TARAS ŠEVČENKO -  K O B Z A R

 

          (PREVOD J. ABRAMA - 1907)

 

 

  Predgovor

 

Med vsemi večjimi slovanskimi narodi poznamo Slovenci gotovo najmanj ukrajinskega: skoraj nepoznan nam je v zgodovinskem, a ravno tako tudi v kulturnem in književnem oziru. In vendar ima ta narod slavno, tisočletno zgodovino in ima veliko vrlin in toliko se še učimo od njega! Vrhutega nam je ukrajinski narod po jeziku poleg jugoslovanskih najsorodnejši.

Zato sem se namenil seznaniti rojake vsaj nekoliko z našimi ukrajinskimi brati in zlasti z njihovim največjim pesnikom, Tarasom Ševčenkom, iz čigar bogate zbirke pesmi, imenovane Kobzar sem izbral in prevel nekatere, ki se po pravici smatrajo za najlepše in za pesnika najbolj značilne.

Ako pa hočemo umeti pesnika, kakor je Taras Ševčenko, ki upodablja v svojih proizdih življenje in težnje svojega naroda  skozi stoletja in stoletja, moramo imeti pred očmi vsaj površen pregled ukrajinske zgodovine in kulturnega razvoja.

Zato smatram za potrebno, podati čitateljem kot nekak uvod v to zbirko najprej kratek zgodovinski in kulturni pregled ukrajinskega naroda, zatem pa za umevanje pesmi istotako potrebni življenjepis velikega pesnika.

 

Prevajavec

Kdo si ni želel že davno spoznati to skrivnostno Ukrajino! Bilo je tam življenje stoletja in stoletja, a je zamrlo; ni sicer zamrlo v večno smrt, ampak izkrvavelo in je trudno leglo v gomilo, da v dan vstajenja, novega sončnega dne prerojeno in pomlajeno vstane spet k življenju, kateremu se bo svet čudil. In zora tega dne že rdi! Čudil se bo svet, kaj in koliko je zakritega v tej gomili, orjaški, neizmerni gomili, ki se razteza od Črnega ali Ruskega morja daleč na sever do Dnjeprovih pritokov Pripeta in Desne in še dalje proti Moskvi, na vzhodu pa od Dona daleč na zapad čez Karpate v Ogrsko in Galicijo tja onkraj Premišlja (Przemysl). Res je sicer, da so si avstrijski Ukrajinci (Rusini v Galiciji) pod avstrijsko vlado (od leta 1772.) v narodnem oziru izdatno opomogli, vendar kaj je ta mali del naroda, broječ okroglo 5 milijonov v primeri z vsem ukrajinskim narodom, ki šteje do 30 milijonov duš!

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

»Duma«

In kdo je kriv, da se ukrajinski narod, ki ima toliko zmožnosti, ni razvil? Tega je kriva v prvi vrsti propadla poljska država, oziroma poljska šlahta (plemstvo) in pa ruski absolutizem. To sta bila glavna grobokopa tužne Ukrajine, ki nista preprečevala samo slednjega duševnega razvoja in napredka naroda, ampak ga tudi v gospodarskem oziru pritirala do popolne bede, kakor je razvidno iz sledečega kratkega zgodovinskega pregleda.

 

Glede imena bodi kar tukaj omenjeno to – le: narod sam pravi, da so R u s i  (v Galiciji – Rusini), mladi naraščaj pa je začel rabiti staro ime U k r a j i n a   in U k r a j i n c i, ime, v katerem je obsežen mladega naraščaja – program.

 

I. Kijevska kneževina

 

   V ravnokar navedenem ozemlju je živelo v 7. in 8. stoletju po Kristusu mnogo medsebojno zelo sorodnih plemen pod lastnimi knezi. Kmalu pa je nadvladala druge kijevska kneževina, in pod knezom O l e g o m  je postal Kijev, nazvan »mati ruskih mest«, stolno mesto ruskih (maloruskih) knezov. Za Olegom je kneževal  I g o r, ki je prvi zavladal do Črnega morja. Igorjeva žena, O l g a  se je dala krstiti v Carigradu, s katerim so Rusi pridno tržili, ter je bila prva ruska krščanska kneginja. Umrla je leta 969. Splošno pa se je razširilo krščanstvo po maloruskih zemljah za V l a d i m i r j a  V e l i k e g a (980 - 1050). Sin  J a r o s l a v  M o d r i, ki je zelo pospeševal prosveto, je izdal prve postave, ki so bile jedro kasnejše slavne »Ruske pravde«, Jaroslavlevi sinovi so se dolgo bojevali med seboj, in radi notranjih prepirov ter

 

Viri: Istorija Rusi Aleks. Barvinjskega, Lvov 1890.

Istorija Ukraini – Rusi, Aleks. Barvinjskega, Lvov 1904. Rus – Ukraina i Moskovščina L. Cebeljskega Lvov 1901. Panščina dr. Ivana Franka, Lvov 1898.

vnanjih sovragov, zlasti divjih Pečenegov, je silno propadla kneževina. Mir se je vrnil v deželo šele za Jaroslavovega vnuka V l a d i m i r j a   M  o n o m a h a; po njegovi smrti (leta 1125.)

Padla je tema na Ukrajino,

V grobni mir zavila vso ravnino.

Krilan

 so nastali na novo prepiri med njegovimi sinovi in vnuki, ki so kneževali po raznih mestih kot podložniki kijevskemu velikemu knezu.

Medtem se je zelo okrepil Monomahov vnuk, A n d r ej   B o g o l j u b s k i j  v Zalesju, tj. na polnoči Kijeva v staroruskih kneževinah Tverski in Muromanski, ki so se raztezali naprej ob finskem ozemlju ob reki Oki in Kami. Radi neprestanih medsebojnih bojev maloruskih knezov in napadov črnomorskih hord Polovcev in Pečenegov so se bila namreč nekatera plemena, zlasti Vjatiči in Radimiči, izselila proti severu na finsko ozemlje in napravila  podlago velikoruskim kneževinam Tverski in Muromski. Pozneje je postala prestolnica teh kneževin V l a d i m i r  ob Kami, Bogoljubskij jo je nadalje prestavil v Suzdal in knez Jurij Dolgorukij končno v Moskvo, ki jo je sam ustanovil.

  Kijevski knezi so si bili namreč že prej podjarmili tudi te in druge severne krajine in narode, ki so ostali odvisni  od Kijeva do časov Bogoljubskega, ustanovnika samostojne velike vladimirsko – suzdaljske ali kasneje moskovske kneževine.

Bogoljubskij je vladal kot samodržec, ker ondotno ljudstvo se je zelo razločevalo od svobodoljubnega, demokratičnega ukrajinskega naroda.

 Da bi svojo kneževino utrdil in ojačal, se je Bogoljubskij najprej osamosvojil od kijevske nad

– kneževine in se leta 1169. dvignil celo nad Kijev ter ga razdejal. Velikoruski kneževini se je tako odprla pot do Črnega morja in južnoruskih plovnih rek in zagotovljen ji je bil obstoj in razvoj.

 

II. Gališka kneževina

 

   Težišče maloruske kneževine se je preselilo na zahod, in vlogo Kijeva je prevzel Galič ob Dnistru, kasneje pa Lvov. Pravnuki Jaroslava Modrega so si bili namreč že leta 1097. ustanovili v sedanji Galiciji novo kneževino. Najznamenitejši gališki knezi so bili Volodimirko (Vladimirko), ki je razširil svoje ozemlje do Črnega morja, dalje Roman, ki si je podvrgel tudi Kijevščino in skoraj vse rusinske zemlje.

Umrl je leta 1205. Leta 1228  je slednjič zavladal slavni Danilo ob prvem tatarskem napadu na Evropo. Danilo je po odhodu Tatarjev dvignil svojo veliko državo do velikega ugleda.Mir pa je trajal le malo časa. Leta 1240 so namreč pridrli Tatarji že v drugo ter opustošili vso Ukrajino in Galicijo.

 

Še vedno snivam: pod goro,

med vrbami, tam nad vodo,

je bela kočica: sedi,

kot je posedal prejšnje dni …

»Oporoka«

     Od tedaj je bila Gališka kakor tudi suzdaljsko – moskovska kneževina podložna tatarskemu hanu. Polagoma se je Gališka  pod Danilom dobro opomogla. Leta 1264 je slednjič slavni Danilo umrl, zapustivši dosti močno državo. Med njegovimi nasledniki pa je bil sposoben za vladarja edini sin Lev, po katerem je oče Danilo imenoval novoustanovljeno mesto Lvov. Lev je umrl leta 1301, zadnji knez iz roda Romanovičev pa je umrl leta 1324.

 

III. Litva in Poljska

 

   Maloruske dežele so prišle kmalu pod tuje vladarje. Posebno so prežali nanje Litovci.*) Litva je ležala proti severu nad reko Njemenom. Že prvi knez litovski, Mindovg, ki je združil litovska plemena, je napadel gališko kneževino. Veliki knez Gedemin (1316 – 1341) si je podvrgel v kratkem toliko maloruske zemlje, da se je imenoval kralja Litve in Ruske, njegov sin Oljgerd si je pa pridobil še Kijevščino in Podolje. Posebno južni Rusi so se radi pridruževali Litvi, da so se mogli tako z združenimi močmi tem laže otresti tatarskega jarma.

   Ob istem času pa se je tudi sosednja Poljska potezala za gališko Rusijo, in tako so nastali med Litvo in Poljsko dolgoletni boji. Slednjič pa je pridružil Oljegardov sin Jagajlo (1377 – 1434), ki je postal leta 1368 tudi poljski kralj, gališko Rusijo poljskemu kraljestvu.

   Poljska je imela veliko opraviti z nemškimi »Križarji«, in da bi se jih odkrižala, je iskala »unije« s kneževino Litvo-Rusijo, ki jo je vladal tedaj zanani Vivovt. Vivovt se je združil z Jagajlo v upanju, da se laže ubrani mogočnih sosedov Moskve in Krimskih Tatarjev. Združeni vojski sta premogli za vedno Križarje leta 1410 pod Dubrovnom pri Grunwaldu in Tanenbergu.

   Poljaki, videč veliko svojo moč v uniji, so se hoteli za vedno pridržati Litvo-Rusijo, a ker so

 

 

*Litvanci: sorodni Slovanom.

 

zadeli na odpor, so dosegli svoj namen s pomočjo manjšega litovsko-ruskega bojarstva (boljarjev), kateremu so obljubili enaka prava z velemožnimi boljarji, kakor je bilo v Poljski. Prišlo je do ljubljinske unije 1569.V tej uniji se je sklenila popolna jednakopravnost Poljske, Litve in Maloruske pod jednim kraljem, tedaj Žigmundom II. (1548 – 1572). Poljska pa se ni brigala za dano besedo in je bolj in bolj kršila unijo ter zatirala zlasti Malorusijo.

  

 

Ž njim se ona je ljubila,

a srce medlelo:

slutilo je zlo, izreči

pa ga ni umelo.

»Topola«

  Da bi jo bolj potlačila in priklenila nase, je preganjala rusko plemstvo. V ruske pokrajine pa je naseljevala poljske velmože, šlahto. Tako so došli v maloruske zemlje Zamojski, Potocki, Konecpoljski, Kalinovski, Ljubomirski, Jablanovski idr., ki so nam znani iz Sinekiewiczevichevih romanov (Z ognjem in mečem, Pan Volodijovski).Ker se niso mogli Rusi braniti poljskega vpliva z orožjem, so se skušali rešiti s prosveto. Ustanavljali so cerkvene bratovščine, šole, liceje, akademije, zavode in tiskarne. Najznamenitejši zavodi do danes so bili Stavropigija v Lvovi, ki se je ohranila do danes, tiskarna v Ostrogi in mogiljanska akademija v Kijevu, ustanovljena od metropolita Pega Mogile.

 

IV. Panščina

 

   Kakor so že davno izgubili svobodo poljski kmetje, so jo izgubili polagoma tudi ruski – postali so »hlopi«. Ker je v Ševčenkovih pesmih neštetokrat govor o panščini tj. tlačanstvu, o jarmu,

Bremenih in obupnem stanju kmeta-roba, zato si oglejmo panščino malo natančniše.

Tlačanstvo v naših krajih je bilo hudo, izzivalo često upore, celo kmetiške vojske, a poljsko in velikorusko (moskovsko) tlačanstvo je bilo v primeri z našim pravo živalsko robstvo!

V Stari Poljski se je razvila panščina iz fevda po nemškem vzorcu. Kralj se je imenoval neomejenega lastnika vse zemlje – torej tudi kmetov. Ki so jo obdelovali. V nagrado za zasluge in v plačo višjim vojakom ter dostojanstvenikom je dajal ali bolje posojal kralj cele pokrajine v dosmrtni užitek; le ti fevdalci so oddajali od svoje zemlje dele svojim vojakom, slugom itd. Fevd  se je okrepil polagoma v posest, in poljska šljahta si je znala priboriti pravo, da ni mogel dajati kralj temu več pravic kakor drugemu. Radi tega se je vsled složnega pritiska šlahte bolj in bolj ožila kraljeva moč – pravice šlahte do kmeta pa so rastle od dne do dne.

Že leta 1180 se je moral kralj Boleslav I. prositi papeža pomoči in cerkvenih kazni proti šlahti, ki je pravcato drla podložne kmete – kralj sam ji ni mogel več do živega. In ker je umogočena šlahta dosegla polagoma celo prosto izbiro kralja, ji je moral novoizvoljeni kralj dajati za to vedno novih pravic.

Leta 1520 so bili seljani do cela urobljeni.Kmetje so bili »prikrepljeni« tj. pritrjeni, privezani na zemljo – odtod tudi maloruska beseda »kripak« in »kripactvo«, ki pomenja panščino. Nihče ni smel zapustiti zemlje brez dovoljenja pana, tj.  gospoda. Kakor zemljišče, tako je bil tudi kmet z vsem premoženjem lastnina panov.

 

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

»Večer«

 

Kmetje so morali panu plačevati davek v denarju, brezplačno obdelovati panom njih polja in varšavski »sojim« tj. državni zbor je l. 1573 predal kmete povsem pod oblast šlahte, ne samo s telesom in imetjem, ampak ji je izročil celo nadzorstvo nad vestjo ter pravico reševati prepire radi vere.

 

   Borzynski  piše: »Izključno od pana je bilo odvisno, ali in kdaj oprosti podložnika, da se preseli v mesto ali kam drugam; od njega je bilo odvisno, kakšna bremena, najemnino in robote se imajo naložiti podložnim in v kakšnem razmerju. Za krivice, tepenja in uboje kmet ali njegova družina ni mogla pana tožiti. Na ta način je postalo podloštvo selskega ljudstva zakon, dasi ga ni potrjevala nikaka državna postava. In vrhutega so imeli pani v svojih rokah vso zakonodajno oblast.«

   Kmet ni mogel pričati pred sodnijo, ni mogel skleniti nobene pogodbe, se ni mogel pritožiti nad šljahtičem, ni mogel postati uradnik, ni imel nikakih političnih pravic. Šlahtič je »hlopa« lahko pregnal iz zemlje, ga prodal, pokvečil in celo ubil; ako je pa hlop ubil drugega hlopa, je bil kaznovan s smrtjo.

   Po vsej pravici piše poljski pisatelj XVI. stoletja  Andrej Madževskij : »Govorimo o robstvu, v katero so pani ukovali kmete. Prodajajo jih kakor živino; kedar hoče pan, prisili hlopa, zapustiti zemljo. Šlahta naziva kmete in preprosto ljudstvo »pse« Tuintam čujem najnesramniše  glasove: »Kdor bije hlopa je ravno tako, kakor bi bil psa.«

Pani so si zlasti na Litovsko-Ruskem med razkolniki celo prisvajali pravo izbirati in na –nastavljati duhovne. Zgodilo se je često, da so pani prodajali duhovske službe, pobirali, prejemali darove od duhovnov, si prisvojevali cerkveno posest itd. Pani so tudi sodili  razkolne svečenike, gonili jih v zapore, pobirali davke od njih itd. najhujša šiba za uboge seljane pa so bili Judje – arendarji. Od plemičev so dobivali Judje v najem in upravo zemljišča in ž njimi tudi vsa prava, ljudi soditi in in kaznovati. Judje so imeli celo cerkve v svoji upravi ter hranili cerkvene ključe. Za krst, za poroko so morali plačevati tudi za službo božjo in pogrebe.

   Jezuit Peter Skarga pravi, »da niso niti Turki niti Tatarji tako delali z narodom, kakor delajo pani«!

   Moskovsko dačanstvo je bilo ravno tako, deloma celo še hujše.

   Tako grozno zatiranje svobodoljubnega naroda je moralo vzbuditi in izzvati krvav odpor!

 

In sniva se ji: sin Ivan –

postave lepe in bogat

 

»San«

 

V. Kozaštvo

 

   Medtem ko je šlahta zatirala in dušila rusinski narod, se je razvijalo v južnih stepah nad Črnim ali ruskim morje, bujno življenje.

   Tod je bila svoboda doma – na stepi; toda ta svoboda je živela od dragocene krvi! Po južnih stepah bivajoči ruski narod se je moral neprestano boriti za obstanek s krimskimi Tatarji in Turki. Zato so morali biti stepni prebivalci neprestano oboroženi – bili so kmetje, pastirji, vojaki. Nazivali so se Kozake, tj. lahkooborožene jezdece, proste – vojnike. Med kozake ni segla moč poljske šlahte, ker ni bilo varno živeti po stepah tu ni bilo panščine, niti strahu pred Poljaki in Moskali  (Moskovičani). Pač pa so kripaki, tlačani iz poljske in moskovske države skrivali in bolj utekali iz tužne domovine, se selili na prosto stepo in tako množili kozaško moč, ki je slovela celih 300 let.

   Dobro urejeno kozaštvo je bilo kmalu strah vsem sosednjim državam. Njihovo silo so občutili poljski pani, ki so jih hoteli prikrepiti kakor kmete, premagani so bili od njih zaporedoma Turki in Tatarji in Peter Sagajdačnij se je proglasil krog leta 1600 za ukrajinskega hetmana obeh bregov Dnipra.

   Temelj svoji samostojni, neodvisni demokratični državi so položili kozaki z ustanovitvijo Zaporoške Siči leta 1556.

   Vzhodno od Kudaka, pri Katerinoslavu se obrne Dnipr proti jugu. Od tam je bilo kakih 70 kilometrov na daleč v strugi 12 pragov, čez katere dere voda z velikim šumom. Kamenje in skale v strugi so delale plov zelo nevaren, in le kozaki s svojimi čajkami, obvezanimi z bičjem, ki je varovalo čajke zibanja in nevarnih udarcev ob skale in katerega so se oprijemali v nevarnostih potopa, so umeli ploviti po teh pragih. Konec pragov se je raztezala pokrajina »Niz« v kateri je tvoril Dniper več velikih otokov. Za temi silno težko prestopnimi pragi so dobili kozaki na Dniprovih otokih varno zavetje.

Otoke so utrdili z mogočnimi koli, debli, izmed katerih so zijala na bregove žrela topov. Kozaki so bili torej za temi koli kakor za »sečjo« zavarovani, in od tod ime Sič ali Seč; »zaporožka« pa se je imenovala zato, ker leži za Dniprovimi pragi ali slapi.

   Na Siči so imeli kozaki svoj tabor, svoje zaloge in cerkev. Tabor se je imenoval »kiš« ali koš, poglavar koša pa je bil koševi otaman, voljen za eno leto; on he je upravljal koš na čelu izbranega starješinstva.

 

 

Veter veje in zavija

krog po polji raja, -

na gomili kobzar sedi

in na kobzo vdarja.

»Perebendja«

  Stanovali so kozaki po 150 skupaj v «kurenih«, nekakšnih kasarnah pod vodstvom kurenjega otamana. V važnih zadevah  so sklicevali kozake s kotli na vojni svet (vijskova rada). Vsi so bili prosti, jednakopravni in vse so sklepali z večino glasov. Noben kozak pod smrtno kaznijo smel imeti ženske na Siči.

   Po zimi, ko so se vrnili kozaki s svojih pohodov, lovov itd. so navadno stanovali večjidel po zimoviščih, hutorjih tj. zavarovanih pristavah na stepi, kjer so imeli svoje družine, drugi so prezimovali po selih ali mestih, ostali pa na »Siči«.

   Zaporoški kozak je postal lahko vsakdo, ki je bil sposoben za vojaka. Novodošlega je sprejel košeni (otaman) z izrtaševanjem: »Veruješ v Krista?« - »Verujem« - »In v sveto Trojico?« - »Verujem.« »In v cerkev hodiš?« - »Hodim.« - »Torej prekrižaj se!« Novodošli se je prekrižal trikrat. – »Dobro, zdaj stopi v katerikoli kuren!«

»Hvala batko!«

 

 

VI. Registrirani kozaki

 

Po razpadu grozne tatarske »Zlate orde« so se Tatarji umaknili v južne ruske stepe nad Črnim morjem in na Krim, od koder so hodili plenit proti severu. Malorusko prebivalstvo se je jelo nato polagoma vračati v svoja stara porušena selišča na stepe ter je v neprestanih bojih potiskalo Tatarje bolj in bolj proti jugu. Ti kmetje – pastirji in obenem kozaki so bili predvsem prosti in so živeli po starih ruskih običajih.

   Po ljubljinski uniji leta 1569 so uvedli Poljaki, kakor že omenjeno, tlačanstvo tudi med Rusini. Radi tega je utekalo mnogo kmetov v ta prosta kozaška selišča na stepo.

   Videč moč in pomen tega kozaškega naroda ovžb meji kraljestva, so ugibali poljski kralji, kako bi si ga do cela priklopili, ga organizirali ter ga uporabljali v vojskah sploh, zlasti pa kot obmejno stražo pred Tatarjem in Turkom ter proti Moskovščini.

   Kralj Štefan Batorij da napraviti zapisnik (register) teh kozakov, ki so pod vodstvom otamana, ter jim določi letno plačo.

  

 

»Ašče, kto rečet, jako ljublju

Boga, a brata svojego nenavidit,

lož jest.« (Lista apostola Ivana 4.20)

 

»Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih«

 Otamana je imenoval za hetmana ter mu tudi podelil znake časti in oblasti. Ti znaki so bulava = žezlo, bunčuk = drog, konec katerega je bil pritrjen konjski rep, oziroma šop konjske žime, (bunčuk je služil za vojno znamenje), pečatka = kozaški pečat, korugva = zastava.Število registrovcev je bilo omejeno, in zato so morali vsi ostali postati zopet kmetje, plačevati davke in izvrševati druge dolžnosti.

Ker pa ni bil ta kozaški ustroj potrjen od varšavskega sojma (državnega zbora), je bil brezpraven. Že drugod uvedene preosnove v cerkvenem in političnem oziru so Poljaki uveljavljali tudi za ta del Ukrajine in število registrovcev omejevali bolj in bolj.

   Krog leta 1600 je bilo naraslo tod že število ljudi nad pol milijona, ki so kozakovali ter hoteli biti prosti – registriranih pa je bilo le par tisoč! Vsem ostalim se je omejevala svoboda.

   Te zemlje so bile zelo plodne, in zato je prosilo kralja mnogo plemičev, šlahtičev pravice do njih, in mnogi plemiči so dobili ogromne pokrajine.

   Ti plemiči, npr. znani Kalinovskij, so imeli od kralja izdana posestna pisma – kozaki, oziroma seljani pa niso imeli pisanih posestnih pravic, in zato so morali postati hote ali nehote – tlačani. Te kričeče pravice so vzbujale v  Ukrajini občo nezadovoljnost. Narod  je utekal v velikih množicah na prosto Zaporožje, od koder so potem napadali kot prosti kozaki pane po Ukrajini. Vstaja se je širila med seljani bolj in bolj; vodil jo je junaški kozak Nalivajko v zvezi z zaporoškim koševim otamanom Lobodo, a brez uspeha.

   Poljaki so imeli razdvojiti narod in kozake s tem, da so obljubili kozakom plemstvo z vsemi pravicami. Poljakom so bili kozaki v vojnah zelo dobrodošli. V vojski proti Moskvi in Turkom so naprosili pomoči celo zaporoških ali mizovih kozakov pod hetmanstvom Petra Sagajdačnega, ki je bil slavoznan po svojih junaških pohodih na Varno, na Sinopo v Mali Aziji in druga turška in tatarska mesta. Sagajdačni  jepomagal Poljski in jo rešil pod pogojem, da se kozakom na Ukrajini sploh vrnejo stara prava. V sili je Poljska obljubila, toda kmalu je bilo zopet vse pri starem. Kdor se je hotel rešiti tlačanstva, je ubežal na Zaporožje  - v zlato svobodo. Poljska je zgradila zato trdnjavo Kudak, da bi lovila ubežnike ter nadzorovala Zaporožje, a kozaki so jo zrušili. Ukrajinsko seljanstvo se je vnovo vprlo v zvezi s kozaki, a ta vstanek leta 1638 je bil spet neuspešen: kozaki (registrovci) so izgubili svoja prava, njihovo število je bilo znižano na 1200. Rusko plemstvo se je iz koristolovja odtujevalo bolj in bolj svojemu narodu ter ga zatiralo s poljsko šlahto vred. Prej ko prej je moralo priti do splošne ustaje!

 

V tem času tam pod goro

blizu tega gaja

nekaj nad vodo črni se,

nekaj tam beli se.

                                                                   »Začarana«

 

VII. Hetman Bogdan Hmeljnickij

 

Kakor smo videli ravnokar, so se potegovali za prava Ukrajine v prvi vrsti prosti, neodvisni zaporoški kozaki. Katere pa so bile njihove glavne zahteve? Razven starih cerkvenih pravic so zahtevali ravnopravnost kmeta, ki naj dobi taka prava kakor so jih imeli registrovci; zahtevali so odpravo tlačanstva za vse ruske zemlje in ureditev ljudskega življenja na podlagi jednakosti in svobode kakor je bilo na Zaporožju.

Da je vstal za svoja prava in svobodo ves ukrajinski, tj. maloruski narod, je trebalo le še pravega voditelja, in ta je bil Bogdan Hmeljnickij. Povod splošni vstaji je bil iz Sienkiewiczevega glasovitega romana »Z ognjem in mečem« znani rodbinski razpor Bogdanov s

 

Čigirinskim, podstarostom, šlahtičem Čaplinskim. Mimogrede bodi omenjeno, da je pač Sienkiewicz pri vseh svojih vrlinah le Poljak, da je proti šlahti preveč prizanesljiv – proti kozakom pa pretrd in prenatančen.

Ideja Hmeljinickega, kozakov in vsega zatiranega ruskinskega naroda je bila velika, ognjevita, in zato se je poziv k splošni vstaji raznesel kakor blisk po vsej Ukrajini. Vse se je pripravljalo na boj, mogočne čete kozakov in ubeglih kmetov so se zbirale pod Bogdanovim praporom. Leta 1648 se je pričela kravava vojska, ki se je bila res z ognjem in mečem in trajala leta in leta. Navesti pa moramo iz te grozne vojske le uspehe in neuspehe.

Izprva je bila vojna sreča na strani Hmeljnickega, ki je oprostil začasno vso Ukrajino, ves maloruski narod poljskega jarma, pregnal vso šlahto in jude iz zemlje: ni bilo ni hlopa ni pana več! Hmeljnickega je bil ustanoviti pravo demokratično državo, ki naj bi obsezala vse maloruske dežele.

To seljansko, kmetsko gibanje je bilo zelo neprilično tudi Moskvi; bala se je, da ne bi vstali za svoje pravice po vzgledu ukrajinskih kmetov tudi velikoruski, in zato se je zvezala s Poljsko.

Proti združenim sovragom in vrhutega še krimskim Tatarjem izžeta in izmučena Ukrajina se ni mogla več uspspešno boriti, in zato je izvolil Hmeljnicki manjše zlo, iskal rešitev v – Moskvi. Pod ugodnimi pogoji se je sklenila pogodba v Perejaslavu leta 1654 v kateri se je podvrgla Ukrajina Moskvi.

 

»Čakaj malo!

Čuješ? nekaj plače

tam pod plotom … kakor dete!

»Služabnica«

Toda tudi Moskva se ni brigala za dano besedo. Da bi tem laže pokorila Ukrajino, zlasti da bi potlačila kmetska stremljenja, je prepustila Moskva v Viljenski pogodbi leta 1656 Poljski Galicijo in Belorusijo. Leto kasneje, 1657 je umrl veliki hetman Hmeljnickij – videč strte vse svoje namere – obžalujoč, da je izročil Ukrajino besedolomni Moskvi.

 

VIII. Ukrajina po Poljsko in Moskvo

 

Hetmanščina

 

Nasledniki Hmeljnickega, Vigovskij in Nemirič sta na novo skušala boljšo srečo v zvezi s Poljsko, a nevspešno. Radi nesloge med Ukrajinci je ostala Ukrajina vsled Andrusovske pogodbe leta 1667 na levem bregu Dnipra pod Moskvo; desni breg pa pod Poljsko.

Iz Poljske so se vrnili na Ukrajino zopet šlahtiči in ljudje iz Moskovščine pa so došli vojvodje in vojaki. Ukrajini je pretil popoln propad.

Tedaj vstane za svobodo Ukrajine slavni junak Peter Dorošenko. Videč, da je Valahija pod turško vlado vspevala in da se Turki niso vtikali v njeno notranjo upravo, sklene podvreči Ukrajino Turku, kar pa ljudstvu ni dosti prijalo. Posrečilo se je sicer Dorošenku, pregnati za kratek čas iz deđele Poljake in Moskovičane, toda končno se je odtegnil hetmanovanju, boječ se, da ne bi ljuba mu Ukrajina vsled neprestanih bojev do cela izkrvavela.

 

Slednjič se je razdelila Ukrajina po vojski s Turčijo, ki je hotela ohraniti nad njo nadvlado proti Moskvi in Poljski v bahčisarajski pogodbi leta 1681 v tri dele: levoberežna Ukrajina je ostala Moskvi in se imenovala Hetmanščina, desnoberežna, večinoma opustošena, pa se je razdelila med Poljsko in Turčijo. V desnoberežni Ukrajini je za vedno prepalo kozaštvo, v levoberežni, moskovski se je pa ohranilo.

Kozaško starješinstvo se je pa v tem času bolj in bolj usmerjalo ukrajinski ideji; ni se več mnogo menilo za potrebe naroda, pač pa skrbelo tem bolj zase ter odiralo ubogo ljudstvo. Prisvajalo si je cele vasi, si dajalo od moskovskega urada potrjevati posestne pravice ter uvajalo malo panščino. Isto tako so delali moskovski polkovniki. Te zemlje, imenovane »rangove« je imela starđina mesto plače.

 

Da Bog na svet

vas ustvaril ni, kričite silno

da bi nepravdi vrat klonili,

a isti ste še, kot ste bili

 

»Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih«

 

IV. Ivan Mazepa

 

V Moskovščini je bila še hujša panščina (kripactvo) nego v Poljski, zato so tudi moskovski kmetje utekali v dežele ter se zbirali v južnih stepah ob Donu in Volgi ter od tam netili in prevračali vstaje. Izmed njihovih poveljnikov sta zlasti znana Štefan Razin in glasoviti Pugačov. Radi miru v domačih deželah so smatrali moskovski carji in zlasti Peter Veliki, kakor že omenjeno, gibanje Ukrajinskega seljanstva za slab zgled moskovskim kmetom, in so zato zelo podpirali polkovnike in kozaško staršino, znano sedaj dvorjanstvo pri uvajanju panščine po Ukrajini. Ukrajinska prava so se čim dalje bolj omejevala, davki so naraščali in na tisoče Ukrajincev je moralo delati pri javnih moskovskih delih, zlasti pri gradnji trdnjav. Nevarnost je pretila celo Zaporožcem. Hetmanoval je tedaj na Ukrajini slavni Ivan Mazepa, odkritosrčen kozak, ki je čakal prave priložnosti, da osvobodi Ukrajino, a skrbno skrival svoje namere pred carjem. Dobro došla mu je vojska med Švedi in Moskvo. Zagotovi si torej pomoč švedskega kralja Karola XII. In zaporoškega hetmana Kosta Gordijenka. Zviti Peter Veliki pa izda v sili manifest na ukrajinski narod; trdeč, da se hoče Mazepa udati Poljakom in obljubljajoč, da mu davke odpiše. Nezaupanje naroda se je vzbudilo in tako prevzzročilo veliki poraz pri Poltavi leta 1709.

Peter Veliki je  postal car vse Rosije (Rusije), Ukrajina pa se je zvala v naprej Maloruska.

 

 

Zelo zanimiv je načrt, temelj ustave za Ukrajino, katero sta sestavila Gordijenko in Mazepa, in na katero so prisegali kozaški staršini in Zaporožci. Med drugim se je glasilo:

1)      da se združi vsa kozaška Ukrajina, desnobrežna in levobrežna in levobrežna in Zaporožje v jedno ukrajinsko kozaško republiko;

2)      Ukrajino ima upravljati hetman, izbran od naroda, a njemu naj stoje na strani – »generalni svetniki« iz kozaške staršine, polkovnikov in po enega zastopnika vsakega polka;

 

3)      razven tega mora biti še »generalni zbor«, sestavljen iz generalnih svetnikov, polkovnih staršin, stotnikov in izbranih polkovih zastopnikov ter poslanec Zaporoške Siči; ta »generalni zbor« se mora zbirati na zasedanja trikrat na leto;

4)      Hetman je podložen »generalnemu zboru«;

 

 

Ide Katra – dalje blodi,

gleda, v daljo pazi …

menda jašejo moskali …

jad! … v srce jo mrazi …

                                                      »Katarina«

 

5)      Vsi uradniki in staršine naj se volijo;

6)      Staršina ima povrniti prilaščena posestva;

7)      Nastati mora popolna svoboda in vsi ljudje naj bodo ravnopravni kozaki;

8)      Odpraviti se imajo vsa nepravična bremena in davščine.

Ta Gordijenkova ustava je posebne važnosti zlasti radi tega, ker kaže v zelo jasni luči svobodoljubni značaj Ukrajincev; za nas je pa zelo zanimiva zlasti zato, ker vidimo iz nje, da se je porodila in vse obvladala ta ideja demokratične države v času, ko so se še povsod drugod bili narodi slepo udani skrajnemu absolutizmu.

 

X. Maloruska

 

Hetmani so bili naprej odvisni od »malorosijskega kolegija«, sestoječega iz generalov, - torej brez moči. Mesto da bi Peter Veliki olajšal ljudsko bedo kakor je bil obljubil pred poltavsko vojsko, je zatiral kozake na vse načine. Kopati so morali prekope, sušiti močvirja, graditi trdnjave, hoditi v vojske nad Tatarje, Turke, Perze itd. Novo mesto Peterburg so gradili ponajveč kozaki. Vsa ta in druga dela so opravljali v največjem pomanjkanju in bedi. Sodi se lahko, da je na ta način žalostno končalo do 150 000 najkrepkejših mož - , v daljni tujini – v močvirjih, gozdih in snegu.

Hetman Skoropadski, Pavel Polubotok in zadnji, Ciril Rozmovskij so zahtevali zaman starih pravic. Leta 1764 je carica Katarina II. za vedno zatrla hetmanstvo ter postavila Maloruski na čelo moskovskega generala – gubernatorja. Tako se je končala Hetmanščina. Peter Veliki se je maščeval tudi nad Zaporoškimi kozaki. Leta 1709 jim je zrušil Staro Sič. Gordijenko je nato ustanovil pri ustju Dnipra drugo Sič. Ko se je pa Moskva vojskovala s Turki, je naprosila Zaporožcev pomoči, a jim zato dovolila, da so smeli blizu stare Siči ustanoviti Novo Sič (1734), kamor so bežali radi panščinevelike množice knmetov iz moskovske in poljske Ukrajine. Ti ubežniki so v nekaterih letih ustanovili po zaporožkih zemljah mnogo vasi.

Po poltavskem porazu so zbežali Mazepa in Gordijenko s pristaši v Turčijo. Orlik, Gordijenkov naslednik, si je vse svoje življenje prizadeval osamosvojiti Ukrajino. V ta namen se je zvezal s Tatarji in Turki, toda brez uspeha.

 

Tak je, glejte, naš otaman,

orel sivokrili!

I vojuje, se raduje

na vse svoje sile.

»Hajdamaki«

 V kazen za novo vstajo je dal Peter pregnati polno Ukrajincev na sever, več jih je pregnal v Sibirijo, druge, ubežnike je pa s pomočjo tujih vlad preganjal po Evropi. Orlik sam je vstopil kot brigadir v francosko vojsko.Moskva je čimdalje bolj prodirala proti jugu in vzhodu. Po zaporoških zemljah je stavila utrdbe ter razdajala posestvo tujim plemičem. Zaporošci so  tako izgubljali svoja posestva, prezimovališča, pašnike in ribarijo – kmetje so pa morali opravljati panščino.Na vzhodu Zaporošja se je razprostirala »Slobodska Ukrajina«. Tja so se množično selili  ubežniki že od časa Hmeljnickega, ustanavljali »slobode« tj. svobodna sela in imeli svoje potke. Ta Ukrajina je bila tudi že pod moskovsko vlado in leta 1765 je dobila tudi popolnoma moskovsko upravo.

Od vseh kozaških organizacij je vstrajala samo še Zaporoška Sič.

 

XI. Hajdaqmaščina in Kalijevščina

 

Kakor že omenjeno, je bila Ukrajina na desnem bregu Dnipra, pripadajoča Poljski, opustošena in zapuščena. Poljska je vabila nove naselnike iz moskovske Ukrajine ter jim obljubila skozi 30 let popolno svobodo brez vsakoršnih dolžnosti. Ko so pa pretekla ta leta, so si pani naslednike iz nova podvrgli in nastopila je stara panščina zopet z vso silo in krutostjo.

Narod je zopet začel braniti svoje pravice, zbiral se v velike trume ter začel ropati in pobijati pane. Ti vstaši so se imenovali hajdamaki (hajduki). Polagoma so se dobro organizirali po kozaški in to hajdamaštvo, ki je imelo značaj roparstva, se je prelevilo v splošen narodni povstanek, imenovan Kolijivščina. Načeloval je tej vojski Zaporođec Maksim Zaliznjak. Hajdamaki so po celi deželi ropali posestva panov, zažgali jim imetja ter ubijali svoje stanovalce, pane in Jude. Pani in Judje so iz strahu vbežali v velikem številu v utrjeni Uman, mesto grofa Potockega, ki je imel tudi na rayzpolago mnogo kozakov pod vodstvom Ivana Honta. Le – ta se je pa združil z Zaliznjakom, mesto Uman je padlo in hajdamaki so pomorili samo v tem mestu do 40 000 panov in Judov. (1768)

hajdamakom so pomagali Zaporošci zlasti kot vodje. Koševi otaman zaporožki , Kaljniševskij je hotel porabitri ta splošni vstanek, da zopet oživi desnobrežno hetmanščino, a mu ni uspelo. Katarina II. je uvidela nevarnost novega seljanskega gibanja, prišla Poljakom na pomoč ter udušila vstajo.

 

 

Oj, kak leta orel sivi,

a za njim orliči;

šeta Maksim, šeta batko,

a za njim hlopčiči.

»Hajdamaki«

XII. Zrušenje zaoproške Siči

 

Carica Katarina II. sklene slednjič po nasvetu Potemkina porušiti zaporoško Sič in s tem zadati kozaštvu za vedno smrtni udarec. Leta 1775 pridere general Tekelij z veliko vojsko pred Novo Sič (1734 – 1775) izvabi kakor na dogovor koševega otamana Kaljniševskega s kozaško staršino vred v svoj tabor, jih da povezati in odposlati v Peterburg. Sič pa docela poruši (1775).

84. letna starca Kaljniševskega so zaprli in osiveli jetnik je v grozni, nezdravi ječi v Soloveckem samostanu na nekem otoku

Belega morja ječal še celih 25 let; v ječi ni smel nič pisati in tudi govoriti ne z nikomer. Iz luknji podobne vlažne, temotne ječe je smel le trikrat na leto na sprehod v spremstvu straže. Slednjič ga osvobodi leta 1801 car Aleksandar I. toda do cela izmučeni starček ni hotel nikamor odpotovati. Tam je leta 1803 tudi umrl v 112. letu starosti kot – zadnji kozaški otaman.Kozaki, ki se niso hoteli podvreči Moskvi so po zrušenju Siči zapustili Ukrajino in ustanovili z dovoljenjem turškega sultana novo Sič na nekem otoku blizu ustja Donave, kjer so še zdaj njihovi potomci.

Kozaki pa, ki so se podvrgli Moskvi, so izgubili ime »Zaporoške mizovske vojske« ter dobili naslov »črno morske vojske«. Po premirju s Turki je to vojsko leta 1792 carica Katarina II. premestila v zemlje nad reko Kubanom severno od Kavkaza. Nedavno je pa ruski urad pomešal to vojsko z velikoruskimi kozaki ter jo nazval »Kubansko vojsko«.

Prostorne zaporoške zemlje s prostimi ukrajinskimi kmeti, katerimi so bili Zaporožci kot ubežnikom nakazali v naseljenje, je carica razdala moskovskim, nemškim in drugim knezom, grofom, ministrom in generalom.

Koncem je uvedla carica Katarina II. leta 1783 po vsej Ukrajini še »Kripactvo«, kakor je bilo že od davna uvedeno po vsej moskovščini in je bilo še strašnejše od poljske panščine.

To strašno kripactvo, nekako suženjstvo, proti kateremu so se borili s peresom tudi prosvitljeni ruski veleumi npr. Turgenjev, zlasti pa Taras Ševčenko, je slednjič odpravil »Car Osvoboditelj«  Aleksander II. (1855 -1881) leta 1881 – nekaj mesecev po smrti Tarasa Ševčenka. Kaj pa je bilo s panščino v Galiciji? Cesar Jožef II. je leta 1776  najprej oprostil panščine duhovščino (rusinsko), leta 1782 pa je tudi kmetom olajšal težki jarem; ostali so sicer podložni svojim panom, opravljati so morali sicer še tlako, toda podložniki, »kripaki« niso bili več. V naprej so se smeli svobodno seliti in ženiti, kupovati zemljišča, pošiljati otroke v šole in si izbirati poljubno rokodelstvo. Popolnoma je odpravil panščino pa še le cesar Ferdinad I. 1848.

 

 

Ne tuguj, zaupaj Bogu

se v molitvi vneti.

Meni pa se zdaj na Uman

treba je ozreti.

»Hajdamaki«

 

XIII. Kulturne razmere Ukrajine

 

I. Avstrijsko – ogrski Ukrajinci (Rusini)

 

Predno spregovorimo o kulturnih razmerah ruskih Ukrajincev, par besedi o avstrijskih Ukrajincih, ki se imenujejo Rusine in prebivajo v Galiciji, Bukovini ter na severozahodu Ogrske.

Ko je prišla Galicija leta 1772 po I. delitvi Poljske pod Avstrijo, sta Marija Terezija in zlasti Jožef II. takoj poskrbela za Rusine – Ukrajince; ukrajinščina je dobila pravico v šoli in uradu. Žal pa, da se takrat ni uvaževal živi, ljudski jezik, ampak le cerkveni, ki ni bil ne čisto staroslovenski in ne čisto ukrajinski.

Živi ukrajinski jezik je začel gojiti in pisati šele Markijan Šaškevič, semeniščnik v Lvovu leta 1835 in za njim njegovi tovariši Mikola Ustijanovič, Jakob Golovackij in Ivan Vagilevič. 

Koliko boja je morala prestati mlada gališka književnost in narod ukrajinski! Od ene strani so zatirali ukrajinski jezik in narod Poljaki, od druge strani so ovirali delovanje in napredek moskofili pod vodstvom moskovskega vseučiliškega profesorja Pogodina. Poljaki so odrekali ukrajinščini samostojnost, trdeč da je le poljsko narečje. Ukrajinščino so zatirali v uradu in šoli in so sploh omejevali Ukrajincem (Rusinom) narodne in politične pravice kjer in kolikor so mogli, kakor še dandanes. Poljska šlahta se je od starih časov malo ali nič izpremenila, in le ta ima še vedno največjo in prvo besedo v Galiciji.

Na drugi strani so spet moskofili, ki trde da je ukrajinščina pa narečje velikoruskega jezika. Ti moskofili imajo še dandanes svojo stranko, zavode in časnike in so hudi nasprotniki takozvanih »narodovcev« tj. Ukrajincev.

Kljub tolikim sovražnostim in zaprekam pa se gališko – ukrajinski narod in njihova književnost lepo razvija in to zlasti od leta 1860, ko se je zanesel ogenj živahne delavnosti iz ruske Ukrajine v Galicijo. V Lvovu zlasti, a tudi v drugih galiških mestih deluje vse polno društev in tudi več časnikov, ki skrbe za vsestranski narodni napredek; okoli njih je zbrana cela dolga vrsta pisateljev vseh strok.

O gališko – ukrajinskem književnem sploh prosvetnem delovanju bi trebalo napisati celo razpravo, kar pa ni mogoče na tem mestu; omenimo le velikega književnega društva »Naukovo tovaristvo imeni Ševčenka«, ki izdaja poleg drugih učenih in leposlovnih publikacij tudi mesečnik »Literarno -

naukovij Vistnik« pod uredništvom

 

Kot oblak so hajdamaki

Uman obstopili

O polnoči, in do rana

na Uman planili

»Hajdamaki«

Vladimirja Gnjjatjuka  idr. Velevažno je tudi društvo »Prosjvita« ki je bilo ustanovljeno že leta 1868 in ima na tisoče članov. Prosjvita izdaja na leto za dva K udnine po več knjig poučne in leposlovne vsebine ter ustanavlja po Galiciji čitavnice in gospodarska društva. Projsvita deluje le za preprosto ljudstvo.Še poznejše nego v Galiciji se je prebudila narodna zavest v Bukovini, katero je odstopila Turčija Avstriji leta 1775. Prvi in narodni pisatelj in pesnik bukovinski je Josip Jurij Fedjakovič, ki je začel delovati leta 1861. Znameniti pesnik   je tudi Izidor Vorobkevič (Danilo Mlaka) in brat Grigorij. V novejšem času pa je zaslovela tudi nam Slovencem že znana pisateljica Olga Kobiljanska. Književno središče Bukovincev so Črnivci (Černovice).

