do prihodnjič!  Pozdravlja vas ….

Andrij Hevka

Dan Združitve Ukrajine

(Informativni material v zvezi z 91. letnico proglasitve Akta združitve Ukrajinske Narodne Republike in Zahodno-Ukrajinske Narodne Republike)

 Dvajseto stoletje nam je zapustilo nekaj dediščine iz preteklosti, ki ima tudi v sedanjosti  svojo vrednost i ne izgublja na aktualnosti in na pomenu, predvsem gre za uresničitve, ki so skoncentrirane v zgodovinskem pričevanju in boju Ukrajincev za svobodo, neodvisnost in državnost. Takšen primer je 22. januar 1919 – dan uveljavitve Akta združitve Ukrajinske Narodne Republike in Zahodno-Ukrajinske Narodne Republike. Pomen tega datuma je v tem, da ga bo za vedno zapisan v zgodovino Ukrajine, kot velik državni praznik – Dan Združitve.

 Tega zimskega dneva je na »zlatemu vrhu« Kijeva po zvokih zvonov v cerkvi Svete Sofije bila sprejeta odločitev o združitvi dveh razdeljenih, zaradi zgodovinskih dejstev, vej ukrajinskega naroda. V Univerzali Direktorata UNR so poudarjali: "Uresničile so se stoletne sanje, s katerimi smo živeli in za katere so umirali najboljši sinovi Ukrajine. Od tega časa je ena in edina neodvisna Ukrajinska Narodna Republika".

Tako so se, glede na stoletne  želje, z veliko podporo obeh delov Ukrajincev uresničene sanje. Upoštevajoč objektivne zgodovinske, politične, duhovne in pravne aspekte tega dolgega in bolečega procesa je nastala ena celovita združena Ukrajinska država.

Ko je ocenjeval ta pomemben dogodek  sleherni ukrajinski politični delavec in publicist Sergej Jefremov je napisal: »Tega dne je uresničen in dogovorjen akt zedinjenja dveh do zdaj ločenih delov Ukrajine. Razdrobljeno in skozi stoletja prepolovljeno narodno telo je sprejelo poslednji akt združitve, ne toliko duhovno, ker je bilo že zdavnaj združeno, ampak v politični obliki«.

 S tem v zvezi, kakor je razvidno, tedaj ni uspelo ukrajinskemu narodu izkoristiti zgodovinske priložnosti.

V teh zapletenih notranjih in zunanjepolitičnih pogojih  jim združitve v celoti ni uspelo dokončati. Ukrajina je še naprej bila brezdržavna, etnično razdeljena, teritorialno razdeljena in nacionalno neenotna. Zapravljanje državnosti je ponovno pripeljalo združitev ukrajinskih teritorij na raven neuresničenih sanj in oddaljenih želja. Na srečo, taki časi so danes za Ukrajino minili. Trdo smo prepričani, da za vedno

Akt združitve je bil globoko zgodovinsko determiniran  in je baziran na stoletnih sanjah ukrajinskega naroda o neodvisni, združeni nacionalni državi. Je postal izraz mogočne volje Ukrajincev do etnične in teritorialne celovitosti, na osnovi njihove dinamične narodne zavesti glede političnega obstoja naroda.

 Ideja o združitvi ukrajinskih teritorij je pridobila državni pomen, v prihodnjih desetletjih je postala integralni model in eden izmed usklajenih programskih ciljev vseh tokov narodno-zavednega gibanja.

Akt Združitve ukrajinskih teritorij je postal končna oblika samostojnosti ukrajinske države, vključeval je tudi predpostavke federalne oblike povezano z mentaliteto narodno političnih elit.

Zedinjenje je imelo tudi praktično-politični aspekt, kajti obe državi sta potrebovali koncentracijo številnih moči in vzajemne pomoči glede zaščite svojih teritorij od tujega vojaškega posredovanja, ki je v tem času bilo v obliki agresije.