Najžalostnejši izmed vseh je položaj Ukrajincev na Ogrskem, kjer jih živi še krog 500 000. pred 50 leti in prej se tam še ohranjevali narodno zavest vladiki, zlasti prjaševski kanonik Aleksander Duhnovič (+ 1865). Ko je pa začel siliti ljudstvo neki Adolf Dobrjanskij velikoruščino, katere ni umelo, so se omikanci rajši kar pomažarili, in tako se godi še dandanes.

Ogrska vlada sicer izdaja za ljudstvo list »Nedilja«, poleg tega izhaja še drugi list »Listok«, a sta oba malovredna in pišeta slab jezik. Vrh narodne nezavednosti je ljudstvo še skrajno siromašno in izžeto od Judov na nečuven način. Da bi dvignila materialno in moralno stanje ljudstva, podpira sicer zadnji čas ogrska vlada ljudsko šolstvo, vendar tudi ona stremi le za tem, da polagoma pomažari še stotisoče, ako se še začasno ne zavedo in zganejo v to poklicani omikani stanovi.

Izmed Ukrajincev je tudi veliko izseljencev v Ameriki, in sicer zlasti iz Galicije, Bukovine in Ogrskega. Naseljenci so v Združenih državah, v Braziliji in Kanadi, kjer jih živi kompletno nad 100 000. Vseh izseljencev v Ameriki je nad pol milijona. Vsestransko jih je organiziral v zadnjih letih duhovnik Ivan Voljanskij (došel v Ameriko leta 1884). Posamna društva in jednote imajo poleg cerkva in šol tudi svoje liste, npr. »Amerik – ruskij Vistnik«, »Svoboda«.

 

II. Ruska Ukrajina

 

Z izgubo politične samostojnosti je izgzubila Ukrajina tudi večinoma svoje narodnostne pravice, in s tem pogoj svojega kulturnega razvoja. Moskovski urad je zatrl Ukrajincem skoraj vse stare zavode, šole, akademije in ustanove. Carica Katarina II. je uvedla v urad in šolo velikoruski jezik. Za negovanje in razvoj maloruščine, živega ljudskega jezika, se ni nihče brigal.

 

 

»Brata ubijmo!dom zažgimo!

rekli so storili.

Menda so vse; ne sirote

v kazen so pustili.

»Hupalivščina«

Ko pa je proti koncu 18. veka oglasil Poltavec Ivan Kotljarevskij in izdal več knjig v ljudskem, ukrajinskem jeziku, je vzbudil s tem, kakor nekdaj naš Vodnik, narodno zavest in zanimanje za domačo književnost. Kmalu se je pojavila še vrsta pisateljev, izmed katerih naj omenimo Petra Artemovskega, Grigorija Kvitka – Osnovjanenka in Evgenija Grebnika. Bujnejše življenje se je obetalo leta 1847, ko so ustanovili v Kijevu Mikola Kostomariv, Taras Ševčenko in Kuliš »bratstvo Cirila in Metoda« z velikim, posebno demokratičnim programom. A še istem letu je prišla vlada društvu na sled, ga spoznala za revolucionarno in kaznovala vse tri gori omenjene in še nekaj drugih z dolgoletnih prognanstvom.Boljše prihodnosti so se nadejali Ukrajinci ob nastopu carja Aleksandra II. (1855), ki je tudi oprostil po 10 letnem prognanstvu Kostomarova in Ševčenka. Ta čas je na književnem polju delovalo polno pisateljev, med katerimi je posebno zaslovela Marija Markovička pod psevdonimom Marko Vovčok. Pa Ukrajina nima sreče! Prišlo je leto 1861., leto znane poljske vstaje. Ob tej priliki je neki judovski list obrekoval Ukrajince, da drže s Poljaki in da se hočejo odtrgati od Rusije. Ruska vlada je temu verjela in kratko malo zabranila širiti med Ukrajinci prosveto v domačem ukrajinskem jeziku. Prepovedala je tudi rabo ukrajinščine v šoli in cerkvi. Težišče književnega delovanja ukrajinskega se je preselilo nato na avstrijska tla, v Lvov; tja so pošiljali v naprej pisatelji svoje proizvode in ustanovili list »Pravda«.Od leta 1873 do 1876 so Ukrajinci na Ruskem spet svobodneje dihali; ruski urad je v Kijevu leta 1872 ustanovil celo podružnico petreburškega »geografičnega tovaristva« ki si je pridobilo zlasti v narodopisnem oziru Ukrajine premnogih zaslug. Toda kdaj je bila Ukrajini sreča stalna? Vsled raznih ovadb proti odbornikom tovaristva je car Aleksander II. leta 1876 tovaristvo zatrl in izdal 18. majnika istega leta ukaz, s katerim je prepovedal v Rusijo uvoz ukrajinsko pisanih knjig, zabranil tiskanje sploh vsake ukrajinske gledališke predstave.

Isti car je sicer leta 1881 svoj ukaz malo omilil, vendar je bila cenzura do najnovejšega časa tako kruta, da je moglo priti v tisk razmeroma silno malo ukrajinskih knjig, a še te le v velikoruskem pravopisu.

Književno življenje se v takih razmerah v Rusiji moglo razvijati, vendar ga vsi ukazi niso mogli zatreti. Število pisateljev je kljub temu vedno naraščalo; kdor ni mogel obelodaniti svojega dela v Rusiji, ga je poslal v Lvov, mnogi pa hranijo svoje rokopise za ugodnejši čas.

Po groznih prevratih v Rusiji so zdaj Ukrajinci sicer dobili svobodo jezika in pisma, časniki vseh vrst se pojavljajo v velikem številu, kakor gobe po dežju, ki gromko pričajo, da Ukrajina še ni umrla in ne bode, vendar v takih zmešnjavah, kakor so zdaj v Rusiji; še ni mogoče misliti na globoko književno delovanje.

 

Ko pa se naseli v ogromnem carstvu spet mir in red, tedaj pokaže zlasti Ukrajina, ne samo da ni še umrla pač pa, da je začela pravzaprav šele živeti. In kakor je peval naš Prešeren da »vremena  Kranjcem bodo se zjasnila«, tako je prorokoval tudi nesmrtni ukrajinski Prešeren, Taras Ševčenko, da

 

»pozabi se sramotna

davna zgodovina

in oživi dobra slava,

slava Ukrajine,

in svit jasni, nevečerni

tiho nam zasveti ….

 

ŽIVLJENJEPIS

 

 

TARASA ŠEVČENKA

 

 

IN NJEGOVA DELA

 

 

 

 

Duhovnik: Josip Abram, prevajalec T. Ševčenka

 

I. Ševčenkova detinska leta

 

Taras Grigorovič Ševčenko se je rodil 25. svečana (po našem štetju 9. sušca) v Morincah kijevske Gubernije na Ukrajini. Njegov ded je bil »švec« tj. čevljar id od tod priimek Ševčenko (sin čevljarja). Tarasov oče je bil »kripak« tlačan plemiča Engelhardta, in je moral torej opravljati panščino. Taras je imel še štiri sestre in dva brata, med vsemi pa je najbolj ljubil Irino, ona pa njega.

Prva leta je preživel Taras v vsej prostosti v krogu svojih domačih, največ pa po senožetih krog hiše in ob potoku. Deček ni poznal še gorja sveta; ko mu pa devetletnemu umrje ljubljena mati in dobi kruto mačeho, se je začelo zanj gorje, ki ga ni več zapustilo do smrti. Med otroki obeh mater ni bilo prave ljubezni, ker je mačeha prezirala svoje pastorke. Ume se, da je bil vsakega nereda in spora kriv večinoma le Taras, ki je bil med vsemi najživahnejši, in mnogokrat je bil tepen po krivici. Zato mu je bilo zelo ljubo, da je postal kmalu pastir in mogel tako preživeti med ovcami v prosti naravi po ves dan, dasi ob kosu suhega kruha.

 

V podlago sestave življenjepisa mi je služil življenjepis dr. Omeljana Ogonovskega v »Istoriji literaturij ruskoj« Lvov 1889, v izdaji »Tovaristva imeni Ševčenka«.

Za njegov pesniški genij so bili ti časi pastirovanja velikega pomena, ker je na paši zelo vzljubil naravo in upodabljal kasneje v svojih pesnih te mladostne vtise v nenavadno ljubki obliki. Širne stepe in visoko nasutih gomil, grobišč, pomenikov davnih kozakov – junakov, ki so bile gosto posejane po vsej Ukrajini, se pesnik neštetokrat spominja v svojih pesnih.

 

Na stepi krog stoje gomile

ter prašujejo

tužne vetra -----

              (do Osnovjanenka)

 

Rojstna hiša prevajalca Josipa Abrama

Oče ga je dal v šolo učitelju Gubskemu; brati se je naučil brzo, a bil je tako živ in razposajen, da je učitelju često kar zbežal od knjige. Vsi opomini očetovi so bili zaman.

Mnogo rajši  pa je poslušal starega deda, ki je rad pripovedoval svojim vnukom o kozakih in pa o grozovitosti hajdamakov in krutosti panov. Kaj rad je zahajal Taras tudi v lebedinski samostan, kjer je star menih v  živih barvah opisoval božjepotnikom groze »kolijevščine« leta 1768. na podlagi teh spominov je Taras kasneje spisal grozno epično pesem »Hajdamake«.

Dve leti za materjo umrje Tarasu še oče. Zanimive in nekako proroške so bile njegove predsmrtne besede o Tarasu: Sinu Tarasu ni treba od mojega imetja nič; on ne bo navaden človek: iž njega bo ali kaj prav dobrega ali pa bo velik hudobnež; - zanj bi ne bila mala dediščina ali nobenega pomena ali bi mu pa nič pomagala«.

 

Jednajstletni deček je skušal zdaj vso grenkost sirote. Često je posedal v stari platneni srajci pod plotom in premišljujoč trpko usodo sirote

 

------ se domislil

da je sam sirota, -

in globoko – žalno vzdihne

      sedeč poleg plota

                                  (Perebendja)

 

 

II. Taras v šoli

 

Kmalu po očetovi smrti je začel hoditi Taras v šolo djaka tj. cerkvenega pevca Bugarskega, kateremu je tudi služil opravljajoč domača dela. Dasi je bil Bugarskij velik pijanec in je zanemarjal šolo, se je Taras vendarle kmalu priučil slovnici, časoslovu (cerkvenemu molitveniku in psalterju, ter djaku pomagal peti pri mrtvaških opravilih. Slednjič je cerkveno petje često sam opravljal in dobival za to od dijaka vsako deseto kopejko.

Kljub grdemu ravnanju se ostal Taras pri Bugarskem celi dve leti. Vidno se je zelo premagoval, da ni ubežal. Nekoč pa, ga je premagala želja po osveti, ter je djaka z istim trstom, s katerim je bil sam premnogokrat tepen, nabil na vse moči. Koj na to pa gre in izmakne izmed djakovih knjig neko knjigo s podobami, ki mu je radi podob silno ugajala, ukrade djaku še petico, si kupi papirja, in skrivajoč se v visoki travi iz nje prerisoval, kedarkoli mu je dopuščal čas.

 

V gosti megli na gomili,

kot topola se sklonila

zoroleta je mladenka.

Nekaj je v naročji krila…

»Služabnica«

Kasneje je bil prisiljen v pregnanstvu ravnotako skrivši v visoki travi pisati svoje pesmi,

 

a vse zaradi te petice,

ki sem djaku bil ukral,

me Bog je menda kaznoval

                         (Kozačkovskemu)

 

 

Taras je čutil veliko veselje in poklic za slikarstvo, in zato sklene posvetiti se tej stroki. Naprosil je zaporedoma par slikarjev, naj ga sprejmejo v pouk, toda od prvega je radi krutosti ubežal že četrti dan, druga pa ga je sam odpustil, češ »ti nisi sposoben, niti za čevljarja in sodarja ne!«

Žalosten odide domov, pase spet ovce nekaj časa, a kmalu spet naprosi drugega slikarja, naj ga sprejme. Ta spozna njegovo nadarjenost, toda noče sprejeti sinu »kripaka« Engelhardta. Zato pošlje Tarasa iskat dovoljenja k Engelhardtovemu oskrbniku, Dmitrovemu.

 

III. Taras v panski službi

 

Dmitrenko je bil ravno dobil ukaz od Engelhardta, naj nabere izmed podložnikov čvrstih, bistroumnih sinov za pridvorno službo, zato je Tarasa kar obdržal. Odločen je bil v službo kuharja, kjer je opravljal najnižja dela, vendar se je pa zasebno vadil v risanju ob vsakem prostem času.

Nekoč dobi od nekega gosta za snaženje čevljev 20 kopejk v srebru in da vse na pot brata Mikitu, ki ga je prišel obiskat. Mikita ni nikoli

pozabil te velike ljubezni, in še o prenesenju Tarasovega telesa iz Peterburga v Kijev se je spomnil tega ves zasolzen: »Kako dobra duša je bil! Ko je bil še majhen, sem ga tepel, a pokojnik mi je dal poslednje kar je imel!«

slednjič je bil Taras rešen iz službe surovega kuharja in določen za panskega lakaja. Njegova naloga je bila čakati v predsobi na povelja, prižgati panu pipo, nalivati mu čašo idr., na potovanju pa ga spremljati in streči. V predsobi čakajoč je često pel hajdamaške pesmi, dasi bi bil moral molčati in skrivši prerisoval s svinčnikom stenske podobe. 

 

Ljubite se, črnoobrve,

toda ne z moskali

ker moskali – tujci bodo

srečo vam končali.

»Katarina«

V Viljni, kamor je spremljal pana, je bila nekoč plesna veselica, katere sta se vdeležila tudi gospod in gospa. Taras se ne pomišlja dolgo; ko vse utihne, prižge svečo in jame prerisovati podobo kozaka Platova, ki je bil otaman donskih kozakov. Ko se pan vrne, ga zaloti in ga jame biti, češ da bi bil lahko hišo zažgal in mogoče še celo mesto.Bivanje v Viljni je bilo zanj izrednega pomena. Spoznal se je z neko šiviljo, ki pa je bila prosta. Ljubezen do nje mu je vzbudila še druge misli, ki mu do zdaj niso prihajale na um. čutil je veliki razloček med sabo – kripakom, ne prostim in njo – prosto, neodvisno. Spoznal je do cela svoj žalostni položaj, čutil v dnu srca veliko ponižanje in njegov ponos je sila trpel; mislil in mislil je, kako bi si pomagal ter se osvobodil. Zavedna Poljakinja pa je zahtevala od njega, naj govori ž njo poljski, in radi nje se je začel učiti poljščine, kar mu je mnogo koristilo; s čitanjem Adama Mickiewicza in Bogdana Zaleskega si je namreč zelo izobrazil pesniški čut.

 

IV. Taras se uči slikarstva

 

Ševčenko je vdano prosil svojega gospoda, naj ga da izučiti v slikarstvu. Engelhardt ga slednjič usliši in ga izroči v pouk nekemu sobnemu slikarju. Le – ta pa opomni gospoda na Ševčenkovo nadarjenost; gospodu je to prijalo in upajoč, da mu bo Taras še v tvorno korist, ga izroči v pouk priznanemu portretistu:

Novo življenje se je začelo za Tarasa, ki je bil z gospodom v Vršavi. Začel je zahajatri med svobodne ljudi in skoraj po ves dan je bil prost lakajske službe. Njegovo obzorje se je širilo, ob jednem pa je jel tudi bolj in bolj razglabvljati trpko usodo kripakov, primerjajoč jo z veselim življenjem svobodnih ljudi.

V tem izbruhne poljska vstaja in Taras se preseli leta 1832 s svojim gospodom v Peterburg. Bivanje v prestolnici je bilo za Tarasovo usodo odločilno. Slikarske študije je nadaljeval pri Širajevu, kjer se je dosti dobro izučil portretiranja. Gospod se je tega posebno veselil, ker mu je Taras slikal prijatelje. V tem času je kaj rad zahajal Taras skrivši v jasnih pomladnih nočeh v carski »letni vrt« kjer je slikal po vrtu razstavljene kipe.

»Zakaj nisem tudi jaz prost?« je tarnal Taras, - »zakaj sem se rodil kot kripak?«

 Bil je sicer nenavadno nadarjen, toda talente treba gojiti, da se razvijo, in iz dveletne šole, katero je imel Taras za sabo, je odnesel za umetno pesnikovo delovanje bore malo ali pravzaprav nič!"

V Petreburgu se je Taras spoznal z rojakom Sošenkom, ki je bil tudi slikar. Sošenko ga je vabil pogosto  k sebi na razgovor, poslušal s sočutjem mladega prijatelja, ki mu je tožil nemilo usodo, a pomoči mu ni mogel.

»Zakaj nisem tudi jaz prost?« je tarnal Taras, - »zakaj sem se rodil kot kripak?« Ali ima plemič lepšo dušo nego ta ali oni podložnik?«V Perburgu je živel tedaj tudi ukrajinski pesnik Evgenij Grebinka, prijatelj Sošenkov. Ta dva sta razmišljala, kao oprostiti Ševčenka. Grebinka je bil ves vnet za Tarasa in ga je često vabil na svoj dom, mu posojal knjige in dajal nasvete, ker je upal, da ga vzgoji tudi v dobrega pisatelja. Prva skrb Sošenkova kakor tudi Grebinkova je bila pa da čim prej osvobodita nadobudnega Ukrajinca. V ta namen predstavi Sošenko Tarasa Vaziliju Grigoroviču, tajniku akademije umetnosti, proseč ga, naj reši nadarjenega Tarasa iz šole surovega Širajeva. Grebinka ga predstavi pa dvornemu slikarju Venecijanovu, ki ga zopet seznani s slavnim ruskim pesnikom Vazilijem Žukovskim, učiteljem prestolonaslednika Aleksandra.V občevanju s temi znamenitimi možmi se je Taras dobro olikal in omikal. Grebinka in Žukovskij sta zelo vplivala naj in mu postala prava duševna očeta – brez njiju bi Taras ne bil nikdar pesnik svetovne slave;

Spoznanje in občevanje s tako imenovanimi in vplivnimi osebami pa je prineslo slednjič Tarasu tudi osebno svobodo, po kateri je toliko zdihoval.

 

V. Taras rešen iz podanstva

 

Taras je silno želel osvoboditev, in ker se mu ni hotela kmalu izpolniti želja, je postajal od dne do bolj potrt. To potrtost mu je množilo še dejstvo, da ne more biti sprejet noben »kripak« v akademijo umetnosti, katero bi bil silno rad obiskoval in je bila to tudi želja njegovega gospoda Engelhardta .

Nekega dne začetkom leta 1838. pride Taras silno vznemirjen k Sošenku in začne strastno tožiti čez svojo usodo grozeč, d se bo maščeval nad svojim gospodom. Nato se je brzo poslovil in prišedši domov, hudo nevarno obolel na vročici.

Engelhardt je zahteval 10 000 rubljev (rubelj 2.55 K). Žukovskij si izmisli izredno sredstvo, kako priti do tega denarja; gre k Brjulovu, učitelju slikarstva na akademiji umetnosti, ter ga naprosi, naj naslika kako podobo, ki naj bi se potem prodala potem loterije. Brjulov naslika portret Žukovskega in grof Vjelogorskij ga je pokazal carski dvojici. Pri loteriji je pokupila vse liste carska rodbina. Potrebni denar je bil nabran, in z njim Taras odkupljen 22. aprila 1838. ševčenko je imel tedaj 24 let.V zahvalo za veliko dobroto je pesnik posvetil kasneje epsko pesnitev »Katarino« Žukovskemu, rojaku Vaziliju Grigoroviču pa »Hajdamake«.

Žukovskij to izve in piše Tarasu prisrčno pismo, ki ga zelo potolaži in umiri. Ševčenko je postal veselejši in pričel čitati pesmi svojega dobrotnika.

V tem času se je pogodil neki ruski general s Tarasom, da mu napravi portret za 50 rubljev. Vendar se pa podoba generalu ni dopadla in je zato ni hotel sprejeti. Taras si dovoli zato izborno šalo z izbirčnim generalom; gre in proda portret za zelo nizko ceno nekemu brivcuza izvesek in pobarva brado, da je bila videti namiljena. Brivec podobo izvesi pred brivnico.

Ko general podobo zapazi, se silno razsrdi, jo takoj odkupi in jame misliti, kako se maščevati nad Tarasom. Ne pomišlja dolgoin gre k Engelhardtu, da odkupi Tarasa zase, ponujajoč 10 000 rubljev. ravno med tem se je trudil Žukovskij osvoboditi Tarasa. Engelhardt je zahteval 10 000 rubljev (rubelj 2.55 K). Žukovskij si izmisli izredno sredstvo, kako priti do tega denarja; gre k Brjulovu, učitelju slikarstva na akademiji umetnosti, ter ga naprosi, naj naslika kako podobo, ki naj bi se potem prodala potem loterije. Brjulov naslika portret Žukovskega in grof Vjelogorskij ga je pokazal carski dvojici. Pri loteriji je pokupila vse liste carska rodbina. Potrebni denar je bil nabran, in z njim Taras odkupljen 22. aprila 1838. ševčenko je imel tedaj 24 let.V zahvalo za veliko dobroto je pesnik posvetil kasneje epsko pesnitev »Katarino« Žukovskemu, rojaku Vaziliju Grigoroviču pa »Hajdamake«.

Osvobojeni Taras od veselja ni vedel kaj početi. Brž teče naznaniti veselo vest Sošenku, ki je ravno slikal štiri evangeliste pri odprtem oknu. Taras ne pomišlja dolgo in skoči kar skozi okno v delavnico, prevrne pri tem sv. Luka in malo ne še Sošenka, kateremu se obesi na vrat vpijoč: »Svoboda, svoboda!« Sošenko ga je zaman skušal umiriti že je mislil, da je Taras znorel. Ko je izvedel končno za resnico, se dobri Sošenko ni mogel premagovati in v trdem objemu sta plakala drug ob drugem kot otroka.

 Taras je jel nato obiskovati akademijo in kamlu je bil najmarljivejši Brjulov učenec. V naprej je stanoval pri Sošenku, ki je pa čez kratko opazil na Tarasu veliko premembo. Brjulov je uvajal Tarasa v panske hiše in prostosti nenavajeni mladenič jo je začel zlorabljati; zanemarjal je svoje delo in rajši veseljačil. Zaman so bili svi opomini Sošenkovi, kakor da bi se hotel Taras odškodovati za vse dosedanje trpke ure, za vsa minula leta.

 

»Svoboda, svoboda!« Sošenko ga je zaman skušal umiriti že je mislil, da je Taras znorel. Ko je izvedel končno za resnico, se dobri Sošenko ni mogel premagovati in v trdem objemu sta plakala drug ob drugem kot otroka.

Ko je bil doma, je prepeval ali pa pesnil ter bral svoje stih Sošenku, kateremu ni bilo nič ljubo to »tratenje« dragega časa, ko je treba skrbeti za vsakdanji kruh. In ko se kasneje Sošenka prijatelji vprašali, zakaj je bil Ševčenka toliko karal radi pesmi, jim je odgovoril: »Kdo je neki vedel, da bo tako velik poet? Toda jaz vendarle trdim, da bi bil kot slikar še imenitniši, ako bi pustil svoje stihe!«

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

 

VI. Ševčenko – kobzar

 

Ševčenko je sicer še obiskoval akademijo, pri tem pa pridno pesnil. Misleč, da niso njegove pesni mnogo vredne, jih je skrbno skrival. Nekoč dobi njegov prijatelj Martos listič na tleh s sledečimi štirimi stihi:

 

Kot krvavo – rdeča kača

nese Aljta vest

naj letijo vrani s polja

ljaške (poljske) pane jest.

                        (Tarasova nič) 

Na prošnjo izroči Taras prijatelju svojo zbirko pesmi v pregled. Martos jih nese takoj Grebinki in oba spoznata iz njih izreden veleum Ševčenkov ter skleneta, da se pesmi morajo obelodaniti. Temu se ja pa Taras dolgo odločno upiral, češ, da niso zrele za natis, a slednjič se je le udal prošnjam Martosovim, ki je leta 1840 v Peterburgu tudi res izdal pod naslovom »Kobzar« (goslar).  Jedva so pesni izšle, so se  že vrgli ruski kritiki  z vso silo nanje, norčujoč se iz ukrajinskega jezika in narodnosti. Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem, in preziranje rodnega jezika, ki se je bilo zadnjih 30 let tako ojačalo med ukrajinskimi pani, da so v obče govorili: «My terpjetj ne možemo ukrainskago yazyka!« se je prelevilo v pravo spoštovanje

Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem,

.Nič bolje se ni godilo Tarasu, ko je leta 1841 izdal glasovito epično pesem »Hajdamake«. Ruski kritiki so ga proglasili za entuziasta, za kmetiškega pesnika ter mu očitali, da opeva le hetmane, kozake in proste ljudi. Kritiki so spoznali v Tarasu velik pesniški genij in radi bi ga bili pridobili, da bi pisal v velikoruskem jeziku ter si izbiral druge snovi za pesni. V uvodu Hajdamakov piše sam, da so mu svetovali: Ko je bil doma, je prepeval ali pa pesnil ter bral svoje stih Sošenku, kateremu ni bilo nič ljubo to »tratenje« dragega časa, ko je treba skrbeti za vsakdanji kruh. In ko se kasneje Sošenka prijatelji vprašali, zakaj je bil Ševčenka toliko karal radi pesmi, jim je odgovoril: »Kdo je neki vedel, da bo tako velik poet? Toda jaz vendarle trdim, da bi bil kot slikar še imenitniši, ako bi pustil svoje stihe!«

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

 

VI.  Ševčenko – kobzar

 

Ševčenko je sicer še obiskoval akademijo, pri tem pa pridno pesnil. Misleč, da niso njegove pesni mnogo vredne, jih je skrbno skrival. Nekoč dobi njegov prijatelj Martos listič na tleh s sledečimi štirimi stihi:

 

Kot krvavo – rdeča kača

nese Aljta vest

naj letijo vrani s polja

ljaške (poljske) pane jest.

                        (Tarasova nič) 

 

 

Na prošnjo izroči Taras prijatelju svojo zbirko pesmi v pregled. Martos jih nese takoj Grebinki in oba spoznata iz njih izreden veleum Ševčenkov ter skleneta, da se pesmi morajo obelodaniti.

Taras je sam priznaval, da je mislil pri slikanju na »hajdamake« in na nesrečno Ukrajino. Še celo pri slikanju je pisal pesmi in bolj in bolj je upoznaval, da ni ustvarjen za slikarja marveč za pesnika. Zato je polagoma opuščal slikanje kot glavni poklic.

  Temu se ja pa Taras dolgo odločno upiral, češ, da niso zrele za natis, a slednjič se je le udal prošnjam Martosovim, ki je leta 1840 v Peterburgu tudi res izdal pod naslovom »Kobzar« (goslar).

Jedva so pesni izšle, so se  že vrgli ruski kritiki  z vso silo nanje, norčujoč se iz ukrajinskega jezika in narodnosti. Nasprotno pa so sprejeli Kobzarja ukrajinski rojaki z nenavadnim navdušenjem, in preziranje rodnega jezika, ki se je bilo zadnjih 30 let tako ojačalo med ukrajinskimi pani, da so v obče govorili: «My terpjetj ne možemo ukrainskago yazyka!« se je prelevilo v pravo spoštovanje.

Nič bolje se ni godilo Tarasu, ko je leta 1841 izdal glasovito epično pesem »Hajdamake«. Ruski kritiki so ga proglasili za entuziasta, za kmetiškega pesnika ter mu očitali, da opeva le hetmane, kozake in proste ljudi. Kritiki so spoznali v Tarasu velik pesniški genij in radi bi ga bili pridobili, da bi pisal v velikoruskem jeziku ter si izbiral druge snovi za pesni. V uvodu Hajdamakov piše sam, da so mu svetovali:

---- Ako hočeš grošev

in pa slave – tega čuda,

Opevaj »Matrjošo«

in »Parašo« - radost našo«…

                                (Hajdamaki)

 

Tj. opevaj rusko razuzdano življenje. Taras pa jih odgovarja, da je gluh za njihove svete in da bo pel vedno le o kozakih, gomilah, o vetru, morju itd.

To so, glejte, moje gosli,

To je moja slava!

In v pismu svojemu bratu Grigoriju piše: »Naj bom četudi kmetski poet, da sem le poet, in meni ni ničesar več treba!«

 

VII.  Ševčenko na Ukrajini

 

Leta 1844 je končal Taras svoje nauke na akademiji, dobil zlato medaljo in naslov svobodnega umetnika. Nato je sklenil trajno odpotovati na Ukrajino; ker je pa dotlej preveč zapravljal, je bil docela brez sredstev in vrh tega še v dovgeh. O tem neljubem položaju piše bratu Grigoriju: »Ko sem izvršil izpit, sem počenjal reči, ki se jih sramujem spomniti.

V tej cerkvi v Štanjelu so leta 1875 krstili Josipa Abrama velikega prijatelja Ukrajincev in oboževalca slavne zgodovine ukrajinskega naroda

Izvršil sem izpit, in sem začel tako veseljačiti, da sem se streznil šele zdaj po dveh mesecih. Zjutraj se zbudim, ležim in premišljujem, kaj naj zdaj počnem? In glej, gospodinja pride v sobo in pravi: »Taras Grigorevič!Ne morem dalje čakati! Vi mi imate plačati za dva meseca stanovanje, hrano in perilo. Ali mi dajte denar ali pa že več ne vem, kaj naj z vami počnem.«  Prosil sem ji, naj malo počaka in začel takoj misliti, kaj naj počnem. Jedva je odšla gospodinja, pa pridejo trgovski pomočniki drug za drugim, in vsi po denar, rekoč: »Oprostite, tu so računi!« Kaj mi je storiti, vzamem račune pa rečem: »Dobro! Pustite račune, pogledam jih in pošljem denar.« jJaz pa premišljujem dalje, kdaj se  bo zgodilo in kje vzamem denar. – V drugem pismu pa piše Taras bratu, kako se je rešil te neprilike: »Iz te neprilike me je rešil k sreči neki prijatelj, ki mi je dal dela. Od tega časa pa sem trdo sklenil, da bom plačeval gospodinji vsak mesec naprej, ker dobro vem, da se denar nikdar ne drži:«

dvanajst let ni bil Taras v domovini. Koliko se je spremenilo v tem času! Odšel je z Ukrajine kot nesvoboden deček, lakaj, sicer poln hrepenenja in načrtov, a zato tem bolj pomilovanja vreden. Zdaj se je pa vrnil kot sam svoj gospo in vrh tega še kot svoboden, priznan slikar in pesnik na glasu. Znanci in vsi domoljubi so Tarasa željno pričakovali in vsi so ga radi sprejemali.

Kot priznan slikar je dobival Taras povsod naročil in ni se mu bilo bati za obstanek. Zlasti dobro došel je bil knezu Nikolaju Vaziljeviču Repninu, generalnemu gubernatorju »Malorosije« in ž njegovo hčerko Barbaro, zelo omikano žensko, se je celo pobratil, kar je bil zanj rešilno. Taras je namreč tudi po Ukrajini veseljačil in popival z drugovi zdaj pri tem zdaj pri onem panu. Barbari pa to ni bilo ljubo in zato mu je svetovala, da ne bi zapravljal tako svojih talentov, naj ne občuje s takimi ljudmi, pijanci. In Taras se je res izločil iz te družbe panov, ki so smatrali za namen življenja razuzdane zabave, obenem pa drli kožo z ubogih ljudij. V znak hvaležnosti in ljubezni je Taras poklonil Barbari velikoruski pisano epsko pesen »Trizna« in pa ukrajinsko pesen »sestri«, v kateri ji končno želi:  

Bodi srečna, ki iz mala

Mene ni ljubila,

Tebi zvesta in prijazna,

Sestra moja mila!

                 (Do sestre)

 

Spominska plošča na rojstni hiši Josipa Abrama, ki so jo postavili hvaležni krajani

Od lahkoživih panov je pa Tarasa odvračala tudi njihova brezobzirnost do kmetov in Atanazij Čužbinjskij nam pripoveduje v tem oziru za Tarasa nekaj jako značilnih dogodkov.

Neki gospod povabi Tarasa in spremljevalca Čužbinjskega na obed, h kateremu sta došla dosti rano. »V prdsobi je dremal sluga na klopi. Na njegovo nesrečo je došel gospod, ga videl spečega ter ga prebudil lastnoročno na svoj način, ne da bi se oziral na najino pričujočnost. Taras Grigorevič je zardel, pokril glavo in – odšel domov. Nobena prošnja ga ni mogla pregovoriti naj se vrne. A gospod mu tega kasneje ni ostal dolžan.«

Ševčenko je nekega drugega gospoda često obiskal. Nekoč pošlje vlastelin v trdi zimi svojega kmeta peš v Jagotin (na dom kneza Repnina) k Ševčenku v neznatni zadevi z naročilom, naj se vrne še istega dne. Slišavši o nečloveškem ukazu, - bilo je namreč v Jagotin 30 vrst tj. toliko km daleč – se je Taras silno razljutil, in ker ni imel pravice zadržati kmeta čez noč, pošlje gospodu takoj pismo polno ogorčenosti, v katerem mu odpove vsako daljnjo občevanje. V odgovor na to pismo mu vlastelin porogljivo odgovori med drugim, »da ima še 300 duš takih »bedakov«, kakršen je Ševčenko sam.«V tem času je Taras pridno slikal in pesnil ter potoval s svojim prijateljem Čužbinjskim po Ukrajini, kjer je risal in poučeval ker je bilo arheologično znamenitega – obenem pa se je spoznaval s širšimi ukrajinskimi krogi in nabiral snovi svojim umotvorom ter deloval za osvoboditev Ukrajine.

Predno pa preidemo na pregled in oceno narodnoprosvetnega Tarasovega delovanja na Ukrajini, naj navedem še nekaj značivnih potez o njegovem značaju.

Kamor je Taras prišel, je najrajši govoril s starimi, večinoma preprostimi ljudmi o davni davnini, o kozakih, hajdamakih itd. Prišel je nekoč v rojstno vas, in mladi duhovnik si je zaman prizadeval, da bi govoril ž njim, le s starim očetom, svojim nekdanjim sošolcem v šoli Bugarskega se je pomenoval. Ko je Taras odšel, pride neka stara žena in vpraša mladega duhovnika o Tarasu. On ji ogovori: »Ko bi vi znala, kak bedak je! Sedel je s starim in govorila sta samo o razbojnikih. In vrh tega je še dal poklicati ničvrednega Smoljka, nekdanjega šolskega tovariša in se je jel ž njim poljubljati!« - »Čudne reči pripovedujete, oče,« odgovori starka, čudeč se, »z nami Taras nikdar ne molči, a z vami se zdi kakor da bi ne vedel o čem govoriti:«

Še en pogled na rojstno hišo Josipa Abrama v Štanjelu

V nekem mestu je judu* gorela hiša. Kmetje niso hoteli gasiti, ker »jud gori«. Ševčenko priteče brž s Čužbinjskim in jame reševati pogorelčevo premoženje. Potem začne očitati kmetom njihovo neusmiljenost in dokazovati, da je v bedi in nesreči vsakdo naš bližnji brat, dasi je morda nekristijan.V Kijevu je redko obiskoval pane. »Hodimo rajši k Dnipru«, je često govoril, »sedemo kamerkoli na skalo in zapojemo!« Često je posedal na polju, oddaljen od ljudi naslanjal glavo na roke, mislil svoje misli ali gledal v daljo predse; često si je zakril lice z rokami in bridko jokal.

Taras je zelo ljubil otroke. Pogosto je sedel med nje na ulici, pripovedoval jim zanimive zgodbe, jim delal piščalke in peval pesni, katerih je znal vse polno. »Kogar otroci ljubijo«, je govoril sam s sabo, »je znamenje, da ni povsem hudoben človek!« nekoč je risal v Kijevu razvaline »Zlatih vrat« in našel med nasipi triletno dekletce, ki je bilo sem zablodilo. Posadil jo je lepo zraven sebe na robec, jo kratkočasil in se igral ž njo, dokler ni došla prestrašena mati, ki je iskala otroka.

Leta 1846 je dobil Taras mesto risarja pri arheologični komisiji v Kijevu in je imel tudi lepe dohodnine. Ker je bil preradodaren, je vse razdal.

Nekemu kmetu je bilo ukradenih par volov, in revež je prosil okrog podpore. Ševčenko izve o tem, gre možu napoti, ga izpraša o nesreči in mu »posodi« 50 rubljev: »Že enkrat povrneš, ko obogatiš.« - Kako pa naj vrnem, ko vas ne poznam?« odgovori začudeni kmet. – »Dobro, že spoznaš!« odgovori Taras.

Ker je Taras pomagal komur je le mogel, so mnogi zlorabljali njegovo dobroto. Zato so mu prijatelji svetovali, naj pomaga res potrebnim. On pa jim je odgovoril: »To sam vem, toda naj me rajši trikrat preslepijo, a v četrto bom dal vendarle takemu, ki ni morda videl niti koščka kruha:«

Pri tem pa je Taras sebe skoraj pozabljal in zanemarjal. Novih oblek si ni dajal napravljati in hodil je najrajši v stari. Kohzačovskij, pri katerem je Taras stanoval mu je dal skrivši napraviti novo obleko. – Vedel je dobro, kdaj dobi Taras denar od kijevskega arheografičnega instituta, in teden prej pokliče krojača, vzame suknjo iz Ševčenkove sobe, ko je ta še spal, veli krojaču mero vzeti, pa spet položi suknjo na prejšnje mesto.

Vodnjak pred rojstno hišo Josipa Abrama, znamenitost Štanjela

 Ko je Ševčenko dobil denar, mu je krojač tudi že novo suknjo prinesel. Ševčenka je to iznenadilo. – »Kaj? Kakšno suknjo?« - » Vi, gospod, ste naročili suknjo za danes, vzel sem tudi mero z vas!« - »Sto vragov! Jaz ničsar ne vem!« »In sem se z vami tudi pogodil ?« - »In kako pa?« Taras je plačal in se pomiril in verjel krojaču.

 

VIII. Tovarištvo sv. Cirila in Metoda

 

 Tovarištvo sv. Cirila in Metoda V Kijevu se je spoznal Taras z nekaterimi ukrajinskimi domoljubi, z Nikolajem Kostomarovim, Kulišem idr. Ž njimi je potoval po Ukrajini, risal stare cerkve in druge starodavne zgodbe za Album »Živopisna Ukrajina«. V prostih urah je pel prijateljem narodne pesmi, pripovedoval jim o slavni prošlosti  ter se ž njimi menil, kako pomagati bedni Ukrajini.

Na Božič leta 1846 je ustanovil v ta namen Kostomarov, profesor kijevskega vseučilišča, tajno politično društvo imenovano »sv. Cirila in Metoda«, čigar glavni namen je bil sledeči:

1) Slovanski narodi naj se rešijo izpod jarma tujih narodov; 2) slovanski narodi naj bi se organizirali v samostojne politične celote, ki naj bi bile federativno zvezane med seboj; 3) odpravi se slednja nesvoboda in prednosti kast; 4) svoboda veroizpovedovanj; 5) predavanje vseh jezikov in literatur slovanskih v naučnih zavodih vseh slovanskih  narodov;

6) uprava, zakonodavstvo in prosveta Slovanov se imajo osnovati na podlagi krščanstva; 7) posamni slovanski narodi naj bi pošiljali svoje zastopnike na občni slovanski zbor.«)

Ševčenko se je z vso svojo dušo poprijel novega gibanja ter deloval za te ideje z besedo in peresom. Njegov vzor je bil združen slovanski svet. V posvetitvi Šafariku, velikemu preroditelju slovanske misli, piše med drugim:

In o čudo! Trupi vstali

in oči razkrili,

in objel se brat je z bratom

in si obljubil

slovo tihe so ljubavi

na veke in veke.

In potekle v eno morje,

so slovanske reke!

 

 

Znamenita cerkev sv. Daniela v Štanjelu

 Glavni namen in konec vsega Tarasovega delovanja pa je bil osvobojenje ukrajinskega kmeta iz podložništva in tlačanstva ter povzdiga narodne prosvete kot predpogoj osvobajanja.

V ta namen je Taras zbiral prijatelje, ki so sprejeli obveznosti, ki jih je Taras takole označil: »Slednji izmed nas določi po svojih močeh svoto, ki jo mora dajati v skupno blagajno.

Blagajno upravljajo izbrani odbor in se množi z doneski in obrestmi, a kedar zadosti naraste, se bo dajala iz nje podpora revnim dijakom, ki nimajo, dokončavši gimnazijo, sredstev iti na vseučilišče. Kdor bi dobival pod –

1) določena je bila združitev Slovanov v eno federacijo pod protekcijo ruskega carja, in ako bi car v to ne privolil, bi se izvolila kaka druga pot v dosego namena.

poro, bo potem dolžan, končavši vseučiliščne nauke, služiti šest let kot ljudski učitelj, ter poučevati in pozivati narod, da si s treznim življenjem pridobi sredstev, da se osvobodi podložništva.«

Toda v dosego  tega vzvišenega namena, prosvetitve in osvoboditve naroda je bila v največjo oviro ukrajinska inteligenca sama, ki se je bila z malimi izjemami popolnoma odtujila narodu; izvirala je iz starega kozaškega starejšinstva, živela med Ukrajinci, toda ni imela ž njimi drugega skupnega kakor da je zatirala in do skrajnosti izžemala ubogo ljudstvo ter ga tudi v duševnem oziru vedla na kriva pota – je vzgajala, v kolikor se da govoriti o vzgoji, večinoma v tujem nemškem duhu.

Tem laži – osrečevavcem naroda, grobokopom naroda je Ševčenko leta 1845 spisal poslanico nazvano » Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih, v Ukrajini in ne v Ukrajini živečih, moje prijateljsko poslanje«, kateri pač ni iz lepa primere v svetovni literaturi. Iz te poslanice govori skrajna ogorčenost, ki se stopnjuje od odstavka do odstavka, a slednjič prelevi v milo, gorečo prošnjo, naj se združijo vsi z najmanjšim bratom, kmetom:Objemite, bratje moji,

najmanjšega brata, -

naj se mati še nasmehne,

zaplakana mati!

--------------------------

In pozabi se sramotna,

davna zgodovina,

oživi spet dobra slava,

slava Ukrajine,

in svit jasni, nevečerni

tiho spet zasveti --------

Prosim vas, rotim vas, bratje,

dajte se objeti!

                         (Poslanica)

Most zaljubljenih v Štanjelu

V tem smislu je Ševčenko povsod tudi govoril, in koder je hodil, povsod je oznanjal ljubezen do prostega naroda, grajal nečlovečnost panov in jih skušal pridobiti za odpravo tlačanstva. Ob enem je pa Taras s svojimi zavezniki pripravljal ljudstvo na veliki dan rešitve. – Ciril Metodijsko društvo je smatralo, kakor že omenjeno, omiko ljudstva za najgotovejše sredstvo rešitve iz tlačanstva; zato je sklenilo izdajati učne knjige in v prvi vrsti skrbeti za izomiko ženskega spola, ki naj bi potem kot matere in sestre užigale svojcem srca za sveto narodno stvar. Sklenilo se je v društvu tudi, naj se izdajo primerni spisi, s katerimi bi se pripravlalo pane in carski urad na odpravo tlačanstva.

Ševčenko je bil najgorečnejši glasnik teh idej. V najgroznejših barvah  je opisoval ljudsko bedo, in v svoji skrajni ogorčenosti je brezobzirno šibal samovoljo vlade in panov, ki so ukovali ljudstvo v moreči jarem ter opustošili lepo zemljo.

Obupno, strašno je hudo

v le –tej pustini končevati,

a še strašnejše je na nji

jokati, zreti in – molčati.  

                                    (Koča) 

 

Dolga vrsta najlepših Tarasovih pesmi se je porodila v teh letih, ki so bile raztresene po vsej Ukrajini ter mogočno delovale  na Ukrajince in Velikoruse. Toda ravno te, toli ognjevite in svobodnomiselne pesmi so bile Ševčenku v pogubo.

 

IX.  Ševčenko prijet in obsojen

 

Nekoč je bil Taras s sodrugi pri nekem prijatelj, kjer so se posvetovali o važni zadevi .pri tem je Taras bral prijateljem tudi nekaj svojih najbolj svobodomiselnih pesmi, zlasti »Son«* onkraj ozke stene pa je stanoval ruski dijak, slišal pomenek in pesmi, ter ovadil to tajno društvo ruskemu uradu, ki je dal takoj prijeti državi nevarne osebe.

Najtežja je bila obtožnica za Ševčenka, in to ne samo radi smelih besed, ampak zlasti za to, da se je predrznil spisati pesen »Kavkaz«, ki je došla carskemu uradu v roke z mnogimi drugimi stvori vred. V »Kavkazu« šiba Taras z vso silo duha carsko samovoljo, ki je tudi njegovega prijatelja grofa Balmesa pregnala na Kavkaz ter ga uvrstila v vojsko kot prostaka. Carska samovolja je zatiravka slednje svobode, prelivavka morja krvi:

 

 

Pogled na zvonik cerkve sv. Daniela v Štanjelu

-----------------poleglo

junaških trupel je nemalo ----------

in solz, krvi? Vse napojili

bi carje, in bi še ostalo,

da z deco, vnuki jih vtopili

v solzah bi vdovskih. A devišklih,

prelitih tiho sredi noči,

In materinih gordih solzi,

očetnih starih in krvavih,

ne reke – polno je morje,

ognjeno morje!

Ševčenko bi bil lahko ubežal zajetju, a ni hotel poslušati prijateljev, ki so slutili nesrečo.

 

Ravno tedaj je bil imenovan za učitelja slikarstva na kijevskem vseučilišču in se je zato hotel prepeljati iz Černigova v Kijev. Ko pa je hotel stopiti na parnik, ga je policija prijela ter odvedla v Kijev, kjer so dan prej zaprli tudi Kostomarova. Ševčenko je ostal povsem miren in niti nasveta nadzorujočega časnika, svojega častivca, naj vrže potno torbo, v kateri je gotovo kaj opasnih spisov, v vodo, ni hotel poslušati.

Iz Kijeva so prepeljali Tarasa v Peterburg, kjer so mu izročili tole obsodbo: Umetnika Ševčenka se ima radi zlaganja revolucijskih in skrajno predrznih pesmi, kot moža krepkega telesa, uvrstiti v vojake Orenburškega posebnega kora; naročilo se je načelstvu, najostreje paziti naj, da ne bi nikdar več pisal revolucijskih in sramotivnih pesmi.« Na konceptu je car pripisal lastnoročno s svinčnikom: »pod najostreje nadzorstvo, zabranivši mu pisati in risati.« (28. velikega travna 1847)

 

X. Ševčenko v pregnanstvu

 

Tri mesece je sedel Ševčenko zaprt v Petropavlovski trdnjavi v Peterburgu. Mnogi prijatelji so prosili zanj milosti, a zaman. Kneginji Repnini, ki se je tudi zavzela za Tarasa, je odgovoril žandarski poveljnik grof Orlov uradno, »naj se ne meša v te zadeve in naj ne dopisuje s prostim vojakom, ker bi bilk drugače prisiljen ravnati ž njo strogo po zakonu.«

Po treh mesecih so odvedli pesnika v Orenburg ob Uralu, kjer mu je bilo zabranjeno pisati in risati. Kmalu potem se je preselil s svojo stotnijo v  Orsko trdnjavo. Grozno pregnanstvo je okušal Taras od dne do dne bolj, a najhujše mu je delom, da ni smel pisati in tako odlivati svojega gorja iz prepolnega srca. Ker pa pravi pesnik ne more, da bi ne pel, zato se je Taras, kakor sam piše prijatelju Kozačkovskemu, skrival v gosti visoki travi in pisal pesmi; da bi ga pa ne zalotili, je skrival zvezek iz sivega poštnega papirja v golenici škornja. Kakor nekdaj dečku

 

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1853 -54

 

------ zopet me na stare dni

zadene z verzi se skrivati,

krasti knjižice in peti,

in v travi skritemu plakati,

težko plakati. ------------

 

kako srečen je bil, ako se je mogel kdaj skrivši oddaljiti na prosto polje na stepo!

In boleče in pobito

srce zatrepeče

kakor ribica nad vodo---

-----------------------

in se spomnim Ukrajine

in – solze otiram.

A »hajd v kasarno! Hajdi v ječo!« Vse lepe sanje so se razblinile na mah in gorje se mu je podvojilo med štirimi stenami »v smrdeči koči.«

------------ ko ob noči

se potemni v smrdeči koči,

vsedo se dume, razbijo

na stokrat srce in nadeje

in česar reči ne umejem

in vse na svetu preženo

in noč tišče kot leta hipi,

kot veliki gluho se vale,

in često borno mi ležišče

krvave solze porose -----

-----------------------------

in molim, naj bi se zdanilo -

kot svobode želim si dne.

Obmolkne čriček, dan znane –

pa prosim, naj bi se zmračilo!

---------------------------------

A tu in tam se mi dogaja,

da tudi solz mi nedostaja,

da smrti prosil bi Boga –

toda Ukrajina ta,

Dniper kruto - bregoviti

in ti, druže – brate,

ne pustite mi Bogi

smrti poprositi!        (Kozačkovskemu)

 

Spomenik Tarasu Ševčenku v Varšavi

Izmed premnogih dumk, ki jih je spisal Taras v letih prognanstva, nam pač ta zadostuje, da spoznamo veliko gorje, ki je trlo ubogega pesnika celih - 10 let! In dasi je dobil tuintam dobrosrčnega poveljnika, ki mu ni gledal pod prste, in je lahko pisal in slikal, vendar je bil le v – prognanstvu, in misel na svobodo, na prijatelje, misel na trpeči narod in na njegovo osvobajanje mu je neznansko grenila življenje in trela in morila duha. Mislil je na vse to, mislil na osvobojenje in – bal se je misliti nanje:

A morda sreče še dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

In morda v tvoji tihi hiši

pogovor moj se spet zasliši

s teboj, ti druže moj? … Bojim,

bojim sam sebe se prašati:

če kdaj to srečo doživim?

                               (Kozačkovskemu)

Edina tolažba v prognanstvu je bilo Tarasu dopisovanje s prijatelji, a najbolj se je veselil listov kneginje Barbare Repnine, ki mu je često pisala. Ko je dobil kako pismo, se ga je silno vselil in pozabil pri tem grenkega gorja. Dobivši od kneginje težko pričakovano prvo pismo, ga je tolikrat prebral, da ga je znal na pamet; tako ljubo mu je bilo! In v dan svojega godu, 25. svečana 1848 je odgovoril kneginji: »Kakor iz trdega sna se probudim, ko dobim list od kogar koli, ki me ni zapustil. Vaše pismo me je preneslo iz mračne kasarne k mojim domačim in v Vaš čudoviti Jagotin. Kaka razkošnost, predstavljal si one, ki se me spominjajo, dasi je takih le malo. Toda srečen, ki se zadovoljuje z malim, a jaz sem zdaj med najsrečnejšimi. Govoreč z Vami praznujem 25. svečan ne hrupno, kakor nekdaj, ampak tako tiho – tiho in veselo, kakor nisem še nikoli praznoval….« štiri dni je pisal Taras to pismo, vsak dan po nekaj vrstic. V njem pripoveduje kneginji, da ga časniki spoštujejo. 28. svečana je završil pismo: »Včeraj sem presedel do rana, a nisem mogel zbrati svojih misli, da bi list končal. Nekaj čudnega je prišlo, sam ne vem kaj. »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vas okrepčam.« pred jutranjim sv. Opravilom so mi prišle na misel te besede Razpetega nam, in jaz sem kakor oživel, šel k sv. maši in sem tako radostno, tako srčno molil, kakor morda še nikdar ne. Jaz se zdaj postim, in danes sem bil pri sv. obhajilu. Rad bi videl, da bi bilo vse moje življenje tako čisto in dobro kakor danes!

Del obzidja - Štanjel, februar 2007

 Ako imate knjižico Tomaža Kempčana »Hodi za Kristusom« (prevod Speranskega), pošljite prosim mi jo radi Boga! *Kneginja Repnina je vsled tega pisma prosila grofa Orlova, šefa žandarjev, naj dovoli Tarasu vsaj slikati, a ni dobila od njega niti odgovora. Leta 1848 se je napotila posebna ekspedicija preiskovat Aralsko morje. Ob njem so gradili tedaj vojaki ravno trdnjavo Kos – aralski; med njimi je bil tudi Ševčenko. Butakov, vodja ekspedicije izve o njem ter ga vzame s sabo kot slikarja.Ševčenko si je oddahnil. Kako ljubo mu je bilo, da se je mogel prosto gibati v prosti naravi in na prostem morju! Z veseljem je risal in slikal in pridobil si je spoštovanje in ljubezen vseh udov komisije, zlasti pa Butakova.

Po končani ekspediciji je šel Taras z Butakovim v Orenburg, kjer je v družbi prijateljev, zlasti Lazarevskega preživel več mesecev. Ta čas ni bival v kasarni, ampak pri Gernu, adjutantu poveljnika Obručeva. Ko je bilo končano delo opisa aralskega morja, pri katerem je ves čas sodeloval tudi Ševčenko, naprosi Butakov Obručeva, naj se zavzame za Ševčenka, da bi bil radi zaslug povišan v podčasnika. Toda iz Peterburga ni bilo usmiljenja, pač pa je dobil Obručev še hud ukor, ker je dovolil Tarasu slikati – Butakov je bil postavljen pod tajno policijsko nadzorstvo.

Ševčenko je izgubil na novo upanje na rešitev, in bridko je tožil svoje gorje prijateljem v pismih.

Solzan je gledal cele noči proti ukrajinski strani, želeč si:

»vsaj eno uro na Ukrajini!.....«

Ševčenko je izvedel ob novem letu 1850, da ga mislijo premestiti zopet ob aralsko morje, in to ga je zelo potrlo. Da bi smel vsaj slikati! V ta namen je pisal kneginji Repnini: ….. »Kakšno novo leto sem doživel! Ni res, da veselo? Danes pišem Žukovskemu in ga prosim, da mi izprosi vsaj dovoljenje slikati. Pišite mu tudi Vi, ako ga poznate, ali pa pišite Gogolju, da bi mi on pisal – ona dva sta si zelo dobra. Več Vas ne smem nadlegovati …. Strašna breznadejnost! – Tako strašna, da se more ž njo boriti samo krščanska filozofija.« nato prosi kneginje vnovo Kempčanove »Hodi za Kristusom», katere očividno ni dobil, ali pa se je izgubila na poti. »Edina moja tolažba v sedanjem času je – evangelij; tega berem vsak dan in vsako uro.« v drugem pismu prosi kneginjo, naj mu pošlje Gogoljeve »Mrtve duše«, katere je zelo visoko cenil.

 

Taras Ševčenko, Aretacija Pugačova

  Ševčenko je bil poštenjak vseskozi, in zato ni mogel trpeti nobene podlosti. Zgodilo se je, da je ženo nekega njegovega prijatelja zapeljeval neki praporščak. To je bilo znano vsemu mestu, le možu ne. Ševčenku ni vest dopuščala molčati o tem, in kljub pregovarjanju tovarišev, naj se ne meša v zadevo, ženo možu ovadi. Takoj drugi dan pa je dobil tudi poveljnik Obručev ovadbo, da Ševčenko piše pesmi in da slika. Obručevu je bila ta ovadba silno neprijetna, ker Ševčenko je slikal tudi zanj; a kakor se mu je smilil pesnik, je moral ž njim vendarle strogo ravnati – radi carskega urada.

Zato ukaže adjutantu Gernu preiskati Tarasovo stanovanje. Gern pa naznani to iz ljubezni do pesnika brzo Lazarevskemu, ki steče z nekim drugim prijateljem brzo k Tarasu. Po mizah je ležalo polno listov in slik, katere so v naglici od kraja uničili. Ko je bila uničena že večina pisem, pa se Ševčenko upre nadaljnjemu pokončevanju z besedami: »Bo že! Pustite vsaj nekaj za inkvizitorje, sicer bodo mislili, da me dobri ljudje še poznati nočejo!«

Radi te svojeglavosti in neprevidnosti Tarasove sta prišla v roke orožnikov dva albuma s slikami in pesnimi in krog 20 raznih pisem, kar je bilo vse vkup poslano v Peterburg. Zato je moral Ševčenko še pred koncem preiskave iz Orenburga v Orsko trdnjavo, od tam pa v Uralsk, in po končni preiskavi je došla carjeva »Vsevisojoča resoljucija«, po kateri je bil Ševčenko pregnan za Kaspiško morje v Sibirijo v Novopetrovsko trdnjavo pod najstrožje nadzorstvo.

          …………………………

V Novopetrovsk, ali kakor se dandanes imenuje, Aleksandrovsk je došel Ševčenko 17. novembra 1850 in je tam ostal do svoje osvoboditve leta 1857. Živel je v kasrni pod nadzorstvo posebne straže, moral težko delati pri trdnjavskih zgradbah in se vaditi kot vojak. Njegov stotnik Potapov je bil naravnost vražji človek, kije delal s pesnikom kakor s kakim pobalinom. Često je obrnil vse žepe in ga preiskal, nima li kakega svinčnika ali kosa papirja. Pri vsaki priliki ga je mučil in žalil, in ubogi Taras je ob vsakem takem brezobzirnem ravnanju obolel in bolehal dve leti.

Ob tedanjem svojem življenju je pisal Taras prijatelju Kozačkovskemu: »Živim v kasarnah; na vojaške vaje hodim vsak dan, hodim v karaul (na stražo) – z eno besedo vojak sem, in pa še vojak! Celo – strašilo za vrane! Brke imam velikanske, plešo pa kakor bučo (melono).«

Kaki dve leti kasneje je slednjič Taras dobil dovoljenje, pisati in slikati, toda le pod nadzorstvom posebnega časnika. Kmalu so ga vzljubili vsi do poveljnika Majevskega, čigar otroke je učil risanja. Dasi v pregnanstvu, se je vendar Ta zdaj mnogo predrugačil, bil je često nenavadno vesel, hodil s častniki na lov, pel pri gledaliških predstavah in manjkati ga ni smelo na zabavi, to pa je trajalo le dobrega pol leta.

Po smrti Majevskega se mu je zopet godilo hudo do dohoda novega poveljnika Irakija Uskova, ki je bil Ševčenku naklonjen že v Orenburgu.

 

Taras Ševčenko, Starec na pokopališču

Taras ni vnaprej stanoval v kasarni, ampak pri kakem časniku, po  leti pa na vrtu poveljnikovem, obedoval pa je vedno le pri poveljniku, čigar malo hčerko Nadjo je zelo ljubil in pestoval; ona ga je tako vzljubila, da je še celo v snu klicala »plešastega strička«.

Nekaterim časnikom pa nikakor ni ugajalo, da je bil poveljnik Ševčenku bolj naklonjen nego njim samim ter da mu ne zabranjuje pisati in slikati in zato so ovadili vso zadevo šefu grofu Perovskemu v Orenburg, ki pa – ni sprejel ovadbe. Kljub temu pa Perovski ni bil – vsaj na videz – naklonjen Tarasu, in zgodilo se je, da je vrgel nekdaj krasno stepno sliko njegovo, ki so mu jo prinesli pesnikovi prijatelji, kar na tla, ter jim zabičil, naj ga niti ne spominjajo na tega človeka.

V tem je umrl leta 1855 car Nikolaj I. in nastopil je vladarstvo Aleksander II. (1855 – 1881) imenovan »Osvoboditelj«, čigar kronanje pa ni prineslo pregnancem nikakih olajšav. A kneginja Barbara Repnina, ki je morala od leta 1850 na strog ukaz prekiniti dopisovanje s pesnikom, ni mirovala in po njeni iniciativi je jela grofica Iv. Tolstaja vstrajno delovati na osvobajanje Tarasa. Mnogo je sodeloval pri tem tudi verni prijatelj Lazarevskij, ki  je slednjič leta 1857 tudi naznanil ubogemu Ševčenku veselo vest, da bo kmalu oproščen iz Novopetrovskega.

Taras Ševčenko, Kmečko dvorišče, risba

Tarasovo veselje je bilo nedopovedno in krog Velike noči je odpisal prijatelju sledeče:«Kristus je vstal, ljubi moj brat! – Letošnja Velika noč mi je dobro došla! Tako svete radostne Velike noči nisem še doživel! Ko je prišla 7. aprila k nam pošta in prinesla tvojo drago pošiljatev in tvoje veselo pismo  od 17. januarja, sem malo da ne znorel prečitavši ga; a ko sem še zapalil cigaro (deset let nisem pušil cigare), in ko sem zapazil tvojo havano, mi je najboljši prijatelj moj, tako zadehtelo po svobodi, da sem zaplakal kot majhno dete …«

Lazarevskij mu je tudi sporočil željo grofice Tolstaja, naj pride na povratku naravnost v Peterburg.

Uradna vest o oproščanju pa ni došla še tako brzo, in Taras je zapisal v svojem dnevniku, da so mu bili ti dnevi (do 26  21. junija) daljši nego vseh prejšnjih 7 let. Niti spati ni mogel ta čas, a če je zaspal, je zrl v snu vedno le obraze svojih prijateljev.

Dne 28, junija je zapisal v svoj dnevnik, »da je zahvalil vsemogočnemu Človekoljubu, ki je delil duši in telesu njegovemu moč, da je mogel prehoditi to mračno in trpljenja polno pot, ne da bi bil ponižal v sebi človeško čast.« k temu je pripisal še besede: Tolažil in miril sem se s sveto molitvijo in pel:

 

»Nema v sviti hirš nikomu,

Jak siroti molodomu.«

 

(Nikomur ni hujše na svetu kakor mladi siroti).

 

XI. Ševčenko na svobodi

 

Uradna vest o osvobajanju Ševčenkovem je došla v roke poveljnika Uskova 21. junija, in 2. julija je Taras odpotoval ter došel čez 3 dni v Astrahan, ker so ga slovesno sprejeli nekateri Ukrajinci. Od tu se je vozil dalje po Volgi ter se ustavil slednjič v Nižnjem Novgorodu. Nadaljnjo potovanje v Peterburg mu je pa tu preprečila policija, češ da njegov odpusni list, izročen mu od

 

 

 

Uskova, ni zadosten ter da je pomiloščanje omejeno; tudi mu ni dovoljeno v Peterburg, dasi mu je Uskov v odpusnem listu dovolil. To je bil za Tarasa nov hud udarec in bridko je tožil svoje gorje prijateljem..

 

Taras Ševčenko, Smrt

 Mihajlu Ščepkinu, dramatičnemu umetniku v Moskvi je pisal mej drugim: »Zdaj sem v Nižnjem Novgorodu na svobodi, toda na taki svobodi, kakor pes na verigi.«

Da bi mu duh ne upadel, je Taras v tem mestu pridno delal, slikal in pesni zlagal; dobrodejno je v nanj tudi občevanje s prijatelji plemenitih src

Dovoljenje, da sme v Peterburg, je došlo pesniku šele 1. marca 1858, toda z dostavkom, da bo pod nadzorstvom policije. Na poti se je pomudil v Moskvi, kjer je obiskal svoje prijatelje; zelo laskavo so ga sprejeli tudi ruski književniki, a najljubši mu je bil poset »drage sestre Barbare Repnine, kateri je dolgoval toliko hvaležnosti! 29. marca 1858 je došel Taras v Peterburg, kjer so ga sprejeli navdušeno Ukrajinci in Velikorusi. Vsi so pač priznavali ne samo njegovega velikega genija ampak v prvi vrsti izredne zasluge, ki si jih je pridobil kot »apostelj svobode« kot zagovornik bednega, tlačenega ljudstva. Smelo se lahko trdi, da je v prvi vrsti Ševčenkova in Turgenjeva zasluga, da se je premenilo javno mnenje višjih krogov in tudi samega carja v prilog tlačanov, in vedno češče se je čulo, da car kmalu osvobodi urobljenega kmeta. A ne samo na višje vladne kroge, ampak tudi na pane, na vlasteline in izobraženstvo sploh je silno delovala Ševčenkova muza; zato so si šteli ti krogi v veliko čast,

ako jih je pesnik posetil, in obedi in zabave so se vrstile njemu na čast dan na dan.

Za prvo svojo dolžnost pa je smatral Ševčenko ob dohodu v Peterburg, d se pokloni veliki dobrotnici Nastaziji Tolsti, ki je največ pripomogla k njegovemu osvobajanju. Sprejela ga je z nenavadno častjo, in njen mož, grof Fedor Tolstoj, ki je bil podpredsednik akademije umetnosti, je dovolil Tarasu stanovati v sami akademiji, kjer je tiho, nemoteno slikal in književno deloval.V Peterburgu se je spoznal Taras s Turgenjevom, ki je ukrajinskega pesnika zelo cenil, ter sklenil naučiti se maloruščine; v ta namen mu je Taras priporočil branje divnih spisov Marka Vovčka tj. pisateljice Marije Markovičke, s katero je bil Turgenjev dobro znan.

 

 

Po vrnitvi iz prognanstva se je sklenil Ševčenko oženiti, toda vsak poskus mu je izpodletel. Iz Peterburga je pisal ženi prijatelja Maksimoviča, Mariji Vaziljevni, naj mu najde pripravno nevesto na Ukrajini. Kasneje ji je poslal tudi svojo sliko:

»Pošiljam Vam svojo sliko; samo bodite toli prijazni in ne kažite je dekletom; ker bi se prestrašila, - mislila bi, da sem hajdamaški batko (oče) in bi me nobena ne vzela. A med tem recite jedni, najlepši tiho, naj skrbi, da napravi robce*) (v znak zaroke) in naj v svojem vrtu ne sadi buč ----»

* Glej »Pojasnila«

 

 

Taras Ševčenko, Avtoportret,1860

XII. Ševčenko na Ukrajini

 

Dobro se je godil Ševčenku v Peterburgu med zvestimi prijatelji, a vendar mu je bilo težko živeti v tujem mestu, - srce ga je z vso silo vleklo na jug, gledat širne stepe in deroči Dniper, obiskat svoje drage, obiskat dragi mu dom in prijatelje. Pomladi leta 1859 je došel ves srečen v Kijev, od tam pa se je napotil najprej v Kirilivko, kjer so živeli njegovi bratje in sestre. Najbolj ga je vleklo srce k preljubi sestri Irini, ki je o tem sestanku takole pripovedovala: »Bila sem na vrtu, - pela sem. Ozrem se in vidim, da teče k meni moja hčerka: »Mama, mama! Neki Taras vas kliče: reci, reci materi, da je prišel Taras k njej!« - »Kakšen Taras?« Sama pa nisem niti prestopila z mesta.

Kar glej, pride on sam k meni. –»Zdravstvuj sestra!« reče …. a jaz že ne vem, kaj se je godilo z mano. In sela sva lepo pod hruško, on pa mi je položil glavo na kolena ter me prosil, naj mu pripovedujem o svojem grenkem življenju. In jaz mu vse dopovem, a on, pokojnik, posluša in reče nazadnje: »Ehe! Tako sestra, tako!« Naplakala sem se dovolj, predno sem mu dopovedala do konca, kako je umrl moj mož. (Irinin mož, slikar Bojko, je bil namreč velik, nesrečen pijanec). Tedaj ostane moj ljubi brat, se ozre na nebo, se prekriža in reče: »Slavo tebi, Gospod! Moli sestra! – tudi jaz sem prost in ti si prosta«…

Po povratku iz pregnanstva je bil Taras denarno na slabem, tako dani mogel dati revni Irini več kakor en rubelj. Želja njegova pa je bila, osvoboditi tlačanstva vse svojce, a ker tega ni mogel storiti in ker ga je srce preveč bolelo, gledati njihovo revščino in trpljenje, je kmalu zapustil rojstno vas.

Kar strah in groza

prelepega me je sela je;

črneje od črne zemlje

ljudje blodijo; posahnili

zeleni vrti so, pognile

so bele hiše, se zrušile,

in z bičjem ribniki se vkrili;

in selo, kakor bi zgorelo,

ljudje kot obnoreli

nemi na panščino gredo

in deco vedejo s sebo.

A jaz, zaplakavši, nazaj

odšel sem v novo v tuji kraj.

                                         (Koča)

 

Taras Ševčenko, Avtoportret,1860

Iz Kirilovke odide Taras v Korsun k svojemu svaku in soimeniku Jerneju Ševčenku in ostane pri njem par mesecev. V Korsunu mu je bilo zelo ljubo, vstajal je rano »da bi poslušal, kako ptički ščebetajo pozdravljajoč vshod sonca«, čez dan se je mudil s svojim albumom v tihem zatišju vrta, ponoči pa se je često sprehajal do jutra, trdeč, da »neštevilne zvezdice mu ne dovolijo v hišo«.

To bivanje na deželi, v božji prirodi, mu je porodilo srčno željo, kupiti si kos zemlje ter se za vedno naseliti na Ukrajini. S svakom Jernejem si je že izbral primeren prostor, toda posestnik ga ni hotel prodati, da bi tako postal sosed Ševčenka, »ki je svobodo pisal«, kakor so govorili kmetje o pesniku.

V tem času je Ševčenko mnogo hodil tudi med prosto ljudstvo, oblečen kmetiški. Vsi so ga zelo radi poslušali, ko jim je govoril o osvobojenju in jim deklamiral svoje ognjevite pesmi, spisane v mali knjižici, ki jo je nosil, kakor nekdaj za Uralom, navadno le v golenici škornja.

Kar se zgodi nekega dne, da ukaže okrajni policijski nadzornik Tabačnikov Tarasa aretirati. Dolžili so ga, da je spremenil svete reči in tajil Boga. Po končani preiskavi pa povabi Tabačnikov pesnika na obed; potem vzame iz miznice svoje pesmi ter jih jame čitati Tarasu; ker so se mu pa zdele ničvredne in neumne, zgrabi Taras ozlovoljen sešitek, ga potisne nazaj v predal, ga zaklene in vrže ključ skozi okno. To je Tabačnikova silno razdražilo. - Tabačnikov je nato zahteval od Tarasa, naj ga naslika »kakor je velik in brez pogreška«, kar pa je Taras odločno odklonil. Tabačnikov ukaže nato, docela razjaren, pesnika zapreti. Kmalu so ga prepeljali v Kijev, kjer je bil predstavljen generalnemu gubernatorju Vaziljčkovu, zelo vljudnemu možu, ki je Tarasu oprostil ter dodal: »Pojdite brž v Peterburg; tam so razumnejši ljudje in se ne brigajo za majhnosti, da bi si zaslug pridobil.«

 

XIII. Taras si želi živeti nad Dniprom

 

Čez kratko se je Taras vrnil v Peterburg, a je hrepenel bolj kakor prej, kupiti si kos zemlje nad Dniprom, se poročiti in tako mirno živeti. V ta namen je Taras neprestano pisaril svaku Jerneju in ga prosil, naj mu kupi primerno zemljišče in naj posreduje, da se oženi; žena bi morala biti žive narave, »da bi pod njo gorela zemlja tri sežnje naokrog« - in morala bi biti preprostega rodu. Zelo se mu je dopadala Jernejeva služabnica Harita. Jernej pa mu je odsvetoval na vse sile tako ženitev s preprosto, nepismeno žensko. Končno pa ni hotela tudi Harita sama vzeti Tarasa, ki je bridko tožil, da je »škoda«, da se je pokvarila Harita, ker mu je zaman iskati boljše žene do kraja sveta.« Taras ni obupal, in čez par mesecev je že sporočil Jerneju o novem znanju z neko Likerijo: »Moja bodoča žena se imenuje Likerija – tlačanka, sirota, tudi služabnica kakor Harita, le razumnejša od nje, - pismena in po moskovsko ne govori. –»  A vse nade so mu kmalu splavale po vodi. Taras je uvidel, da Likerija ni zanj in zato jo je pustil: .. »Likerija je, ravno taka kakor Harita – in te toliko neumnejša od Harite, ker je pismena. Kaj naj počnem na svetu? Jaz zblaznim na tujini in na samoti!« Taras je videl strte vse nade na tiho srečno rodbinsko življenje, in ni mu bilo dano, da  

 

Taras Ševčenko, Avtoportret s svečo,1860

v dveh gledala bi raz goro

na Dniper širni in prepade,

na zlata polja in livade,

in na visoke bi gomile

v dveh gledala ugibajoč,

kedaj so neki jih zgradili?

in koga vanje položili?

Potiha pela bi plačoč

žalostno dumo starodavno ---

-------------------------------

dokler bi noč se ne zgrnila,

dokler z večernico zvezdo

ne vzšel bi mesec nad goro

in polja megla ne zakrila.

To zrla bi, ter odmolila,

in govore potem čez plan

bi šla večerjat v tihi stan -----

                                  (Koča)

Ševčenko je prepustil slednjo misel na ženitev, tem pridneje pa je delal na akademiji, kjer je imel posebno sobo za slikanje in graviranje. V tem času, leta 1860 je začel pisati tudi šolske knjige za otroke. V prvi vrsti pa je hrepenel Taras po osvoboditvi svoje rodovine iz kriopactva, kar se mu je slednjič s pomočjo nekega društva posrečilo, in to ravno nekaj mesecev pred splošnim osvobojenjem kmetov iz krutega tlačanstva.

 

Taras Ševčenko, Rusalke, 1859

XIV.         Bolezen, smrt in pogreb Tarasov

 

Vedno iskrenejše je Ševčenko želel preseliti se na Ukrajino – v lasten dom. Slednjič je zvesti Jernej našel primerno zemljišče, ki je pesnika docela zadovoljilo. »Na visoki gori«, piše Jernej, »je gozdiček …..; po sredi tega gozdička poljana; spodaj je nekaj ribiških koč. Na tej gori je mnogo dreves divjakov, jablan in hrušk, - vrtič se lahko napravi. A ljubi, stari Dnipro se ti bo zdel, da ti je pod nogami. Studenčica je nedaleč, a rib dobiš rano svežih, ker jih bodo ribiči nosili za obrežja na goro.«

Taras je poslal potrebni denar v nakup, toda pogajanje se je silno vleklo, ker je bilo zemljišče mestno in so se nekateri suroveži ustavljali prodajizemljišča, »ki je ljudstvu svobodo pisal«, in še po smrti Tarasovi se je komaj posrečilo sorodnikom, kupiti prostor za njegovo gomilo!

Toli izkušani Taras je slednjič v novembru leta 1860 jel bolehati – čutil je bol v prsih. Ni železna sila duha niti močna telesnost ni mogla več kljubovati. Čudno pač, da mu niso toliko gorje in velike nadloge že davno izpodkopavale sicer res železnega zdravja! Vedno je pač upal boljših časov, in to upanje ga je zelo krepilo. Ko je pa slednjič uvidel, da so strte vse nade njegovega življenja – vse brez izjeme, in videl, da mora živeti »na tujini in na samoti«, je silno trpel na duhu in se udajal, na žal, preveč tudi pijači, ki je še bolj pospeševala njegovo smrt. Bil je vodeničen.

Začetkom leta 1861 je Taras zelo oslabel, in koncem januarja je pisal Jerneju: »Tako mi je hudo, da komaj držim pero v roki.« - Ko ga je nekaj dni pred smrtjo obiskal stari prijatelj Kostomorov, mu je Taras dejal, da je že popolnoma zdrav; pokazal mu je tudi zlato uro, ki jo je bil kupil tiste dni, ter rekel, da je to prva ura, ki jo ima, odkar živi.

25. februarja, na Tarasov god, ga je prišel obiskat prijatelj Lazarevskij, a ga je našel v velikih mukah. Ševčenko mu je dejal, da mu ne pusti dihati in da je vso noč presedel na postelji,. Še ta dan je izrazil željo, oditi pomladi na Ukrajino in dejal: »Ako bi bil doma, bi morda ozdravel!«

Kako rad bi bil pesnik še živel, kako rad izpel še vse one pesmi, ki so se skrivale v duši! Zato je večkrat rekel, da bi še ne hotel umreti.

 

Zdravniki mu niso mogli več pomagati. Zvečer je dobil še to – le brzojavko iz Poltave: »Batko! Poltavci pozdrvljao ljubega Kobzarja z imeni in prosijo:

Taras Ševčenko, Kvartopirec, Serija o izgubljenemu sinu

»Pevaj batko! orel sivi!«

                  (Do Osnovjanenka) 

 

Slišavši te besede, se Taras odzove: »Hvala nad tem pozdravom, a takoj vprašal: »Ali nisem zasnul? – Vzemite ogenj!« Tedaj je zaspal.

Ko je prišel ponoči Lazarevskij z drugim prijateljem spet k Tarasu, ga je našel sedečega na postelji. Na vprašanje, ga li vznemirja, mu odgovori Taras: »Res jetako; meni se hoče govoriti, a govoriti mi je teško.« Prijatelja sta se poslovil, pri Tarasu pa je ostal  le sluga – vojak. Skoraj vso noč je presedel bolnik na postelji opirajoč se na roki, prižgal svečo pa jo ugaševal. Ob petih zjutraj 26. februarja se je dal obleči, da bi šel v delavnico. Na zadnji stopnici pa naenkrat pade čez glavo – vojak se brzo skloni k njemu, toda Ševčenko je bil že – mrtev.

 

 

Nenadna novica o smrti Tarasovi je pretresla vso Ukrajino; ves zavedni narod in vse odkritosrčne prijatelje in znance, bodi tudi drugorodce, je potrla smrt velikega »apostola pravde in nauka«. Ves narod je žaloval za svojim »batkom« (očetom) in velikim dobrotnikom.

Pokopali so Ševčenka v Peterburgu na smolenskem pokopališču, kamor je za živa kaj rad zahajal.

Pri pogrebnih obredih je bilo vse polno slavnostnih govorcev v cerkvi in na pokopališču. Iz akademiške erkve so nesli rakev na pokopališče ukrajinski vseučiliščniki. Ob grobu je slednjič še govoril stari verni prijatelj, slavni zgodovinar in vseučiliščni profesor Mikola Kostomarov. Nenavadno navdušeno je začel govoriti, toda ni mogel dokončati govora – razjokal se je bridko, obmolknil in odšel.

Kakor pa je pel Prešeren pisatelju Andreju Smoletu:

 

Ena se tebi je želja izpolnila

v zemlji domači da truplo leži,

Tako so skrbeli Tarasovi prijatelji, Ukrajinci v Peterburgu, da so izpolnili poslednjo pesnikovo željo, ki jo je tako lepo izrazil v pesni »Zapovit« (Oporoka):

Taras Ševčenko,Kozakinja, 1856

Ko umrjem, pokopljite

mene na mogili,

sredi stepe neizmerne,

v Ukrajini mili,

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti kak deroče

mu bobni valovje.

Ko je Lazarevskihj slednjič dobil od vlade dovoljenje, prepeljati Tarasovo telo na Ukrajino, je prišlo 26. aprila 1861 vse polno peterburških Ukrajincev na grob. Ko so krsto odgrebli, ter jo položili v svičneno, je jel prijatelj Kuliš govoriti: »Kaj, ali odhajaš ti, batrko – Taras ma Ukrajino brez rdeče kitajke*) kozaške zasluge (odlikovanja)?

* Kitajka = svileni prt (glej »Pojasnila«)

V tem času si ti nižji od onih kozaških junakov, ki so bili pokriti z rdečo kitajko, ki so se ponašali s kozaškim odlikovanjem? ------- Razgrnite vendar, predragi, slavni rdeči svet čez črno, žalostno Tarasovo krsto! Naj se javi naš batko na Ukrajini kot pravi vitez – junak, ki je živel in umrl, boreč se za dobro, za slavo in svobodo našo …« In nato so krsto zakrili z rdečo kitajko – po kozaškem obilčaju.

Krsto je spremljala na štacijo nebrojna množica, po Ukrajini so se pa od postaje do postaje vrstili veličastni sprejemi, ki so dosegli svoj višek v Kijevu. Krsta se je imela prepeljati v cerkev Kristusovega rojstva, ležečo nad bregom pred Kijevom, oddaljeno 5 km. Tu izprežejo navdušeni kijevski vseučiliščniki konje in sami vlečejo voz do cerkve, kjer so se zopet vrstile tužne nagrobnice. Od tu so pripeljali truplo do Kuneva, od tam pa na »Černečo goro«, ki je svak Jernej kupil v sporazumu s pokojnikom, in se imenuje odslej »Tarasova gora«. V tem so študentje na gori izkopali grob, in ko so zagrebli pesnika, so napravili nad grobom visoko gomilo. Gomila je ob straneh obzidana, na vrhu pa s travo pokrita; voisoka je tri sežnje, in vrh nje se dviga krasen železen, belo pobarvan križ, tudi tri sežnje visok. Na gomilo vodijo stopnice. Na kamnu pod križem je na eni strani izklesana doprsna podoba pesnikova, na drugi pa je napis:

 

ŠEVČENKO.

Rodivsja, 25. ljutogo R.B. 1814

Počiv 26. ljutogo R.B. 1861

 

 

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1849

Leta 1892 je Jernej Ševčenko daroval Tarasovo goro mestu Kanevu ter položil še zraven 3000 rubljev v državno banko, in mesto se je zavezalo za vedno skrbeti za ohranjanje gomile z obrestmi tega denarja; zgradila se je blizu gomile tudi hiša stražnica, v kateri mora stanovati varuh gomile, ter sprejemati mnogoštevilne obiskovalce v posebni sobi, ki je določena kot Tarasova soba. V tej sobi se ob steni široke klopi, pregrnjene s preprogami, v kotih sta obešeni dve sveti podobi z lučicama, okrašenimi s cveticami in prevesami, ob steni je pa obešen veliki portret Ševčenkov, tudi okrašen s prevesami. Na mizi pogrnjeni s prtom, pa leži knjiga »Kobzar«.

Na Tarasovo goro, na to divno razgledišče čez Dniper in neskončne stepe, hodijo Ukrahjinci kakor na božjo pot, navduševat se za narodne ideale. In potniki, vozeč se po Dnipru mimo »Tarasove gore«, se prekrižavajo, molijo pa se začno razgovarjati o Tarasu. Ravno tako vedo zanj tudi tujci, Velikorusi. Nemci in celo Judje, in vsi se spominjajo pesnikovega imena s častjo.

Tako je Ševčenkov grob pomenjljiv spomenik ukrajinske poezije in maloruskega domoljublja. Ob njem si pojijo Malorusi dušo s spominom na žalne in vesele dogodke svoje zatirane domovine, ob njem si užigajo srce v ljubezni do tlačenega roda, ob njem se navdušuje mladina za narodno – prosvetno delo

 

 

XV. Ševčenkova dela

 

Taras Ševčenko je nenavadna prikazen na svetovnem literarnem polju. Med venčanimi geniji sveta mu težko dobimo vrstnika, ki bi mu bil v življenju in delih podoben. Pri drugih pesnikih nas ne zanima toliko njihovo življenje, ampak bolj sadovi duha, pri Ševčenku pa nam vzbuja skoraj enako zanimanje njegovo življenje in dela njegova. Njegove pesmi so zvesti spremljevalci skoraj slednjega pojava v pesnikovem sila burnem življenju, njegove pesmi so veren odsvit ne samo njegovega duševnega življenja, marveč tudi zunanjega.

Vrh tega se odlikuje Ševčenko pred drugimi pesniki v tem, da upodablja v sebi ves svoj po številu ogromni narod maloruski; on je glas naroda, glasnik vsega trpljenja, želenja in življenja narodovega - on je duša, po kateri govori in misli vsa Ukrajina, vsa Maloruska. Taras je tudi narodov pristni, naravni buditelj, učitelj, voditelj in prerok. Iz kratka: noben narod nima pesnika, ki bi bil tako tesno spojen s svojim narodom, kakor je divni Ševčenko z Ukrajino!

Ukrajinska duša je mehka, občutljiva, vneta za lepo in dobro. Ševčenko je bil tudi mož globokega čustva in svežega, bogatega, naravnega uma – mož, ki se je vse življenje boril le za pravico in resnico; on je smatral za dolžnost vsakega človeka, delati dobro in izpolnjevati Odrešenikovo zapoved o ljubezni do bližnjega.

 

Taras Ševčenko, Avtoportret, 1849

Objemite, dragi moji,

Najmanjšega brata«

                     (Poslanica)

»Dosti je, da preberemo njegovo avtobiografijo, pa se prepričamo o preprostosti in čistosti njegovega značaja. Odkritosrčnost, s katero nam pripoveduje celo svoje pregreške mladih dnij, ravnodušnost, javljajočo se v njegovih besedah, jasno dokazuje, da je bil on človek brez laži…

Nagibanje k dobremu in pravici, katero si je izbral za namen življenja, še bolj dviga njegovo dostojanstvo in more le blaživno delovati na mlade ume, do cela prevzete od krasote njegovih stvorov.

Ševčenkovo življenje, polno trpljenja, vzbuja v bravčevem srcu sočutje in sožalje s človekom, ki je bil vreden boljše usode. No, boj in trpljenje je pač delež vseh velikih mož, ki se posvečujejo velikim idejam. Ševčenko je podoben junakom stare tragedije, ki prodajajo in ginejo zlomljeni v borbi z zlom, medtem ko slavi zmagoslavje od njih branjena ideja. Tudi Ševčenko se je boril, in sicer za svobodo selskega naroda. On sam je z razbitim srcem, zlomljeno dušo padel v borbi in predčasno umrl, a ideja, kateri se je bil posvetil, je zmagovala, in tlačanstvo se je zatrlo brž po njegovi smrti.*)

Ševčenko je nedvojbeno izmed največjih slovanskih pesnikov. – v nekem oziru pa prekaša vse druge. Kakor že omenjeno, se ni noben drug slovanski pesnik tako poglobil v narodovo dušo kakor Ševčenko. Noben drug si ni v tako popolni

 

 

*) Čjem jest dlja nas Ševčenko? F:Š. Lvov, 1885, str.126 

 

meri prisvojil duha narodnih pesmi kot on, in noben drug ni umel tako spojiti lepote narodnih pesmi z umetnim pesnjenjem kot Ševčenko, ki zasluži v polni meri naziv narodnega pesnika.

Kostomarov piše, da je Ševčenkova pesen samo da je nova, - taka pesem, kakoršno bi mogel zdaj zapeti ves narod, in da je Taras tako rekoč izbral ves narod, da bi peval mesto njega. Slavni velikoruski kritik A. Papin povzdiguje Ševčenka nad vse slovanske pesnike.

Kot narodni pesnik je Ševčenko lahko umljiv tudi preprostemu narodu, ker je v besedi preprost in daje tudi višjim idejam lahko, prijetno in mamljivo obliko. Zato je bil vpliv njegovih pesmi naravnost velikanski . »Povzpel se je na višino, na kateri je bil luč Ukrajini, stvarnik nove pesniške šole in pesnik prve vrste, ki je imel velikanski vpliv na vso Rusijo. Ta ga dela velikega in ga stavi na isto stopinjo z možmi silne volje, kakoršnih ni bilo in jih ni mnogo na svetu.*)

 

Taras Ševčenko, Cigan, 1851

Pri vsem tem nam je pa pomniti, da se je Ševčenko povzpel tako visoko za lastno močjo, da je skoraj do cela samouk in da je živel večinoma v skrajno žalostnih razmerah. Prvih 24 let, torej v cvetu življenja, ni bil niti sam svoj, celih 10 let je vzdihoval kakor preprost vojak v azijskih stepah v pregnanstvu, kjer mu je bilo večinoma zabranjeno pisati; na svobodi je preživel le 12 let, a še od teh je bil zadnja 4 leta, tj.

*) Čjem jest dlja nas Ševćenko? F:Š. Lvov, 1885

po vrnitvi iz pregnanstva duševno potrt, telesno oslabljen.

Kljub temu pa je Ševčenko mnogo napisal in sicer v ukrajinskem in velikoruskem jeziku; v velikoruščini je pisal največ povesti.

Ševčenkove pesmi so večinoma lirične vsebine in tudi cela vrsta epičnih njegovih stvorov je tako prepletena in okrašena z liričnimi izlivi in refleksijami, da čutimo v njih ne toliko pripovedovanje, ampak le boj, pesnikovo nežno srce! In največji, najobsežnejši pesnikov umotvor, Hajdamaki,*) je deloma epičen, deloma pa liričen in dramatičen.***Vodivne misli v Ševčenkovih pesmih se dado lepo nabrati v krasno celoto.

Krščanstvo bi moralo biti v podlago vsega zasebnega in družbenega življenja. Svet je pa Kristusove nauke potvoril – le navidezno živi po njih, v dejanjih ne. Sebičnim namenom višjih in njihovi samovolji mora se vkloniti in služiti vse, kar nima moči in oblasti v rokah tj. delavsko ljudstvo. Mogočneži, oblastniki in bogatini smatrajo ubogo maso za sredstvo svojih nečistih namenov: kakor je določena po mnenju svetnih mogotcev delavska masa v to, da gradi njim srečo in pozemeljski raj. Mogotec je le zato na svetu, da uživa, da uživa v najvišji meri in pa zato, da ukazje, da tepe in

* »Hajdamaki« izidejo v prevodu v II. delu

 

uveljavlja svojo samovoljo – brez usmiljenja, brez pravičnosti na levo in desno. Ljudstvo je govedo – mogotec uničuje srečo mase kakor se mu ljubi, uničuje rodbinsko srečo, tepta nasproti ljudstvu nekaznivo najsvetejše naravne zakone. In kakor se godi posameznemu človeku in rodbini, tako se uničuje tudi ves narod.

Da tem laže dosega svoj namen, da si zavaruje svoje laži – pravice, skrbi svetni mogotec zato, da ostane izkoriščeni narod, neprosvetljen, neveden. Da, svetni mogotci še sveto vero, cerkev kujejo v svoje verige, da se ne more prosto givati, da ne more povzdigniti svojega glasu za pravico in resnico!

 

Taras Ševčenko, Kozaki ob ognju, 1848/49

Kakšen bi moral biti nasprotno svet?

Raj bi moral biti na svetu med ljudmi v lepem božjem stvarstvu! Svobodna, v vsej lepoti kipeča narava vzpodbuja človeka, da teži po pravem, dobrem in lepem. Neprisiljena sloga v naravi nas vabi h družabni slogi, ki nam jo zapoveduje Bog sam. Ljubezen, bratstvo vladaj med ljudmi in med narodi, in na zemlji zavlada velika sreča,velika idila.

Kako lepe so pač Ševčenkove idile in posamezna idilska mesta! V nje izliva vso svojo blago dušo, v njih se zrcali vse njegovo srčno želenje, po vzornem svetu in življenju. Ljubezen je kraljica vsega družbenega življenja, ona vstvarja posameznika in družbi tihi raj. Sveta je rodbinska zveza – nedotakljiva – rajsko je življenje ljubečih se oseb sredi nedolžnih otrok – sredi proste, lepe, življenje dihajoče narave, pod – Vsevišnjim!