Zedinjenje UNR in ZUNR je postal model civiliziranega, demokratičnega, neeksapnzionističnega združevanja teritorij v eni suvereni državi. Etno-nacionalna konsolidacija se je bazirala na takšnih ustanovitvenih principih, kot je splošna zgodovinska samoopredelitev na podlagi svobode in neodvisnosti, prostovoljne izbire, bazirano na lastnih političnih in materialnih resursih. Istočasno z uveljavitvijo Modela o združitvi UNR in ZUNR je bila sprejeta deklaracija o združitvi UNR, ki »nima v mislih vzeti pod svojo oblast tuja ozemlja«.Pomembno je tudi dejstvo o legitimnosti končnega združitvenega procesa, ki je bil sprejet pred Aktom o združitvi. Pobudniki združitvenega … - Ukrajinska Nacionalna Rada in Direktorat UNR – so že 1. decembra 1918. leta  sprejeli Prednastopno pogodbo o namenu zedinjenja ljudstva in teritorij obeh tvorb v eni državi.

 Januarja leta 1919 je Ukrajinska Nacionalna Rada v mestu Stanislav sprejela odlok o združitvi in dala pravnomočnost svoji delegaciji, da lahko naredi predlog združitve dveh držav. Predsednik Rade Evgen Petruševič je poudarjal: »Kar zadeva združitev, med nami ni bilo nobenega razhajanja«. In, na koncu zaključene oblike,  Akta o Združitvi, je dobil veljavo, po sprejetju na Delavskem kongresu. Sodobni pravniki in politiki so morali brezhibno delati morebiten popravke in uskladitve v dinamičnemu procesu ukrajinske revolucije, kar pomeni, da so morali, v skladu s proceduro, uskladiti veliko državnih sklepov .

 Združitvena akcija leta 1919 je pustila globoke sledove v zgodovinskem spominu ukrajinskega naroda. Tega priče so postale januarski dogodki 1990, ko je bila kriza gnile ideologije režima, ki je bil v agoniji. Takrat je enoglasno in usklajeno nastopila inteligencija povezana kot členi človeške verige povezujoč: Kijev in Lvov, Vzhod in Zahod Ukrajine.

 Če so dogajanja na koncu Prve svetovne vojne pripeljali do zloma združitvenih potreb ukrajinskega naroda, je Druga svetovna vojna postala katalizator zbiranja razpršenih delov Ukrajine, ker so padli v orbito geopolitičnih interesov dveh antagonističnih režimov – sovjetskega in fašističnega.

V situaciji nove prerazporeditve Evrope v letu 1939 so zahodno-ukrajinske teritorije pripadle ZSSR-u. Takratno sovjetsko vodstvo  je brezhibno izvajalo svoje strateške naloge glede naraščajočega teritorialnega bremena države, najmanj pa jih je skrbela združitev Ukrajine in etnična konsolidacija Ukrajincev. Takšno je bilo takrat  razumevanje tega problema, da  zahodno-ukrajinsko območje, vključno z Galicijo, prenaša na vzhodne terene »ukrajinski meščanski nacionalizem«. Zato so nastale zelo hude represije in metode »komunizacije«, masovne represije, številne deportacije ljudstva, bratomorni poboji in vojaška prisila na območju Zahodne Ukrajine.

 Poleg splošnih nemirov in pričakovanj partijsko-državnega vrha ZSSR, so si združenja vseh ukrajinskih teritorij želela vsaj v eno, kvazidržavno strukturo, ker bi to imelo za njih pozitiven pomen. V prvi vrsti bi bilo to socialno napredovanje, proizvodna modernizacija mesta, porast izobrazbene strukture ljudstva.

Prebivalci vzhodnih in južnih regij so tudi občutili vpliv zahodnih rojakov. Sprejeli so sorodno ideologijo, mentaliteto, kulturo, politične nazore, vse to je imelo pri njih odmev, še posebej pri izobražencih srednjega sloja. Pri njih se je razvijal disidentski značaj nacionalnega prebujanja.

  Še posebej, »zlati september« leta 1939 ni bil vzor za združevanje zahodno-ukrajinskega prebivalstva. Veliko bližji in bolj razumljiv je bil januarski Akt združitve leta 1919. Ni izključeno, da je ena od prvih avtonomnih državnih združenj kraja, Gališkega ansabla, že na začetku leta 1990 v svojem programu »O enotnosti ukrajinskih teritorij« in pravnem procesu združevanja zahodno-ukrajinskih teritorijev v Ukrajino imenovala samo Akt združitve. Zaradi tega je na Vseukrajinskem referendumu vzhodni in zahodni Ukrajinci proglasili kot neodvisno in suvereno državo, v katero spada idejna vsebina združitve, nacionalne volje enega naroda.