In po ljubezni želi pesnik neprestano, po svobodi in po ljubezni, po tihi rodbinski sreči hrepeni z vso silo. Po nji hrepeni mladenič, črnooko dekle; po nji, po sreči, po ljubezni, pravi, čisti ljubezni hrepeni in žele s pesnikom vred vsa nepokvarjena srca. Gorje pa onim, ki zlorabljajo ljubezen, ki jo ponižujejo in v blato teptajo! Božja kazen jih dohiti že na tem svetu! - Gorje tudi sinu in hčeri, ki starše v potrebi zapusti!

 

Pesnik sam ne najde sreče, ne najde ljubezni, in ko se okoplje v razkošju najprisrčnejših idil, ga vidimo, kako tuguje ob gomilah, med bujnimi vetrovi, na široki stepi, ob Dnipru, ga čujemo , kako išče tolažbe, govoreč s svojimi otroci  - s svojimi pesmimi.

 

Sreča drugih klasje bere

in po polji hodi,

moja pa nekje za morjem

trdosrčna blodi.

Epične pesmi Ševčenkove so deloma romantične, deloma osnovane po prostonarodnih pripovedkah in narodnem rodbinskem življenju, druge pa so narodno zgodovinske in politične smeri.

Posebno je vzljubil Ševčenko stare kozaške čase, čase »slave in svobode Ukrajine«. Želeč svobodo in slavo Ukrajine nazaj, divno opisuje davno preteklost, v katero tako rad zaziblje svojega duha. Vsi, ki so se borili in lili kri za svobodo domovine, zlasti Zaporožci, uživajo njegovo največje simpatije. To vidimo v Gamaliji, Ivanu Pidkovu

 

 

v Vjatniku, v Hajdamakih in drugod. Kakor so bili zaporožci, pač

Ne bylo i ne bude takih ljudej!

 

 

 

Taras Ševčenko, Cerkva sv. Petra in Pavla, 1845

akvarel

Nasprotno pa je javljal Ševčenko vse sovraštvo do carizma, in to zlasti v »Sonu« in »Kavkazu«. Nekateri ukrajinski kritiki očitajo Ševčenku, da ni imel jasnih pojmov o državi, ker drugače bi ne bil mogel tako silovito napadati vsega, kar je v zvezi s carizmom, drugi pa, in sicer odličnejši, opravičujejo Ševčenkove politične pesmi s tem, da se je postavil Ševčenko, kakor v vseh drugih pesnih, tako tudi v teh na splošno ljudsko obzorje in stališče.

Ševčenko je obsojal zlati v pesmi »Kavkaz« slednje omejevanje svobode drugih narodov. V podjarmljenju Kavkaza vidi Ševčenko le željo carjev po izkoriščanju dežele in nič drugega. Ti nazori so pa bili gotovo le preprostega naroda nazori, ki je, sam do skrajnosti izkoriščen in tlačen, videl le temne strani slednjega državnega podjetja in analožno smatral vse za čin samovolje in izkoriščanja.

Epično pesem »Neofiti« je spisal Ševčenko tudi iz političnih motivov. Kakor so nekdaj prvi kristijani trpeli pod rimskimi cesarji, ravno tako propada ukrajinski narod pod samovoljo carjev. Snovi političnim pesmim je zajemal Ševčenko celo iz sv. pisma, zlasti iz psalmov.

Ševčenko je spisal tudi dramo »Nazar Stodolja«, ki tehnično sicer ni dovršen, a ima krepko, umetniško risane značaje, vredne velikega pesnika.

                                     ***

 

Končno še par besedi o pesnikovem verskem naziranju. Nekateri kritiki so mu očitali, da je teoretični racionalist. Znameniti kritik Dragomanov piše o tem: »Vsi oni protikrščanski in celo brezbožni izrazi in (poetične) slike… so samo ali vzkliki razvnetega človeka, ki ni našel od Boga  obljubljene pravde na zemlji,  ali pa so prostodušno smešenje ali smeli poleti pesnika*)

Često nahajamo v pesmih vzklik – »da ni Boga« - a še v isti pesmi moli pesnik k Bogu trdeč. – »da je živa pravda pri Gospodu Bogu«. – Mržnja proti Cerkvi in duhovnom je po mojem mnenju zopet le v zvezi s sovraštvom do carizma; ruski car pa je itak vrhovni poglavar ruske cerkve! Zato pa kliče pesnik: Molite Boga svetega, --- sicer se pa ne klanjajte nikomur, - vse je laž: carji, popi!«

Mi vemo iz pesnikovega življenja, da je bil sicer dober kristijan, da je izpolnjeval tudi krščanske dolžnosti, ter da je ljubil z vsem mehkim srcem Boga, priznavajoč in visoko ceneč vzvišenost in blagodejnost vere. Bizantizma cerkvenega pa Ševčenko ni mogel trpeti kakor tudi carizma ne.

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v modri obleki,  1845/46

akvarel

 

Tako cerkev, ki izrablja narod v državne namene, naziva poet »cerkev – rakev«. O taki cerkvi im on tole mnenje:

»Cerkev - rakev – mo ga, da bi jo kdo uredil!

Cerkev – rakev razpade ---- a izpod nje – vstane

 

 

Par takih mest, nahajajočih se se v prevedenih pesmih, sem prevedel evhemistično – preveč izzivavne spotekljive izraze sem ublažil.

                                                        Prevajavec

Ukrajino – in razvije temo robstva – svit pravde zasveti – in molila na svobodi – bo neprostih deca«.

Ševčenko pa je napadel v nekaterih pesmih tudi latinsko pesem in celo rusinsko unijo. Ni, da bi na tem mestu na dolgo in široko govorili o razmerju Ukrajincev do Rima, le par oporih zadostuj, ki pojasnjujejo pesnikovo stališče. Poljsko vlado oziroma poljske pane, in to so bili latinskega obreda, je rusko ljudstvo itak sovražilo radi krute panščine in podložništva-robstva; zato so bili Ukrajinci zelo nezaupni proti Poljakom tudi v verskih zadevah. Ukrajinci so večkrat pokazali dejanski, da so za zvezo z Rimom, tj. za unijo na podlagi ruskega obreda, toda neprevidni prozelitizem Poljakov, pridobiti Ukrajince potom Unije za latinski obred, je uniji in njenemu razcvitu in razširjenju često škodoval. Ukrajinci so se vedno krčevito oklepali svojega ruskega obreda, Rim jim je ta prava tudi vedno priznaval in celo prepovedal prestop v latinski obred, toda Poljaki se često niso ozirali na to. Vsled tega so mnogi smatrali unijo za prehod na latinski obred in ji nasprotovali. Dejanski se je res več unijatov, prestopivši v latinski obred, potem popoljačilo. Poljska si je odtujevala Ukrajince tudi s poniževavnim nastopanjem proti razkolnikom, kakor vemo iz poglavja o »panščini« v zgodovinskem pogledu. Poljska je netila razpor, dasi morda nehote, med samimi Ukrajinci, razkolniki in uniati, ker je sploh razkolnike prezirala in ni ravnala ž njimi pravično. Ševčenko sam je bil razkolnik, vendar pa ni bil toliko proti rimski Cerkvi radi vere ampak bolj iz navedenih razlogov. To se da spoznati tudi iz dejstva, da je program »Ciril-Metodovega tovaristva« zahteval svobodo veroizpovedovanj, a zahteval tudi, da bodi eden slovanski jezik v javnem bogosluženju vseh vzhodnih cerkva (obredov).

 

 

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v lila obleki,  1845

akvarel

 

Končno mi je še omeniti glede krivic katoliški cerkvi, da Ševčenko ni bil o nji zadostno poučen, da je imel o nji predsodke, katerih je vsa razkolna Rusija polna, ter da je rabil v svoje namene pristranske vire. Ako izvzamemo nadalje še par poizkusov verske poezije, ki so se mu pa kot take docela ponesrečile, ker le malo vplivajo na celoto, se nam javlja iz Tarasovih pesmi pravi orjak, pesnik silnega duha, železne volje, vzvišenih idej, pesnik silno občutnega, nežnega, blagega srca, a obenem grom-besede, neukraoten, besen borivec za pravico in resnico – sjajen, kremen značaj, velik pesnik, veliki kot človek, odličen, vzvišen kot vzoren domoljub, vzoren Slovan.»Poetični njegovi stvori so veren izraz življenja matere-Ukrajine, katera stoji v trnjevem vencu zaplakana med svojimi slovanskimi sestrami. Jedina tolažba-olajšava v njeni nesreči ji je dobra slava, ki se glasi po Kobzarjevi pesmi po vsem svetu!« *)

 

 

*) Dr. Omeljan Ogomovski, »Istorija literaturi ruskoj«, str 577

Ševčenkove pesmi so prevedene popolnoma ali deloma v sledeče jezike: v velikoruski, poljski, češki, hrvaški (A. Harambašič), srbski, bolgarski, nemški, francoski in angleški.Da, v veliko čast in slavo je Taras bratom Ukrajincem, - a ne samo njim, ampak vsem Slovanom sploh! In kakor smatra pravi Ukrajinec Ševčenka za narodovega učitelja, voditelja, preroka, tako naj bi prošinile in vnele vzvišene Tarasove ideje slednje slovansko srce!

 

Taras Ševčenko,Portret neznanega dekleta v sivi obleki,  1845/46

akvarel

 

K O B Z A R

 

1.

 

Україно, Україно

Ненько моя, ненько!

Як згадаю, тебе кpaю,

Завяне серденько!

 

 

Ukrajina, Ukrajina!

Mamka, moja mamka!

Ko se tebe, kraj, spominjam

Srce mi uvene!

 

           Taras Ševčenko

 

Duma *)

 

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

Kaj da veter vas ni porazvel

po stepi kot cvete?

Zakaj vas ni gorje končalo

Kakor svoje dete!

Saj vas na svet je gorje v posmeh porodilo,

Zalivale solze - - - niso vas vtopile?

Ne odnesle v morje, ne izmile v polji?

Ne bi vpraševal svet, kaj da me boli,

Ne bi vpraševal, zakaj preklinjam usodo,

Zakaj bedujem v svetu? … ! Delo ga mrzi!«

 

 

2.

 

Ne bi rekli v posmeh …

Nežni cveti moji!

Čemu sem vas ljubil, čemu negoval?

Li zaplače eno srce na vsem sveti,

kot plakal z vami sem jaz?

Morda sem dognal …

 

Morda kake deve srce

in oko zajoče

se nad dumami le – temi,

meni več se noče …

Iz črnih oči le solzo –

in  sreča vzigra mi!

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je za vami! …

 

Za oči, obrvi črne

srce mi je bilo,

vnemalo se in smejalo,

sladko govorilo,

govorilo, kot je znalo;

za noči temanje,

za višnjevi vrt zeleni,

za devojk priznanje - - -

in za stepe in gomile,

ki so v Ukrajini,

srce bilo je – ni hotelo

peti na tujini; *)

ni hotelo v snegu, v lesu

kozaške čete

 

 

 

 

 

Dume moje, dume moje!

Hudo mi je z vami!

Čemu na papir ste došle

s tužnimi solzami?

 

Kaj da veter vas ni porazvel

po stepi kot cvete?

Zakaj vas ni gorje končalo

Kakor svoje dete!

 

3.

 

z bunčuki in bulavami

zbirali v posvete …

naj le duša se kozaška

po Ukrajini sprehaja!

tam široko je, veselo,

od kraja do kraja, -

kot svoboda, že minula,

Dniper široki, morje,

stepa, pragi nam grmeči, in

gomile – gore *) tam rodila se je, žila

kozaška svoboda;

tam je s šlahto in s Tatarji

 

polje zasevala,

dokler ni zmrznilo - - -

Legla je spočit - - - v tem času

vzrastla je gomila, a nad njo zdaj orli črni

letajo stražarji, in o nji ljudem zdaj dobrim

pevajo kobzarji, pevajo vse kot je bilo,

slepi siromaki, -

njim je dano - - - a jaz - - - a jaz

umem le jokati,

le solze za Ukrajino,

peti – ni mi dano - - - a za hudo … to pustimo!

komu je neznano! …

Njemu pa, ki bedno ljudstvo

zre s posmehovanjem –

pekel njemu na tem svetu,

v drugem …

z žalovanjem

sreče, ki itak je nimam,

nikdar ne dožijem.

Zli dni naj živijo tri dni - *)

 

4.

 

jaz jih vse poskrijem,

ljuto zmijo varno skrijem

v srce globokeje,

da bi vragi ga ne zrli,

kak gorje se smeje - - -

Naj ta dumka *) kakor vrani

 leti krog in kraka,

srce pa kot drobni slavček

 

naj ščebeče, plaka

tihoma …. ljudje ne vzrejo,

v smeh se ne spustijo …

Solz nikar mi ne otrite,

naj se le točijo, tuje polje naj kropijo

dan na dan in v noči,

dokler pop mi ne zasuje

s tujim peskom oči ...

Pač tako je … kaj početi!

tožba ne pomaže.

Kdor siroto zaviduje,

tega kazni, Bože!

 

Dume moje, dume moje,

nežni moji cveti!

sem gojil vas, negoval vas, -

kam mi vas je deti?

V Ukrajino odletite!

v našo Ukrajino,

tja pod plote kot sirote,

a jaz -  tu preminem.

Tam dobote srce verno,

besedo laskavo,

tam dobote verno pravdo,

in morda – še slavo …

 

Sprejmi ljubko, moja mati!

Ukrajina moja!

mojo deco nerazumno *)

kakor bitja svoja!

 

 

Z bunčuki in bulavami

zbirali v posvete …

naj le duša se kozaška

po Ukrajini sprehaja!

 

 

V Ukrajino odletite!

v našo Ukrajino,

tja pod plote kot sirote,

a jaz -  tu preminem.

 

5.

II.

 

N. Markeviču

 

Bandurist, *) ti črni orel,

srečen si na sveti:

imaš krila, moč, da moreš

v širni svet zleteti!

Zdaj letiš na Ukrajino,

tebe počastijo;

poletel bi jaz za tabo,

a kdo mene sprejme?

jaz in tu sem tuj, zapuščen,

in na Ukrajini

sem sirota, moj golobček,

kakor na tujini.

Kaj mi srce biješ tužno?

Jaz sem tam osamljen - - -

Čisto sam?in Ukrajina?

in široke stepe?!

Tam zaveje bujni veter,

kakor brat me sprejme;

in prostost je v širnem polji,

tam morje sineva

valovi ter hvali Boga,

morno bol razveva;

tam gomile ž bujnim vetrom

v stepi govorijo: s pripovedovanjem žalni

si spomin budijo:

»Bilo nekdaj je, minilo,

se ne bo vrnilo!«

 

Poletel bi in poslušal,

bi zaplakal z njimi …

pa, oh! Sreča se veselila

v tuji je tujini

6.

III. Kozačkovskemu

 

Že davno, ko sem hodil v šolo,

učitelju se djaku *)

bil lep nekoč ukral petico.

(Bil dete sem do mala golo,

tako ubogo); pa si polo

papirja kupim, naredim

si malo knjižico, in s križci

in jezerci ter s cvetkami

na krog si liste okrasim.

Pa si napišem »skovoroda« *)

in »Trije carji so dari«,

ter se v visoki travi skrijem,

da bi me kdo ne čul in vzrl,

in pojem si ter solze lijem - - -

 

In zopet me na stare dni

zadene z verzi se skrivati,

krasiti knjižice in peti

in v travi skritemu plakati!

Težko plakati! Pa zakaj

me Bog tako kazni sedaj?

Po šolah se se mučil, rastel

 

po šolah in siveti jel,

in v šoli norca zagrebo me;

a vse zaradi te petice, ki so jo djaku bil ukral,

me Bog je menda kaznoval - - -

Le poslušaj, moj golobček, 

moj orel – kozaček,

kako ginem v nesvobodi

in bedujem v sveti!

Slušaj brate pa pouči

deco v mladem leti,

uči jo, naj se ne uči

mlada stihovati!

 

Le poslušaj, moj golobček, 

moj orel – kozaček,

kako ginem v nesvobodi

in bedujem v sveti!

7.

 

Če pa kdo bi se prenaglil,

naj pa skrivši, brate,

in le sam zase v kotiču

pesni ter se joče

tihoma, da Bog ne čul bi,

ti ne vzrl mogoče,

da ne bilo bi mu treba

kdaj se pokoriti, in kot meni v nesvobodi

se zato solziti! …

 

In kradoma hodim za prevalom

kot tat v nedeljo v polje rado,

po lesu lazim na Uralom

na širno polje kot v svobodo.

 

In boleče in pobito

srce zatrepeče

kakor ribica nad vodo;

 

tiho se smejoče

odleti kot golobica,

čez poljane blodi - -

jaz pa kakor bi oživel

v polju na svobodi.

In na goro spet visoko,

z nje se krog oziram,

in se spomnim Ukrajine –

in solze otiram.

Tam so stepe, tu so stepe,

toda tu ne lepe: ruse,

ruse, skor rudeče;

tam so pa vabeče,

so zelene, prepletene

z njivami in stogi,

visokimi mogilami,

temačnimi logi - - -

8.

 

a tod le zel in prod, vrbje,

in dasi kje na smeh mogila,

o davnih dneh bi govorila, -

kot bi ne žili tod ljudje.

Od vedno skrival pa do zdaj,

ljudem se je ta pusti kraj,

a mi ga vendar našli smo;

trdnjave tu so se zgradile,

zato se bodo i gomile,

in mnogo drugega kedaj! ….

 

O moja tuga, moja Ukrajina!

Se rešim kdaj iz te pustnine?

li mari (Bog vari!)

tu i preminem - - -

in počrneje polje rudeče?!

 

- »Hajdi v kasarno! Hajdi v ječo!«

Kot bi zakričal bi kdo nad mano, -

in vzdramim se. Pa grem čez plano,

za goro kradem se spet nad Uralom,

kot tat za nasipi in za prevalom,

Tako le, brate, posvečujem

nedeljo v tem kraju tujem!

A ponedeljek? Ko ob noči

se potemni v smrdeči koči,

vsedo se dume, razbijo

na stokrat srce in nadeje

in česa reči ne umejem,

in vse na svetu preženo,

na noč tišče: kot leta hipi,

kot veki gluho se vale,

in često borno mi ležišče

krvave solze porose.

Preštevam dneve, štejem leta:

koga sem, kje in kdaj ljubil?

komu kaj dobrega storil?

Nikogar v sveti, nikomur v sveti,

kot bi po lesu bil blodil.

10.

 

IV.

 

Oporoka *)

 

Ko umrjem, pokopljite

mene na gomili,

sredi stepe neizmerne v Ukrajini mili:

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti, kak deroče

mu bobni valovje!

 

Ko ponese z Ukrajine

daleč v sinje morje

kri sovražno … v istem hipu

polje in pogorje –

vse ostavim, ter se dvignem

do Boga v nebesa,

zahvalit Ga …

………………………………..

 

Pokopljite me, vstanite

in vezi razbijte,

in s hudobno vražjo krvjo

prostost okropite!

 

 

Mene pa v družini novi,

prosti in veliki ne zabite se spomniti

z nezlimtihim slovom!

 

5.

 

Dume moje, dume moje!

ve moje jedine!

ne ostavite vsaj ve me

sredi te tujine!

Priletite, modrokrile

golobice lepe, izza Dnipra širokega

se prehajat v stepe

s temi bednimi Kirgizi!

Oni so že vbogi,*)

že so goli,

a v svobodi še častijo Boga.

Priletite, moje ljube!

S tihimi besedami

vas pozdravim kakor deco,

in zaplačem z vami …

 

 

 

 

 

Ko umrjem, pokopljite

mene na gomili,

sredi stepe neizmerne v Ukrajini mili:

da bo vzreti širno polje,

Dniper in skalovje,

da bo čuti, kak deroče

mu bobni valovje!

 

 

Pokopljite me, vstanite

in vezi razbijte,

in s hudobno vražjo krvjo

prostost okropite!

 

 

Dume moje, dume moje!

ve moje jedine!

ne ostavite vsaj ve me

sredi te tujine!

 

9.

 

A volja je bila in sila!

A silo snedli zli so dni,*)

v gostijah volja se opila,

na stepo vboga zablodila,

udala se pijanosti.

Ne pomože, mili Bože!

Star pregovor slove:

»Na tem svetu bo kesanje,

rešitve ne bode!«

in molim, naj bi se zdanilo –

kot svobode želim si dne.

Obmolkne čriček, dan znane - *)

pa prosim, naj bi se zmračilo!

V zasmeh na vežbanje ženo

bedaka starega srditi,

da znal svobodo bi ceniti,

in znal, da norca vsi bijo  - - -

 

Minevajo mladostna leta,

minula sreča, nada vzeta

v pregnanstvu v novo se budi,

na novo z dvomi me obeta

in srce s tugo mi poji:

A morda srečo le dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

In morda v tvoji tihi hiši

pogovor moj se spet zasliši,

s teboj, ti druže moj? … Bojim,

bojim sam sebe se prašati:

Če kdaj to srečo doživim?

gledal bom na Ukrajino

Li morda že z neba

gledal bom na tebe? …

A tu in tam se mi dogaja,

da i slozi mi nedostaja,

da smrti prosil bi Boga –

toda Ukrajina ta,

Dniper kruto-bregoviti

in ti druže-brate,

ne pustite mi Boga

smrti poprositi!

 

 

 

A morda srečo le dočakam,

a morda še gorje preplakam,

napijem v Dnipru se vode,

oko te, druže, spet zazre?

 

6.

 

Ne za ljudi, ne radi slave

lepo vezene in kodrave

te tužne stihe zlagam si, -

le zase, bratje vi moji!

Lajša se mi v nesvobodi,

kedar zlagam stihe;

 

kakor da je iz dalj Dnipra

slova mi letijo,

steljejo se po papirju,

plačejo, smejijo

kakor deca, in mi dušo

mojo sivo, vbogo

radostijo. Ljubo mi je,

ljubo mi je ž njimi,

kot bogatemu očetu z otroci malimi.

In vzradoščen in vesel sem,

in Gospoda prosim,

da ne bi končal v dalekem

kraju mojih detet:

o naj odleti do doma

deca lahkokrila,

in naj pravi, kak težko je

na tem svetu žila! …

In družina srečna, tiha

jo pozdravi vroče,

in se sivo, staro glavo 

ji pokima oče; mati pa: »Da bi ne bila

deca se rodila!« *)

A devojka si poreče,

»Jaz sem jo vzljubila!«

 

7.

 

Li nesvoboda, li nesreča

ali leta so leteča

razbila dušo? Li nikoli

ž njo živel nisem še? V kaluži

z ljudmi živeč nekdaj okužil

in dušo čisto sem. Ljudje pa

(ljudje zvijačno), se smejoči,

jo zovejo še mladoletno,

in še nedolžno in še sveto

in kak še neki? Vragi vi!

in ljuti, ljuti! Vi ukrali

v kalužo zlobno zakopali

almaz *) moj čisti ste, dragi!

nekdanjo mojo sveto dušo!

Pa se smejte, nekristjani!

Li nisem, zlobni, se med vami,

tako ozlobil, da sedaj

ne vemni, sem li čist bil kdaj?

Ker vi iz svetega neba ste

med sebe vzeli me, pisati

pogubne stihe me učili,

težak mi kamen položili

po sredi pota, in razbili

ob njem bogaboječi,

ste moje malo in ubogo

srce, pravično nekdaj.

Zdaj hodim jaz brez prave poti,

brez trde ceste …. Toda vi,

se čudite, da se spotikam,

na vas, pogubo, kletev kličem,

in plačem težko, in kot vi,

ubogi duši se umičem,

pregrešni duši se svoji.

 

 

Zdaj hodim jaz brez prave poti,

brez trde ceste …. Toda vi,

se čudite, da se spotikam,

 

 8.

 

Za soncem oblaček hiti

rdeča krila razgrinjaje,

in soncu nežno spat veli

v sineče morje, pokrivaje

z rožnobojnim ga ovojem,

kakor mati dete.

Očem ljubo je; a le hip,

za hip samo se zdi,

da ti srce odpočije,

z Bogom spregovori.

A megli zavidna brzo

plan morja zakrije

in oblaček rožnobojni,

a za sabo temo

siva megla porazlije,

ter s temoto nemo

žalno dušo ti ovije,

in ne veš, kam iti.

In ga čakaš, tega svita,

kakor deca mater …

 

9.

 

Ognji gorijo, godba svira,

zavija in plačoč zamira!

In kakor almazi *) dragi

mladostne sijejo oči,

nadeja in mladost igri

v očeh veselih. Ljubo njim,

očem negrešnim in mladim!

In vse ryzgraja, se smeji,

veselo raja. Meni le,

kot bi zaklet bil, zro oči,

in kradoma mi vro solze.

Zakalj li? Kot bi bila škoda,

da brez koristi, kot nezgoda

minula moja je mladost …

 

Očem ljubo je; a le hip,

za hip samo se zdi,

da ti srce odpočije,

10.

 

Še vedno snivam: pod goro,

med vrbami, tam nad vodo,

je bela kočica: sedi,

kot je posedal prejšnje dni,

pred kočo sivi ded in zre

na kodrolaščka malega

vnučka-ljubečega zalega,

In vedno snivam še: vesela

iz koče mati je dospela,

poljubi deda, dete pa

poljubi trikrat radostna,

v naročje vzame ga, grli

in nese spat; a ded sedi

in se nasmiha in potiha

vprašuje: »Kje li je gorje?

skrbi in jad, sovragi, kje?«

in starec se prekriža verno

in tiho moli »Oče naš«.

Skoz vrbe sonce zre večerno,

in tiho gasne … Pade mrak,

Zasnulo vse je. Starček sam

odšel je tudi spavat v hram.

 

11.

 

Zgodi se, da starček kedaj

ni sam ne ve, zakaj se smeje,

in kakor bi se pomladil,

zapoje tudi, kot umeje.

In kakor angelj iz neba

nadeja jasno mu žari,

in zvezdica, mladost njega,

nad njim veselo plapola.

Kaj neki s starčkom se godi?

Zakaj je radosten? Zato,

ker glejte, starček se namenil

kaj dobrega komu storiti.

Kaj neki in kako? Ej dobro

je njemu žiti, čegar duša

je dobro vajena ljubiti:

Večkrat prijetno mu postane,

večkrat kot zimzelen vscveti.

Tako i včasih v temni jarek

poseje sonca svetli žarek,

i v temni jami se zgodi,

da travica zazeleni.

 

Večkrat prijetno mu postane,

večkrat kot zimzelen vscveti.

Tako i včasih v temni jarek

poseje sonca svetli žarek,

i v temni jami se zgodi,

da travica zazeleni.

 

12. Do sestre

 

(Kneginji Barbari Repnini)

 

Ne premišljaj mojih pesmi,

sestra moja mila,

pusti jih! Tako so tužne,

žalne kot mogila!

Kaj bi slušala, kak sova

s križa se odmeva,

ko v sadovniku veselo

drobni slavček peva?

 

Meni s tabo, draga sestra,

skupaj ni hodtiti!

Moje sonce je za meglo,

tvoje v polnem sviti.

 

Naj cveto ti tvoji cveti

v vek na tvoji poti,

naj se tvoje cvetne vesne

veter, mraz ne loti!

 

Bodi sreča, ki iz mala

mene ni ljubila,

če bi zvesta in prijazna,

sestra moja mila!

 

13.

 

San  (Marku Vovčku)

 

Na panščini pšenico žela,

vtrudila se je, ni spočit

odšla si h kopi, odhitela

Ivana sina je dojit:

povito dete je kričalo

za snopom v senčici hladni.

Razvila ga je, podojila,

Grlila ga, in kakor san

nad njim sloneč je zadremala.

In sniva se ji: sin Ivan –

postave lepe in bogat,

ne sam na svetu, a ženat,

prostost uživa, ker i sam

že ni več panski, a svoboden,

in veselo lastno polje

hodita v dveh pšenico žet,

a deca nosi tja obed …

In nasmehnila se je reva …

Vzbudila se – ničesar ni!

V Ivana zrla, ga pobrala,

nato lepo povila ga,

in da dožela bi do kraja,

že kopo je nažet odšla –

 

 

»Kje li je gorje?

skrbi in jad, sovragi, kje?«

in starec se prekriža verno

in tiho moli »Oče naš«.

 

Veter bujni, veter bujni!

a ti z morjem govoriš,

vzbudi ga, zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje:

 

ono ve, kje moj je mili,

ker ga je nosilo;

in pove ti sinje morje!

kam ga odložilo.

 

14.

 

Večer 

 

 (Lazarevskemu)

 

Sadovnik višnjev poleg koče,

hrošči nad višnjami brenče,

orači s plugi se vrste,

dekleta pevajo idoče,

večerjo matere hlade.

Družina sede poleg koče,

večerna zvezda zablesti,

večerjo krog podaje hči,

a mati jo učiti hoče,

pa slavček ji ne dopusti.

H počitku mati zdaj ob koči

otroke male položi,

odšla si h kopi, odhitela

Ivana sina je dojit:

povito dete je kričalo

  

še sama poleg njih zaspi.

Vse tiho. Le dekleta v noči

in slavček še utihnil ni …

 

15.

 

Čemu so obrvi črne in oči so črne?

Čemu leta mi mladostna,

dekliška, radostna?

Moja leta, leta mlada

marno mi bežijo,

oko plače, črne obrvi

od vetra bledijo.

Srce vene, v svetu hira

kakor ptička v ječi.

Čemu meni je lepota,

ko je nimam v sreči?

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

Ni ga, da bi me poprašal,

kaj oko mi joče,

nimam komu razodeti,

česa srce hoče,

kaj da srce kot golobka

noč in dan tuguje;

nihče njega ne popraša,

ga ne zna, ne čuje.

 

Tuje ljudstvo ne vprašuje, -

 a čemu vprašati?

Naj sirotica le plače,

ter naj leta trati!

Plakajte oči in srce,

dokler ne zamrete,

še glasnejše, še trdnejše

da bi vetri čuli,

da odnesli glas bi, silni,

tja čez sinje morje

počrnelemu slepivcu

v ljuto morno gorje!

 

Čemu so obrvi črne in oči so črne?

Čemu leta mi mladostna,

dekliška, radostna?

Moja leta, leta mlada

marno mi bežijo,

 

oko plače, črne obrvi

od vetra bledijo.

Srce vene, v svetu hira

kakor ptička v ječi.

 

Čemu meni je lepota,

ko je nimam v sreči?

Težko meni je, siroti,

na tem svetu žiti:

 

domačini – so kot tujci,

nimam s kom govoriti.

 

 16.

 

Veter bujni, veter bujni!

a ti z morjem govoriš,

vzbudi ga, zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje:

ono ve, kje moj je mili,

ker ga je nosilo;

in pove ti sinje morje!

kam ga odložilo.

Če je ljubčka utopilo,

razbij sinje morje

milega iskat odidem

utopim svoje gorje.

Ko ga najdem, ga objamem,

na srcu omedlejem.

Tedaj, val, me nesi z milim,

koder veter veje.

 

Če je mili onstran morja,

znano ti je vetrič:

kod on hodi, kaj on dela,

ker ti ž njim se meniš.

Ako plače, i jaz plačem;

ako ne pa pojem;

če je umrl črnobrovi,

tudi jaz umrjem.

 

Tedaj nesi mojo dušo

tja, kjer moj je mili;

kot rdečo me kalino *)

 postavi na mogili!

Lažje bo na tujem polji

sirota ležala:

ker nad njim bo njega mila,

kot cvetica stala.

 

In kot cvetka in kalina

bom nad njim cvetela,

da ljudje ne bi teptali,

tuje sonce peklo.

Na večer bom žalovala,

zjutraj pa jokala;

sonce vzide, vtrnem solze,

nihče ne bo videl.

 

Veter bujni, veter bujni!

ti z morjem govoriš,

vzbudi ga zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje! …

  

17.

 

»Nočem poročiti se,

nočem se ženiti,

nočem jaz v zapečku tesnem

dece si gojiti.

Nočem, nočem, ljuba mati,

za plugom hoditi

oksamitovih županov *)

po polju nositi.

Pojdem pa in se odružim

s svojim vernim drugom,

s slavnim otcem zaporoškim,

in z Velikim Lugom *)

Na Hortici pri materi

dobro mi bo žiti,

v oksamita mi hoditi,

med in vino piti!«

 

Odšel kozak nerazumni,

slave iskat je,

ostala je kot sirota

postarana mati.

Oj pomnila je v nedeljo,

ko je jela jesti:

»Ni ga mojega Ivana,

in o njem ni vesti!«

 

Ne čez dve, čez tri leta,

ne čez štiri leta

vrne se naš Zaporožec

kot bolnik iz sveta,

ves raztrgan in zakrpan

v hišo kot pokveka.

To je tebi Zaporožje

in nesrečna mati!

Ni ga, da bi ga pozdravil,

ni mu s kom tožiti;

treba bilo sa za mlada

treba bi ženiti.

Zdaj so prešla ona mlada

in vesela leta,

nima s kom ohlajenega

srca več ogreti,

in ga ni, ki bi ga srečal,

peč bi mu zakuril,

in ga ni, da bi mu vode

čašico ponudil!

 

 

In kot cvetka in kalina

bom nad njim cvetela,

da ljudje ne bi teptali,

tuje sonce peklo.

Na večer bom žalovala,

zjutraj pa jokala;

sonce vzide, vtrnem solze,

nihče ne bo videl.

 

Veter bujni, veter bujni!

ti z morjem govoriš,

vzbudi ga zaigraj ž njim,

vprašaj sinje morje! …

 

18.

 

Zimzelen pri brodu v vrtu

več se ne pomlaja;

kaj, da deklica po vodo

k brodu ne prihaja?

 

Na vrtiču zraven plota

posahniti hoče

hmelj zeleni, - ne prihaja

deklica iz koče.

Na vrtiču zraven broda

vrba je klonila;

črnobrova je vzdihnila,

težko je vzdihnila.

Plače, toži, kot ujeta

ribica bori se …

a nad njo, mladenko zorno,

hudobnež smeji se.

 

19.

 

Oj ne pije piva, meda,

ne pije vode,

pridružilo se čumaka *)

v stepi je gorje.

 

Obolela mu glavica

obolel život,

čumak je padel na vozu,

je padel na pot.

 

Iz Odese slavne kugo

odnest s sabo;

pustili so tovariša,

gorje mu hudo!

 

Njega voli tam pri vozu

potrti stoje;

a iz stepe širne vrani

do njega lete.

 

Oj ne kljuvajte mi vrani

čumaškega trupa:

nakljuvavši se, končate

poleg mene skupa.

 

Oj letite moji vrani,

moji sivokrivli,

do očeta, da za mano

službo bi služili. *)

in za mojo grešno dušo

psalter bi čitali *)

mladi devi pa recite

da bi me čakala!«

 

 

Oj, umrl mi stari oče

in stara je mati,

in ga ni, da prav bi mogel

meni svetovati.

 

20.

 

Oj, umrl mi stari oče

in stara je mati,

in ga ni, da prav bi mogel

meni svetovati.

 

Kaj mi je na sveti

siroti začeti:

Li na tuje iti,

li doma tožiti?

 

Oj odidem v gaj zeleni,

ruto zasadim:

če vzkali mi moja ruta,

dom si izvolim.

 

Pride mili v mojo hišo,

v dom gospodovat;

ako ne, tedaj odidem

sreče si iskat.

 

 

Ona rutica vskalila

v gaju je zelenem;

a devojka sirotica

v težki službi vene!

 

21.

 

Poteptala stezico

sem čez jar, *) tja čez goro srčece,

na bazar. *)

 

prodajala kozakom

žemljice,

izkupila srčece,

petice.

 

Dva beliča, dva beliča

zapila,

za kopejko dudarja *)

najela.

 

Zaigraj mi, dudar ti

na dudo,

da pozabim, da pozabim

svojo tugo!

 

Taka – le devojka sem,

taka sem!

Snubi mene, srčece, -

pridem ven!

 

Oj odidem v gaj zeleni,

ruto zasadim:

če vzkali mi moja ruta,

dom si izvolim.

 

22. 

 

bogata sem,

tudi lepa sem,

a ga nimam ljubega,

prenesrečna sem!

 

Težko, težko v svetu žiti,

pa nikogar ne ljubiti,

oksamitove župane

samki mi nositi!

 

Zaljubila bi se,

omožila bi se

s črnobrivo siroto,

a ne dovole!

 

Oče, mati ne spe

na straži stoje

v vrtu sami se sprehajat

meni ne puste!

 

A če puste, le ž njim,

le s pregrdim starim,

z neljubim mojim bogatim,

z mojim sovragom zlim!

 

 

23.

 

Teče voda v sinje morje,

ven pa ne izteče,

išče kozak svoje sreče,

toda ni je sreče.

Šel je kozak v daljnje kraje,

igra sinje morje,

igra srce mu kozaško,

a dumka govori:

 

»Kam li greš, si li pomislil?

Komu si zapustil

staro mater in očeta

in devojko mlado?

Na tujini teh ljudi ni,

težko tam je žiti!

in ne bo ti skom jokati,

ni skom govoriti!«

 

sedi kozak onstran morja, -

igra sinje morje.

Misli: sreča me doteče, -

srečalo me morje.

A žerjavi lete dalje

k domu v trumi črni.

Plače kozak, ker vse ceste

so zarasli trni.

 

»Kam li greš, si li pomislil?

Komu si zapustil

staro mater in očeta

in devojko mlado?

Na tujini teh ljudi ni,

težko tam je žiti!

in ne bo ti skom jokati,

ni skom govoriti!«

 

24.

 

Trije poti

 

Oj trije široki poti

skupaj so trčili

z Ukrajine se na tuje

bratje razkropili;

 

zapustili staro mater, -

ta zapuslil ženo,

drugi sestro, a najmlajši

devo zaročeno.

 

Stara mati je vsadila

tri jesene v polji,

mlada žena zasadila

visoko topolo,

tri javore je vsadila

sestrica v dolino,

a devojka zaročena

rdečo je kalino.

 

Jeseni niso se prijeli,

topol je vsahnila,

javorji so posahnili,

zvenela kalina:

bratje niso se vrnili,

stara mati joče,

žena joče z otročiči,

v kotu mrzle koče;

sestra joče, po tujini

tužna bratov išče,

devo pa neso umrlo

na pokopališče …

 

Bratje niso se vrnili,

v svetu so ostali,

in trije široki poti

trnje so pognali.

 

25. Perebendja *)

 

Perebendja, stari, slepi, 

kdo ne zna kobzarja?

On po vsej deželi hodi

pa na kobzo vdarja.

Godca vsi ljudje poznajo,

mu dele darove:

žalost morno jim razganja, -

svoje pa ne more.

Tam pod plotom sivi revež

danuje, nočuje, -

nima v svetu lastne koče,

sreča zla raduje

nad postarano se glavo, -

a on ne zdihuje!

Sede mirno in zapoje:

»Oj ne šumi luže!«

Ko dopoje, se domisli,

da je sam sirota,

in globoko, tužno vzdihne

sedeč poleg plota.

 

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

Zdaj o »Čalem« pesem poje,

O »Grlici« poje,

a na pašniki z dekleti

»Gricja« in »Vesnjanko«,

a z mladeniči v gostilni

 

Perebendja, stari, slepi,

kdo ne zna kobzarja?

On po vsej deželi hodi

pa na kobzo vdarja.

 

»Srbina«, »Krčmarko«,

a z ženatimi na gostih

(kjer je tašča kruta),

o topoli, zli usodi,

a potem »U gaju«.

Na bazarju o «Lazarju«,

in, da boste znali,

težko – žalostno zapoje,

kak so Sič razdjali.

 

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

Zdaj zapoje, se nasmeje,

zdaj pa solze toči!

 

Veter veje in zavija

krog po polji raja, -

na gomili kobzar sedi i

n na kobzo vdarja.

Stepa krog njega kot morje

široko sineva;

za gomilo je gomila,

a tam – on sameva.

Sive brke in čuprino *)

veter mu razveva;

pa postaja in posluša

kak kobzar prepeva,

kak srce se smeje, oči rose slepe …

posluša, zaveje …

Starec se je skril

v stepi na gomili, da bi ga ne vzrli,

da veter po polju bi slova razpršil,

da bi ljudje ne čuli, ker to je božje slovo,

in srce po volji z Bogom govori,

in srce ščebeče Gospodovo slavo,

a dumka kraj sveta na oblaku hiti.

Kakor orel sivokrili leta in se širi,

da višnjevo s krili prebija nebo;

na soncu spočine ter ga povprašuje,

kje ono nočuje, kak vstaja ono?

Prisluškuje morju, kaj neki govori;

vprašuje črno goro: zakaj le molči?

In v novo spe na nebo, ker gorje je na zemlji,

ker na nji, široki, še kotiča ni

onemu, ki vse zna, njemu, ki vse čuje;

kaj morje govori, kje sonce nočuje,

nikdo mu na svetu prostora ne da!

On sam je med njimi, kot sonce visoko,

ki svet ga pozna, ker ga nosi zemlja.

A če bi le čuli, da on na gomili

sam samcat prepeva, z morjem govori,

iz božjega slova bi se norčevali,

ga mora nazvati, od sebe pregnati:

»Naj hodi po morji!« bi rekli mu vsi.

 

Dobro, moj kobzar preljubi,

dobro svet ti sodiš,

da prepevat – se zgovarjat

na gomili hodiš!

Oj je hodi, moj golobček,

dokler ne zasnuje

tvoje srce, in prepevaj,

da te ljud ne čuje!

 

A da te ne zapustijo,

zabavaj jih brate!

»Skači vraže, kot pan ukaže:

na tem on bogat je. *)

 

Tak je torej Perebendja,

stari in otožni!

zdaj zapoje tužno pesem

pa o svatih kroži.

 

Jeseni niso se prijeli,

topol je vsahnila,

javorji so posahnili,

zvenela kalina:

bratje niso se vrnili,

stara mati joče,

žena joče z otročiči,

v kotu mrzle koče;

sestra joče, po tujini

tužna bratov išče,

devo pa neso umrlo

na pokopališče …

 

Bratje niso se vrnili,

v svetu so ostali,

in trije široki poti

trnje so pognali.

 

26.

 

Kalina

 

»Zakaj hodiš na gomilo?«

je skrbna mati govorila:

»Zakaj li plačeš tja idoč,

zakaj grliš mi pozno v noč,

golobka moja, sivokrila?«

»Tak, mama, tak!«

Še je hodila

čakala mati je plačoč.

 

Otrov – trava na gomili

v noči cvet poraja:

a devojka zaročena

kalino zasaja,

in s solzami jo zaliva,

pa Gospoda prosi:

»Pošlji Bože, dežja v noči

in pa drobne rose,

 

da se mi kalina prime

ter požene veje:

morda z onega sveta mi

mili sem dospeje.

Gnezdece mu lično spletem,

skupaj v nočni tmini

bova tukaj ščebetala

v gnezdu na kalini

plakala in ščebetala

tiho se menila,

a zarana vkup se bova

v oni svet vrnila.«

 

se kalina je prijela,

veje zgranila

in tri leta na gomilo

deva je hodila.

 

Že v četrto otrov – trava

cvete v nočni tmini,

a devojka bridko plače

govoreč kalini:

»Oj široka, oj visoka

kalina moja!

ne z vodo pred sončnim vshodom

ti zalivana!

široke solzne reke

te močile so.

Preziravno le družice

na družico zro, 

 

preziravno na kalino

rdečo mojo zro:

glavo mi povij sočutno

z roso jo izmij!

in s širokimi me soncu

vejami zakrij!

Najdejo me – in s posmehom

mene zagrebo,

tebi pa košate veje

deca obero.

 

V prvem svitu je na skali

ptica ščebetal,

pod kalino pa je deva 

spala – ni več vstala;

utrudila se je mlada,

na veke spočita.

 

Izza gomil je sonce vstalo,

radosni vstali so ljudje;

a mati celo noč ni spala,

z večerjo hčere je čakala,

čakaje lila je solze.

 

Že v četrto otrov – trava

cvete v nočni tmini,

a devojka bridko plače

govoreč kalini:

»Oj široka, oj visoka

kalina moja!

ne z vodo pred sončnim vshodom

ti zalivana!

široke solzne reke

te močile so.

Preziravno le družice

na družico zro, 

 

27.

 

Topola *)

 

Po dobravi vetrer vije,

čez poljano hruje,

kraj poti topolo vitko

k zemlji pripoguje.

Stas visoki – list široki –

čemu zeleneje?

V krogu polje,

kakor morje

široko sineje.

Čumak ide, tja pogleda,

glavo k zemlji skloni;

pastir rano gre s piščalko,

sede na gomilo,

krog ozre se – srce mre mu:

v daljo ni rastline!

Ona sama, kot sirota

na tujini, gine!

 

Kdo vzgojil je tanko, vitko,

da v stepi propade?

Potrpite, vse povem vam,

čujte deve mlade!

Deva je črnobrova

kozaka vzljubila,

ga vzljubila, ga vzljubila – ni branila:

šel je in – preminil.

Ko bi znala, da pusti jo,

ne bi ga ljubila;

Ko bi znala, da premine,

ne bi ga pustila;

ko bi znala, ne hodila

pozno bi na vodo,

ne bi stala do polnoči

z milim tam pod vrbo,

ko bi znala! …

I to zlo je, -

že v naprej to znati,

kaj na svetu nas zadene …

Devojke, ne znajte!

po usodi se vprašajte!

Srce ve pač samo,

koga ljubi. Naj ne vene,

da bo zakopano!

Ker ne dolgo, črnobrove,

in ve, črnooke,

belo lišce vam bo rdelo,

ne dolgo, devojke!

Do poludne, pa uvene,

obrvi zblede vam …

Ljubite se, ljubite se,

kakor srce ve vam.

 

Zaščebeče slavček drobni

v logu na kalini,

mlad kozak vesel pripoje

doli po dolini.

Poje si dokler iz hiše

mu ne pride mila;

a tedaj jo brž popraša:

»Te je mati bila?«

Postojita, govorita,

drobni slavček poje;

slušata se poslovita –

ona dobre volje.

Nihče tega ni uzrl,

nihče je ne vpraša:

»Kje si bila, kaj storila?«

To ve ona sama.

Ž njim se ona je ljubila,

a srce medlelo:

slutilo je zlo, izreči

pa ga ni umelo.

Ni izreklo, in samotna

noč in dan tuguje,

kot golobka brez goloba

a nikdo ne čuje.

 

Kdo vzgojil je tanko, vitko,

da v stepi propade?

Potrpite, vse povem vam,

čujte deve mlade!

Deva je črnobrova

kozaka vzljubila,

ga vzljubila, ga vzljubila – ni branila:

šel je in – preminil.

Ko bi znala, da pusti jo,

ne bi ga ljubila;

Ko bi znala, da premine,

ne bi ga pustila;

ko bi znala, ne hodila

pozno bi na vodo,

ne bi stala do polnoči

z milim tam pod vrbo,

ko bi znala! …

Drobni slavček več nad vodo

v logu ne ščebeče,

ne prepeva črnoobrva

pod vrbo stoječa.

Ne prepeva; kot sirota,

v svetu tem beduje.

Oče, mati sta brez ljubčka

kakor ljudstvo tuje.

In brez ljubčka sonce sveti –

se kot vrag posmiha;

vse brez ljubčka je gomila …

in srce usiha!

Mine leto, mine drugo,

a še ni kozaka:

ona sahne kot cvetica, -

nihče je ne praša.

»Kaj da veneš, hčerka moja?«

mati ni prašala,

in bogatemu jo starcu

 skrivši jo oddala.

»Idi hčerka!« pravi mati,

»kaj boš samovala!

On je bogat, sam je v hiši,

boš gospodovala!«

Nočem tam gospodovati,

jaz ne pojdem, mama!

z robci, *) ki sem jih dobila,

pusti mene v jamo!

Zapojo naj popi, ter

naj zaplako družice;

lažje v krsti bo ležati,

kot ga zreti v lice!«

 

Ni slušala stara mati,

delala, kar znala;

vse je zrla črnoobrva

sahla je, molčala.

Šla je v noči k vražarici,

da bi ji vražila:

bo li dolgo na tem svetu

še brez ljubčka žila?

»Botra ljuba, golobica,

mati srce moje,

dej povedi mi resnico,

kje zdaj ljubček moj je,

li živ, li zdrav, me li ljubi,

me li več ne pomni?

reci, kje je, in za njim svet

preletim ogromni!

Ljuba botra dej, povej mi,

ako veš, ker mati

moja hoče me za ženo

možu starcu dati.

 

 

 

 

Ni slušala stara mati,

delala, kar znala;

vse je zrla črnoobrva

sahla je, molčala.

 

Oj, nikar srca učiti,

njega kdaj vzljubiti!

Utopila bi se – dušo

mi je žal gubiti!

Če ni živ črnoobrvi,

stori, srce moje,

da domov se več ne vrnem …

težko mi, hudo je!

Starec čaka s strejšini …

dej povej mi srečo!«

»Dobro, hčerka! Odpočij si!

Stori, kar porečem!

Sama kdaj se samovala,

in bridkost skusila;

prešlo je, ljudem pomoči

sem se naučila.

Za usodo tvojo, hčerka,

sem predlanskim znala,

in predlanskim že ti zeli

v to sem poiskala.«

 

Šla je starka in posodo

vzela je s police.

»To na, vzemi tega čuda!

Pojdi do krnice!

Predno petelin zapoje,

z vodo tam umij se,

in popij te zeli malo

tuga izgubi se.

 

Popij – beži kot mogoče,

če bi kaj kričalo.

ne ozri se, dokler prideš,

kjer si se ločila.

Odpočij si: a ko bode

mesec sredi neba,

pij še enkrat; če ne pride, -

v tretje piti treba.

V prvo pila – spet boš taka,

kot si bila lani;

v drugo pila – sredi stepe

konj z nogo udari.

Ako še živi tvoj mili,

brzo k tebi dojde.

A pri tretjem pitju draga!

ne prašaj, kaj bode!

Pa še, čuješ ne križaj se,

ker bi šlo pod zlo ti.

Zdaj pa pojdi in po lanski

se oglej lepoti.«

 

Šla je starka in posodo

vzela je s police.

»To na, vzemi tega čuda!

Pojdi do krnice!

Predno petelin zapoje,

z vodo tam umij se,

in popij te zeli malo

tuga izgubi se.

 

Vzela zel, se poklonila:

»Hvala botra draga!«

Šla je ven: »Bi šla, ne bi šla?

ne ve več, - ni do praga!«

Šla, umila se, napila,

skoraj omedlela;

v drugo v tretje, - kot zaspana

v stepo je zapela:

 

»Plavaj, plavaj, moj labodič,

tja po sinjem morju!

Rasi, rasi mi, topola,

više, više gori!

Zrasti vitka in visoko

gori do oblaka:

prašaj Boga; li dočakam

ljubčka, ne dočakam?

Rasti, rasti in pogledi

tja za sinje morje:

onstran je moja sreča,

tostran jeli gorje.

Tam kje mili, črnoobrvi

se po polji šeta,

jaz pa plačem,

leta tratim,

in ga pričakujem.

Reci njemu, srce moje,

da se ljud ne smeje!

reci njemu, da umrjem

ako ne dospeje!

Sama hoče mene mati

v zemljo pokopati …

A kedo ji bo glavico

hotel negovati?

kdo postreže jo, popraša,

v starosti ji pomože?

Mama moja, sreča moja!

Bože, mili Bože!

Ozri se, topola moja!

če ga ni, vzhiteti

hočem rano, da me nihče

ne bo mogel zreti.

Rasti srce – topolica,

više, više gori!

Plavaj, plavaj mi, labudič,

tja po sinjem morju!

Tako pesem črnoobrva

v stepo je zapela.

Zel je čudo izvršila –

topol je postala.

Ni domov se več vrnila,

ljubega še čaka;

tanka, vitka in visoka –

Gori do oblaka.

Po dobravi veter vije,

čez poljano hruje,

kraj poti topolo vitko

k zemlji pripoguje.

 

»Plavaj, plavaj, moj labodič,

tja po sinjem morju!

Rasi, rasi mi, topola,

više, više gori!

Zrasti vitka in visoko

gori do oblaka:

prašaj Boga; li dočakam

ljubčka, ne dočakam?

Rasti, rasti in pogledi

tja za sinje morje:

onstran je moja sreča,

tostran jeli gorje.

 

28.

 

 Začarana

 

Grmi in vzdih Dniper široki,

srditi veter krog buči,

vpogiba vrbe v tla visoke,

valove v gore valovi.

In bledi mesec je na svodi

izza megla pogledoval,

kot čoln na morju sinji vodi

se dvigal in pogrezoval.

Petelin v tretje ni še peval,

nihče nikjer glasu ni dal,

le v gaju sov je klic odmeval

in jasen kdaj je zaječal.

V tem času tam pod goro

blizu tega gaja

 Ne, rusalka tam ne hodi:

le devojka blodi,

kot začarana ne zna ni,

koj jo todi vodi.

nekaj nad vodo črni se,

 nekaj tam beli se.

Morda matere rusalka *)

hoče poiskati

morda pa kozaka čaka,

v smrt če šegetati.

Ne, rusalka tam ne hodi:

le devojka blodi,

kot začarana ne zna ni,

koj jo todi vodi.

Čarnica je naredila,

da bi manj tarnala,

da hodeč bi o polnoči

spala in čakala.

v polju mladega kozaka,

ki je v svet odrinil.

Obetal je, dase vrne,

morda je preminil!

Niso se oči kozaške

s kitajko *) pokrile,

ličec belih niso solze

device umile.

Orel mu oči izpil je,

daleč v tujem polji,

telo belo volk je snedel, -

taka mu usoda!

 

Grmi in vzdih Dniper široki,

srditi veter krog buči,

vpogiba vrbe v tla visoke,

valove v gore valovi.

 

Zaman noč na noč devojka

njega pričakuje …

črnoobrvi se ne vrne

in je ne pozdravi,

ne razplete dolge kite,

robca ne zaveže

ne na postelj –

v trdo krsto kot sirota leže!

 

To je usoda … O, Bože moj mili!

Zakaj li kaznuješ mladenko tako?

Zato, ker tak verno on vzljubila

oči je kozaške? … Odpusti ji to!

Koga li naj ljubi? Ni otca, ni majke:

sama kot ptičica je v daljnji zemlji.

Pošlji Ti ji srečo – ona je mladenka –

ker ljudstvo se tuje nji le smeji. –

je kriva golobka, da goloba ljubi?

Je kriv li golob, da ga sokol je ubil?

Tuguje, grli, v belem svetu beduje,

in leti in išče, misli – je zablodil.

Presrečna golobka: visoko vzletuje,

do Boga zleti – milega prosit.

Koga pa sirota – koga poprašuje?

In kdo ji pove, kje mili nočje,

in kdo li to ve: li v temačnem gaju,

na bistrem Dunaju li konja poji?

Li, morda, se z drugo, se z drugo že ljubi,

nje, črnoobrve zabiti želi? –

Oj, ko bi dobila si orlova krila,

za sinjem pač morjem kje našla bi ga:

ljubila bi živega, ljubo zadušila,

k neživemu v njamo pa temno bi šla!

Ljubeče srce e ne mara deliti,

ono noče tako, kakor Bog nam nudi:

ono noče žiti in noče tožiti.

»Tuguj!« pravi dumka, *) – z žalostjo polni.

O, Bože moj mili!to je Tvoja volja.

Taka nje je sreča, taka nje usoda!

 

To je usoda … O, Bože moj mili!

Zakaj li kaznuješ mladenko tako?

 

Ona le hodi, iz ust ni slova, -

široki Dniper ne šumori;

razbivši veter črne oblake,

kraj morja legel je spočit,

a z neba mesec mirno sije,

na gaj in vodo žarke lije.

Krog kot v ušesu vse moči …

Kar, čuj – iz Dnipra preveslati

otroci majhni se smeje.

»Pojdimo gret se!«zakričali.

»Že vzšlo je sonce!« (Vse so nage

in dolgokite, pač deklice.)

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

»Ste li vse tukaj? kliče mati:

Pojmo večerje si iskat.

Poplešimo, poigrajmo

in pesmice si spevajmo:

»Uh!uh!

slamnati duh, duh!

Mati me je porodila

nekrščeno izlođila.

Naš meseček!

naš golobček!

pridi, pridi k nam večerjat

pri nas kozak je v srpičju,

v srpičju, v trsičju,

srebrn prstan on ima:

mlad je in črnoobrven; -

včeraj našle smo ga v gaju.

Sveti dolgo v čistem polji,

da poplešemo po volji!

Dokler črnice priletijo,

petelini se oglasijo,

sveti nam! … Tam nekaj hodi,

tam pod dobom nekaj blodi!

Uh! Uh!

Slamnati duh, duh!

Mati me je porodila,

nekrščeno izložila.!

 

široki Dniper ne šumori;

razbivši veter črne oblake,

 

Smejale so se nekrščene …

oživel se gaj; šum in vik,

hrume kot orla. Kot zbesnele,

lete do doba … neha krik …

Pomiri se nekrščene,

tja zrejo – blesti se,

nekaj pleza gor po deblu

do samega vrha.

O to ona je devojka,

ki je sama blodila,

tako – le čarovnica

ji je naredila!

Vrh drevesa na vršiču

obstoji … v srce jo kolje!

pa odleze doli.

Okrog doba so rusalke

je molče čakale;

zgrabile so jo, nesrečno

ter jo šegetale.

 

Dolgo, dolgo se lepoti

njeni so čudile …

V tretje peli petelini –

v vodo so skočile.

Zaščebetal vran je črni,

na goro leteči;

zakukala kukavica

na dobu sedeča,

zaščebetal drobni slavček, -

mesec šel pod gaj je;

zarja izza gore vstaje, -

kmet gre prepevaje.

Gaj črni nad vodo, kjer so

Ljahi kdaj hodili,

zasinele so nad Dniprom

visoke gomile;

šel šelest je po dobravi,

vrbe ščebetajo, -

a devojka spi pod dobom

pri cesti ob gaju.

Spala je, ni kukovice

kukati ne čula,

štela ni, li dolgo žiti … *)

Dobro je zasnula.

 

 

 

Gaj črni nad vodo, kjer so

Ljahi kdaj hodili,

zasinele so nad Dniprom

visoke gomile;

 

A v tem času iz dobrave

sem kozak prijaše;

pod njim trudni vrani konjič

jedva pristopa še.

»Truden si, tovariš! danes

si odpočijva:

 

blizu hiša je, kjer duri

nama odpre deva.

A morda je že odprla

drugemu – ne meni …

brže konjič, brže konjič,

podvizaj, ljubljeni!«

 

Utrudil se konj je vrani,

ide, se spotakne, -

kot da kača se ovije

krog srca kozaka.

»Tamkaj dob stoji kodravi …

Ona! Bože mili!

Glej zaspala je, čakaje

moja sivokrila!

Pustil konja, k nji pristopil :

»Bože ti moj, Bože!«

Kliče jo, jo poljubuje ..

Nič več ne pomaže!

»Zakaj so li razločili

oni mene s tabo?

Zakrohoče, zadrvi se

proti dobu z glavo!

 

Gredo dekletca žet na polje,

in kot vselej, pojo idoče,

kak je spremila mati sina,

kak bil Tatar se je v noči,

Gredo – pod dobom zelenim

konj oprežen tam stoji,

a zraven njega zoroleten

kozak in devojka leži.

In radovedne (kakor znano),

ostrašiti oba hote,

videč pa, da sta ubita,

vse preplašene zbeže.

Zbrale so se družice, -

solzice otirajo;

zbrali so se drugovi, -

in jamo kopajo;

prišli popi so s banderi,

zazvonili zvoni

pokopali ju slovesno,

kot gre, po zakoni.

So nasuli tam ob poti

dve gomili v žitu,

a ga ni, ki bi poprašal,

zakaj sta ubita?

Zasadili nad kozakom

javor so in jelo,

a nad glavo so devojke

rdečo kalino.

 

Priletava kukavica,

in nad njima kuka,

priletava drobni slavček,

vsako noč šebeče;

peva, peva in ščebeče

dokler mesec vzide,

dokler zbor rusalk iz Dnipera

gret se zopet pride. -

 

Utrudil se konj je vrani,

ide, se spotakne, -

kot da kača se ovije

krog srca kozaka.

 

29. a

 

Ivan Pitkova *)

 

1.

 

Za davnih dni – so v Ukrajini

topovi grmeli;

za davnih dni – Zaporožci

vladati umeli!

vladali so, dobivali

slavo in svobodo.

Minulo je, ostale so

gomile na polji!

Visoke so te gomile,

kot gore črnijo,

in z vetrovi o svobodi

skrivši govorijo;

priča slave, dedov vlade

se zgovarja z vetrom,

a vnuk koso nese v roso,

za njimi prepeva.

Za davnih dni – v Ukrajini

zlo je kraljevalo,

žalost v krčmi z medom, žganjem

se je zalivalo.

Nekdaj bilo je prijetno

žiti na Ukrajini - - -

Spomnimo se! Morda srce

malo odpočine.

 

2.

 

Črn oblak izza Limana *)

svod in sonce krije,

sinje morje kot zverina

besno vre in vije.

Dnipru grlo je vtopilo.

»Le naprej, drugovi,

v bajdake brž! Morje vreje,

pojdimo se šetat!«

 

Prihrumeli Zaporožci,

s čolni Liman vkrili.

»Šumi morje« so zapeli

vali se spenili.

V krog valovi kakor gore:

ni zemlje ni neba.

Srce bije, a kozaku

ravno tega treba!

Plovejo prepevajoči;

galeb plašen hodi,

spred pa otaman krmuje

kamor pot ga vodi.

Se sprehaja vzdolž po brodu,

ljulka mu vgasuje,

pogleduje zdaj sem zdaj tje, -

delo odkazuje.

Zavihavši črne brke,

za uho čuprino, *)

sname šapko; brode vstavi:

 

Črn oblak izza Limana

svod in sonce krije,

sinje morje kot zverina

besno vre in vije.

 

»Naj sovrag pogine!

Ne v sinopo, otamani,

gospodje, molodci, *)

a v Carigrad do sultana

poveslamo v gosti!«

»Dobro, batko otamane!«

v krog je zagrmelo.

»Bog vam plačaj!«

Nadene šaoko,

V novo je vskipelo

sinje morje: vzdolž po brodu

vnovo nadzoruje

otaman in na valove

nemo pogleduje.

 

Prihrumeli Zaporožci,

s čolni Liman vkrili.

»Šumi morje« so zapeli

vali se spenili.

V krog valovi kakor gore:

ni zemlje ni neba.

Srce bije, a kozaku

ravno tega treba!

Plovejo prepevajoči;

galeb plašen hodi,

spred pa otaman krmuje

kamor pot ga vodi.

 

29. b

 

Tarasova noč

 

Na razpotju kobzar sedi

in na kobzo svira;

krog mladeniči, dekleta –

mak tako vzcveteva.

Igral kobzar in izpeval,

s slovi je govoril,

kako Moskal, Orda *) Ljah se

je s kozaki boril;

kak se zbirali seljani 

v nedeljo rano;

kak kozaka pokopali

v zeleni dobravi.

 

Igra kobzar in izpeva,

tak, da zlo se smeje:

 

»Bila nekdaj Hetmanščina,

a se nič ne vrne;

nekdaj smo mi ponaovali,

a že več ne bomo …

Te kozaške slave nikdar

zabili ne bomo!

Ukrajina, Ukrajina!

Mamka moja mila!

Kedar spomnim se na tebe,

srce mi ovene!

Kam se delo je kozaštvo,

rdeči kam župani? *)

Kje je sreča in svovboda,

bunčuki *) hetmani?

Kam se delo je? Zgorelo!

Ali je vtopilo

sinje morje tvoje gore,

visoke gomile?

Molče gore, vreje morje,

tožijo gomile,

a kozaški deci krute

vladajo nam sile!

Morje vri! molčite gore!

rajaj veter v polju!

plači le, kozaška deca!

to je vsoda tvoja!

 

»Bila nekdaj Hetmanščina,

a se nič ne vrne;

nekdaj smo mi ponaovali,

a že več ne bomo …

Te kozaške slave nikdar

zabili ne bomo!

 

Vstal oblak je od Limana, *)

drugi pa iz polja

zatožila Ukrajina –

ta ji je usoda!

Zatožila, zaplakala,

kakor deca mlada.

Nihče noče je rešiti,

kozaštvo propada,

gine slava domovine,

kam se deti nima:

nekrščena nam dorašča

kozaška mladina,

pokopavajo brez popa,

brez porok živijo;

jednom vera je prodana,

v cerkev ne pustijo!

Kakor kavke krijo polje,

Ljahi, uniati

nalettujejo in nihče

noče svetovati.

Se odzval je Nalivajko *)

padla je kravčina!

Se odzval kozak Pavljuga *)

in on je preminil.

Se odzval je Taras Trjasilo *)

z grenkimi solzami:

»Bedna moja Ukrajina,

od Ljahov stepetana!«

 

Se odzval Taras Trjasilo

vero reševati,

se odzval je orel sivi,

ter dal Ljahom znati!

 

Se odzval je pan Trjasilo:

»Konec tožbi vsaki!

le pojdimo, pani bratje,

bijmo se s Poljaki!«

 

Že se tri dni in noči tri

pan Trjasilo bije;

od Limana do Trubajla *)

trup poljano krije.

Obnemogel je kozaček,

težko je zatožil,

a hudobni Konecpolskij *)

silno se vzradostil;

sklical šlahto vso je skupaj,

da bi jo pogosil.

I Taras je zbral kozake

in jih sveta prosil:

»Otamani, tovariši,

bratje, deca mila,

dajte meni svetovati,

 

 

Stal oblak je od Limana, *)

drugi pa iz polja

zatožila Ukrajina –

ta ji je usoda!

Zatožila, zaplakala,

kakor deca mlada.

Nihče noče je rešiti,

kozaštvo propada,

gine slava domovine,

kam se deti nima:

nekrščena nam dorašča

kozaška mladina,

pokopavajo brez popa,

brez porok živijo;

 

Vražji Ljahi se gostijo,

naše vrtoglavje.«

»Naj se le gostijo dalje,

pirujo na zdravje!

Le naj pirujo prokleti,

dokler sonce zajde,

a noč – mati da nam sveta:

Kozak Ljaha najde.«

 

Leglo sonce je za goro,

zvezde zasvetijo,

a kozaki, kakor megla,

ljahe obstopijo.

Ko je mesec sred neba stal,

topi zagrmijo;

probude se Ljaški – panki *),

toda niso vstali:

vzšlo je sonce, Ljaški – panki –

v vrsti so ležali.

 

»Kot krvavordeča kača

nese Aljta *) vesti,

vabi črne vrane s polja

Ljaške panke jesti.

Prileteli črni vrani,

velmožne budili;

zbrali so se vsi kozaki,

k Bogu pomolili.

Krokali so črni vrani

oči kljuvajoči;

pozapeli so kozaki

pesem one noči,

one noči so krvave,

ki je slavna bila

za Tarasa in kozaštvo,

Ljahe je pobila.

 

Gor nad rečko v čistem

polju gomila črneje;

kjer je kri kozaku tekla,

trava zeleneje.

 

Vražji Ljahi se gostijo,

naše vrtoglavje.«

»Naj se le gostijo dalje,

pirujo na zdravje!

Le naj pirujo prokleti,

dokler sonce zajde,

a noč – mati da nam sveta:

Kozak Ljaha najde.«

 

Črn vran sedi na gomili

in od glada krače …

Pomni kozak Hetmanščine,

spomni se, zaplače.«

 

Tužni kobzar je umolknil;

roke ne svirajo;

krog mladeniči, dekleta

solze otirajo.

Šel je kobzar po ulici,

kak od tuge udarja!

krog mladina počenjaje, *)

on pa izgovarja:

 

»Naj bo tako! kaj li reči?

sedi deca le pri peči,

a jaz tuge v krčmo idem,

tam se s svojo ženko snidem,

ženko hočem pogostiti,

a sovrage sramotiti.«

 

30.

 

Do Osnovjanenka *?

 

Grmijo pragi *) mesec vstaja,

kakor vselej vstal je …

Ni več Siči, i on pel je,

ki poveljeval je!

Vi več Siči, tanko bičje

Dniper povprašuje:

 

»Kam odšla je naša deca,

kodi zdaj piruje?«

Čajka *) plavajoča škriplje,

kot po deci plače;

sonce greje, veter veje

na stepe kozaške.

 

Krog po stepi so gomile

ter prašujejo

tužne vetra: »Kje zdaj naši

gospodujejo? vladajo, pirujejo:

Kod ste se mudili?

Vrnite se, glejte žita,

ki so se sklonila,

kjer so vaši konji pasli,

trava je šumela,

kjer je kri tatarska, ljaška *)

kakor morje rdela …

Vrnite se! …

»Ne vrno se!«

Zašumelo je in delo

sinje morje: »Ne vrno se,

v veke so propali!«

Res je morje, res je sinje:

To je njih usoda!

Ne vrno se zaželjeni,

ž njimi ne svoboda,

ne vrne se kozaščina,

ne vrno hetmani,

ne poklrijejo Vkrajine

rdeči župani!

 

Črn vran sedi na gomili

in od glada krače …

Pomni kozak Hetmanščine,

spomni se, zaplače.«

 

Tužni kobzar je umolknil;

roke ne svirajo;

krog mladeniči, dekleta

solze otirajo.

Šel je kobzar po ulici,

kak od tuge udarja!

krog mladina počenjaje, *)

on pa izgovarja:

 

Oropana kot sirota

zdaj ob Dnipru joče;

težko je siroti, ko je

nihče zreti noče,

le sovrag, ki se ji smeje.

Krohotaj se, vraže!

A ne hudo, ker vse gine,

slava ne izgine;

ne izgine, vse raskaže

sila zgodovine,

čija pravda, čija krivda

čiji smo sini!

Naša duma, naša pesem

nikdar ne izgine …

To je, bratje, naša

slava, slavaUkrajine!

Brez zlata in brez kamenja,

brez laži-orožja,

toda glasna in pravična,

kot beseda božja.

 

Ne-li, oče, otamane,

tega ni tajiti?

Eh kako  bi! … Kaj naj rečem,

nočem govoriti?

In v Moskovščini vrh tega

ljudstvo biva tuje.

»Ne udaj se!« morda rečeš,

kaj mi pa hasnuje?

Le v posmeh mi bode psalem,

v solzah započeti;

 nasmehno se.  – Težko, oče

z vragi je živeti!

Rad bi se boril z Moskali, -

sil mi nedostaje;

glasno bi zapel – a tuga

vzela glas mi zla je.

Toli težko mi gorje je,

oče moj in druže!

V snegu *) bredem pa si pojem:

»Oj ne šumi luže!«

Več ne pojem, a ti, oče!

moraš pač priznati,

da te svet visoko ceni

in te ve čislati.

Pevaj jim zato, golobček,

o Siči, gomili,

kdaj rasuli so katero,

koga položili;

o preteklih divnih časih,

ko so že minili …

Pevaj batko! *) da te bodo

vsi ljudje začuli:

»Kaj je bilo na Vkrajini,

kaj da je propala,

in se je kozaška slava

širom svet zaznala!

Pevaj batko, orel sivi!

Naj oko zaplače,

naj še enkrat! Ukrajino,

kraje vzre domače!

Naj le enkrat še poslušam

morje igrajoče,

in devojke tam pod vrbo

»Gricja« pevajoče.

Naj še enkrat se zasmeje

srce v tujini,

predno leže v tujo zemljo

v tuji domovini!

 

V snegu *) bredem pa si pojem:

»Oj ne šumi luže!«

Več ne pojem, a ti, oče!

moraš pač priznati,

da te svet visoko ceni

in te ve čislati.

Pevaj jim zato, golobček,

o Siči, gomili,

kdaj rasuli so katero,

koga položili;

o preteklih divnih časih,

ko so že minili …

 

31.

Gamalija *)

 

»Oj ga ni, ga ni ni vetra ni valčka

Iz naše Ukrajine!

Li tam zbor zboruje,

kak na Turka vstati?

Ne čujemo v te tujine.

 

»Oj zavej, zavej, veter, sem čez morje

od Velikega Luga, *)

posuši nam solze, zagluši verige,

da nam mine tuga!

 

»Oj le daj, zaigraj, sineče ti morje,

tam pod onim bajdaki, *)

v kojih brzo plujo, komaj vidni, za nami

na le – to stran kozaki!

 

»Oj Bože naš, Bože!če že ne za nami

nesi Ti jih z Ukrajine!

in ko o kozaški začujemo slavi,

umrjemo sredi tujine!

Tako – le v Skutiri so kozaki peli,

so peli nesrečni in lili solze,

solze so kozaške; jada koprneli.

Bosfor se je stresel, ker ni še spoznal

kozaškega plaka; zaječal široki

in s kožo prastari je bik vstrepetal,

in z valom, grmeči, daleko, daleko

na rebrih plak v sinje morje poslali.

In morje Bosforovo, vest je bučalo,

jo v Liman pognalo, A Liman je Dnipru

to – le žalno tožbo na valih podal.

 

Pa zatrpeče ded naš silni,

mu pena z brk se potoči.

»Li spiš, li čuješ, brate Luže?

Hortica *) sestra?

 

Se zglasi

Hortica z Lugom: »Čujem, čujem!«

in Dniper so vkrili bajdaki,

in si zapeli kozaki:

 

»Tam v Turčiji, onkraj morja

hiša na obali.

Hoj, hi, morje vri!

rjovi, sakale razbij!

Bomo pirovali.

 

 

»Tam v Turčiji, onkraj morja

hiša na obali.

Hoj, hi, morje vri!

rjovi, sakale razbij!

Bomo pirovali.

 

»Tam v Turčiji pa dobimo

tolarje, dukate.

Ne zakladov iskat,

pojmo rezat in žgat,

rešit svoje brate!

 

»Tam v Turčiji janičarji

in na klopi paša.

Hoj, hi vragi vi!

Kri nam vroča kipi!

Časi, svoboda naša!«

Plujo in si prepevajo

morje veter čuje.

Pred njimi pa Gamalija

bajdakom krmuje.

Gamalija! ti trepečeš:

zbesnelo je morje!

Brez strahu! In skrili so se

za valno pogorje.

 

Že v haremu dremlje mirno Vizantija,

i Skutir počiva; Bosfor pa buči,

kot v vihri mogočni zdihuje, se zvija,

da s tem Vizantijo spečo prebudi,

»Ne budi, Bosfore: drugače gorje ti!

tvoja bela rebra zagrebem ti v prod,

v nabrežje zakrijem! (grmi sinje morje)

Ne veš, kake goste na sebi le-tod

pred sultana nesem?«

 

Tako je mirilo.

(Slovane je srčne, čubate *) ljubilo)

Bosfor se je vmiril. Turčija je spala,

in v haremu sultan ničemni je spal.

Samo v Skutari, v zaporu ne spijo,

zakovani kozaki. Zakaj – li  ne spe?

Po svoje Gospoda v verigah častijo,

Valovi pa tostran grme in drve.

»O mili Bože Ukrajine!

Ne daj umreti sred tujine

v vezeh kozakom prostim nam!

Sramota tu, sramota tam:

iz tuje vstajati grobine,

na sod pravični Tvoj sveti

stopiti zvezanih roka,

in pred vsem svetom tam v verigah

kozaku stati … !«

»Reži, bij!

Zatri nevero, bisurmana!«

Kriče za zidom. Kdo so ti?

»Gamalija!srce mre ti:

Skutir vreje ti v kleti!

»Režite, bijte!« na forteci

kriči Gamalija.

 

Valovi pa tostran grme in drve.

»O mili Bože Ukrajine!

Ne daj umreti sred tujine

v vezeh kozakom prostim nam!

Sramota tu, sramota tam:

iz tuje vstajati grobine,

 

Topov pretresa se v Skutari,

sovrari tulijo, besne;

kozaštvo drzno v vraga vre –

poklani vsi so janičari.

Gamalija po Skutari –

po peklu razsaja,

sam v temnico pot si dela,

verige razdvaja.

»Izletite, sivi ptiči, na bazar do pira!«

Vstrepetali so sokoli

ker že dolgo niso čuli krščene besede …

i noč je vzdrhtela:

ni videla stara mati,

kako kozak plati.

 

Nič ne boj se, krog ozri se

na slavbnost kozaško!

Krog je temno kakor v tednu,

a slavje ne malo.

Ne kot tatje za Gamalijem

jedo molkom silo *)

sredi teme … »Razsvetimo!«

Do samih oblakov

z jadrnimi brodovi

gori vsa Skutira.

Vizantija prestrašena

pa si mane oči,

na pomaganje priplove  priplove

škripaje z zobmi.

 

Divja besneča Vizantija,

a jedva k bregu privesla, -

kozaški meč jo pokonča,

in na nožeh se v k4rvi zvija. –

Skutir kot pekel plameni;

a čez bazirje teče kri,

v Bosfor široki se izlija.

Jednako črni ptici v gaji,

osmeljeno kozaštvo vre.

Nikdo na svetu ne vbeži!

Zapečatenih plamen ne žge.

Zidovi tro se, srebro – zlato

kozaki v šapkah nosijo

ter je v bajdake trosijo.

Gori Skutar, utihne delo,

in hlopci zbrani so odšli,

v požarji lulke (pipe) si prižgali,

shiteli v čolne, odveslali,

za rdečimi se skrili vali.

 

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

čemu smo prebadali s kopji

moskovska rebra? … Trup sejali

in s krvjo ga polivali,

in se sabljami morili,

kaj nam je ruta, ruta, naše svobode otruta. *)

 

Plujo naprej, kakor z doma,

z valovi igraje,

ter kot vedno Zaporožci

veslajo pevaje:

 

»Naš otaman Gamalija,

otaman je smeli

nabral hlapcev ter odplovil

po morju se šetat,

po morju se šetat,

slavo pribojevat,

pa iz turške nesvobode

krščane otevat.

Oj priplul je Gamalija,

ravno do Skutarja,

kjer bratje so Zaporožci

sedeli v robstvu carja

Oj kak vsklikne Gamalija:

»Bratje, bomo žili,

bomo žili, vino pili,

janičarje bili!

a kurene si s kilimi *)

z oksamitom krili!«

Izleteli Zaporošci

na polji žito želi,

žito želi, v kope deli,

v krog pozapeli:

»Slava tebi, Gamalija,

po širokem svetu,

po širokem svetu,

po vsej Ukrajini,

da umreti nisi pustil

bratov na tujini!«

 plujo,prepevajo; od zad

vesla junaški Gamalija,

kot orel pazi na napad.

Iz Drdanelov veter veje.

a Vizantija zad ne speje:

boji se, da bi ji Černec *)

Galate v novo ne zapalil,

bi hetman, Ivan Pidkova

na morji najo ne navalil.

Plujo naprej, a sonce žarko

val za valom rdeči;

a pred njimi morje milo

valovi in šumori.

 

Gamalija! veter veje,

Glej, glej naše morje … !«

In se skrili za valov so

rožnato pogorje.

 

Morda, morda … a med njimi,

med nožmi, razvije

v cvet se zimzelen in ruta,

in na moje slovo

 

Plujo naprej, kakor z doma,

z valovi igraje,

ter kot vedno Zaporožci

veslajo pevaje:

 

»Naš otaman Gamalija,

otaman je smeli

nabral hlapcev ter odplovil

po morju se šetat,

po morju se šetat,

slavo pribojevat,

pa iz turške nesvobode

krščane otevat.

Oj priplul je Gamalija,

ravno do Skutarja,

kjer bratje so Zaporožci

sedeli v robstvu carja

Oj kak vsklikne Gamalija:

»Bratje, bomo žili,

bomo žili, vino pili,

janičarje bili!

a kurene si s kilimi *)

z oksamitom krili!«

Izleteli Zaporošci

na polji žito želi,

žito želi, v kope deli,

v krog pozapeli:

»Slava tebi, Gamalija,

po širokem svetu,

po širokem svetu,

po vsej Ukrajini,

da umreti nisi pustil

bratov na tujini!«

 

plujo,prepevajo; od zad

vesla junaški Gamalija,

kot orel pazi na napad.

Iz Drdanelov veter veje.

a Vizantija zad ne speje:

boji se, da bi ji Černec *)

Galate v novo ne zapalil,

bi hetman, Ivan Pidkova

na morji najo ne navalil.

Plujo naprej, a sonce žarko

val za valom rdeči;

a pred njimi morje milo

valovi in šumori.

 

Gamalija!veter veje,

Glej, glej naše morje … !«

In se skrili za valov so

rožnato pogorje.

 

Oj naj le veter vse razpodi

z neokrajenimi močmi,

o naj srce palačoč hrepeni

po svetem pravu na zemlji!

 

32.

 

Čigrin *)

 

Čigrine, Čigrine!

vse na svetu mine,

tudi tvoja sveta slava,

 

kakor prah v višine,

z vetri hladnimi v oblake

plove in izgine.

Leta nad zemljo letijo,

Dnipro pa izsiha,

in razpadajo gomile, -

visoke gomile

tvoja slava; tebe starec,

kdaj orjaške sile,

pa nihče več ne deje.

kje ti stal si, čemu stal si,

in se ne posmeje!

 

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

čemu smo prebadali s kopji

moskovska rebra? … Trup sejali

in s krvjo ga polivali,

in se sabljami morili,

kaj nam je ruta, ruta, naše svobode otruta. *)

 

A jaz, rahlečutni, na teh razvalinah

marno solze točim. Zasnula Ukrajina,

s travo se je vkrila, s plesnobo zacvela,

v kaluži in blatu srce ognojila

in gada je v hladno duplino pustila,

a deci nadejo prognala je v step. *)

A nadejo

Veter po polji je razgnal,

val po morji razmetal.

 

Čemu smo z Ljahi se borili?

čemu smo se z ordami bili?

 

Oj naj le veter vse razpodi

z neokrajenimi močmi,

o naj srce palačoč hrepeni

po svetem pravu na zemlji!

 

Čigrine, Čigrine,

moj drug ti jedini! *)

Ti prespal si stepe, lese

in vso Ukrajino!

Spi naprej, zavit v kitajko, *)

dokler sonce vstane,

dokler ti-le nedoletni

vzrastejo v hetmane.

 

Pomolivši bi sam zasnul …

toda dume krute

dušijo hčejo zapaliti,

srce mi izruti.

O ne rujte, ne palite!

Morda vrnem v novo

svojo pravdo tuge polno

svoje tiho slovo *)

Morda pa iž njega skujem

k staremu še plugu

lemež nov in novo brano,

in z uprego težko

morda zorjem to ledino,

a na preorano

porazsejem svoje solze.

Morda v skale in vzrasto

iž njih dvorezna jekla,

 

ki bodo srca zlobna, gnila

vtrujena presekla,

kri jim gnojno izločila,

ter nalila zdrave

krvi one kozaške

čiste, svete, prave!

Morda, morda … a med njimi,

med nožmi, razvije

v cvet se zimzelen in ruta,

in na moje slovo

zabljeno in tiho, tužno,

ter bogaboječe,

rod se spomni  - in dekličje

srce bojazljivo,

v mislih name, kakor riba,

vjeta zatrepeče …

Slovo moje, solze moje,

raj ti moje sreče!

 

Spi Čigrine! Naj propade

vraga zarod kleti!

Spi hetmane, dokler vstane

pravda na tem sveti!

 

Kako so hodili dan in noč,

kak zapustili Zaporošci

Veliki Lug in mater Sič,

s seboj odnesli Mater božjo,

sicer pa drugega prav nič,

in v Krim prenesli k hanu so

na novo ubogo Zaporožje

 

33.

 

Iržavec

 

To storili nekdaj Švedi *)

So velike slave:

pobegnili so z Mazepo

 

v Benderje iz Poltave,

in za njimi Gordijenko.

Svetovala je mati

kak pšenico je požeti,

Poltavo dobiti.

Oj poželi bi jo bili,

če bi složni bili,

in s hvastovskim polkovnikom *)

hetmana združili.

Iz Hortice siromaki

ne bi pobegnili,

ne zadrževal priluckij

zli bi jih polkovnik,

ne plakala bi Mati božja

v Krimu za Ukrajino.

 

Kako so hodili dan in noč,

kak zapustili Zaporošci

Veliki Lug in mater Sič,

s seboj odnesli Mater božjo,

sicer pa drugega prav nič,

in v Krim prenesli k hanu so

na novo ubogo Zaporožje

 

Zastopila črna megla

bele je oblake,

Zaporožce je obvladal

Tatarin poganski.

Pustil han sicer na peskih *)

v nov se koš zgrniti, *)

ni pa pustil Zaporošcem

cerkve si graditi.

V šotoru Presvete sliko

so si postavili

in skrivši k nji molili.

 

Bog moj bodi s tabo,

ti moj kraj prekrasni, razkošni, bogati!

Kdo te ni še mučil? Če bi te razglasilo

o kterem že koli le enemu magnatu

resnično preteklost, bi vstrašiti bilo

samo peklo možnom, a starega Danta

s polupankom *) našim bi se osupilo!

In vse to le zlo, govore, je od Boga!

je li ljubo Njemu moriti ljudi?

in zraven še mojo Ukrajino?!

Kaj li je storila? Zakaj ona gine?

Zakaj njena deca v verigah molči?! …

 

astopila črna megla

bele je oblake,

Zaporožce je obvladal

Tatarin poganski.

Pustil han sicer na peskih *)

v nov se koš zgrniti, *)

ni pa pustil Zaporošcem

cerkve si graditi.

 

Pravili so nam kobzarji

o bojih in svadbah,

o preteklih hudih časih,

o ljutih osvetah,

ki jih Ljahi so zadali

o vsem so nam peli.

Kaj godilo se je v Švedih,

da so se zgrozili

in strahu so omenemeli

slepi siromaki:

tak so oni vojevodi,

Petrovi *) psi, rvali,

grizli … Vse so tam od daleč

čuli Zaporošci.

Kak zvonili so o Gluhovi, *)

grmeli topovi

kak jih silili v močvirjih

mesto so zidati, *)

kak plakala je za deco

stara siva mati,

kak otroci so v Oreli

linijo kopali. *)

in kak tam so v Finlandiji

v snegu končevali.

Čuli, bili Zaporošci

z daljnega so Krima,

da propada Hetmanščina,

da gine nekriva.

Čuli, čuli siromaki,

čuli in molčali,

ker zelo okrutno ž njimi

murzi *) so ravnali.

Ginili so siromaki,

plakali in ž njimi,

plakala je Mati božja

s solzami svetimi;

plakala je Milosrčna,

pač, kot bi za sinom.

Bog ozrl se v te je solze

in na Ukrajino,

za kozaške in za te-le

je prečiste solze

pobil Petra, pobil briča

na nesrečni poti. *)

Povrnili v Hetmanščino

so  se Zaporošci *)

in prinesli s sabo Svete

čudno so podobo;

jo postavili v Iržavcu

v zidanem so hramu.

Tamkaj on za kozaki

še dandanes plaka.

 

Čuli, bili Zaporošci

z daljnega so Krima,

da propada Hetmanščina,

da gine nekriva.

Čuli, čuli siromaki,

čuli in molčali,

ker zelo okrutno ž njimi

murzi *) so ravnali.

 

34. 

 

Prežil sem v tujcih mlade dni,

za starost spet živim v tujini,

a meni samemu se zdi,

da lepšega nikoder ni

pod milim nebom kot Dnipro

ter naša slavna Ukrajina.

A vidim, dobro je samo,

kjer nas ni. V uri ni nezgodni

nedavno se je pripetilo, *)

da potoval sem v Ukrajino,

v najlepše selo, toli milo,

kjer mati me je povivala

še malega, in pozno v noč

Bogu za svečko si služila, *)

molila k nebu je plačoč;

Prečisti žgala, jo prosila,

da dobra sreča bi ljubila

nje dete … Dobro ljuba mati,

da pozno legla si spat,

a zdaj v solzah bi ti tožila

moj grenki jad!

 

Kar strah in groza

prelepega me sela je:

črneješe od črne zemlje

ljudje blodijo; posahnili

zeleni vrti so, pognile

so bele hiše, se zrušile,

in z ločjem ribniki se vkrili;

in selo, kakor bi zgorelo,

nemi na panščino gredo *)

in deco vedejo s sabo.

A jaz, zaplakavši, nazaj

odšel sem zopet v tuji kraj.

 

Toda ne v selu tem samo, -

povsod po širni Ukrajini

zapregli so ljudi v igo

lokavi pani. v smrt gino

zapreženi junaški sini.

A ti prepodli pani že

judovom, svojim dobrim bratom

poslednje hlače v kup nude … *?

 

Obupno, strašno je hudo

v le tej pustini končevati,

a še strašnejše je na nji

jokati, zreti in – molčati!

 

A če be vidiš tega jada,

povsodi tod se ti dopada,

vse  tod je in ljubo.

 

Kar strah in groza

prelepega me sela je:

črneješe od črne zemlje

ljudje blodijo; posahnili

zeleni vrti so, pognile

so bele hiše, se zrušile,

in z ločjem ribniki se vkrili;

in selo, kakor bi zgorelo,

nemi na panščino gredo *)

in deco vedejo s sabo.

A jaz, zaplakavši, nazaj

odšel sem zopet v tuji kraj.

 

34. 

 

Prežil sem v tujcih mlade dni,

za starost spet živim v tujini,

a meni samemu se zdi,

da lepšega nikoder ni

pod milim nebom kot Dnipro

ter naša slavna Ukrajina.

A vidim, dobro je samo,

kjer nas ni. V uri ni nezgodni

nedavno se je pripetilo, *)

da potoval sem v Ukrajino,

v najlepše selo, toli milo,

kjer mati me je povivala

še malega, in pozno v noč

Bogu za svečko si služila, *)

molila k nebu je plačoč;

Prečisti žgala, jo prosila,

da dobra sreča bi ljubila

nje dete … Dobro ljuba mati,

da pozno legla si spat,

a zdaj v solzah bi ti tožila

moj grenki jad!

 

 

Kar strah in groza

prelepega me sela je:

črneješe od črne zemlje

ljudje blodijo; posahnili

zeleni vrti so, pognile

so bele hiše, se zrušile,

in z ločjem ribniki se vkrili;

in selo, kakor bi zgorelo,

nemi na panščino gredo *)

in deco vedejo s sabo.

A jaz, zaplakavši, nazaj

odšel sem zopet v tuji kraj.

 

Toda ne v selu tem samo, -

povsod po širni Ukrajini

zapregli so ljudi v igo

lokavi pani. v smrt gino

zapreženi junaški sini.

A ti prepodli pani že

judovom, svojim dobrim bratom

poslednje hlače v kup nude … *?

 

Obupno, strašno je hudo

v le tej pustini končevati,

a še strašnejše je na nji

jokati, zreti in – molčati!

A če be vidiš tega jada,

povsodi tod se ti dopada,

vse  tod je in ljubo.

 

Med gorami stari Dnipro,

kot v mleku dece, v vsej milini

in krasoti in brhkoti;

vre po Ukrajini;

ob bregopvih pa široka

zelenijo sela,

a po selih so veselih

i ljudje veseli.

Morda bi ne postalo

ko bi ne ostalo 

panskega sledu v Ukrajini … !

 

Prežil sem v tujcih mlade dni,

za starost spet živim v tujini,

a meni samemu se zdi,

da lepšega nikoder ni

pod milim nebom kot Dnipro

ter naša slavna Ukrajina.

 

35.

 

San

 

Oj visoke moje gore!

Toli ne visoke,

kakor lepe, lepe, krasne

iz dalj modro – jasne –

s Perejasva starega

z Vibilje gomile * )

še starejše nebo megle,

ki so Dniper skrile!