Pri vsej nedorečenosti Stalinovega »prispevka« v združenje ukrajinskih teritorij, ne moremo zanikati, da je »sovjetsko« življenje Ukrajincev v eni republiki naredilo realne predpogoje glede teritorialne integracije in narodne samoopredelitve.

Našteta dejstva so postala osnova za dimnični proces  uresničitve neodvisnosti Ukrajine kot suverene združene države. Zahvaljujoč temu ima ona celoten teritorij, točno zarisane meje in mirno življenje državljanov.

Skupna značilnost ukrajinske združitve je integracija etničnega ozemlja, konsolidacija duhovnega in kulturnega življenja in točno določene regije. Akt Združitve je bil v prvi vrsti poskus ukinitve razmejevanja med Zahodno in Vzhodno Ukrajino.

Zedinjenost naše države je zagotovljena  v Ustanovitvi Ukrajine, in celovitost teritorije je ključni faktor njene suverenosti. Povezano s tem je zgodovinska dediščina starih razmejitev, ki so danes ponekod  predmet negativnih teženj v državnih telesih glede regionalizma.

Hipertrofija   tega pojava v sodobnih pogojih lahko pripelje do separatističnih teženj mestnih elit, centralnih tendenc političnega in ekonomskega značaja.

Konsolidacijski  faktor združevanja v neodvisni Ukrajini je mednacionalno razumevanje in mir, tolerantnost sožitja avtohtonih narodov, staroselcev in narodnostnih manjšin. Usklajevanje  mednacionalnih odnosov  se lahko doseže s splošnim razvojem manjšin in podaljšano integracijo i uresničevanja polietnične politične nacije. Potrebno je izvajati eno izmed največjih dosežkov sodobne suverene Ukrajine – mednacionalno sožitje .

Neodvisna Ukrajina na koncu XX. stoletja  je hitro ujela v svetovno sodelovanje, prejela je velika mednarodna priznanja, ustanovila diplomatsko službo. Nadaljevanje njene integracije, najprej v evropske tokove, narekuje resnost državne politike v mednarodnih odnosih, harmonizacija zunanjepolitičnih orientacij raznih skupin ljudstva, iskanje ravnotežja med dinamičnimi geopolitičnimi razlikami in med prioritetami nacionalnih interesov ter zagotavljanje visokega mednarodnega imagea Ukrajine.

 Ukrajinska zgodovinska znanost naj postopno poišče pojasnitev ideologij preteklih časov in se znebi  številnih zgodovinskih mitov in poda ukrajinskemu narodu objektivno resnico glede neodvisne in zedinjene države. Samo objektivnost in resnica so lahko podlaga za preučevanje zgodovinskih dejstev, upoštevaje sodobna dosežke v novi Ukrajini in ločevanje od neresničnih podatkov in pomanjkljivih rešitev

Zelo resnični so postali dogodki v januarju l. 1919, ker se štejejo kot herojsko delo ukrajinske zgodovine in neprecenljivi dosežek duhovnega razvoja ukrajinskega naroda, kar nam priča veličastna zmaga in dramatičnega neuspeha.

Tako je, ko nam je spregovoril eden izmed tvorcev Akta združitve, državni sekretar ZUNR Ljonhin Ceheljskij povedal o 22. januarju: »To je takšen dan, ki bo ostal v spominu in se ga bodo učili na pamet  otroci vseh naraščajev v šoli o teh dogodkih, kot je dogodek Krsta (Kijevske) Rusi, kakor bitka nad Kalkoju, kot bitka pod Poltavo ali uničenja Siči«. Njegove besede so zares postale preroške.

Obeležje Dneva Združitve in upoštevaje tvorcev Akta združitve, ni postalo samo splošna potreba, ampak je to ukrajinski moralni imperativ,  to pomeni: pomniti herojske žrtve, ki ga je podarili ukrajinski narod na oltar neodvisnosti, združitve in državnosti.

                                                                                                           prevod: Andrij Hevka

8. smotra dječjeg stvaralaštva i Međunarodno sudjelovanje Ukrajinaca na prostorima bivše Jugoslavije

Poštovani prijatelji!

Želio bih vam napisati nekoliko riječi vezano za Međunarodno sudjelovanje Ukrajinaca na prostorima bivše Jugoslavije. Dana, 24. listopada, predstavnici Društva Ukrajinaca KARPATI iz Slovenije imali smo osobitu čast odazvati se na poziv predstavnika Ukrajinske zajednice u R. Hrvatskoj i Ukrajinske nacionalne manjine u Brodsko-posavskoj županiji g. Mihajla Semenjuka. Cijenjeni prijatelj poslao nam je pozivnicu sa sljedećim sadržajem:

                                      Poštovani,

Na osnovu dugogodišnjih međusobnih razgovora ukrajinskih aktivista u državama Srbiji, BiH, Sloveniji i Hrvatskoj o potrebi veće međuregionalne suradnje  a u cilju očuvanja tradicija kulture i jezika ukrajinskog naroda na spomenutim terenima, pozivam Vas da prisustvujete međusobnim razgovorima koji će doprinijeti u budućnosti boljom komunikacijom i zajedničkom planiranju dogovorenih projekata u interesu svih udruga i pojedinaca na spomenutim terenima.

Dnevni red je predviđao kraći referat svih  predstavnika na ukrajinskom jeziku. U kratkim crtama imali smo priliku  predstaviti problematiku regije iz koje dolazimo i sugerirati prijedloge i ideje vezane za zajedničku suradnju. Zaključili smo da je vrlo bitan  način strukturnog povezivanja Ukrajinaca na ovim prostorima i da su vrlo važni naši zajednički ciljevi. Misao vodilja bila je - osnovati Međuregionalno vijeće ili Međuregionalni savjet na osnovu međuregionalnog ugovora o suradnji. To su jako bitna pitanja koja moramo rješavati u skorijoj i daljoj budućnosti. 

Vezano uz nabrojano postoji još mnogo neriješenih pitanja na koje treba potražiti odgovore, na primjer, gdje bi bilo sjedište takve novonastale međunarodne Asocijacije, koliko bi puta zasjedali, na koji način bi se odvijale koordinacije  i slično.

Na ovome skupu sudjelovalo je 23 predstavnika iz Srbije, BiH, Slovenije i Hrvatske. Ne bih nabrajao sva imena (možete ih vidjeti na fotografijama) ali želim istaknuti prisutnost g. Oleksandra F. Karpenka, novinara iz Kijeva. Njegova prisutnost je značila da će naše riječi i sugestije imati odjek u našoj matičnoj (pra)domovini Ukrajini.    

24. listopad u Slavonskom Brodu imao je i druge sadržaje, a to je 8. smotra dječjeg stvaralaštva u organizaciji Ukrajinske zajednice R. Hrvatske, Kulturno prosvjetnog društva „Ukrajina“ iz Slavonskog Broda uz potporu Savjeta za nacionalne manjine R. Hrvatske. U vezi toga treba naglasiti, da je bila dječja smotra posvećena ukrajinskom pjesniku Grigoriju Čubaju.  

Program 8. smotre dječjeg stvaralaštva je bio jako bogat i sadržajan. U dvorani sam čuo broj učesnika koji se nekoliko puta spominjao – oko 300 učesnika. Više ili manje, uključujući animatore, mentore, učitelje i  koreografe. Velika brojka - skoro nevjerojatna. Ne možemo drugo nego pohvaliti sve učesnike i poželjeti sve najbolje na tom putu punog znoja, muke i strpljenja. Uostalom to je jedini način da pokažemo ko smo i odakle potičemo...