 

S korakom tihim grem čez plano,

in zrem okrog, kar glej, pred mano

kot čudesa priplavajo,

iz megle tiho vsatjajo

golščava, gaj, globok prepad:

in bele hišice treptajo,

kot v belih sračicah otroci,

ki »slepe miši« se igrajo;

s spodaj sivi naš kozak,

Dnipro, se z logi poigrava;

A spodaj sivi naš kozak

Dnipro se z logi poigrava;

A tam za Dniprom v podgori,

kot bila bi kapelica, 

 

kozaška mala cerkvica

z nagnutim križcem stoji.

 

Dolgo že stji in gleda

Zaporožje z Luga,

z Dniprom svojim se zgovarja,

da jo mine tuga.

Kot mrlič iz neme krste;

z očmi zelenimi,

se po svetu krog ozira

z okni trhlenimi.

Morda čakaš obnovljenja?

Te ne včakaš slave!

Narod tvoj je ves okraden;

pač zakaj lokave

roke panov se predala

je kozaška slava?

In Trahtemirov *) v dalj po gori

je svoje kočice

raztrosil s srečo neprijazno,

kot vinjen revež torbice.

A staro glej Manastirišče,

kozaška nekdanja vas,

ga li ni bilo tisti čas?

Vse bi carjem je v igrišče:

i Zaporožje in ta vas,

in sveti manastir; zaklade

nesite roke so pobrale,

a ve, ve gore ste oddale !

Da nikdar bi na vas ne gledal,

na vas proklete! Toda ne!

ne ve proklete, a hetmani,

usobniki*), Ljahi zdivjani!

 

Gore visoke, oprostite,

visoke ve in najmilejše,

najlepše v svetu, najsvetlejše!

K Bogu pomolim prav srčno …

Tako jo ljubim jaz tako

ubogo svojo Ukrajino,

da vse bi dal za njo edino,

obupno Bogu tožim zlo!

 

Nad Trahtemirovim visoko,

na skalni breg Dnipra

v široko strugo in globoko

sem, kot sirota, je prišel

topit se hišica jedina.*)

Pod njo razteza se Vkrajina

in vsa Hetmanščina na krog.

Pred kočo starček siv počiva,

in sonce se že skoraj skriva

za Dniper in za temni log.

Sedi in gleda in premišlja

solze mu kapajo: »Aj, aj!«

zasloče starček: »Nerazumni! *)

zrušili ste nam božji raj!

Hetmanščina … ! umno mu je

čelo potemnelo: pač,

kaj težkega se mu je

reči zahotelo,

pa ni izgovoril …

In Trahtemirov *) v dalj po gori

je svoje kočice

raztrosil s srečo neprijazno,

kot vinjen revež torbice.

A staro glej Manastirišče,

kozaška nekdanja vas,

ga li ni bilo tisti čas?

Vse bi carjem je v igrišče:

i Zaporožje in ta vas,

in sveti manastir; zaklade

nesite roke so pobrale,

a ve, ve gore ste oddale !

Da nikdar bi na vas ne gledal,

na vas proklete! Toda ne!

ne ve proklete, a hetmani,

usobniki*), Ljahi zdivjani!

 

Gore visoke, oprostite,

visoke ve in najmilejše,

najlepše v svetu, najsvetlejše!

K Bogu pomolim prav srčno …

Tako jo ljubim jaz tako

ubogo svojo Ukrajino,

da vse bi dal za njo edino,

obupno Bogu tožim zlo!

 

Nad Trahtemirovim visoko,

na skalni breg Dnipra

v široko strugo in globoko

sem, kot sirota, je prišel

topit se hišica jedina.*)

Pod njo razteza se Vkrajina

in vsa Hetmanščina na krog.

Pred kočo starček siv počiva,

in sonce se že skoraj skriva

za Dniper in za temni log.

Sedi in gleda in premišlja

solze mu kapajo: »Aj, aj!«

zasloče starček: »Nerazumni! *)

zrušili ste nam božji raj!

Hetmanščina … ! umno mu je

čelo potemnelo: pač,

kaj težkega se mu je

reči zahotelo,

pa ni izgovoril …

»Po svetu sem blodil nemalo,

sem nosil svito *) in župan.

Zakaj je pa že za Uralom

gorje Kirgizom! … Saj je tam

bolje žiti nego nam v naši Ukrajini!

Morda pa, ker še Kirgizi

niso kristijani? ….*)

Mnogo zla si, Kriste, vzročil, *)

a si predrugačil

božje ljudstvo!« … so točile *)

i kozaške naše

glupe glave se za pravdo

vero Krista častno,

se opijale s krvjo so

tujo in pa lastno;

a poboljšali se niso, -

slabši so postali!

Brez noža in preiskave

ljud so zakovali

in more ga … Oj, oj, pani,

pani kristjani!«

 

Utihne starček tuge polni,

in staro glavo junaško skloni.

Večerno sonce gaj je zlatilo,

Dnipro in polje z zlatom je krilo;

Sobar Mazepin *) sije – beleje,

Bogdana gomila *) od daleče črneje;

Ob kijevski cesti se vrbe vpognile

in bratov treh *) mogile so pokrile;

 

 

S Trubajlom *) Aljta sta se med  ločjem,

kot brat in sestra, sešla ljubeče.

In vse to, vse to oči radosti,

a srce plače, gledati noče!

 

Poslovilo jasno sonce

z zemljo se je črno,

in okrogli mesec vstaja

z zvezdico srebrno;

vstala sta izza oblakov,

jih razveselila,

starcu zročemu pa solza

se je potočila.

»H Tebi molim, mili Bože,

Gospodar veliki,

da mi nisi dal propasti,

nebeški vladeika!

Da si dal mi dobro silo

zmagati vse gorje,

ter me starega privedel

na te svete gore,

kjer mi vek je doživeti,

Tebe tu hvaliti,

in tu s krasoto Tvojo

srce zadostiti,

z grehi ljudskimi pobito

tukaj pokopati,

na le-teh visokih gorah

na njih mirovati! *)

Utrl si solze je nehladne,

dasi ne več mlade,

ter premišljeval svoja leta,

davna, polna nade:

Kje, kdaj, kako in kdaj je bilo?

kaj res, in kaj se je le snilo? *)

Katera morja je preplul?

In divni gaj temnozeleni,

in pa očesci črni njeni,

z zvezdami mesec je sijal,

in drobni slavček na kalini

utihnil je, pa ščebetal.

In vse to, vse v Ukrajini!

Nasmehnil se je sivi ded:

ker morda – za nekdanjih let

je bilo, da sta se ljubila,

a ona ga je zapustila,

da sam bi, kot bi bil zaklet,

svoj vek preživel v tej pustini.

Moj starček vnovo je vzihhtel,

še dolgo hodil v mesečini,

potem je k Bogu pomolil,

počivat v kočico odšel,

a mesec v meglo se zavil.

Tak le v daljni mi tujini

sen se je prisnil! *)

Kot bi vnovo na svobodo,

na svet se rodil.

Daj mi Bože, kedarkoli,

dasi v starost, biti

na teh gorah okradenih,

v mali koči žiti;

o daj trudnomu vsaj srcu,

 strtemu od boja,

na Dniprovih gorah najti

večnega pokoja! *)

37.

 

Koča

 

- - - - - - - - - - - - - - -

- - - - - - - - - - - - - - -

In toli malo, toli vroče

Boga sem prosil; samo koče,

jedino v gaju kočice,

po dveh topol okoli nje

in Oksanice svoje,

svoje nesrečne, da tako

v dveh gledala bi raz goro,

na Dniper širni in prepade,

na zlata polja in livade,

in na visoke bi gomile

v dveh gledala ugibajoč,

kedaj so neki jih zgradili?

in koga vanje položili?

Potiha pela bi plačoč

žalobno dumo starodavno

o onem vitezu – hetanu

ki Ljahi spekli ga nekdaj.

Potem pa z gore bi odšla,

nad Dniprom šetala ćez gaj,

dokler bi noč se ne zgrnila,

dokler z večernico – zvezdo

 

ne vzšel bi mesec nad goro,

in polje megla bi zakrila.

To zrla bi ter pomolila,

in govore potem čez plan

bi šla večerjat v tihi stan.

- - - - - - - - - - - - - - - - -

Ti daješ, o Gospod zemlje,

vrtove panom v svojem raju,

palače daješ jim krasne;

trebušni pani, nikdar siti,

pa na Tvoj raj, Gospod pljujo,

zaprši v svoje se palače,

in nam še zreti ne dado

iz revne kočice domače.

 

Jaz v raju tem le male koče

sem prosil in še prosim vroče,

da vsaj umrl bi ob Dnipri,

vsaj umrl na nizki gori bi.

38.

 

Do mrtvih in živih in še ne rojenih rojakov mojih

V Ukrajini in ne v Ukrajini bivajočih, moja prijateljska poslanica *)

»Ašče, kto rečet, jako ljublju

Boga, a brata svojego nenavidit,

lož jest.« (Lista apostola Ivana 4.20)

 

In dani se, in mrači se,

dan božji premine,

In na novo svet si trudni

in vse odpočine.

Jaz edini, kot prekleti,

čez dan in sredi teme

po poteh obljudenih plačem,

a nihče ne vzre me,

me ne vidi, ne ve zame …

Ogluhli so, ne čujejo,

v verige se kujejo,

a pravdo trgujejo, *)

v božja prava sezajo

ljudi uprezajo

v jarem težak, gorje orjo,

gorje jim služi v setev …

a kaj vskali iz tega? Glejte,

kedar bode žetev!

 

Iztreznile se, brezsrčni,

deca nerazumna!

Pa ozrite v raj se tihi,

na svojo Ukrajino,

ter vzljubite z vernim srcem

grozno razvalino!

Razkujte se, bratite se! *)

Po krajinah tujih

ne iščite, ne prosite,

česar ne dobite

ni na nebu, ne le v polju

tujega vam roda …

V lastni hiši – lastna pravda,

sila in svoboda! *)

Na svetu druge ni Vkrajine,

ni Dnipra drugega drugod, 

a vi hitite na tujine

iskat resničnih nam dobrot,

dobrote svete nam svobode

in bratstva bratnega … In res,

odnesi s tujega ste polja

in v Ukrajino ste besed

velikih znesli prav obilo,

sicer pa nič *) … Da Bog na svet

vas ustvaril ni, kričite silno

da bi nepravdi vrat klonili,

a isti ste še, kot ste bili,

in kožo derete zdaj spet

s preprostih bratov poljedelcev,

in sonca pravdo v novo zret

v dežele nemške, tuje, vnovo

drvite. Ko bi vas vzeli v svet

še vso mizerijo s sabo,

od dedov vkradeno blago, *)

tedaj ostal bi kot sirota

z gorami svetimi Dnipro!

 

Oh, ko bi se nikdar več vi ne vrnili,

da tam bi umrli, kjer rastli ste kdaj!

ne plakala bi deca, mati ne tarnala;

brezbožnost vaših ne čuli zdaj;

bi sonce smrdečega gnoja ne žgalo,

na čisti, šitoki in prosti zemlji;

ne vedel bi svet, kaki orli ste vi,

in ljudem z glavo bi na vas kazalo …

 

Trezni in ljudje bodite,

da se ne maščuje:

kmalu, kmalu zakovano

ljudstvo se razkuje;

nastane sod in vaš tožnik

Dniper bo za gore,

in s sto rekami poteče

kri v sineče morje

vaše dece, in ne bode

komu pomagati

ker zapuščal brat bo brata,

svojo deco mati;

in oblak kadu zagrne

sonce nad domovi,

in na vek prekleti boste

s svojimi sinovi.

Lice Božje si izmijte

z lužo ne skrunite!

Ne slepite svoje dece,

v svetu da živite

samo za gospodovanje:

ker jim v dušo oko

neučeno bo prodrlo

globoko, globoko …

Komu tiče vaša koža,

reveži spoznajo,

vas obsodijo premodre

nemodri steptajo.

 

Ko bi se učili, kakor treba,

modrost bi prava bila v vas,

a vi se dvigate do neba

In mi ne mi, in jaz – ne jaz!

In vse sem videl, vse spoznavam,

ni pekla ni in ni ne raja,

in ni Boga, le jaz in Nemec,

on, kratkorepi in vozlati,

sicer nikogar … *)

Dobro, brate!

Kaj si torej?« *)

»Te pove naj

Nemec; mi ne vemo!

Takole torej učile

v tujcih na tujini!

Nemec de: »Vi ste Mongoli!«

zlatega ste Temerljana

pravnuki goli!

Nemec de: »Vi ste Slovani!«

»Slovani, Slovani!,

slavnih dedov in velikih

vnuki slaboznani!«

In vi čitate Kolarja

in vse svoje sile,

in Šafarika in Hanka,

in v slovanofile

se rinete, in vse jezike

slovanskega roda

vi umete, svojega pa,

Bože! … Enkrat bomo

tudi v svojem glagoljali,

ko Nemec ukaže,

a dotlej i zgodovino

našo nam razkaže.

Takrat dela se lotimo!«

Dobro ste pričeli

po tem nemškem zaukazu,

govoriti jeli,

da ni on vas ne razume,

učitelj veliki,

toda ne v svobodo ljudstva!

A nasilja! Krika! *)

»In harmonija in sila,

glasba, česa nam še treba! *)

A historija? poema

prostega naroda!

Kaj oni vbogi Rimljani!

vrag poznaj njih Brute! …

Samo Koklese in Brute

imamo preslavne!

Pri nas je svoboda klila,

z Dnjeprom se je mila,

na gore se naslanjala,

s stepo se je krila!«

Ona s krvjo je mila,

a na kupih spala,

na kozaških prostih trupih,

okradenih trupih! …

Le ogledajte si dobro,

preberite vnovo

to zaglavje, in čitajte

za slovom slovo;

niti vejice ni pike

v njem ne preminjajte,

vse berite: Kak je z nami?

se nato prašajte!

Kakšnih dedov smo sinovi?

Kaj, da smo vkovani? *)

Pa poglejet, kdo so oni,

Bruti vaši slavni:

Robi, gnoj, lizuni Moskve,

smeti varšavske vaši pani,

jasnovelmožni pani,

jasnovelmožni hetmani!

Zakaj šopirite se vi,

sinovi tužne Ukrajine?

Li lažje nosite igo,

kot so očetje ga nosili?!

Le glejte: z vas jermene dro,

iž njih pa so še loj topili!

Ponašate se s tem, da bratstvo *)

vero je branilo,

da v Sinopi, Trapezuntu

cmoke je varilo?

Res je: jedli so jih, vam pa

oni ne hasnijo *)

a na Siči modri Nemci

zdaj krompir sadijo; *)

vi ga pa kupujete,

v svoje zdravje jeste,

ter slavite Zaporožje …

a s čigavo, veste,

grud krvjo je napojena,

ki krompir poraja?

Kaj vam mari, da je dober,

da vam le ugaja!

Se ponašate, da Poljsko

nekdaj smo razdjali!

Res je: Poljska je propadla,

vas pa podušila.

Kri so svojo dedi lili

prej za Moskvo in Varšavo,

in nam, sinom, zapustili

vezi so svoje, svojo slavo!

 

Ukrajina se do zadnje

sile je borila:

bolj kot Ljah, ji lastna deca

njena je nemila;

kakor pivo kri toče ji

blago iz telesa!

prosvetiti materina

hočejo očesa

z novodobnimi ji ognji, *)

povesti za časom

za Nemci nedoletno

slepo pohabljenko.

Dobro! Vedite, učite!

Plača se bam štela

dobra bo za te nauke,

ko konča znorela

na očeh nesitih vaših;

le poglejte slavo,

živo slavo svojih dedov,

in očetov lokavih …

 

Učite se, bratje moji!

Mislite, berite,

tujemu se priučujte,

in soje gojite:

ker, kdor matere pozabi,

tega Bog kaznuje,

tuji človek ga ostavi,

ga iz hiše suje

lastna deca – kakor tuja,

in hudobni roma,

a veselega ne najde

v širnem svetu doma.

Jaz tugujem ob spominu

nepozabnih činov

naših dedov: težkih činov!

Ko bi jih pozabil,

rad veselega pustil bi

veka polovico!

 

Tega pač je naša slava,

slava Ukrajine! …

Tak i vi preberite,

da v nesnu bi snili

o nepravdi,  da razkrile

visoke gomile,

se pred vašim bi očesom,

da bi poprašali

mučenike: koga, kdaj so

in zakaj končali? …

- - - - - - - - - - - - - -

 

Objemite, bratje moji,

najmanjšega brata, *) –

naj se mati še nasmehne,

zaplakana mati!

Blagoslovite svojo deco

s trdimi rokami,

in umito poljubite *)

s prostimi ustnami!

In pozabi se sramotna

davna zgodovina,

oživi spet dobra slava,

slava Ukajine,

in svet zasveti …

Prosim vas, rotim vas, bratje,

dajte se objeti!

39.

 

Katarina

 

I.

 

Ljubite se, črnoobrve,

toda ne z moskali *)

ker moskali – tujci bodo

srečo vam končali.

Moskal ljubi le v zabavo,

zapusti, odrine

v svojo daljno Moskovščino,

a devojka gine …

Ko bi samoa, bi še bilo,

a i stara mati,

ki na svet jo je rodila,

mora propadati.

Sonce vene pevajoče,

kedar mu hudo je;

svet srca ne izprašuje,

sodi le po svoje!

Ljubite se, črnoobrve,

toda ne z moskali,

ker moskali – tujci bodo

se vam le smejali-

 

Ni slušala Katarina

matere, oćeta,

in moskala je vzljubila

s celim srcem vneta.

Mladega še je vzljubila,

v vrtec je hodila,

dokler sebe, svoje

sreče ni ugnobila.

Kliče mati jo večerjat,

deva pa ne čuje:

kjer se z moskalikom šali,

tam i zanočuje.

Dolgo, dolgo se igrala

v tem je kratkočasji,

dokler slaba vest nastala

ni po celi vasi.

Zli ljudje naj govorijo,

kar se jim zahoče;

ona ljubi in ne čuti

tuge žugajoče.

 

Došle so vesti nedobre, -

v boj so zatrobili;

šel moskal je nad Turčina,

Katro so pokrili. *)

Malo mara, dasi

njeni lasi so pokriti;

le po milem se ji ljubi

peti in tožiti.

Obetal črnoobrvi,

ako ne propade,

obetal je, da se vrne,

in da Katarino

takrat vzame si za ženo,

gorje se pozabi;

a dotlej naj svet si pravi,

kar se mu poljubi.

Ne žaluje Katarina –

solze le otira

ker devojk jo pevajoča

družba zdaj prezira.

Ne žaluje Katarina –

s solzami so oči

umiva in po vodo z vedrom

hodi o polnoči,

da bi nihče je ne videl;

dojde do studenca

pod kalino tam postane,

pa zapoje »Gricja«.

Poje, poje in prepeva,

da kalina joče.

Da je nihče vzrl ni, rada,

vrne se do koče.

Ne žaluje Katarina,

mari ni ji beda, -

v svojem novem pokrivalu

skozi okno gleda.

Gleda, gleda KLatarina …

Leta pol preteče; 

zaskeli jo tik ob srcu,

v strani jo zapeče.

Katarina je zbolela,

jedva, jedva giblje …

ko prezdravi, pa v zapečku

malo dete ziblje.

Ženske pa gorje znanijo,

mater še blaznijo,

da moskali na povratku,

pri njej prenočijo:

»hčer imaš črnoobrvo,

toda ni jedina,

a v zapečku tam neguje

moskovskega sina.

Črnoobrva dobila …

kot si jo učila …«

Dal Bog, da bi vas težave

in bridkost pobila,

kakor mater, ki v zasmeh vam

sina je rodila!

 

Katarina, srce moje,

hudo je nastalo!

kam položi se na svetu

s to siroto malo?

Kdo se spomni te in sprejme

brez moža na sveti?

S tujci – materjo – očetom

težko je živeti!

 

In prezdravi in ostavi

postelj Katarina,

dol na cesto pogleduje

zibajoča sina;

pogleduje, - ni ga, ni ga! …

morda je  - umrl?!

Šla na vrt bi se razjokat,

pa bi kdo jo vzrl!

Zajde sonce, Kataruina

v vrtu se sprehaja,

na naročju nosi sina,

pa z očmi postaja:

»Tam sem zrla na vojake,

tam sem se menila,

a tam … a tam … sinko, sinko!«

Ni izgovrila.

 

Češnja in pa višnja v vrtu

zopet zeleneje;

Katarina vanj prihaja

kakor vedno preje.

Hodi sem, a več ne peva,

kakor prej je pela,

ko si mladega moskala

v višnjik je želela.

Več ne poje črnoobrva,

svojo tugo toži,

a v tem času ji sovragov

vedno huja kroži

sila zlobne govorice.

Kaj ji je početi?

Mili nje črnoobrbvi

znal bi jo zatreti …

Toda on je daleč, daleč,

zreti ni mogoče,

čuti mu le-teh zasmehov,

kako Katra joče.

Morda za Dunajem tihim *)

v boju mili pal je,

a morda – že v Moskovščini

drugo izbral si je!

Ne, ljubljeni ni umrl,

še živi in zdrav je …

A oči kje najde take

in obrvi take!

Moskovščina, prekomorje,

kraj sveta dežela

nima Katre, a še ta-le

je umela dati,

dati pa ji dobre sreče

ni umela mati.

A brez sreče belo ličce

cvetka je na polji:

nje cvet po volji.

Le umivaj belo ličce

z drobnimi solzami,

ker se vračajo moskali

daleč za gorami!

 

II.

 

Sedi oče konec mize

glavo pripoguje, 

 v svet se božji ne ozira;

težko zdihuje.

Stara mati na osloni

zraven gospodarja

za solzami jedva-jedva

hčerko ogovarja:

 

»Kaj pa svatba, hčerka moja?

Kje je pa tvoj mili?

Kje so staroste, boljari,

družice s svetili? *

V Moskovščini, hčerka moja!

moraš jih iskati!

Dobrim pa ljudem ne pravi,

da živi ti mati.

Ura bode naj prokleta,

ko si se rodila!

Ko bi znala, bi te bila

rano potopila.

Bila bi v korist golazni, *)

zdaj si pa – moskali …

Hčerka moja, hčerka moja,

rožni cvet moj zali!

Kakor jagodo, kot ptičko

sem ljubeče gojila

te v sramoto … hčerka moja!

Kaj si ti storila?

Nehvaležna! … Idi, v Moskvi

taščo pa njo poslušaj!

Idi, hčerka, pa jo najdi,

 najdi jo, pozdravi,

bodi srečna na tujini,

nas pa v vek ostavi!

Več ne pridi, dete moje,

iz dežele tuje! …

A kedo glavico mojo

brez tebe zasuje?

Kdo li nad menoj zaplače,

kakor dete milo?

Kdo rudečo mi kalino

zasadi v mogilo?

Kdo za dušo mojo molil

bo molitve vnete?

Hečerka moja, hčerka moja,

ljubo moje dete! –

Proč od nas!« …

Le jedva jo je

še blagoslovila:

»Pojdi z Bogom!« in kot mrtva

se na tla zgrudila.

 

Oglasi se stari oče:

»Česa čakaš, reva?«

Zakriči in pred nogami

Katra mu medleva:

»Odpusti mi, lčjubi oče,

kar sem zagrešila!

odpusti mi, moj golobček,

moj sokolič mili!«

»Odpustite ljudje dobri,

Bog naj te odveže;

k Bogu moli pa odidi –

malo mi odleže!«

 

Jedva vstane, se pokloni,

nema gre iz koče;

osirotena ostala

mati sta in oče.

V višnjevi vrtič odšla je,

k Bogu pomolila,

vzela zemlja izpod višnje,

jo na križec pritrdila, *)

in dejala: »Se ne vrnem!

v daljnem, tujem kraju

tujci bo to v mojo zemljo

mene pokopali;

a ta kepica nad mano

v grobu bo ležala,

ter o mojem gorju tujcem

pripovedovala …

Ne govori, moj golobček, *)

kje bom pokopana,

da bom grešna na tem svetu,

ljudstvu nepoznana.

Ne poveš mu … kdo pove mu,

da sem njega mati!

Bog Ti moj! nesreča moja!

kam se mi je djati?

Skrila se bom, ljubo dete,

v dno globoke vode,

tebi pa, moj greh, siroti,

v svetu trpko bode

brez očeta! …

 

Gre po selu,

plače Katarina,

rubec imajoč na glavi,

na rokah pa sina.

Gre po selu,

plače Katarina,

rubec imajoč na glavi,

na rokah pa sina.

Šla iz sela je – trpeča;

zopet se ozrla,

in pokimala je z galvo

in ihtenja mrla.

Kot topola, je na polju

stala ob stezici:

kakor rosa so ji solze

pokropila lici.

Za pekočimi solzami

se ji dela tema,

ona pa le solze lije

ter sinu objema.

Dete pa, kot nežen angelj,

nič ne ve o jadu,

samo z malima rokama

prsi išče v gladu.

Sonce tone, izza gaja

nebes rdeči se;

solze si otare, ide …

v dalji izgubi se.

 

V selu pa so govorili

dolgo vse mogoče,

teh besed pa nista čula

ni mati ni oče …

 

Tako-le pa na tem svetu

človeka človek sodi!

Tega časte, tega more,

drug sam sebi škodi …

A zakaj to? To ve Šved!

Svet je dosti širen,

vendar mnogim ni privoščen

ni kotiček miren.

Enega na svetu vsega

sreča oropa,

drugemu pa v lasti pušča

samo kraj pokopa.

Kje je ljudstvo, kaj je dohro,

s kojim je iskalo

srce kdaj v ljubezni žiti?

Propalo, propalo!

 

Je na svetu sreča,

komu pa je znana?

Je prostost na svetu,

komu pa je dana?

So ljudje na svetu,

v zlatu lesketajo,

zde se ti vladarji,

sreče ne pozunajo, -

ni sreče, svobode!

V župan oblače se,

plakali srame se;

Proč se srebrom, zlatom,

bodite bogati,

jaz pa bom s solzami

tugo si izprati;

potopim nesrečo

z drobnimi solzami,

nesdvobodo strem

z bosimi nogami!

Takrat se vzveselim,

vsega mi bo dosti,

kedar mi bo srce

šetalo v prostosti!

 

III.

 

Kliče sove, spi dobrava,

zvezdice blestijo,

gor nad potjo po ščirišču

polhi se lovijo.

Dobri svet počiva mirno;

vse je utrudila;

tega sreča – tega solze

vse je noč pokrila,

vse pokrila je temotna,

kakor deco mati.

Kje pa Katro je objela?

v lesu ali bajti?

v polju li pod kopo sena

ljubečka neguje,

li v dobravi izpod klade

volka ogleduje?

Da nikoder, črne obrvi,

ve, ne krasile,

ko gorja ste ve na svetu

toliko rodile!

Kaj pa dalje se dogaja?

Huje bo in huje!

 

Sreča jo peščevje žolto

in pa ljudstvo tuje;

groza bo prihrula zime.

In on – ga li sreča?

Ker pozna njo, Katarino,

ali sina sprejme?

Ž njim pozabi črnoobrova

jad in pot krvavi:

on jo sprejme kakor mati

jo kot brat pozdravi.

 

Bomo videli in čuli …

prej pa odpočijmo,

a v tem pot na Moskovščino

malo premotrimo.

Dolga pot, gospodje – bratje!

vem natančno zanjo!

toda v srce me zazebe,

ko se spomnim nanjo.

Meril semo jo že – da nikdar

bi je ne bil meril! …

Bi o nji vam pravil, toda,

koga bom preveril?

»Laže«, poreko, »ker pravi!

le da poslušavce bega,

zbada tak srdito!«

Res je, res kar govorite!

Čemu tudi znati,

kar sem hotel vam s solzami

pripovedovati?

 

Čemu neki? Vsakdo ima

svojih tug ne malo.

To pustimo! … A v tem času

dajte mi kresalo

pa tobaka, da še doma

ne bi žalovali,

in o bridkem zlu bi morda

dolgo še snivali!

Vrag naj je rogati vzame!

Rajši glejmo, kodi

neki moja Katarina

s svojim sinom blodi.

 

Za Kijevom in za Dnjeprom

čez temotne gaje

svojo pot ido čumaki

»Pugača« *) pevaje.

Gre po poti mlada žena,

pač le z božje poti.

Kaj je solzna, nevesela,

kaj ji srečo moti?

Strgano ima obleko,

torbo pa čez pleče,

v desnici les drži, v levici

dete nosi speče.

srečala se je s čumaki,

zagrnila sina,

prašala jih: »Kod gre cesta

proti Moskovščini?

»V Moskovščino? ravno tu je;

daleč greš nemara?«

 

»V samo Moskvo. Radi Krista,

dajte milodara!«

Vzame groš, pri tem se strese:

težko ga jemati!

Toda čemu! … In otroče?

Ona mu je mati!

Zaplakala, šla je dalje,

v Brovarjah spočila

sinu je je za bridki darek

medenik kupila.

Dolgo, dolgo je nesrečna

šla in praševala;

često je celo pod plotom

s sinom nočevala …

 

Glej, do česa došla črna so očesa:

da pod tujim plotom lila bi solze!

To le zdaj poglejte, pomnite dekleta,

da bi za moskalom tudi ve ne šle,

ne bi ga iskale, kot ga Katra išče …

Tedaj ne prašajte, zakaj ljudstvo psuje,

in nočišča v huiši ji ne dovole.

 

Ne prašajte črnoobrve,

ker ljudje ne znajo;

kogar Bog kazni na svetu,

i ti kaznovajo …

Svet se ziblje, kakor loze,

koder veter veje,.

Sonce sveti i siroti

(sveti a ne greje) –

svet bi soncu pot zastopil,

ko imel bi silo,

da bi revi ne svetilo,

solz ji ne sušilo,

A zakaj to, mili Bože!

da okrog beduje?

Kaj nek svetu je storila,

kaj ji svet vkazuje?

Plače naj! … O srce moje!

Katra, ne, ne joči!

Ljudstvu solz nikar ne kaži,

trpi, dokler moči!

A da lice in obrvi

črne ne zvene ti, -

mij si jih s solzami v lesu

predno dan zasveti!

Solz ti nihče ne bo videl,

in te ne bo smešil,

a potok solza pekočih

srce bo utešil.

 

Kako zlo veliko, gledite, dekleta!

Šaleč se je ostavil Katrico moskal!

Nesreča ne gleda, s kom se ona šali,

svet pa, dasi vidi, toda ni mu žal.

»Naj le«, pravi, »gine ničvredna devojka,

ker ni razumela varovati čast!«

Spoštujte se, ljube, da vam ne bo iti

v uri zle nesreče moskala iskat!

 

Kodi Katra blodi?

Pod plotom he nočevala,

rano zjutraj vstala,

spešila je v Moskovščino.

Zima je nastala.

Svišče burja krog po polji,

Katarina hodi

v čevljih lipovih *) – gorje ji!

in v obleki eni.

Ide Katra – dalje blodi,

gleda, v daljo pazi …

menda jašejo moskali …

jad! … v srce jo mrazi …

Steče brzo, jim doteče,

praša: »Ni li z vami

tukaj mojega Ivana?

Ti pa: »Ni ga z nami!«

In zvičajno, kot moskali,

se smejo siroti:

»Glejete babo, glejte, naši!

da koga ne zmoti!«

Pa se ozre Katarina:

»Ali ste ljudje vi?!

Sin, ne plači, moja tuga!

dasi zli so dnevi!

Dalje grem, - kot sem hodila …

še ga bom iskala:

ko ga najdem, dam te njemu,

jaz pa bom – propala!«

 

Tuli in ječi nevihta,

zvija se po polji!

Sred polja stoječi Katri

solze vro po volji.

 

Utrudila se je vihra,

bolj in bolj pojema;

dalje plakala bi Katra,

toda solz več nema.

Pogleduje na otroče:

s solzami umito

rdeči kot nežno cvetje

z rosico oblito.

Nasmehnila se je Katra,

težko nasmehnila:

v srce je kot črna kača

tuga se vrnila.

Krog molče se je ozrla;

gleda – les črni se,

a pod lesom vzre kraj poti

kurena *) obrise.

»Pojva, sinko! že mrači se,

če dobiva krova;

ako ne, pa na dvorišču

nočevala bova.

Pa ob koči prenočiva,

sinek moj, Ivane!

Kje pa bodeš prenočeval,

ko ne bo več mame?

Z družino psov se po dvorišču

brati, ljubo dete!

Zlobni psi te bodo klali,

toda brez klevete,

in smejoč se porekoi …

S psemi jesti, piti –

bedna, bedna mi glavica!

kaj mi je storiti?

 

IV.

- -- - - - - - - - - - -

- - - - - -- - - - - - -

Tuli, švišče ljuta vihra,

v lesu je zvilo;

kakor morje belo polje

s snegom je pokrilo.

Prišel je orglajar iz koče,

les ogledat hoče,

toda kam li? metež vije,

da je nemogoče!

»Ehe, vidim, kaka sila!

Les že omaga!

V kočo pojva! Kaj pa tam je?

glej no, glej ga, vraga!

Moč nedobra sem jih žene,

kot bi česa hteli.

Ničipore! glej nekteri!

Tam so pobeleli!«

»Kdo? Moskali? Kje so oni?« *)

»Kaj češ? iztrezni se!«

»Kje moskali so, labodi?«

»Tam le, tja ozri se!«

Katra brž je tja letela,

in se ni odela.

»Menda ji je Moskovščina

misli vse preverela!

Saj še v noči to ve samo,

da moskala kliče.«

Čez tramove čez zamete

dirja, jedva diše,

bosa sred poti postane,

drgne se z rokavi, *)

a moskali nji nasproti

jašejo v planjavi.

»Jad ti moj, ti sreča moja!«

K njim, videč jih, plane; -

njim na čelu starši jaše.

»Ljubi moj Ivane

!srce moje, kod si hodil?

up moj, moja beda?«

Plane k njemu … za stremena …

a on – se ogleda,

pa z ostrogo konja v boke.

»Kaj bežiš od mene?

Si ti zabil Katarine?

Ne poznaš ljubljene?

Sem ozri se moj golobček,

k meni se okreni:

Jaz sem Katra, tvoja ljuba!

Kaj tržeš stremeni?

On pa, kot bi je ne videl,

konja dalje sili.

»Čakaj malo – saj ne plačem,

glej golobček mili!

Kaj me ne poznaš, Ivane?

Srce, sem ozri se!

Glej za Boga, saj sem Katra!«

»Nora, poberi se!

Proč odvedite brezumno!«

 

»Bože moj! Ivane!

Ti ostavljaš me! Prisege

spomni se mi dane!«

»Proč ž njo! Kaj stojite tukaj?«

»Koga? mene vleči?

Zakaj? reci moj golobček!

hočeš zdaj zavreči

svojo Katro, ki sem k tebi

na vrtič hodila, -

svojo Katro, ki za tebe

sina sem rodila?

Ljubi oče moj, moj bratec!

ne me zapzustiti!

Naj služabnica ti bodem …

drugo daj ljubiti…

vse na svetu … jaz pozabim,

da sem te ljubila,

da imam od tebe sina,

da sem zdaj pokrita …

Oj sramote, oj sramote!

Kazen zlega čina!

Pusti mene, zabi mene,

a ne puščaj sina!

Ne ostaviš? … Srce moje!

Ne bežaj od mene!

Jaz ti bom  nosila sina.«

Izpustila streme,

šla je v kočo.

 

Brž se vrne

z detetom pred kočo –

nepovito, prenesrečno

revo jokajočo.

»Tu je dete, le poglej ga!

Kje si? Kam skril je?

Ubežal je! … ni ga! … sina

oče zapustil je!

Bog Ti moj! … Ti dete moje!

Kam naj krenem s tabo?

Vi moskali! golobiči!

vzemite ga s sabo;

oj nikar sirote, dragi,

tukaj ne puščajte;

vzemite ga in za sina

staršemu oddajte!

Vzemite ga, sicer sama

ga pustim kot oče, -

da bi ga ne zapustilo

gorje maščujoče!

Z grehom te na svet je božji

mati porodila;

rasti na zasmeh človeštva!«

na tleh ga pustila.

»Zdaj očeta pojdi iskat,

jaz sem ga iskala.«

V les je drla kakor besna,

dete pa ostalo

plače bedno … a moskalom,

mar jim! … odšli so.

Dobro je! – odšli so.

Dobro je! Gozdarji plaka

v zlo prezrli niso. *)

 

Boga Katra bosa v lesu,

bega krog in vpije;

svojega Ivana kolne,

prosi, solze lije.

Pribeži za les na plano;

krog se je ozrla,

in v jar … beži … ob ribnjaku

postoji premrla.

»Sperjmi Bože, mojo dušo!

a ti moje truplo!«

Plane v vodo! Pod ledovjem

dalje je zaplujo.

 

Črnoobrva Katra našla

pokoj je iskani.

Veter je zavel nad vodo,

sled odvel po plani …

 

To ni veter, to ni bujni,

ki dobovje klati;

to ni hudo, to ni težko,

če umrje mati;

ni sirota po pogrebu

revna deca mala;

saj gomila ji, pa slava

dobra je ostala!

Ko se zlobni svet siroti

mali posmehuje –

s solzami kropi gomilo,

jad si olajšuje.

Kje pa oni na tem svetu

najde tolažila,

ki ga ni hotel oče zreti,

mati ga pustila?

Kaj je revi še ostalo?

Kdo mu da besedo?

 

Nima staršev ni hiše;

pota, peske; bedo …

Pansko ličce, črne obrvi –

vsem ga bodo razodele!

Barve vlila – in jih skrila …

Da bi pobledele!

 

V.

 

Šel je kobzar do Kijeva,

sel, da odpočine;

z blagom obloženi hrbet

starosti mi gine.

Zraven njega, ždi na soncu 

lepo malo dete;

stari kobzar pa o Kristu

poje pesmi svete.

Kdor gre mimo, vsakdo žemljo

ali pa po grošu

daje starčku, a beliče

deve mehonođu.

Čudijo se črnoobrve:

Bos je. Gol do mala –

»Dala mu je črne obrve,

sreče pa ni dala!«

 

Gre po poti do Kijeva

voz šesterovprežen,

a na vozu gospodinja.

mož in pa družina;

vstavil se je voz pred starcem,

prah se je polegel.

Steče Ivan – z roko nekdo

je skoz okno segel.

Novčičev gospa Ivanu

daje, ter se divi.

Pan pogleda – se obrne …

Spoznal je slepivi,

spoznal te oči je črne

in obrvi – oče,

spoznal zdaj je oče sina,

a ga vzeti noče.

Za ime gospa vpraša –

»Ivan!« - »Kak je miolo!«

Voz odšel je, dete v prahu

se očem je skrilo …

Kar dobila, sta preštela,

siromaka vstala,

jutarnjico pomolila,

in odpotovala.

 

40.

 

Služabnica

 

Prolog

 

Je v nedeljo jutro rano

megla pala na poljano;

v gosti megli na gomili,

kot topola se sklonila

zoroleta je mladenka.

Nekaj je v naročji krila

pa je megli govorila:

»Oj meglica, meglica,

moja sreča nezvesta!

Zakaj me ne zakriješ

na sred tega mesta?

Zakaj me ne zadaviš,

v zemljo me ne vdaviš,

zakaj me iz življenja,

iz toge izbaviš?

Ne, meglica, ne davi!

le skrij me ljubeče,

da nihče ni zna ni vzrl

moje bi nesreče! …

Jaz nisem sama – imam še

mater in očeta …

pa imam še, oj meglica,

oj meglica, sestra! …

Dete moje, sinček zlati,

ki še nisi krščen1

Jaz ne bodem v tej usodni

uri te krstila;

tujci bodo ga krstili,

jaz ne bodem znala

mu imena – dete moje!

Bila sem bogata …

Ne huduj mi! bom molila

zate, da iz neba

srečo s solzami priplačem,

pa jo pošljem tebi!«

 

Šla po polji zdihovaje,

v megli se skrivala,

ter skoz solze potihoma

je o vdovi pela,

kako vdova je v Dunaju

sine pokopala: *)

 

»Oj na polji gomila;

tam je vdova hodila,

tam hodila, blodila,

otrov-zelja  je iskala.

Otrov – zelja ni našla,

pa je sina privela,

ju v kitajko povila,

pa v Dunaj položila:

»Tihi, Dunaj Dunaj

»s sinom se igraj!

»Ti rumeni prod,

»bodi v hrano teh sirot;

»okoplji ju, povij

» ter s seboj zakrij!«

 

I.

Bila sta mož in žena,

že davno je to, v gaju nad vodo

sama v pristavi tam sta živela,

kakor detec dvoje,

povsod oboje.

Še mlada sta ovčice pasla vkup,

se potem poročila,

živine pridobila,

kupila si stan, ribnjak in mlin,

ogradila v gaju vrtič,

pa še pašnik zraven

bogatotraven.

Otrok pa nista nič imela,

smrt pa že koso je vihtela.

 

Kdo nju starost negoval bo,

njune reve nosil,

kdo solzan ju pokopal bo,

kdo za dušo prosil?

Kdo užival v srečnih dnevih

bo imetje častno, 

nju hvaležno bode pomnil,

kakor dete lastno? …

Težko pač je vzgojevati

deco v borni bajti,

mnogo teže pa stareti

v beli je palači,

tam stareti, tam umreti,

dobro pa bogato

tuji deci darovati

v smeh in pa potrato!

 

II.

In mož in žena sta v nedeljo

na senčni klopici sedela

v prazničnih srajcah vkup lepo.

Sijalo sonce je gorko, -

oblačka ni bilo, in tiho

in ljubo bilo je kot v raji;

a v srcu bol se je skrivala,

kot zver v temotnem gaji.

 

V takvem raju čemu neki

Stara bi tožila?

Se li kaka davna tuga

v hišo je vrnila?

Se li včeranje, minulo

zlo je probudilo,

ali novo je vskalilo –

in ni zapalilo?

Ne vem, ni kaj in ni o čem

tožila stara. Morda že

na konec mislita in Boga,

in kdo na potovanje dolgo

dobroten jima vpreže konj? *)

»A kdo pokoplje naju, Nasta,

ko umreva)«

 

»Bog to vedi!

V mislih često sem imela,

tužno je nastalo:

samcata sva postarela …

komu pritrdila sva imetje? …?

 

»Čakaj malo!

Čuješ? nekaj plače

tam pod plotom … kakor dete!

Brž poglejva! … Vidiš?

Sem uganil, da bo nekaj!«

In oba planila

sta do vhoda … tam obstala,

tiha se čudila:

tik pred vhodom na dvorišče

dete je povito –

ne pretesno v lepo novo

 

haljico okrito;

ker ga mati je povila,

na lahno okrila

z zadnjo srajčko je ostalo! …

Čudeč se molita

stara moja sta, a dete,

kakor bi prosilo:

ročici je stegovalo

k njima ju pružilo,

nežni, mali … in zamolklo,

kot bi ne jokalo, je ihtelo.

 

»Kaj li, Nasta?

Sem dejal! Li vidiš?

Glej jo srečo, glej jo srečo,

zdaj več nisva sama!

Vzemi dete in povij ga …

Ej, kako je lepo!

Nesi ga v hišo, jaz pa brzo

odhitim po kume

v »Gorodišče«.

 

Čudno, čudno

se godi med nami!

Ta sina imeti neče,

ga iz hiše meče,

drugi pa, sirota, svečko

trudom si prisluži,

ter jo med svetnike stavi

z gorkimi solzami - *)

nima dece! … Čudno, čudno

se godi med nami!

Na krščenje kar tri pare

kumov so nabrali,

dete še zvečer krstili,

Marka ga nazvali.

Raste Marko. Stara moja

ne vesta, kam ga deti,

položiti, posaditi

in kaj ž njim početi!

Mine leto. Raste Marko,

krava pa se dojna

kar potaplja vsa v razkošju.

Kar črnoobrva

in še mlada, belolica

prišla je deklica

na to pristavo presrečno

v službo se ponujat.

 

»Nasta, no, pa jo sprejmiva!«

»Dajva jo, Trohime!

Stara sva že in bolehna,

dete tudi šibko,

dasi malo že odrastlo,

vendar je potrebno,

da se vedno ž njim kdo bavi.«

»Da, to je potrebno,

ker i jaz sem že doživel,

hvala Bogu, lepa leta, -

in se strudil. No povej mi,

sprejmeš službo, reva?

Pač za leto, kaj?«

 

»Kaj li, Nasta?

Sem dejal! Li vidiš?

Glej jo srečo, glej jo srečo,

zdaj več nisva sama!

Vzemi dete in povij ga …

Ej, kako je lepo!

Nesi ga v hišo, jaz pa brzo

odhitim po kume

v »Gorodišče«.

 

Čudno, čudno

se godi med nami!

Ta sina imeti neče,

ga iz hiše meče,

drugi pa, sirota, svečko

trudom si prisluži,

ter jo med svetnike stavi

z gorkimi solzami - *)

nima dece! … Čudno, čudno

se godi med nami!

Na krščenje kar tri pare

kumov so nabrali,

dete še zvečer krstili,

Marka ga nazvali.

Raste Marko. Stara moja

ne vesta, kam ga deti,

položiti, posaditi

in kaj ž njim početi!

Mine leto. Raste Marko,

krava pa se dojna

kar potaplja vsa v razkošju.

Kar črnoobrva

in še mlada, belolica

prišla je deklica

na to pristavo presrečno

v službo se ponujat.

 

»Nasta, no, pa jo sprejmiva!«

»Dajva jo, Trohime!

Stara sva že in bolehna,

dete tudi šibko,

dasi malo že odrastlo,

vendar je potrebno,

da se vedno ž njim kdo bavi.«

»Da, to je potrebno,

ker i jaz sem že doživel,

hvala Bogu, lepa leta, -

in se strudil. No povej mi,

sprejmeš službo, reva?