Sudjelovali su: KPD Taras Ševčenko – Kanjiža, KUD Andrij Pelih – Šumeće, KUD Osif Kosteljnik – Vukovar, KUD Joakim Hardi – Petrovci, UKPD Lesja Ukrajinka - Osijek, Studio balet „Brodski leptirići“ Sl. Brod, Osnovna škola – Vukovar – Petrovci, KPUU Taras Ševčenko – Banjaluka,  KPUU Červona kalena – Lišnja, UKPD – Taras Ševčenko – Prnjovor,  KUHUP Veselka – Prijedor, DZUNK Kolomejka – Sr. Mitrovica i KPD Ukrajina – Sl. Brod.  

Na smotri su učestvovali značajni ljudi iz javnog i političkog života R. Hrvatske i Brodsko-Posavske županije. Unaprijed se moram ispričati ako sam nekoga izostavio, zaboravio ili premalo istaknuo. Svi prisutni ste bili za mene jako dragi ljudi i prijatelji.

Kroz fotografije i riječi pokušat ću predočiti neke trenutke toga dana:

Okolica "Slavonskog restorana"	Marija Semenjuk i Mihajlo Semenjuk - SB	Viktor Filma i Boris Graljuk - Hrvatska
Miroslav Kaenjuk - Srbija	Andrija, Stepan i Ivica - BiH	Ivan Semenjuk - KARPATI - Lipovljani
Ivan, Dragica, Andrija - Slovenija	G. Pavlešin i delegacija iz BL	BiH i Hrvatska
Oleksandar iz Kijeva i Ankica - SB	dr. Pavlešin i Hanja iz Srbije	Lasisa Uglješič - zdravica
Dekoracija mjesta nastupa	g. Oleksandar F. Karpenko - novinar iz Kijeva	Miroslav, Viktor i Veleposlanik iz Ukrajine
Prva dam ukr. Veleposlaništva i Larisa U.	Priprema za nastup	Mihajlo Semenjuk otvara 8. smotru
Uvaženi gosti	Predstavnik nacionalnih manjina u RH	Veleposlanik Ukrajine u R.H.
...	Sestre čekaju na početak	Pozdrav svim prisutnima
Književnik - Pavlo Holovčuk	Mihajlo Semenjuk zna i svirati	Program i nastup učesnika ......
...	...	...
Publika	....	.........
.........	.......	........
.......	.............	.........
...........	........	.......
..........	Odlična koreografija i nastup djevojaka iz SB	A nešto treba i popiti ...
Ponešto iz dječjeg stvaralaštva	Ukrajinski motivi	..........
Aladinova svjetiljka na ukrajinski način	Nekoliko zajedničkih fotografija	.........
Svečan večera	Ivan, Mihajlo, Pavlo	Pavlo, Mihajo i Mirko ...

Srečanje predstavnikov društva "Karpati" s člani veleposlaništva Ukrajine v R. Slovenija    28.6.2006

Danes, 28. junija je za Ukrajince pomemben dan - Dan ustanovitve države Ukrajine. 15 let nazaj je bilo drugače. Ne morem najti toliko besed s katerimi je možno povedati, kako je to dejstvo za vse nas pomembno i koliko časa je bilo potrebno čakati. Veliko, zelo veliko je preteklo vode po reki Dneper in veliko vetrov je divjalo po ukrajinskih stepah...

In, enkrat, zares se je zgodilo: tisočletne sanje so se uresničile in naša Ukrajina je začela bleščati kot zvezda na nebu. Razveselili so se vsi Ukrajinci in drugi ljudje, ki vedo za slavo kozakov: vsi smo komaj dočakali dan zmage in čas ko je možno brez strahu povedati: Ukrajina obstaja in vedno bo, njena zvezda ne bo nikoli ugasnila...

Takšne misli so se mi porodile, hotel bi povedati, kako se počuti Ukrajinec, ki ni nikoli bil v svoji "Batkivščini" (domovini). Do današnjega dne ni bilo mogoče, ker je moja "batkivščina" zelo daleč od mene in mojih prednikov, ki so se sto let nazaj  preselili iz Galicije v Bosno.

To je bilo daleč nazaj, ko je še obstajala Avstro-Ogrska. Moji pradedje so se preselili v upanju, da jim bo boljše v oddaljenih krajih, kjer je "veliko gozdov in cvetja".