Pač za leto, kaj?«

 

»In plače?«

»Eh, ne, treba znati,

treba, deva, šteti plačo,

plačo zasluženo:

pravijo, kdor je ne šteje,

ta je tudi nema. *)

Ali ni tako, devojka?

Mi ter ne poznamo,

ti pa nas ne. Čez kaj časa

v hiši se vdomačiš,

in mi tebe zapoznamo,

pa ti plačo damo.

Ne li, deva?«

»Dobro striček!«

»Pa pojdimo v hišo.«

 

Pogodili so se. Deva

bila je vesela,

kot bi s panom poročena

pridobila sela.

In po hiši in na dvoru

in okrog goveda

celi dan vrsti se božji;

a na malo dete

kakor skrbna mati gleda:

v petek mu in svetek

nežno glavico umiva,

ter ga v srajčko belo

v novo dan na dan odeva.

Ž njim igra, prepeva,

dela mu vozičke, v praznik

pa ga ni iz rok ne deva.

Stara moja sta vesela

in hvalita Boga,

a devojka neumorna

vsaki večer vboga

žalosno usodo toži

ter jo objokuje;

tega pa nikdo ne vidi, 

ne ve in ne čuje

kot jedini Marko mali.

On pa ni ne sniva,

čemu dekla ga plačoča

s solzami umiva.

Ne ve Marko, čemu ona

toli ga ljubkuje, -

Njemu daje piti, jesti,

sebi odtrguje.

Ne ve Marko, ko se v zibki

v tihi, mirni noči

razodene in predrami, -

pa še ona skoči,

ga zagrne in prekriža,

spet zaziblje tiha;

iz sosedne sobe čuje,

kako Marko diha.

Rano Marko proti dekli

ročici steguje,

in pa Ano neutrudno –

z mamo vedno slavi …

Ne ve Marko, pa dorašča

v duhu in postavi!

 

IV.

Nekoliko je let preteklo,

preteklo nekaj je vode;

se v hišo tuga je vselila,

in ž njo privrele so solze.

So staro Nasto pokopali,

in s težo le obvarovali

Trohima deda. Minila

nesreča je in spet zasnula.

A v hišo vnovo blagodat

se izza gaja je vrnila,

v pristavo k dedu stanovat.

 

Marko v Krim čamakuje, *)

in jeseni ne nočuje

ni pred kočo niti v koči …

Zdaj ženiti bo nekoga.

»Kaj storiti? misli starec,

in nasvete prosi

dekle svoje. Pač najraje

do carice same

bi poslala: »Treba Marka

samega prašati.«

»Dobro, hčerka, to storimo,

pa ga oženimo.«

Razprašali, določili

vse so. Po staršine

šel je Marko. In vrnili

so ljudje se z robci,

svetim kruhom zamenjanim. *)

Drevo so v županu

tako krasno prisnubili,

da bi ni hetmanu

ne bila v sramoto. Tako

devo so dobili!

 

»Bog vam plačaj!« starec pravi,

»zdaj, da boste znali,

pa še čas in kraj poroke

treba nam izbrati

in pa svatbe. A še to-le:

Kdo mu bo pa mati?

Da ni živa moja Nasta« …«

In začne jokati.

A služabnica na pragu

se je brž prijela

za podboj ter omedlela.

Vse je vtihnilo, le deklo

čuli so šeptati!

»Mati … mati … mati!«

 

V.

 

V tednu mesile mladenke

so kravaj *) poročni

v srečni hiši. Stari očka,

kakor v mlada leta,

sam z mladenkami se trudi

in pa dvor pometa,

ter idoče mimo graje

na dvorišče kliče,

med - žganjico nalivaje

jih na svatbo vabi.

 

Bega res, a nogi jedva

ga držita slabi.

Gneli so se v teni hiši,

po dvorišču vpili,

in so jaslice iz nove

sobe premestili.

Vse se trudi, peče, vari,

spravlja in pomija …

Pa vsi tujci. Kje je dekla?

Romala je v Kijev *)

po odpustke. Prosil stari,

Marko pa je plakal,

naj bi ona bila mati.

»Marko, ne, nikakor,

jaz ne morem biti mati:

naj bodo bogati,

dekla sem … vtegnili bi se

tebi še smejati.

Ljubi Bog naj vam pomaga!

Grem se priporočit

v sveti Kijev vsem svetnikom,

pa se spet povrnem,

če me sprejmete med sebe:

dokler bode moči dekla bom …«

Čistim srcem j

e blagoslovila

Marka svojega … plakaje

šla čez prag je v svete kraje.

 

Razprostrla se je svatba.

Godli in plesali

 

so veselo, z med-žganjico *)

mize polivali.

A služabnica potuje,

naglo speši v Kijev.

Došla v Kijev – brez počitka,

stan si poiskala,

v službi vodo je nosila,

ker ni novcev bilo

sveti Barbari v akafist. *)

Nosila, nosila,

osem kop *) si prislužila, -

Marku s tem kupila

čepico blagoslovljeno

v cerkvi svetega Ivana,

da bi ljubljnega Marka

ne bolela glava;

prstan lep nevesti v cerkvi

Barbare kupila,

svtcem vsem se poklonivši

k domu se vrnila.

 

Došlo jo pred hišo Katra

Z Markom sta dobila,

v hišo vedla in za mizo

sta jo posadila.

Pili so, se veselili,

za Kijev prašali,

v sobi pa ji Katarina

postelj je postlala.

 

»Kaj me ljubijo tak srčno?

in zakaj čislajo? 

Bog moj ljubi, milostljivi!

morda oni znajo …

morda pa so uganili …

Ne, to ni mogoče!

Dobri so tako …«

In dekla ginjena zajoče.

 

VI.

 

Trikrat gruda je zmrznila,

trikrat se stalila,

trikrat Katrica je v Kijev

služkinjo spremila,

kakor mater, a v četrto

revo je spremila

le do polja, do gomile,

pa Boga prosila,

da bi se čim prej vrnila,

ker brez nje je v hiši

nekam tužno, kot bi mati

hišo zapustila.

 

Po prazniku Gospe v nedeljo,

po Vnebovzetju, je Trohim

postarani sedel v beli srajci

pokrit na klopici. Pred njim

se vnuk je mladi s psom igral,

a vnučka jopo si nadela

je Katarine, kot bi šla

na goste k dedu. Zasmejal

se je Trohim in jo sprejel,

 

kot bi sprejemal res nevesto.

»A kam si dela plenico?

Morda jo v gozdu kdo je vzel?

morda si zabila jo vzeti?

ni spekla nisi jo morda!

Sramota ti, razumna mati!«

Kar, glej, do dvora je prišla

služabnica, Trohim nasproti

ji z vnučkom je brž hitel.

 

»A Marko, je na poti?«

Ana deda brzo vpraša.

»Da, še vedno hodi.«

»Jaz pa jedva sem do hiše

mogla še dospeti.

Nisem marala v tujini

samcata umreti!

Ko bi Marka dočakala …

tak teži me nekaj!«

Vnučkom nato iz zvežnja

je dari jemala:

križčeke in pa zlatničke,

biserjev na nitki

je Jarinici, svetnike

svetlo-rdeče boje,

Karpu pa je dala slavčka

in konjičev dvoje,

a četrti zdaj že prastari

Barbare je svete

Katri, dedu pa iz voska

tri prinesla sveče

posvečene, sebi, Marku

pa ta not prinesla

ni ničesar: ni kupila,

ker ni novcev bilo,

bolna pa ni več služila.

»Še mi je ostalo pol žemljice!«

In še to je

deci prelomila v dvoje.

 

VII.

 

Šla je v hišo. Katarina

ji je noge vmila

pa k obedu posadila.

Jela ni ne pila stara Ana.

»katarina!

kdaj bo pa nedelja?«

»Pojutrišnjem!«

»Treba bode

akafist najeti!

svetemu Miklavžu v hvalo

in pozdrav dati ;*)

Marka je kaj zadržalo! …

Morda je na poti

obolel, kar Bog obvari!«

in oči zmučene

solze so zalile stari.

Jedva je še vstala

izza mize.

»Katarina!

težko mi je, težko:

 

šibka sem, da se ne morem

na noge opreti –

Katra, v tuji, gorki hiši

težko je umreti!«

revo je hudo napalo.

Že so jo prevideli,

ter jo v sveto olje djali, -

pa ni pomagalo!

Stari Trohim po dvorišču

kot ubit pohaja.

Katarini od bolnice

ni oči ne zmakne,

noč in dan jo skrbno pazi

in pri nji ostaja.

A v tem času sove v noči

vest znanijo slabo

v spalni sobi. Bolna žena

vsak dan, uro vsako

jedva čutno poprašuje:

»Hčerka Katarina!

ali ni še došel Marko?

Oh, ko bi jaz znala,

da ga včakam, da ga vgledam,

še bi počakala!

 

VII.

 

Šla je v hišo. Katarina

ji je noge vmila

pa k obedu posadila.

Jela ni ne pila stara Ana.

»katarina!

kdaj bo pa nedelja?«

»Pojutrišnjem!«

»Treba bode

akafist najeti!

svetemu Miklavžu v hvalo

in pozdrav dati ;*)

Marka je kaj zadržalo! …

Morda je na poti

obolel, kar Bog obvari!«

in oči zmučene

solze so zalile stari.

Jedva je še vstala

izza mize.

»Katarina!

težko mi je, težko:

 

šibka sem, da se ne morem

na noge opreti –

Katra, v tuji, gorki hiši

težko je umreti!«

revo je hudo napalo.

Že so jo prevideli,

ter jo v sveto olje djali, -

pa ni pomagalo!

Stari Trohim po dvorišču

kot ubit pohaja.

Katarini od bolnice

ni oči ne zmakne,

noč in dan jo skrbno pazi

in pri nji ostaja.

A v tem času sove v noči

vest znanijo slabo

v spalni sobi. Bolna žena

vsak dan, uro vsako

jedva čutno poprašuje:

»Hčerka Katarina!

ali ni še došel Marko?

Oh, ko bi jaz znala,

da ga včakam, da ga vgledam,

še bi počakala!

 

VIII.

 

Ide Marko vred s čumaki

pevajoč po poti;

ne mudi se mu do doma,

vole pase sproti.

 

Sukna dragega prinaša

Marko Katarini,

a očetu pas podari

s šivom rdečesvilnim,

dekli pa za pokrivalo

svilo zlatotkano,

in rdečo lepo ruto

z belosvilim robom;

čeveljce pa svoji deci,

smokev in pa grozdja,

a vsem vkup iz Carigrada

rdečega vina

vedra v velikem sodu

ter kavjara z Dona - *)

vsega nese a ne sluti,

kaj godi se doma!

 

Ide Marko, ne žaluje,

došel, - slava Bogu!

Vrata na stežaj odpira,

in zahvalja Boga.

»Ali čuješ, Katarina!

steci mi naproti!

že je došel, idi brzo

brzo ga pozovi! …

Slava Tebi, Odrešitelj!

Težko sem včakala!«

Očenaš je tiho, kakor

skozi sen šepetala.

Stari vole izpreguje,

k jaslim privezuje

 

jih z jermeni, Katrica pa

marka ogleduje

»Katrica, kje pa je Ana?

to me vznemiruje?

Saj ni vmrla?«

»Ne je bolna,

in pa vedno huje.

Le pojdiva v malo sobo,

dokler volov oče

ne izpreže, težko čaka,

videti te hoče.«

 

Šel je v malo sobo,

pa obstal na pragu …

vstrašil se je. Stara plaka:

»Slava … slava Bogu!

Pridi bliže, pa ne boj se …

Katra, pusti naju:

nekaj imam poprašati,

nekaj mu dajati.«

Šla je Katra iz sobe,

Marko pa se sklonil

tesno k deklini je glavi.

»Marko, le pogledi,

le ozri se malo name:

kak sem oslabela!

Nisem dekla, nisem Ana, jaz … »

 

Pa je zanemela.

Plakal Marko je, se čudil.

Spet oči odkrila.

vanj goreče jih uprla,

s solzami zalila:

»Oh, odpusti!v tej hiši

sem se pokorila …

Oh, odpusti, sinek zlati!

jaz sem – tvoja mati!«

In unmolkne …

Marko je omedlel,

zemlja je zdrhtala,

sklonil se na ljubo – mater,

mati – pa je spala!

 

41.

 

Ujetnik

 

Posveta

 

Dume moje zoromlade, o

troci pobiti! *)

i ves ste me zapustile! …

Pustine stopliti 

nimam komu *) … Sam ostal sem,

a ne kot sirota,

ampak s tabo, moja mlada

moj raj, moja nada,

moja zvezdica jutarnja,

jedina mi duma *)

prečista! Ti si z mano …

kakor kralju Numi

on nimfa Egerija: *)

tak ti, moja zvezda,

jasno svetiš mi nad glavo,

kot bi govorila,

se nasmihneš .. Krog pogledam –

ne uzrem ničesar …

Se predramim, srce plače

in oko zaplače.

Plati Bog, zvezdica!

 

Preminja

nejasni mohj dan, - zvezde se zgrinja;

nad mojo glavo že vihti

svojo nesklepano koso

nemili kosec … nemo mahne;

na to – i sled moj razprši

ledeni veter … Vse preminja! …

Morda se spomniš kdaj, mladenka,

v solzah porojene

te dume – in tihoma

pomneča i mene

spregovoriš: sem ljubila

na le-tem ga svetu,

in v onem bodem ga ljubila …

Oj ti svit moj tihi!

moja zvezdica večerna!

S teboj te bom nosil,

verno povsod in za tebe

Vsevišnjega prosil!

 

Prvi blodi onkraj morja,

širom svet prehodi,

sreče išče si povsodi…

 

Zaman, je ne najde, -

kot morda bi! A drugi

z vso bori se silo

za njo … že jo dohitel je,

pa – zdrsi v gomilo!

Tretji nima hiše, polja

torbo le čez pleča,

a i torbe siromaku

pogleduje sreča,

kakor dete; on se trudi,

da se je izbavi,

za kozarec jo zastavlja,

pa je ne ostavi!

Kot torica se v obleko

strgano zadira,

siromak po tujem polju

klasovje pobira, -

a tam – snopi, a tam - stogi,

a le tam – v palači,

kakor bil bi v svoji hiši,

drug spet siromači. *)

Taka zemeljska je sreča, -

nič je ne iskajte!

kogar hoče – sama najde,

v zibeli ga najde.

 

Še na Ukrajini vesele

in proste so bile vasi

tedaj, ko pošteno živeli

kozak je star in dece dvoje …

Še za Hetmanščine nekdanje

godilo se davno je to.

Tako okrog poldne v nedeljo,

na zeleni binkoštni dan,

pred hišo je v srajci beli

počival z banduro v rokah

stari kozak,

»Tako, tako!«

Premišlja starec pa izreče:

»Bo treba«, pravi, »malo škoda!

a treba bode, dve, tri leta

po svetu malo naj pošeta,

in sam naj sreče si poišče,

kot jaz sem jo nekdaj … »Jarina!

Kje je Stepan?« »Tam-le ob plotu,

kot bi vkopan bil, tam stoji!«

»Jaz ga ne vidim! No urno

pojta le-sem, toda obadva! …

Le brzo deca, da tako-le!«

Preletel je strune.

Ubira starec, a Jarina

s Stepanom zaraja;

ubira starec in pripeva,

topota z nogama.

»Ko bi imela taščo molčečo,

ko bi imela mladga moža,

ko bi ne gledal drugih žena!

Oj, hop! toli sreče,

in pa čeveljce rdeče,

in pa godce, čas krateče,

od leta do leta

bi moža ljubila vneta!

 

Oj hop! Je prišel,

zgradil hišo, pa me vzel,

in peč zakuril

in večerjo mi zvaril.«

»Le brzo, deca, da takole!«

 

In se vspne drhteče;

kot ubira, kakor svira, - i

 s telesom kreče.

»Li tak, li ne tak, -

obrodil pustinak, *)

petršilja

v juho stilja, -

to bo slast, to bo slast!

poroči se kozak:

naveliča

se kotiča,

in kot ptič spe na Sič.«

 

»Ne, ni taka več, oslabela

je moja stara:

znemogel sem … a vendar sta

toli me razvnela!

Da bi vaju! To so leta!

Ne, to je minilo …

Ni več zame. Zdaj pa pojdi

skuhat nam kosilo;

grede, kot pravijo ljudje,

kos kruha pojesti

pojdi dekle! … A ti sinko

mojo slušaj vest!

 

K meni sedi! Ko ubili

otca so Ivana

v Šlahtčini, *) takrat si bil

majhen še, Stepane, -

nisi shodil še.« - »Kaj nisem

sin, vam tuj sem, tata?«

»Tuj mi nisi! čakaj malo!

Kar umre i mati

tvoja, pa nagovorim

pokojno Marino –

svojo ženo: A kaj? pravim

vzemiva za sina –

tebe namreč! – Dobro, pravi

pokojna Marina:

»Zakaj pa ne? In vzela sva

te k sebi in z malo

Jarino vkup odgojevala …

Zdaj pa to ostalo

je storiti: ti si v letih

a Jarina v cveti; .

treba bo po svetu iti

in pa kaj skusiti.

Kaj ti praviš?« … »Jaz ne vem še,

ker sem mislil … da je …«

»Da ti je Jarina sestra?

Ni tako kot vidiš;

prosto vama: ljubita se!

A le z Bogom v zakon!

A do takrat bode treba

med ljudi na tuje

si ogledat, kak tam žive:

 

če orjo? če ne naoranem sejo?

in neomlačeno vejo?

in kako meljo in jedo?

znati treba vse to.

Tako le. Treba bo na tuje

za leto, za dve iti

služit;

tedaj, kar treba bo, storimo

ker kdor o delu neič ne ve,

on ni ne ve, kako se je.

A ti, kako meniš, govori! …

Ne ugibaj! ako hočeš znati,

kje lažje je gorje končati

pojdi na Sič! če Bog pomore, -

vseh kruhov dosti boš imel;

i jaz sem jih precej pojel:

da še želim si v one kraje!

Če kaj pritržeš, - dobro bo,

če izgubiš, - itak dobiš

imetek moj! Da le zvičaje

kozaške tam si pridobiš,

ogledaš svet pazljivo,

a ne takega kot v šoli,

ampak knjigo živo *)

v tovarištva pročitaš krogu,

ter da po kozaški

bodeš znal moliti Bogu!

Tako le, sin moj!

K Bogu pomolimo,

konja vranca osedlamo

pa se poslovimo!

Zdaj pa pojdiva k obredu.

Ali si, Jarina,

že pripravila kosilo?

Vidiš, tak je, sinko!« …

»DA, že tata!« se iz hiše

oglasila Jarinka.

 

Ne je in ne pije, srce mu ne bije,

in gleda, ne vidi, ne čuti glave!

Namestu kosa kruha – kozarec le prime.

Jarina ga gleda in skrivši se smeje.

»Kaj se je zgodilo? Vina ni jedi,

prav ničesar noče! Obolel je mar?

Bratec moj, Stepane! kaj neki te boli?«

Jarina prašuje. Pa se dela stari,

kakor da ne čuje. – »Žeti li ne žeti,

a sejati treba!« - prične govoriti

kakor sam s seboj. »A zdaj vstanimo!

Do večerje še prilezem morebiti.

A ti Stepane, lezi spat,

ker jutri treba rano vstati,

konja osedlati.«

 

»Oj Stepane, moj golobček!

kaj ti je, povedi,

da se jočeš? Nasmehni se,

pa v oči mi gledi

zasolzene. Se vjezil je,

Bog le ve, na koga,

z mano noče govoriti –

kar zbežim – za Boga,

Pa se skrijem v gosti travi …

Čuješ, kaj ti pravim,

morda resno si obolel?

zelišč ti nabavim,

ali idem k vražarici …

Jeli to z uroka?«

»Ne, Jarina, srce moje,

moja črnooka! …

Jaz ti nisem brat, Jarina!

Jutri v svet odrinem,

vaju zapustim, - na tujem

žalno kje preminem.

Ti pa mene se ne spomniš,

zabiš me, Jarina,

Brata svojega …« - »O Bože!

To urok je kleti!

Nisem sestra? Kaj naj bodem?

Ti moj Bog presveti!

Kaj početi? tata ni še,

brat bolan nevarno

še umre mi! O, moj Bože!

On pa malomarno

skoraj smeje se. Stepane!

Hočeš li umeti,

da brez tebe in brez tata,

meni ni živeti?«

Ne, Jarina, le za malo

časa zdaj odidem

in nedaleč, a čez leto

zopet k vama pridem;

a s snubci pridem k tebi,

pridem k tebi z robci … *)

 

Me li vzameš? – »Pojdi vendar

s svojimi snubci!

Pa še šali se!« »Nikakor,

Bog to ve, Jarina,

se ne šalim!« … »Li v resnici

jutri že odrineš

proč od naju? Se ne šališ,

Reci mi Stepane,

ali res ti nisem sestra?«

»Ne, ljubezen moja,

srce moje!« - »Bog ti ljubi!

oh, da nisem znala!

bi ne bila te ljubila,

te poljubovala …

Oj sramote! Proč od mene!

Pusti me! Li vidiš,

kak si dober! Pusti vendar!

Ljubi Bog, zaplačem! …

In zaplakala kot malo

dete je Jarina, a

 skoz solze govorila:

»Jutrij v svet odrine!«

Kot nad vodo javor, sklonil

v tla Stepan glovo je,

in v dnu srca se zapekle

so kozaške solze,

kakor v peklu. A Jarina

prosi, zarotuje,

pa umolkne, vanj ozre se,

ter vzihti še huje.

Mrak je legal po dvorišču;

 

in sestro in brata

polunezavestna vkup je

našel oče v hiši.

 

Že dani se, in Jarina

solznooka vstaja,

a Stepan že pri studencu

konjiča napaja.

Tudi ona steče z vedrom,

kot bi šla po vode,

do studenca. V tem pa znesel

starec je iz sobe

zaporoško vso opravo;

gleda jo, se smeje,

jo nadeva, kot iznova

starec pomladeje.

Pa zaplače. – »Draga moja,

zlata mi oprava! …

Oj, ve leta moja mlada!

Da bi, ljubo ti orožje,

verno te služilo

tudi njemu, kot si nekdaj

meni verno bilo!«

Povrnila sta se mlada,

in Stepan vsedla se

na konjiča, svojem drugu,

vrže župan nase.

A Jarinica na pragu

mu orožje daja,

in obema srci moči

morna bol razdvaja.

 

Sabljica – kot gad srditi,

kopje – kot gorjača,

samopal še sedempedni

vrže si čez pleča.

Skoprneva vanj strmeča;

starec sam zaplaka,

ko ogleda si na konji

takega junaka,

vede konja na povodu,

in ihti Jarina;

stari očka pa ob strani

poučuje sina:

kak se treba vesti v vojni,

glave spoštovati,

kak tovarištvo ceniti,

v tabor ne bežati.

»Bog naj varuje te sveti!«

ko za vas dospeli,

oče je dejal, in vvsi so

hkrati zaihteli.

Zdirjal je Stepan, in prah se

nad potjo je zgrnil.

»Ne muditi se, moj sinko,

brzo se povrni!«

kliče starec. A Jarina

se kot vitka jela

pri dolini je sklonila

in pa onemela …

Le solze si še otrira,

pa se v dalj ozira;

iz prahu se stas dviguje,

pa se spet zastira.

kot bi šapka se valila

čez polje, črni se,

in izginja, kot mušica

bolj in bolj drobni se,

pa izgine. Dolgo, dolgo

stala je Jarina

in je zrla, če orožje

še enkrat zasine

iz prahu. Ni zablestelo –

propalo. In vnovo

zaihti Jarina tužna

in se vrne k domu.

 

Hitijo dnevi, mine leto,

nastane jesen, šelesti

rumeno listje; kot ubit

pred hišo starček mi sedi:

zbolela hčerka je Jarina!

Še ona hoče zdaj jedina

ga zapustiti. S kom bo dni

preživel stare, še ostale?

Spominjal mladega Stepana,

spominjal blaženih se let,

spominjal – in skrivaj zaplakal

bogati je sirotni ded.

 

»Celi svet je v Tvojih rokah,

volja vladaj Tvoja!

Vse se zgodi, kakor hočeš, -

to bo sreča moja! …«

Pravi starec, in molitev

k Bogu pošepeče,

pa odide tužen v vrtec,

da se tam pošeče.

 

Z rutico in zimzelenom,

s travo kiti v maju

pomlad zemljo, kot devojko

po zelenem gaju.

Tudi sonce sredi neba

malo je postalo,

kot nevesto mladi ženin

svet ogledovalo.

I Jarema šla je željna

si ogledat gaja.

Šla je težko; se nasmehne,

hodi pa postaja,

razgleduje, pa se čudi,

tiho ji je, ljubo,

kot bi včeraj se rodila …

a ljutejše hudo

v srcu se ji je vzbudilo,

svet ji zapalilo;

kakor bilka podkošena

deva se sklonila, -

kakor cvetka v rosnem jutru

solze je rosila …

Stari oče pa ob nji se

kakor dob je sklonil.

 

Ozdravela je Jarina,

z romarji odšla je

molit v Kijev in Počajev,

v božjepotne kraje.

In v velikem je Kijevu

svetce vse prosila,

in se v Mežigorski cerkvi

trikrat pričestila; *)

in v Pečajevu je svetem

hrepenenja mrla,

da Stepana, svojo srečo,

v snu bi vsaj uzrla.

Ni uzrla! … Šla je k domu …

Spet je zabelela

zima bela … A za zimo

spet zazelenela

pomlad božja. Šla iz hiše

gledat svet je božji

Jarinička, a ne k Bogu

rok v molitvi prožit;

skrivši šla je k vražarici

svojo tugo tožit …

 

Hitijo dnevi, mine leto,

nastane jesen, šelesti

rumeno listje; kot ubit

pred hišo starček mi sedi:

zbolela hčerka je Jarina!

Še ona hoče zdaj jedina

ga zapustiti. S kom bo dni

preživel stare, še ostale?

Spominjal mladega Stepana,

spominjal blaženih se let,

spominjal – in skrivaj zaplakal

bogati je sirotni ded.

 

»Celi svet je v Tvojih rokah,

volja vladaj Tvoja!

Vse se zgodi, kakor hočeš, -

to bo sreča moja! …«

Pravi starec, in molitev

k Bogu pošepeče,

pa odide tužen v vrtec,

da se tam pošeče.

 

Z rutico in zimzelenom,

s travo kiti v maju

pomlad zemljo, kot devojko

po zelenem gaju.

Tudi sonce sredi neba

malo je postalo,

kot nevesto mladi ženin

svet ogledovalo.

I Jarema šla je željna

si ogledat gaja.

Šla je težko; se nasmehne,

hodi pa postaja,

razgleduje, pa se čudi,

tiho ji je, ljubo,

kot bi včeraj se rodila …

a ljutejše hudo

v srcu se ji je vzbudilo,

svet ji zapalilo;

kakor bilka podkošena

deva se sklonila, -

kakor cvetka v rosnem jutru

solze je rosila …

Stari oče pa ob nji se

kakor dob je sklonil.

 

Ozdravela je Jarina,

z romarji odšla je

molit v Kijev in Počajev,

v božjepotne kraje.

In v velikem je Kijevu

svetce vse prosila,

in se v Mežigorski cerkvi

trikrat pričestila; *)

in v Pečajevu je svetem

hrepenenja mrla,

da Stepana, svojo srečo,

v snu bi vsaj uzrla.

Ni uzrla! … Šla je k domu …

Spet je zabelela

zima bela … A za zimo

spet zazelenela

pomlad božja. Šla iz hiše

gledat svet je božji

Jarinička, a ne k Bogu

rok v molitvi prožit;

skrivši šla je k vražarici

svojo tugo tožit …

 

Vražarica je vražila,

in zagovorila,

srečo in ženitovanje

je iz voska lila.

»Glej, li vidiš, konj opremljen,

tla razbija z nogo

pod kozakom; tam pa ide

starec z brado, dolgo

do kolena. Tam so groši;

kot kozak bi kanil

deda ustrašiti, spoditi …

Res ga je! – in planil

groše štet je za gomilo … *)

In glej, vnovo jaha

kozak dalje kakor starec;

to pa radi straha,

da ga Ljahi in Tatarji

ne bi zalotili. –

in vesela se Jarina

je domov vrnila

 

Tretje že, četrto, peto

leto že premine,

dolgo leto, a Sepana

ni še iz tujine!

In stezica čez gorico

in pa čez tokavo,

shojena do vražarice

je obrastla s travo, -

Njega ni! … Da šla med nune,

kite si razpleta

prenesrečna, jedva – jedva

sluša še očeta,

ki jo prodi, naj še leto,

naj do Petra čaka,

vsaj do binkoštne nedelje …

Sčakala sta, hišo

s cvetkami lepo oplela,

in se v srajcah belih

nevesela, kot siroti,

tja pod hišo vsela.

Tam sedita in tožita.

Čuj … kot da odmeva

kobze glas se tam ob poti,

in da nekdo peva  …

Duma

»Je v nedeljo jutro rano

morje valovilo:

tovarištvo koševega

na zboru prosilo:

»Oj dovoli, otamane,

hajdake sustiti,

pa za Tender *) odploviti,

Turka zaslediti.«

 

»Čajke in hajdake spustili,

topove obkrožili,

z Dniprovega širokega grla odveslali

sredi noči temotne

na sinjem vodovju

Za otokom Tenderom potonili, propali …

Ta se že vgrezuje

drugi še bojuje,

kozaštvo-tovarištvu iz sinjega morja z roko še mah dobrohotno klicaje:

»Oj, naj vam, gospodje-tovarištvo, Bog višnji pomaga!«

in v sinjem valu se potaplja, omaga …

Samo treh čajk ni, slava Bogu,

otamana kurinjega,

sirota Stepana mladega,

sinje morje potopilo,

a na turško zemljo agarjansko

brez krmil zvodilo.

Takrat so siroto Stepana

kozaka vregisterenega, *)

otamana mladega

Turki-janičarji lovili,

s topovi streljali,

v vezi ga vkovali,

v težko nesvobodo ga pehnili …

 

Oj Spase naš Mežigorskij, *)

čudotvorni Spase!

ni krvoločnega vragu

ne pripusti pasti

v bisurmansko zemljo v težko nesvobodo!

Tam so spone po tri pude, *)

otamani pa – po štiri …

In sonca božjega ne vzro ne poznajo,

v kamnolomih temnih hirajo,

brez spovedi svete umirajo,

kakor psi izdihajo.

 

»In se spomni Stepan sirota je v robstvo

svoje oddaljene Ukrajine,

nerodnega batka starega,

in konja se je vranega,

in nerodne sestre Jarine …

Plače, zdihuje,

do Boga roke steguje,

verige razsuje,

pa zbeži na svobodno svobodo …

Že na tretjem so ga polji

Turki-janičarji ulovili,

za kol ga privezali,

oči izrezali.

Z gorečim železom jih izžgali,

v železje vkovali,

v zapor ga pahnili

ter ga zazidali …

 

Tako na ulici pod plotom

je še mlad kobzar sedel,

in pesem o jetniku pel.

Za plotom Jarina je stala,

poslušala – groze upala.

»Oj Stepane, oj Stepane!«

tužno je kričala.

»Oj Stepane, srce moje!

kod si blodil brate?

Tata! Tata! sem pojdeite

ali ga spoznate?«

Pride starec, in Stepana

ogleduje bližje. –

Ne spozna ga. Toli ga je

zdelalo verižje!

»Prenesrečno moje dete!

Ti moj ljubi sinček!

kod po svetu mi zamiraš?

Sinček moj jedinček!«

 

Plače stari in tuguje

i Stepan zdihuje:

s slepimi očmi kot sonce

žarko pogleduje.

In ga prometa pod pazho,

in domov peljata;

in objema ga Jarina

kakor rodom-brata;

pa mu glavo je umila,

noge mu umila,

in za mizo v srajci tanki

beli posadila;

stregla, piti mu dajala,

spet ga položila

v sobici – in tiho, tiho

s tatkom ven stopila.

Celi teden za Stepana

starec brez snubivcev

snubi svojo Jariničko, -

in Jarima v hiši …

»Ne, ni treba, dragi oče,

ne, Jarina moja!« -

de Stepan. »Jaz sem izgubil

v veke leta svoja!

Čemu si s pokveko leta

mlada bi grenila?

Ne, Jarina! Vsemu svetu

le v posmeh bi bila,

in še Bog bi se razsrdil,

in, da nas kaznuje,

srečo nam pognal iz hiše

bi na polje tuje …

Ne, Jarina! Bog ti dobri

drugega nakloni;

jaz pa grem med Zaporošce

tam me bodo oni

negovali.«

 

»Oj, Stepane,

kaj ti vendar praviš!

Bog te sam ostavil bode,

če naju ustaviš!

Oj ostani tu, Stepane!

če me nočeš vzeti

moreva pa kakor sestra

in kot brat živeti,

a obadva kakor deca s

taremu očetu.

Oj, ne hodi več, Stepanček

v drugo nam po svetu! …

Je li nočeš?« - »Ne, Jarina!«

In Stepan ostane.

Vzradoščen kot dete starec

kobzo v roke vzame,

da zasvira metelico *)

z vso mu dano silo. –

Ni zabrenkal …

 

Tam pred hišo

vsi trije so seli.

»A sedaj povej, Stepane,

svojo nam nezgodo,

ker i jaz sem nekdaj skusil

turško nesvobodo!«

»Slepega so me na zadnje

z drugi izpustili;

in tovariši, kateri

so na Sič krenili,

so i mene vzeli s sabo;

Čez Balkan gorati

šli smo proti Ukrajini

s prostimi nogami;

a na tihe so Dunaju

bratje nas sprejeli

Sičeviki – Zaporošci, *)

in nas v Sič odveli …

ter nam pravili plakaje,

kak so Sič zrušili,

kak Moskali srebro, zlato,

sveče poplenili

so v Pokrovi, *) kak kozaki

v noči so zbežali,

in na tihem spet Dunaju

v Koš se novi zbrali;

kak je carica v Kijevu

z Nečesom *) hodila

- - - - - - - - - - - - - - - -

kak so stepe zaporoške

takrat razdelili,

kak so panom v Ukrajini

narod zarobili …

- - - - - - - - - - - - - - -

Tak je tata! Slep sem sicer,

vendar srečen v sveti,

da ni dano mi več tega

vedeti in zreti …

- - - - - - - - - - - - - - - -

Tak je to! težavno, tata,

je iz svoje hiše

k Turku krutemu v sosednjo

staviti ognjišče:

Zdaj baje na Slobodzeji *)

Golovatij zbira

preostanke in z drugovi

na Kuban *) prodira …

Bog mu sam naj v to pomore!

A kaj bo iz tega -

 

Bog le ve! – gotovo malo

dobrega, več zlega.«

Tak sta ona v pogovorih

dan na dan bedela

do polnoči, a Jarina

je za dom skrbela,

pa svetnike vse prosila …

to si izprosila:

na predpustno nedeljo

ž njim je poročila,

s svojim slepim …

No, tako se 

pač godi na sveti,

moje ljubljene devojke,

moji rožni cveti!

Pač tako je. Poročila

sta se moja mlada.

Morda to ni bilo v redu?

Toda, kaj početi,

ko se je tako zgodilo!

 

Leto je minilo,

in že drugo. S svojim možem

šeta se Jarina

po vrtiču. Stari oče

pa se s tem naslaja,

da zdaj vnučka – debeluška

klanjanju privaja …

 

Epilog

 

To je torej moja duma …

Nič se ne čudite!

kar je bilo, je minilo

ne izpremenite.

Moje solze so splahnile,

več na dan ne vrejo,

srce strto ne kipi več

in oči ne zrejo

ni več hišice pokojne

v pozabljenem kraju,

ni dolinice pokojne

v gostosenčnem gaju;

ni devojke zoromlade,

dece ljubeznive

zdaj vesele več ne vidim …

Vse plakaje gine!

Tudi jaz želim se skriti,

toda kam? – Po sveti

le krivico zrem in čujem

le Gospoda kleti! …

Srce vene in usiha,

solze ledenijo,

in samotna moja pota

trudnost mi množijo …

Pač tako je .. ne strmite!

da kot vrani krakam:

sonce je oblak zagrnil,

svita ne učakam! … j

edva, jedva o polnoči

s srcem se oziram,

in nemočno svojo dušo

krog po svetu tiram,

da zdravivne in krepivne

vode mi poišče:

kakor nekdaj, jo prinaša,

ž njo kropi ognjišče, -

in zasveti ogenj čisti, *) t

iho me pozdravi,

in o svatih pripoveda,

in o tugah pravi …

 

Zdaj mi pesem o siroti

slepi je skleniti,

a kako naj jo izvedem –

sam ne vem rešiti;

ker nam takega še čuda

vest ni sporočila,

da kedaj bi s slepim možem

žena srečna bila.

 

A se vendar je zgodilo!

Drugo po poroki

leto že poteka; vendar –

ona roko v roki

šetata po vrtu … Stari

pa se s tem naslaja,

vnučka mladega pred hišo

klanjanju privaja.

 

 

 

H A J D A M A K I

 

 

POEM Z ZGODOVINSKIM  UVODOM O HAJDAMAŠČINI

 

 

 

K O B Z A R

 

 

 

TARAS ŠEVČENKA

II. DEL

 

HAJDAMAKI

 

POEM Z ZGODOVINSKI UVODOM O HAJDAMAŠČINI

 

 

 

 

 

 

PREVEL IN POJASNIL

 

JOSIP AVRAM            (1908)

 

 

 

Dr. Jan. Ev. Ostapu Kreku

 

 

       *********prvoboritelju ***********

 

        krščanske demokracije,

 

 

                                          poklanja

 

                                          prevajavec

 

 

ZGODOVINSKI PODATKI O HAJDAMAŠČINI ALI KOLIJEVŠČINI

 

 

 

IN

 

 

ŠEVČENKOV POEM

 

 

 

 

H A J D A M A K I

 

 

 

 Po dolgotrajnih krvavih vojnah Bogdana Hmeljnickega s Poljaki (1647 – 1657) in po nadaljnjih vojnah, zlasti Dorošenkovih, je bila posebno Ukrajina ob pravem bregu Dnjepra (pravoberežna Ukrajina) docela uničena in skoro popolnoma neobljudena*). Cela desetletja so jo teptali, požigali in plenili Turki, Tatarji. Poljaki in Moskali (Velikorusi). V takem stanju je prišla pravoberežna Ukrajina po Boharičejskem premirju leta 1681 vnovo pod Poljsko, levoberežna pa je ostala pod Moskvo.

Pravoberežno Ukrajino je trebalo na novo naseliti, in novih naseljencev se je kmalu oglasilo v deželi vse polno. Bili so to ukrajinski kmetje od vzhoda in zahoda, iz Volinja, Podolja, Galicije in iz Hetmanščine, tj. levoberežne , pod Moskvo spadajoče Ukrajine. Ti so zapustili svoja selišča iz raznih vzrokov, radi bede in preganjanja, pa tudi v nadi, da si ustanove v rodovitnih zapuščenih zemljah boljšo prihodnost.

 

 

 

Viri:

Načerk Koliivščini, Lvov 1898.

Rozvidki pro narodni ruhi na Ukraini – Rusi v XVIII. vici, Lvov, 1897.

Rozvidki pro cerkveni vidnosini na Ukraini – Rusi XVI – XVII. vv. Lvov 1890

Istorija Rusi Oleks. Barvinjskega, Lvov 1890.

*) Glej »Zgodovinski pregled Zkrajine«, V. Zv. Leposl. knjjiž: Kobzar Tarasa Ševčenka I. Del

 

Komaj so  novi naseljenci malo uredili svoje gospodarstvo, so se pa tudi že pokazali spet poljski pani, plemiči (šlahtiči) na svojih nekdanjih posestvih, s katerih so bili zbežali pred vojnimi grozotami.

Izprva so bili pani dosti pohlevni. Naseljencem so prepustili posestva pod dokaj ugodnimi pogoji. Ko pa je potekla doba (dogovorjenih ugodnosti), je zavladala spet panska natura nad kmetom: hlop je bil rob – dakor nekdaj, tako i sedaj. Gospodarsko zatiranje in izžemanje se je jačilo od dne do dne, osebna svoboda se je nečuveno teptala, in poleg tega še verska. V pravicah skoraj neomejena šlahta je namreč sklenila z vsemi mogočnimi sredstvi zatreti pravoslavje (blagočestije), in ako ne izlepa, izgrda prisiliti ljudstvo h prestopu v unijo (grškokatoliško cerkev). Potom unije se je pa poljska šlahta nadejala polagoma privesti ukrajinsko ljudstvo v latinski obred, je tako izpostaviti še večjemu poljskemu vplivu, je popoljačiti in tako ž njim izdatno okrepiti poljsko državo.

 

  1. Postanek hajdamaštva

 

Tako krivično in okrutno postopanje šlahte je moralo v ljudstvu izzvati odpor, ki se je javljal bolj ali manj, v večjem ali manjšem obsegu skozi celih 70 let, in bi bil za Poljsko usodnejši od Hmeljnickega, ako bi ji ne bila v usodnem trenutku priskočila na pomoč Rusija.

Nekdaj je imelo seljanstvo oporo in obrambo v puntih proti šlahti v kozakih; ker se ja pa bilo kozaštvo v pravoberažni Ukrajini po dolgotrajnih vojnah docela zatrlo, je trebalo zadaj drugih braniteljev, in ti so se tudi kmalu pojavili pod imenom »hajdamaki«*)

Izprva so bili v vrstah hajdamakov neposlušni kmetje, ki so zbežali s posestev svojih panov, ter so jih zahrbtno napadali. Zlasti je naraslo število hajdamakov po kmetskem puntu leta 1702, ki je divjal po Podolju in Braclavščini. Nebroj kmetov je pobegnilo, dobro vedoč, da jim ne bo dobro, ako padejo v roke Poljakom. Tem so se pridruževali vedno novi ubežniki, ki so to ali ono zakrivili pred svojimi pani. V prejšnjih časih so se taki ubežniki zatekali h zaporoškim kozakom na Sič, a zdaj niso hoteli le – ti več množiti svojih čet z ubežniki; zato so skoraj docela neorganizirani živeli po stepah, ter se preživljali večinoma z ropom panskih posestev.

 

 

* Beseda »hajdamak« je turškega izvora in sestoja iz medmeta »hajda!« in pritikline »mak«. Turški »gajde«, oziroma tatarski »hajda« pomeni: naprej! Teci! Končnica »mak« pa znači v turščini dejanje; medmet »hajda« in glagolska končnica »mak« skupaj pomeni v turščini »goniti«.

V turški jezik je prešla beseda iz arabščine, v kateri pomeni glagolski koren »gada« vznemirjati, vzburjati. Arabski glagol s turško končnico je prešel torej na Ukrajino kot samostalnik; ohranil se je prvotni arabski pomen, in tako pomeni beseda »hajdamak« človeka, ki povzroča nemir, ki se žene za kom.

Beseda »hajdamak« se je prvič pojavila na Ukrajini leta 1734 in značila četo nezadovoljnih ubežnikov. (Rozvidki pro narodni ruhi na Ukraini – Rusi XVII, vici, Lviv 1897, str. 8

 

 

 

Ti hajdamaki zvečine niso bili zastopniki ukrajinske ideje – svobodne Ukrajine – ampak so le pomagali v vstajah drugim, organizovanim četam. Pravi branitelji gmotno zatirane Ukrajine, ukrajinske narodnosti in pravoslavja so bili kmetje Ukrajine (v ožjem pomenu, namreč pokrajin okoli Kijeva) in Braclavščine. Ti so nazivali sebe vedno le kozake, Poljaki pa so jih imenovali kratkomalo le hajdamake v pomenu »razbojniki«.

Vstaje proti Poljakom – panom so bile na dnevnem redu, glavni izbruhi narodnega protesta pa so bili leta 1734, 175o in 1768. mali napadi na pane in njihova posestva so se vedno ponavljali, vendar so bili bolj sporadični in neorganizirani. Posamne čete, broječe več ali manj mož, so imele sicer tudi vsaka svojega voja, a te so nastopalae le na svojo roko in so se le redko združevale. Nastopale so navadno tam, kjer ni bilo nobene organizovane obrambe, ali pa so tu in tam pomagale organizovanim.

Te hajdamaše čete so se imenovale »zagoni«. Glavnih zagonov, oziroma vojev, o katerih so znane podrobnosti, je bilo okoli 20; o teh je govor v kondemski knjigi iz leta 1768, ki opisuje sodnijske razprave poljskega urada proti njim. Poleg teh pa je bilo še vse polno drugih zagonov na jugu in zapadu. Izmed zagonov so bili nekateri docela razbojniški, drugi pa so imeli določen cilj: rešitev Ukrajine, svobodna Ukrajina, kar je bil namen glavne hajdamaške vojne organizacije.

 

  1. Hajdamaška organizacija

 

Poleg zagonov je še posebna organizacija, kateri je pa nedostojalo discipline, ke je sestajala ponajveč iz selskega ljudstva. Ta organizacija je imela namen zavzeti kijevsko vojvodstvo ali vsaj del njega po akciji večjih ali manjših sil v 4 kotih tega ozemlja: a) pri Umanu, b) pri Čigrinu in sploh v Pridnjeprijanščini, c) pri Beli Cerkvi in č)nedaleč od Radomišlja, na meji kijevskega Polesja. Vodje teh oddelov so bili Zaliznjak (Železnjak), Neživij, Švačka in Bondarenko. Zaliznjaka so smatrali za glavo povstanja. On se je nazival polkovnika zaporoške vojske, drugi pa so bili otamani, tj. poveljniki posamnih kozaških oddelov (kurenov).