Oni so šli na oddaljeno pot in niso vedeli, da bo preteklo toliko časa in da nekateri njihovi otroci ne bodo nikoli več videli rojstnega kraja. Pozabili so na besede očeta Tarasa Ševčenka:

Šel je kozak z žalostjo,

in nič ni pozabil.

Iskal je srečo v tujini,

In tam je poginil ...

Tako je bilo, kakor je bilo in vse je že minilo. Zdaj želim še napisati, kako je bilo dne 28.6.2006. Predstavniki društva "Karpati" so prejeli od Njegove Ekscelence g. Stanislava Ježova povabilo na proslavo Dneva ustanovitve Ukrajine. Bili smo zelo veseli in počaščeni, da smo lahko prisotni na tako pomembnem dogodku. Za nas je bila velika sreča: slišati naše besede in zapeti himno: "Šče ne vmerla Ukrajina" ("Še ni umrla Ukrajina")

Lahko še rečemo, da sem bil prvič na ukrajinskem ozemlju, pel ukrajinsko himno in družil se z našimi brati. Želim si, da skupaj z vsemi Ukrajinci, ki živijo v R. Sloveniji še veliko takšnih srečanj, in da ne bo to zadnje druženje.

Vsem Ukrajincem, ki še niso videli svoje "Batkivščine" želim, želim da to storijo čim prej !

                                                                                                                                                              Andrija Hevka

Piknik v Iški vasi

27. maja 2006 si bo društvo »Karpati« zapomnilo, kot posebno prijeten dan. Želimo si še veliko takšnih dni, druženja i dobre volje. Vsi, ki so se odločili, da pridejo se niso pokesali, ker je vse čudovito: naravne lepote, pokrajina, reka Iška, postrežba in ostalo. Skratka: kdor še ni obiskal Iške vasi, Iškega Vintgarja in kdor še ni videl naravnih lepot, ki se skrivajo pod vznožjem Krima je veliko zamudil.

V društvu »Karpati« smo se dlje časa ukvarjali s tem, kje bomo organizirali 2. srečanje in kje bomo pričakali naše člane in prijatelje. Imeli smo veliko pomislekov povezanih z vremenom in dilem, kako bodo ljudje prišli iz oddaljenih krajev: znano je da naši člani živijo na različnih koncih R. Slovenije in ve se, da ne morejo tako preprosto priti do nas.

Bilo je več predlogov: da se srečanje organizira v Velenju, Bizoviku, Zajčji Dobravi in podobno, vendar je pretehtala lokacija na Iški vasi. Prejšnje leto, natanko 28. maja, smo se imeli zelo lepo in smo doživeli nepozabne trenutke. To je razlog zakaj smo se ponovno zbrali na omenjeni lokaciji.

Nebo 27. maja  zjutraj je bilo pokrito z oblaki in sonce se je s težavo prebijalo skozi oblake. Nismo vedeli, kakšen bo dan, ker sodeč po jutru ni bilo veliko upanja. Ob 7. zjutraj smo pogledovali na vetrobransko steklo avtomobila, če se bo pojavila kakšna dežna kapljica…

Kuhar Andrej je bil že zdavnaj pripravljen in je nalagal v avtomobile ogromno prtljage: lonce, krožnike, vilice, kruh, meso…

Nabralo se je toliko krame, da ni vedel, kako bo vse naložil. Ugotovil je, da rabil še enega voznika, ki mu bo dostavil robo do izbrane lokacije. 

Oskrbnik in njegova gospa pa sta že čakala v Iški vasi, da pomagajo članom »Karpatov« pri urejanju lokacije: napeljavi električnega kabla, postavitve miz, stolov, kurišča…

Ostali člani so delali po dogovoru – kot ura: g. Dumka je postavljal kažipote in smernike od Iga do Iške vasi, bratje Hucman so hiteli, da poskrbijo za urejanje lokacije, Ivan Zera je zbral vse svoje Velenjčane. Avto je natovoril s športnimi rekviziti, od žog, badmintona itd. Tudi majhnih golov za nogomet ni pozabil. Slavko Figurek in Ivan Šikora sta peljala večjo zalogo pijače, ker tekočine ni smelo zmanjkati, ker se ve, da bo dan dolg, ljudje so pa žejni…

Predsednik društva Evgen Petrešin pa je v glavi zlagal misli in besede, ki jih bo izrekel za dobrodošlico. Tajnik Andrija Hevka pa je vlekel s sabo ojačevalec, mikrofon, Cd – player in veliko torbo napolnjeno z gradivom društva »Karpati«.

Ob 10. uri pa je prispelo že veliko povabljenih. Ne glede na oddaljenost so prišli ljudje iz  Velenja, Jesenic, Celja, Maribora, Ljubljane in iz drugih krajev R. Slovenije.

Še posebej smo bili veseli prihoda naših dragih gostov iz Ukrajine: Lev Popel in Mihajlo Kreščešin. Veleposlanik Ukrajine Stanislav Ježov, na žalost ni mogel priti zaradi nujnega dela, vendar je vsem članov društva »Karpati« zaželel vse najboljše in obljubil pomoč in sodelovanje pri našem delu in realizaciji začrtanih ciljev.

Na prostoru s kuharskim osebjem se je že veselo kadilo in stregla se je pijača. Povabljenci in gostje so veselo prihajali in vsak izmed njih je prinašal dobro voljo. Nekateri niso pozabili na lepo navado, da se v goste ne gre brez dobre kapljice.

Ob 11. uri je g. Petrešin pozdravil vse prisotne in predstavil kratko zgodovino, cilje in načrte društva »Karpati«. Tajnik društva g. Hevka pa je seznanil člane z bilanco v preteklem letu in predstavil načrte za prihodnost.

Po tem napornem delu je bil na vrsti golaž. Nekaj časa smo slišali srebanje in zvok žlic in krožnikov. Mojster kuhar se je zelo potrudil, da je bil golaž slasten in začinjen. Med tem opravilom so se slišali nežni zvoki ukrajinskih pesmi.

Do večera je bilo še dolgo. Začele so se prostočasne aktivnosti: šport, sprehodi, pogovori, sladoled, pijače itd. Bilo je tako lepo, da je dan hitro minil. Odbila je 21. ura, a mi smo še sedeli in se pogovarjali kako bo naslednjega leta…

                                                                                                                                                           Andrija Hevka

Шановний пане/пані

Spoštovani gospod/gospa

Prisrčno vas pozdravljamo z nastopom novega leta 2007 in bližajočim Božičem. Leto, ki se od nas poslavlja je vsakemu izmed nas prineslo nekaj nepozabnih trenutkov in doživetij. Naj nam leto 2007 prinese veliko več .

Iz srca želimo, da vam prihodnje leto prinese s sabo prijetno darilo: Vam in Vašim družinam, toploto, mir in ljubezen. Naj v vaših dušah nikdar ne ugasne ogenj upanja ljubezni in dobrote! Naj bo Gospod vedno z vami, naj vas v prihodnje vodi zvezda Davidova!

Želimo vam srečno pot v novo leto!

P.S.

Društvo »KARPATI¨« vas seznanja v zvezi z mašo, ki bo dne 7.1.2006. To je dan rojstva Jezusa Kristusa po Julijanskem koledarju. Maša »Janeza Zlatoustega« bo v cerkvi sv. Jerneja v Ljubljani z začetkom ob 12. uri. Maševal bo o. Mihajlo Jozafat Hardi.

V a b i l o

Vabimo Vas 13. januarja, da nas počastite z vašo prisotnostjo pri nas v Ljubljani. Tega dne bomo pričakali novo leto po Julijanskem koledarju. Srečali se bomo v LJ, Dolenjska c. 25. Začetek je ob 19.uri.

                                                                                                                                        Tajnik: Andrija Hevka

Zgoraj napisanemu besedilu sledi realizacija:

Zahvaljujoč g. Josipu Bjelomu in njegovi gospe Ruži, ki sta nam velikodušno ponudila prostor za druženje naših članov, smo se odločili, da nekoliko drugače počastimo praznični dan - Božič ali Rojstvo Jezusovo. Ker se zavedamo, da ni dovolj biti prisoten v cerkvi in samo poslušati Božjo besedo smo se odločili, da  damo več poudarka temu velikemu dnevu, katerega slavimo kot enega  največjih praznikov v krščanstvu.

Zato smo se najbolj zagreti dogovorili za uvodni sestanek na katerem bomo vadili božične pesmi - kolede. G. tajnik Hevka je poklical župnika o. Mihajla J. Hardija in sta se dogovorila v zvezi s potekom maše in koledovanja.

Kakor je zgoraj že napisano, je bilo potrebno prepisati celotno mašo Janeza Zlatoustega v cirilici in v latinici. Na koncu pa še dodati besedila božičnih pesmi. Vse je bilo realizirano in pripravljeno.

S ciljem, da se preprečijo težave in da se ne bomo preveč "mučili" s petjem smo se odločili, da vsaj en dan prej zapojemo nekaj  teh pesmi, ki so nam ostali v spominu od otroških let. Na spodnjih slikah je razvidno, kako smo to počeli...

Ni šlo vse tako "gladko", kot smo si od začetka mislili, čeprav smo poklicali g. Hrustalenka in njegovo gospo, ki sta preizkušena pevca. Imeli smo  težave zaradi "programa", ker v Ukrajini pojejo druga besedila. Zdaj pa ni bilo več časa za eksperimentiranje.

Poskušali smo poiskati nekaj besedil iz svetovnega spleta ali kakšne "midi" fajle, ampak je bilo že prepozno pa smo se lotili materiala, ki je bil na razpolago. Uvodni del smo zaključili po nekaj urah,  in tako smo bili pripravljeni za naslednji dan in to je - dan rojstva Gospodovega.

Na spodnjih slikah je razvidno, kakšno vzdušje je bilo v cerkvi. Naši gostitelji so pripravili čudovite jaslice. Maša je potekala v starocerkvenoslovanskem jeziku, deloma v ukrajinščini in v slovenščini...

Po končani maši smo se odpravili na Dolenjsko 25. Tam je bilo pripravljeno praznično kosilo pod taktirko ga. Ruže in njene sestre.

G. Petrešin je pozdravil vse prisotne, nekaj besed je povedal tajnik Hevka, potem pa je o. Hardi blagoslovil hišo, gostitelje in vse prisotne. Preživeli smo nekaj čudovitih in nepozabnih trenutkov.

Odšli smo domov srečni in zadovoljni za obljubo, da se vsi skupaj bomo še enkrat srečali 13. januarja in nadaljevali druženje v tem prijetnem domu. Ob glasbi, petju, dobri družbi, jedači in pijači bomo dočakali novo leto po Julijanskem koledarju.

Skupščina ali Občni zbor članov društva "Karpati"

Na tem mestu bomo zapisali nekaj besed o letni skupščini Društva. Najvišji organ društva je občni zbor (v nadaljevanju OZ). OZ sestavljajo vsi člani društva. OZ zaseda vsaj enkrat letno. Seja OZ  je lahko redna ali izredna. OZ sklicuje predsednik društva ali upravni odbor.

Vemo, da da se člani društva "Karpati" zelo radi družimo. Zato smo si izvedbo skupščine zamislili v dveh delih: formalno in neformalno. V prvem delu smo pretresli vsa pomembna dogajanja v Društvu, še enkrat premlevali naše plane in cilje. Pohvalili smo dosežke in pokritizirali neuresničene cilje, ki so še zmeraj na sporedu v prihodnjih dnevih in mesecih.

V drugem delu smo se skoncentrirali na neformalno druženje ob zakuski. Da ne bomo predolgi z besedičenjem bomo prikazali nekaj fotografij s podnapisi.

Skupščina naj bo uvod za naslednje druženje 26. maja 2007 v Iški vasi. Do takrat - nasvidenje. 

 

Tajnik in predsednik Upravnega odbora	Vladimir, Ivan s soprogo in Valerija
Gospodar hiše bo natočil nekaj za lažje komuniciranje	Predsednik Društva Petrešin prihaja na prvi tir
Pa še nekaj smo pozabili povedati ...	Zbiramo se in se ogrevamo za skupščino ..
Še nekaj je treba pregledati	Ivan in Josip pozorno poslušata
Treba je pozorno pregledati gradivo	Predsednik Evgen ima besedo