Pri tej priliki si malo oglejmo, kdo vse je bil med hajdamaki. Bili so nezadovoljni kmetje – ubežniki; kmetje, ki so meščanje, propadli trgovci in obrtniki, bili so celo šlahtiči, tj. drobna šlahta, ki je izgubila imetje, bili šlahtiči – upravniki velikih posestev. Med hajdamake so se uvrščali dalje sluge panov, ubežniki vseh slovjev iz levoberežne, tj. moskovske Ukrajine in zaporoški kozaki, izmed katerih so bili celo glavni vojskovodje povstankov. Med hajdamaki so se nahajali življi vseh stanov in narodnosti, kar jih je živelo na Ukrajini.

Redne hajdamaške čete, ko so se borile za svobodno Ukrajino, so bile ubogemu, zatiranemu ljudstvu zelo dobrodošle; ljudstvo jih je podpiralo kolikor jih v vsakem oziru moglo.

 

3. Razmere na Poljskem leta 1768

 

Za umevanje Ševčenkovega poema »Hajdamaki« nam zadošča kratek pregled hajdamaškega gibanja leta 1768 in bližnjih let. V to nam treba tudi vpogleda v notranje odnošaje poljske države in nezdrave razmere, ki so vladale v nji ob velikem hajdamaškem uporu leta 1768.

Poljska šlahta je bila tako mogočna, da se je bal sam kralj, - saj je šlahta volila kralje in je bila zato Poljska pravzaprav le ljudovlada. Velemožje poljski in litovski so vodili vojske često kar na svojo roko: to jim je bilo mogoče, ker so bili sila bogati – v svoji lasti so imeli kar cele dežele oziroma vojvodstva. Z močjo in bogastvom panov je bila združena često tudi skrajna samovolja in ošabnost, ki je pogubno vplivala na vse javno življenje. Ta veljavnost, nagajivost in brezobzirnost se je javljala celo na »sojmih«, tj. v državni zbornici. Vsak predlog je moral pasti, ako je le eden senator glasoval proti; »nie pozwolam«, tj. ne dovolim, ne pritrdim , to je bila beseda, ki ni podirala samo sproti, amapak je v svojih posledicah celo vgnobila starodavno Poljsko.

Med najbolj perečimi prašanji onih let je bilo v Poljski versko prašanje. Nekatoličani so zahtevali enakopravnost s katoličani – Poljaki, zastonj je bil ves trud pravoslavnikov. Zato so prosili le-ti pomoči ruske vlade, ki se je res zavzemala zanje, in to tem bolj, čim bolj je rastel ruski vpliv v Poljski. Polagoma si je pridobila Rusija v Poljski toliko moč, da je morala šlahta dvakrat izvoliti kralja po predlogu Rusije; v veliki sedemletni vojski (1756-1763) so smele ruske čete celo svobodno korakati skozi Poljsko, in nekaj teh čet je ostalo v poljskem ozemlju tudi po končani vojski. Te čete so ruski carici Katarini II. dobro služile v dosego njenih namer zlasti po smrti kralja Avgust III., ko je bilo treba izvoliti novega kralja. Takrat sta bili v Poljski dve stranki. Poleg stranke, ki je hotela ohraniti v državi vse pri starem, je bila še druga, ki je ćelela državo preustrojiti in jo tako rešiti propada. Katarina II. je porabila to neslogo in s pričujočimi četami prisilila šlahto, da je izvolila za kralja njenega ljubimca Stanislava Ponijatovskega (1764-1795). Z njegovo pomočjo je hotela carica doseči poleg drugega zlasti jednakopravnost pravoslavlja.

Šlahta se je vdala Rusiji v vsem, le v verski toleranciji ni hotela slišati, in varšavski sojim je leta 1776 z večino glasov odklonil to zahtevo. Nato je carica sprejela pod svoje varstvo konfederacijo disidentov, tj. nekatoličanov, (protestantov in pravoslavnikov) in odločno zahtevala versko tolerancijo za vse nekatolike. Njen zastopnik Repnin je žugal celo z vojsko, in iz strahu pred njo je po posredovanju kralja sklenil sojim leta 1768 z Repninom traktat, v katerem se je zagotovila svoboda nekatoličanom.

Veliko število šlahtičev se je pa uprlo temu traktatu in sklenili so proti vladi in disidentom svojo konfederacijo, nazvano barsko, ker je imela svoje središče v mestu Bari, v južni Ukrajini nad reko Zabručem. Ni pa bila samo ena konfederacija ampak bilo jih je po celi Poljski vse polno; le znamenitejših je bilo 20.

Znana je bila sicer sirovost tedanje poljske šlahte, ki je dobivala netiva zlasti v neprestanih bojih; vemo tudi, da se je šlahta često med seboj padala, vendar se udje barskih konfederacij niso združili zato, da bi ropali, - njihov smoter je bil ohraniti stare svoboščine in stare državne temelje. Ne da se pa tajiti, da so konfederati izvrševali po svojih pohodih tudi nasilja in grozovitosti, zlasti na pravoslavnih, in so s silo jemali in zahtevali od mest , sel in posameznikov tvarnih sredstev, živeža in vojaških pomoči za vojsko proti kraljevim in ruskim združenim četam.

Ubogo ukrajinsko ljudstvo je toliko trpelo od šlahte, da ni več ločilo med njo, in vsa grozodejstva onih let pripisovalo le konfederatom, dasi niso bili ti vsega krivi. Za časa hajdamaščine ali kolijevščine (ukrajinski kolij = ropar), ki je trajala toliko časa, je bilo namreč po deželi mnogo roparjev, ki so izkoriščali splošno zmnešnjavo. Ti roparji so bili, ne vštevši hajdamakov samih, tudi iz boljših stanov, večinoma iz nižje, a tudi višje šlahte; bili so obubožani šlahtiči, ki so se preživljali z ropom in napadi; deloma so pa bili tudi premožni šlahtiči, ki so bili itak že navajeni tega nečastnega posla, in so vboge ljudi za svoja razkošja izžemali ne samo javno kot svoje podložnike in podanike, ampak so jih često tudi nasilno napadali doma in drugod, kjer in kakor jim je bolje kazalo. Šlahtiči so bili tudi v zvezi z judi. Mnogi so jim dajali v najem cele vasi in posestva, zlasti pa krčme; jemali so jih tudi za oskrbnike svojih posestev in prepuščali ljudstvo njihovi samovolji, da so si le zagotavljali čim večje dohodke. Da so židje dobro skrbeli za žep svojih gospodarjev, a še bolj za lastnega, je umevno. Potratni šlahtiči so se v veliki množini tudi zadolževali pri skopih in denarnih judih, in so bili često gmotno docela odvisni od njih; zato ni poljska šlahta nikoli pregnala judov, ko so bili in so še vedno najhujša šiba ljudstva. Proti judom je ukrajinski kmet v kterikoli deželi še dandanes navezan na samopomoč. Da, lahko sodimo, da bi ne bila poljska šlahta iz večine, kljub vsem slabostim, sama nikdar tako zatirala revnega kmeta, in da so veliko kmetskih puntov in njihove groze zakrivili ali vsaj poostrili v prvi vrsti le judje.

 
  1. Vstaja leta 1768

 

Barski konfederati se niso borili samo proti združenim kraljevim in ruskim četam, ampak so obenem tudi nasilno nastopali proti ukrajinskemu ljudstvu, kar je še bolj pospešilo in neposredno izzvalo veliki hajdamaški povstanek leta 1768.

O tem čitamo: »Leta 1768 majnika je zavladala v poljski vlasti v čigirinskem starostvi med narodom po mestih in vaseh velika razburjenost; izzvali so jo Poljaki, tj. konfederati, ki so z vojsko 540 može hodili pijani skozi 3 dni po gozdih (pri mestu Žabotinu), lovili Žabotince po gozdih, jemali jim imetje, jih s kiji do polmrtva pobijali in odgnali iz Žabotina veliko govedi.

Ravno to so učinili konfederati potem v Melvedovki. Njihov namen je bil, pane in kozake odvesti s sabo, grško-rusinske pravoslavne svečenike in glavne veljake mučiti in vse prisiliti k prisegi konfederaciji. *)

V tem pa je že vzplamtel punt na vseh krajih in koncih.

Začetek te grozne vstaje je popisan v »Zgodovini  Malorosije« Nikolaja Markevila tako-le: *)

»Skozi celi XVIII. Vek niso opustili kmetje, podpirani od vojakov-sičovnikov (zaporoških kozakov na Siči) in hajdamakov ni ene priložnosti h puntu. Vzburjala jih je težka panščina (tlaka) in židovsko oderuštvo. Ko se ni vstavilo tudi še prganjanje vere, so se kozaki sami postavili v obramabo. Tako je zbral za carice Katarine II. stotnik Harko leta 1765 do 700 kozakov in se bojeval za versko svobodo. Ko jo je kralj zagotovil, se je dvignila proti njemu »Barska konfederacija«. Harka so zajeli v Žabotini in ga obglavili (1766). Med tem so jeli Poljaki in uniati še bolj preganjati pravoslavne. Tedaj je pa pravoslavna duhovščina završala in se zbrala v čigirinjskem samostanu pri arhimandritu Melhizedeku  Značko – Javorskem. Sam perejeslavski episkop Gervazij je blagoslovil povstanje. V samostanu so se posvetovali, in odposlali duhovno poslanstvo na Zaporožje, prosit pomoči. Nato je sklenil Maksim Zaliznjak braniti pravoslavje. Rojen je bil na Čigrinščini, vzgojen

 

 

* Načerk Koliivščini itd. str. 37

** c.p. Dr. Omeljana Ogonosvskega študiji »Hajdamaki«. Pravda leta 1879, str. 219 .220

 

Na Siči, in tako je bil zvest in udan samostanu. Nabral si je prostovoljcev in se združil z Zaporožci, ki so se nahajali v Motronenjskem lesu, in so se potem utaborili v razdalji dveh vrst od lesu v »Holodnem jaru« (»Hladni tokavi«). Tam so nasekali dobov, napravili zaseke, drugega dne pa je šel Zaliznjak k Melhizedeku prosit blagoslova. Prostovoljci so skušali pridobiti tudi one kozake, ki so tvorili pridvorno vojsko kneza Jablanovskega, in ko je njihov polkovnik Kvasnevskij zbežal, je zavzel mesto čigirinjskega polkovnika Zaliznjak. Kozaki so se sešli, prinesli s sabo razno hrano, orožje, prah in privedli konje. Iz sosednjih lesov so došle trume hajdamakov. Melhizedek je dal Zaliznjaku univerzal, spisan z zlatimi črkami in nazvan »Zolota Gramota«, tj. zlato pismo. Vojska je izvolila Zaliznjaka za polkovnika in se napotila v samostan na praznik svete Trojice. Po službi božji so odšli hajdamaki po žabotinjski poti. S tem je tudi začelo povstanje hajdamakov proti Poljakom, ruskim uniatom in judom.

Ravno navedena »Zolota Gramota« je bila v tem povstanju velikega pomena. To pismo so podtaknili carici Katarini II. pozivalo je pravoslavni narod na boj in uničenje Poljakov in judov; imelo je velikanski vpliv, ker so je vsi smatrali za avtentično, in to tem bolj, ker se je carica res zelo zavzemala za pravoslavje. Še celo ruske generale na Poljskem je motilo to pismo, da niso vedeli kaj početi. No, carica jim je pojasnila, da pismo ni njeno ter naj smatrajo hajdamake za navadne razbojnike in naj jih kaznujejo. Kdo je sestavil to »zlato pismo«, se ne ve določeno, skoraj gotovo pa sam arhimandrit Montronejskega samostana, Malhizedek. Kakor »zlato pismo« tako je po mnenju naroda poslala carica tudi potrebnega orožja za povstanje.

Maksim Zaliznjak je pridrl iz Motronejskega gozda (v čigrinskem okraju) in silovito, z ognjem in mečem prodiral na čelu brezobzirnih čet čez Medvedovko (nad reko Tjasminom), čez Žabotin (v čerkaškem okraju), čez Smilo, Čerkase, Korsun, Kanev, Boguslav, Kamjani Brod, Lisjanko, in prihrumel slednjič proti Umanu, najmočnejšći trdnjavi na Ukrajini.

Groza je vladala po vsej deželi in toli večja zbeganost, ker je bil izbruh povstanka nenaden in na več krajih obenem. Besnost hajdamakov je bila naravnost divje; usmiljenja ni poznal maščevalni nož, - kdor ni zbežal, je obležal v krvi, in česar ni mogel končati nož, je požrl ogenj. Bežati z Ukrajine je bilo silno težko, in zato so preganjavci plaho skrivali za ozidjem utrjenih mest in gradov; a tudi tja so hajdamaki večinoma našli pot. Največ panov in judov pa je pribežalo v Uman, ki je bil premajhen za vse in zato so morali premnogi taboriti pred mestom.

Uman je bil lastnina grofa Salezija Potockega. Mestni komisar je bil tedaj Mladanovič, ki je imel pa ravno takrat malo vojakov na razpolago; glavni moči, 700 kozakov, je poveljeval grofov stotnik Honata. Vojaki so zelo ljubili Honta, ker je bil ž njimi vljuden in je bil sploh izboren vojak. In dasi je bil Ukrajinec in iz kmetskega stanu, ga je vendarle tudi grof Potockij zelo čislal radi njegovih  vrlin; zato so ga pa šlahtiči v Umanu zavidali, a so skrivali nevoljo. Ko se je bil raznesel glas, da se bliža Zaliznjak s hajdamaki, je poslal Maladanovič Honta iz mesta s poveljem, naj zadržuje hajdamake. Kmalu pa je došla v Uman vest, da Honta sprejema v tabor tuje ljudi in da se pogaja z Zaliznjakom. Zato je umanski vojni svet sklenil Honta pozvati na odgovor in ga usmrtiti. Vendar je zahteval Mladanovič od Honta samo nove prisege vernosti.

Kako se je zadeva dalje razvijala, ni docela jasno. Le to je gotovo, da se je potem Honta res združil z Zaliznjakom.

Drugega dne so se dvignili hajdamaki proti Umanu, nasproti so jim šli umanski kozaki s stotnikom Honto. Na stotnikovo povelje so vsi obstali in se obrnili h polkovnikom – šlahtičem z besedami: »Vsi pani lahko odjašete, ni nam treba vaše prisotnosti; svetujemo vam: bežite, če si hočete rešiti življenje, sicer poginete, če ne ne pod rokami hajdamakov, pa od naših rok.« nato pozovejo stotniki kozake, naj odide s polkovniki kdor hoče. A ni eden ni odšel.

Dne 18. junija sta Zaliznjak in Honta udarila na tabor pred mestom, kjer je taborilo radi nedostajanja prostora v mestu do 6000 šlahtičev, judov in slug. Obleganci so se oborožili le za silo in v veliki naglici, ker izdaje niso pričakovali; branili so se pa le 30 ur. Kmalu je namreč pošla vojna zaloga in voda. Vrh tega pa so zbežali ponoči iz mesta vsi garnizijski vojaki, ekonomični sluge in jetniki, ter se pridružili Hontu.

 

Stanje je bilo naravnost obupno. Videč, da ni rešitve, se sklene Mladanovič s Honto pogajati. Odprli so mestna vrata in umanska staršina je šla Hontu naproti. Ker se pa staršina ni bila že prej domenila o postopanju, je nastala velika zmešnjava, - vsakdo je delal na svojo roko. Nekateri celo streljali. Nered in hrup je bil grozen. Videč, da je propadla slednja nada na rešitev mesta, se tedaj Mladanovič obrne obupan k šlahti in zavpije: »Skrbite sami zase, jaz grem v cerkeb in se izročim Bogu!«

Groza, ki je nastala nato, se ne da popisati. Nastalo je takozvano »Umansko klanje« in pustošenje, ki je trajalo cela 2 dni. V judovski šoli so poklali hajdamaki do 3000 judov, in samo en dan je bilo poklanih in pobešenih 18 000 šlahtičev in judov. Kdor ni hotel sprejeti pravoslavj, mu ni bilo milosti.

Honta se je sicer trudil omiliti divje klanje, a zaman; posrečilo se mu je rešiti le nekatere osebe, zlasti Mladanovičeve otroke.

Po tem klanju so se hajdamaki še tri tedne prosto gibali. Razdelili so se v čete in plenili na okoli ter pobijali šlahto.

V Umanu je bil Zaliznjak proglašen za hetmana, a Honta za umanskega polkovnika. Umanščino so razdelili v stotnije in v vsako so poslali stotnika-upravnika, ki je imel skrbeeti za vojsko in živež. V Umanu so se vrstile veselice in velike pojedine dan za dnem.

 Honta ni varčeval; a dasi se je delal veselega, ga je vendar silno skrbelo, kaj bo, in večkrat je

Omenil tovarišem ves potrt in zamišljen: »Bratje, dvomim, da bo kaj z našim početjem!«

 

  1. Konec hajdamaškega punta

 

Carici Katarini II. ni bilo po volji kmetsko gibanje v Poljski, ker se je bala, da bi se zaneslo tudi v njeno državo, v levoberežno Ukrajino. Zato je naročila generalu Krečetnikovu, ki je tedaj oblegal konfederate v mestu Bari, naj zatre hajdamaštvo. Krečetnikov je poslal nato proti Umanu polkovnika Gurgjeva s polkom donskih (velikoruskih) kozakov, za njim pa šđe oddelek pehote. Gurgjev je jako zvito postopal. Proti Hontu in Zaliznjaku se je vedel prijateljski in ju hotel navidezno pridobiti za skupen boj proti konfederatom, - to pa le, dokler ni dospela pehota.

Tedaj povabi Gurgjev Zaliznjaka, Honto in drugo kozaško staršino v tabor na gostijo. Med gostijo pa obstopijo kozaki in pehota tabor in ujamejo nenadno poveljnike in še 900 Ukrajincev-hajdamakov. Le malo jih ubeži, druge pa pomore.

Polkovnik Grurgjev je Honto najprej sano lastnoročno pretepel, potem je pa prisodil še po 300 udarcev Honti, Zaliznjaku in staršinam. Predno so Rusi izročili Honta Poljakom, so ga še nekaj dni trikrat na dan tepli, tako, da je bil ves pokrit z ranami. Ženo in štiri hčere so ujeli donski kozaki: večkrat so bile tudi one s palicami tepene, ker niso bile ovadile očetovega oziroma moževega izdajstva. Hontov edini sin je zbežal v Moldavijo.

 Grozna je bila Hontova smrt. Poljaki so ga mučil blizu Mohileva nad Dnjestrom. Mučenje naj bi trajalo 14 dni, tako so razsodili. Prvih 10 dni naj bimu krvnik polagoma rezal s hrbta pas kože, 11. dan odrezal obe nogi, 12. dan obe roki, 13. dan mu iztrgal srce in 14. dan naj bi ga obglavili. Potem je bilo ukazano dele telesa pribiti na vešala v 14. ukrajinskih mestih.

To grozno obsodbo je pa poljski general Branicki premenil v toliko, da so obglavili Honta že tretji dan, druge točke kazni po so izvršili na mrtvem truplu. Dovolil je general Hontu tudi duhovnika, potem pa odšel, ker ni hotel zreti groznega prizora.

Šel je pa Honta na morišče veselega in mirnega lica. Ko je krvnik izrezal pas kože, se ni hajdamaku lice prmenilo; ko so mu izrezali drugi pas, tedaj je dejal pričujočim: »Glejete, govorili so, da bo bolelo, a ne boli nič!« neki očividec, ki to pripoveduje dostavlja: »Čudna sila volje! – v drugih razmerah bi mogel ta človek izvrstno izvršiti velika dela!«

Samozavest in celo humor ni zapstil Honte do zadnjega trenutka. Neki stražnik ga je naprosil: »Pane polkovnik! jutri se konča za vas vse pozemeljsko; ali bi vi ne blagovolili pustiti v spomin karkoli že revnem vojaku, ki vam stoji na strani zadnje minute?« - »Prav rad«, odgovori Honta, spomnite me jutri, vam podarim pas. «Vojak je vso noč mislil na dragoceni pas iz zlatoglavega kraljička, ki ga je imel Honta, in drugi dan, ko so Honta privedli iz ječe, se obrne takoj nanj: »Pane polkovnik! Izvolite se spomniti obljubljenega pasu!« - »Nisem zabil«, odvrne Honta s porogljivim nasmehom, »prvi pas kože, ki mi ga izrežejo, imejte vi!«

Po usmrtitvi Honte si je baje mnogo prijateljev po Umanščini iz obupa končalo življenje. Njegovo ime se je dolgo hranilo v spominu naroda in bilo simbol rešitve iz panskega robstva. In ko so se na Volinščini leta 1789 in v Umanščini leta 1826 širile med kmeti neutemeljene vesti o preganjanju panov, se je med njimi pojavljala vest o tem, da bo vodil vstajo Hontov sin, ki se skriva nekje na »Vlaščini«.*)

Maksim Zaliznjak (Železnjak) je bil kot ruski podanik pregnan v Sibirijo, a je na poti tja z 52 tovariši ulomil in zbežal iz ječe, a so ga vnovo ujeli. Kakšne smrti je umrl, ni znano.

O usodi drugih hajdamakov tudi par besed. Ruski general Krečetnikov, oziroma njegov polkovnik je ujel pred Umanom 887 hajdamakov in 150 zaporoških kozakov. Poljske podanike je izročil poljski oblasti, druge pa moskovski. Poljaki so sodili te in drugod ujete hajdamake v mestu Kodno. Kruto so bili kaznovani. Nekatere so postavili po vrsti ob jamo in jih obglavili, da so kar vanjo pocepali; druge so obesili ali razčetrtili, druge spet do polmrtva bili s palicami, jim rezali ušesa, nosove, roke in noge, druge so natikali na kole. Mnoge so s smolo namazane zažgali in

 

 

Vesti o Hontu so tu in tam skoraj dobesedno povzete iz knjige: Rozvidki pro narodni ruhi na Ukrajini Rusi v XVII. Vici, str. 122-123

 

 

****************************************** 

II.

 

ŠEVČENKOV POEM

 

 

»H A J D A M A K I«

 

******************************************

Pri svoji pesnitvi ni imel Ševčenko nobenega pisnega vira; saj pravi sam v predgovoru, da pripoveduje vse tako, kakor je čul od starih ljudi, ki so osebno poznali hajdamake. V prvi vrsti je bil to njegov ded; z največjim navdušenjem se spominja, kako ga je poslušal še kot otrok pripovedovati o groznih hajdamaških činih, in često je neopažen plakal v kotu nad grozno smrtjo crkvenikovo. O hajdamakih je kot deček slišal pripovedovati tudi starega meniha v lebedinskem samostanu, kamor je hodil na božjo pot.

Izvrst pripovedovanj, ki so ga toli zanimala, si je potem pesnik ustvaril podobo o hajdamaških vstajah, jo v duhu bolj in bolj obrazoval in jo slednjič leta 1841 v nenavadn pesniški obliki obelodanil.

Svojo nalogo je pesnik čudovito izvršil. Niz samih groznih, nečloveških prizorov, ki vzbujajo v človeški duši le odpor, ni gotovo primerna snov za pesniško uporabo; to je poet dobro čutil, in zato je spesnil poem tako, kakor leži pred nami. Da pa je poem tak, je trebalo res njegove orjaške pesniške nature; trebalo je genija prve vrste, da more poem s tako snovjo vstrajati pred sodbo stroge kritike.

V ta namen se je Ševčenko poslužil raznih sredstev. Njegove osvetoželjnosti polne, da naravnost divje junake, vodi ideja narodnega osvobojenja iz krutega jarma šlahte.

Pesnik nam ne predstavlja junakov samo v njihovih strasteh, ampak nam odkriva vsako toliko tudi njihovo človečnost in marsikatero prikupno lasstnost.

Tudi ne opisuje poet groznih prizorov na dolgo in široko, ampak le mimogrede, le v glavnih potezah, izvzemši par slučajev (umor cerkvenika in Hontovih sinov). Pogosto izraža tudi svoje ogorčenje nad njimi. Da ne prevzame čitatelja ob krvavih prizorih groza in odpor, jih pesnik nagloma pretrguje in nas hipoma zavaja v drugo, mileješe in dobrodejno ozračje. Divje slike ublažuje z neposredno sledečimi idiličnimi epizodami, krasnimi refleksi in elegijami, veselim petjem kobzarjevim in bučnim plesom in pirovanjem hajdamamkov. Takih epizod je pa poem kar prepojen.

Kot protiutež krvavim scenam pa je v prvi vrsti ljubavno razmerje med Halajdom in Oksano, s katerrim so vseskozi prepleteni »Hajdamaki«, in ki vsaktera čitatelja zelo zanima ter obvladuje ves čas njegovo pozornost.

Vse te epizode pa niso nikakor prisiljene, ne škodijo celoti v ničem, pač pa ji dajejo veliko živahnosti in bleska. Pesnik veže vrh tega kontraste s čudovito a povsem naravno spretnostjo.

»Hajdamaki« so kakor bister gorski potok, poln dobrodejnih prememb. V vsej silovitosti drvi čez skale, nakrat si odpočije v globokem skalnem tolmunu, odkjer pada z velikim šumom čez strm, pod katero se razbije v besne pene in nadaljuje takoj vnovo svojo pot, nekaj časa mirno, neslišno skoraj, kakor skozi zelene livade, dokler ne strmoglavi vnovo čez prepad. Tako se pisano preminja njegov tek doli do doline, kjer se izgubi v naročju mirno tekoče reke.

»Hajdamaki« so silno razburili Poljake, dasi ne vseh. Očitali so Švčenku, da opeva v njih razbojnike, tatove, verolomce (Honta). Vsakdo sodi pač s svojega stališča. Gotovo je, da ne bo zgodovina nikdar odobravala krutosti hajdamaščine, a ravno tako ne bo odobravala nasilnosti šlahte. Ako vidijo Poljaki v hajdamakih le osetoželjnost in divjo, zverinsko krvoločnost, gleda Ševčenko globokejše, in vidi v njih zastopnike ukrajinske ideje, ne da bi pa zato tudi odobraval njihove grozovitosti in nečloveška dejanja. V obrambo hajdamakov piše v »Holodnem Jaru«:

 

Za pravico in svobodo

Razbojnik ne vstane.

 

Iz poema dobi čitatelj vtis, da je Ševčenko sovražil Polajke sploh, ker govori o njih tu in tam zelo strstno in ponižvalno. O tem piše dr. Om. Ognovskij: »Poet je ljubil »svobodne Ljahe«. On sicer ni bil sovražnik vseh Ljahov, ampak le Ljahov-panov, ki so s svojo lahkomiselnostjo in predrznostjo delali krivico ukrajinskemu ljudstvu na svobodi in imetju« *)

 

 Posebno ba bije v oči veliko pesnikovo sovraštvo do katoliških duhovnikov, ksjondžev in jezuitov; pesnik jim naravnost podtika, »da so oni krivi, da se kolje deca Slave«. Očividno je v tem zašel predaleč, ne glede na to, da je bil sam pravoslavnik in imel sploh polno predsodkov in nejasne pojme o katoliški cerkvi. Ta trditev tudi zgodovinsko ni resnična.

»Premotrivši te boje«, više Vlad. Barvinskij, «moramo končno kaj važnejšega zazreti v tej »kozaško-šlahtiški« vojni. Prezrši versko stran, stopa tu jasno na površje socialno prašanje, prašanje o življenju pavperizma in aristokratizma, preprostega ljudstv in aristokracije, prašanje, ali zmaga poljsko šlahtiško ali rusko ljudsko pravo.« *)

Gotovo pa so bile poleg drugih, že navedenih vzrokov, krive hajdamaške vstaje tudi nezdrve verske razmere, ki so še bolj poostrile sovražne odnošaje med šlahto in pravoslavnim prebivalstvom. V tem pa ne zadene krivda unije same in katoliškega poljskega duhovenstva na splošno, ampak le posameznike, v prvi vrsti pa poljsko vlado in šlahto samo.

Vsekako bi bila unija dosegla večje uspehe in v večjem obsegu, ako bi se bila propagirala vsekdar in povsod po predpisih in v duhu Cerkve, v duhu ljubezni, a ne, kar se je često zgodilo, v duhu nestrpnosti, sebičnosti in nasilja na eni strani, na drugi strani pa s poniževanjem, preganjanjem in krutim zatiranjem pravoslavja.

 

 

* V Pravdi leta 1879 str.335

 

Takega nastopanja gotovo niso svetovali in odobravali jezuitje, - sa se je sam slavni jezit Peter Skarga, prvi pospeševalec unije, izjavil, »da Turki in Tatarji gotovo ne delajo tako z narodom (namreč v cerkvenih in verskih zadevah) kakor delajo ž njimi pani *)

Poglaviti vzrok vseh puntov je navedel na drugem mestu tudi sam pesnik:

 

Treba krvi, bratske krvi,

ker mu (pan) ne privošči (kmetu)

ni imetja v sobi, v dvoru,

ni veselja v koči!

»Brata ubijmo!dom zažgimo!

rekli so storili.

Menda so vse; ne sirote

v kazen so pustili.

V slozah rasle, so dorasle,

izmučene roke razvezale – in kri za kri,

in muke za muke.       (Hupalivščina)

kljub veliki mržnji do katolicizma se javlja pesnik đe v poemu samem spravljivega. Besede, katere je govoril Honta zaklanima sinoma:

 

Oprostita! jaz oproščam,

da sta katolika!

moremo smatrati namreč obenem tudi pesnikovo izpoved in izjavo napram javnosti. In to smemo trditi tem bolj maslanjajoč se zlasti na zlate besede v prdgovaoru k »Hajdamakom«:

»Srce boli, a treba pripovedovati:Naj vidijo sinovi in vnuki, da so bili njihovi očetje v znmoti,

*) Istorija Rusi, str. 15

Naj se iznova branijo s svojimi sovražniki, naj ostane z žitom-pšenico, kot z zlatom pokrita, nerazdeljena na veke od morja do morja slavjanska zemlja!«

 

***

 

Čitatelj dobro čuti, da poem ni konmnčan; manjka nadaljnjih vestih o Halajdu in Oksani. Le toliko izvemo o njih, kar nam poeve začetek narodne pesmi, s katerimi se končujejo »Hajdamaki«, - vemo, da sta bila bogata in srečna. Vendar se nehote vprašamo, ali ni Halajda, najljutejši hajdamak, nič kaznovan za nebroj zločinov, ali ni čutil vsaj nemirne vesti? »Res, da je Halajda«, piše dr. Pgonovskij, »pretrpel že v židovi službi, v židovem robstvu težke muke … a vendar je bila poetova dolžnost, predstaviti Halajda potrtega  in kaznovanega vsaj od pekoče vesti … A dasi ni obraz tega hajdamaka dovršen, vendar napravlja celota tega poema veličasten vtis. Poet se je namreč držal narodnega pripovedovanja in predstavil obraze iz posameznih dogodkov kolijevščine z živo besedo in objektivno resnico. *)

In ako upoštevamo tudi še vse bridkosti in obupne ure, ki jih Halajda preživi vsled ugrabljenja Oksane in umora njenega očeta, vendar pričakujemo zanj že te ali one kazni, vsaj kazni vesti. Vse hajdamake je zadela ta ali ona kazen, le on je lepo bogat in srečen!

 

 

*) Pravda 1879, str. 353

 

Tega nedostatka si ne moremo drugače razlagati, kakor tako, da ni dovršil pesnik tega obraza zato, ker je v poemu le postranski in ne glavni, ter je prepustil to nalogo čitateljevi domišljiji. Analogno z ostalimi hajdamaki je gotovo tudi njega doletela kazen; ujeli ga sicer nso, ker ne bil bil nikakor pomiloščen. Gotovo se ja pa moral dolgo skrivati in trpeti pri tem vse mogoče neprilike; gotovo je moral biti vnovič dolgo ločen od Oksane in je mogel šele čez dolgo začeti rodbinsko đivljenje. Morda je moral celo zapustiti domovino in se naseliti kje drugod.

                               ***

»Hajdamaki! So velika žaloigra. Kot junak naj nastopa teptani ukrajinski narod. V rešitev je imel na razpollago le samopomoč, samoobrambo. Ker ni našel pod soncem pravičnega sodnika. Krivde polno šlahto je zadela velika, celo prevelika kazen; življenje je izgubilo na tisoče in tisoče šlahtičev, židov in drugih, tudi povsem nedolžnih oseb.

Ali pa je bilo s tem kaj pomagano bornemu narodu? Nič. Hajdamaki so tvegali za osvobojenje Ukrajine »kri in kožo«, so bili neusmiljeno kaznovani, - uboga Ukrajina pa je še bolj zastokala pred samovoljo panov.

Ali naj pa krivica vedno vlada? Ali nikdar ne zasije zatiranemu narodu sonce pravice? Ali kršitelji narodnih pravic in svobode nekaznovano nadaljujejo in kopičijo vnebovpijoče zločine?

Take le misli se nam porajajo ob koncu »Hajdamakov« čutimo, da je poem, da je dejanje zaključeno, ker

»Ukrajina v veke je zasnula …«

 

a kljub temu zahteva srce drugega zaključka, ki bi nas vsaj utešil, nas navdal z nado v boljše čase, ako bi nas ravno ne zadovoljil. In res, tak zaključek k »Hajdamakom« je Ševčenko v resnici tudi pesnil v pesni

 

Holodnij jar *)

 

Vsakdo ima svoje hudo,

je sicer izposojeno,

a je vendar hudo.

A čemu pomniti tega,

kar je že minilo?

Kaj buditi davno prošlo?

Prav, da je zasnulo! …

kakor s križa sneti,

oče s sinom in brat z bratom,

hoteč združno vpreti

se lokavemu sovragu,

krvopiju Ljahu.

V jaru se tedaj sešli so,

Kam si prišla, v jar globoki

Tudi ta jar! Ni do njega že ni male steze več ostalo, da se zdi ti, da se nihče z nogo tja ni stopil – toda pomni, tja je pot peljala z manastira Motrinova do strašnega jara.

V jaru tem so hajdamaki nekdaj taborili, pripravljali samopale, ratišča strožili.

 

 

* Hladna tokova, globel

pot nekdaj steptana?

Te je temni les zarastel?

So te zasadili

novi briči, *) da ljudje bi

v tebe ne hodili

na posvete: kaj početi

z dobrimi jim pani,

krvopiji, ljudojedi,

z novi jim Ljahi?

Ne plotite! ker nad jarom

Zaliznjak se čuje

in se na Uman ozira,

Honte pričakuje.

Ne skrivajte, ne teptajte

svetega zakona!

Ne zovite častivrednim

ljutega Nerona!

Ne ponašajte se preveč

s sveto vojkso carja,

ker vi sami ne umete,

kaj car preudarja.

Pa kričite, da nesete

svojo kri in dušo

za očino! Oj za Boga,

ovčjo glej naturo!

Glupec samo vrat podstavlja,

ne vede, čemu to,

in še Honta zapostavlja,

govoreč hudobno:

»Hajdamaki – ne vojaki,

 

* Rusi

 

Posvečenje

 

Vse gre, vse minva brez mej in odmora.

Kam li se je delo, od kod se vzelo?

Ni bebec ni modrec ne ve odgovora.

Živi … pa umrje … Le-to je vscvelo,

a drugo zvenelo – na veke zvenelo,

in listje položilo vere je razvel.

A sončese vstaja, kot prej je vstajalo,

in zvezde rudeče, kot plule so prej,

plujo taki odslej … I ti, belolici,

po sinjem nebesu izhajaš plovit, -

izhajaš se gledat v studencu, krnici,

in v morju brezkrajnem, in lil boš svoj svit,

kot nad Babilonom in njega vrtovi,

in nad tem, kar bode z našimi sinovi.

Ti večni brez kraja! … Srce si želi

kot z bratom in sestro meniti se s tabo; -

ti dumo zapeti, ki šeptal si jo ti!

Svetuj mi še enkrat:  kam idem naj z jadom?

Jaz nisem sirota , ne sam na zemlji:

deco imam tudi, toda kam jo deti?

Zakopati jo s sabo? Greh, duša živi!

A morda ji laže na omem bo sveti,

če kdo bo prečital te solze – vesti,

ki tak jih je verno nekdaj izlivala,

ki tak je kdaj tiho nad njimi plakala.

Ne, jih ne zagrebem, ker duša živi!

 

Kot nebna širina je neokrnjena,

tako tudi duša je neomejena.

A kje bode ona? to jasno nam ni!

Kdorkoli spominjaj na tem sveti –

neslaven je težko pustiti zenljo.

Pomnite ve, deve – vam treba je to!

Ljubila vas ona je, rožni vi cveti,

in o vaši sreči ljubila je peti.

 

Dokler sonce vstane, deca odpočij si,

a jaz se potrudim vodnika najeti.

 

Sini moji, hajdamaki! *)

zemlja – prost  širna – pojte, sini,

poiščite kje je sreča verna.

Sini moji nerazumni,

deca nedoletna!

kdo brez matere vas sprejme

sredi tega sveta?

Sini moji! vrli moji,

plujte na Vkrajino: *)

dasi vas gorje zadene,

vas ne bo v tujini.

Verne duše tam dobote,

ki vas počastijo, a tu, a tu … težko, deca!

če vas v dom pustijo, 

bodo vas zasmehovali, *)

tako so nemili.

So pismeni, in še sonce

so že obsodili.

 

»Da od tam«, dejo, »ne vzhaja,

in tako na svetu,

a tako bi bilo treba … »

Kaj imaš početi

Treba slušati, res morda

sonce ne izhaja,

kot pismeni so trdili …

umni so dokraja! *)

A kaj poreko vam oni?

Umem vašo slavo!

Posmejo se in pod klop vas

zaženo bahavo.

Poreko vam: »Počimo naj,

dokler oče vstane, in moskovščini

opeval svoje bo hetmane.

Zdaj pa nam bedak tu mrtve *)

govori besede, in še nekega Jarema

tod pred nami vede v kmetskih cokljah …

Norec! Norec!

Zaman smo ga bili.

Od kozaštva, od hetmanstva

so le še gomile, drugega ni nič ostalo,

a še te kopajo; *) on pa hoče, da berače *)

peti poslušajmo!

Škoda truda, pane-brate;

ako hočeš grošev,

pa še slave – tega čuda,

opevaj »Matrjošo«,

 

In »Parašo – radost našo«, -

sultana, ostroge … *)

To je v slavo! On pa peva:

»Šumi sinje morje« -*)

a sam plače; in za tabo

še vsi tvoji kmetje

v grobih plaščih … »

Res je, modri!

Hvala vam za svete!

Topla je kožuhovina, pa –

ni zame šita,

in beseda ta razumna

je z lažjo podbita. *)

Oprostite! Le kričite,

slušal vas ne bodem

in vas k sebi ne pozovem!

Vi ljudje ste modri,

jaz pa sem bedak, sam sebi

peval bom in jadno

plakal v svoji mali koči,

kakor dete gladno.

Peval bodem: »Šumi morje,

piš buči viharja,

step črneje, in mogila

z vetrom se zgovarja.«

Pa zapojem: »Je razpadla

visoka mogila;

tja do morja zaporoška *)

sila step je vkrila;

otamani *) pred bunčuki *)

na vranih konjičih

v daljno dalj drve … a pragi *)

tužno po trstičji

vzdišejo, grome zbesneli;

grozno njih je petje … »

jaz pa slzšam in prašujem

tugujoč očete: *)

Kaj se žalostite, dedi?

»Ni veselo, sine:

Dnipro se nad nas vsrdil je,

plače Ukrajina!«

I jaz plačem … a v tem času *)

z bujnimi vrstami

bližajo se otamani

stotniki in pani

in hetmani – vsi so v zlatu …

V mojo malo kočo

stopijo in posedo se,

ter o Ukrajini

razgovarjajo se skupno:

kak Sič gradili,

kako kozaki so v bajdakih *)

čez prage plovili,

kak so šetali po morji,

greli se v Skutarji,

in kak lule so palili

v Poljski na pažariji,

vračali se v Ukrajino

kak so pirovali: - *)

»Igraj, kobzare! lij kračamare!«

kozaki kričali.

Zna krćmar – nalija pridno,

in se ne spozabi;

kobzar svira, a kozaki,

 

da treso Hortico *)

divje rajajo hopaka *)

in pa metelico,

in iz roke v roko kroži,

sahne vrč z medico.

- »Rajaj, pane brez župana! *)

veder čez poljane!

Igraj Koibzare, lij krčamare,

dokler sreča vstane!«

Poprijeli so se v boke

dedi *) in mladina:

»Tak je, deca!dobra deca!

tvoja bo Ukrajina!«

Otamanov zbor na slavju,

kakor na posveti,

se sprehaja, razgovarja …

Veljmožni očeti

niso mogli več strpeti,

s starimi nogami *)

vdarili so, jaz pa gledam,

smejem se s solzami.

In gledam, se smejem, solze si otiram;

Jaz nisem osamljen, - mnog z mano je živi!

Po sobici moji, kot v stepi brezkrajni,

kozaštvo se šeta, dobrava šušti;

po sobici moji buči sinje morje,

mogila tuguje, topola šumi,

potihcema »Hricja« *) devojka prepeva –

jaz nisem osamljen – mnog z mano živi.

 

To so, glejte, moji groši,

to bo meni v slavo;

 

a za svetovanje vaše,

- hvala vam – lokavo!

Dokler bom živel, i mrtvih *)

slov mi zadostuje,

da bom  v nja solze izlivala.

Srečno, vsi zdravstvujete!

Sine pojdem zdaj pospremit

v Ukrajino svojo.

Naj gredo, morda kozaka

starega dobojo *)

koji sprejme mojo deco

s starimi solzami.

Dosti mi je. Dem še enkrat *)

Jaz sem pan nad pani!

 

***

Tako le, sedeč kraj mize,

mislim, kje vodnika

naj poiščem, da povede?

Noč se že umika,

mesec gasne, sonce sveti. –

Hajdamaki vstali,

pomolili, se odeli,

Krog mene obstali.

Tužno – tužno, kot sirote,

tiho se sklonili: *)

»Blagoslovi nas ti, oče«,

so me naprosili,

»da poiščemo si sreče

po širokem sveti!«

- »Počakajte … svet ni hiša,

vi pa – nedoleti *)

deca ste še nerazumna.

Kdo pa pojde z vami?

Kdo vas spremi?... Hudo, deca,

hudo mi je z vami!

Sem vzredil vas, odgojil vas;

vzrasti ste ne – mali!

V svet zdaj greste, a tam vsi so

pismeni postali.

Malo sem se izobrazil,

ker i mene, dasi

so me bili, no res mnogo

so me mučili! *)

Tma, mna znam še, a težavo

imam še z oksijo!

Kaj va poreko? Pojdimo; urno! naprosimo.

Dobrega imam očeta

(rodni že počiva),

radi vas mi svetoval bo,

ker je sam doživel,

kak težko po sveti blodi

samcata sirota.

A je tudi verna duša,

kozaškega roda!

Ni zatajil tega slova,

ki je mati mila povivaje ga mu pela,

za malim govorila.

Ni zatajil teta slova,

kar pod plotom poje

slepi starec tugujoči

o Ukrajini svoji.

Ljubite jo dumo pravde *)

in kozuaško slovo!

Zdaj pa na posvetovanje

pojdimo laskavo.

Ko bi me ne bil podpiral

v tužnih, krutih dnovih,

bi me bili že zagrebli

v tujih mi snegovih, *)

pokopali, pa dejali:

»Zdaj več let ne trati!« *)

Težko v sveti je trpeti,

a zakaj, ne znati.

Bilo, da bi se ne snilo! … *)

Pojmo, deca mila!

On, ki mene na tujini

ni pustil propasti,

i vas sprejme, kakor mati

svojo deco v časti.

A od njega pomolivši,

hajdi na Vkrajino! …

Dober dan, ti tata, v hišo! *)

Tu, pred hišo tvojo,

v daljno potovanje deco

blagoslovi mojo!

 
  1. Introdukcija

 

Bila nekdaj je šlahtščina *)

mogočna in slavna;

 

merila se je z Moskali,

z ordami, *) Sultanom,

z Nemčijo … Nekdaj je bilo –

toda kaj me mine? …

Bilo je, šopirna šlahta

noč in dan se brine,

kralja le za nos voditi, *)

ne rečem Stepana *)

ali Jana Sobjeskega: *)

ta sta nenavadna, -

toda druge. Reveži so

tiho kraljevali,

sejmi, sejmiči so hruli,

sosedje molčali.

Gledali so, kako kralji

iz Poljske bežijo,

in slušali, kak šlahtiči

bedasto kričijo:

»Niepozwolam!niepozwolam!«

Šlahta dalje vpije,

a magnati *) pale hiše,

sablje se kalijo.

Dolgo tak se je godilo

dokler ni v Varšavi

zagospodoval nad Ljahi

Ponjatovskij žilavi. *)

 

Zakraljevali in mislil šlahto

vmiriti malo… ni umel!

Hotel dobro, kot deci mati,

in morda je še kaj hotel.

Edino slovo »niepozwolam.«

odvzeti šlahti hotel je,

a potem … Poljska se je vnela,

šlahta zbesnela je … kriče:

»Časna beseda, škoda dela;

lopov, najemnik Moskve ti!« *)

na klic Puhovskega in Paca *)

vsa šlahtska zemlja završi

in hkrati sto konfederacij. *)

 

Vdrli so konfederati

po Poljski, Volinji,

po Litvi in po Moldavi

in po Ukrajini;

vdrli so, a pozabili

svobodo rešiti,

zvezali so se z židovi,

ž mnjim vkup pleniti.

Rušili so in morili,

s cerkvami kurili …

A v tem času hajdamaki

nože so svetili. *)

 

I. Halajda

 

»Jarema! herš tu, hamov sine! *)

kobilo brž privedi mi,

odnesi čevlje gospodinji,

a meni vode prinesi.

Pometi hišo, drv napravi,

gosem in puram žita daj,

in pojdi v klet in pojdi h kravi.

A brže, hame! … Počakaj!

nato pa beži brž v Viljšano! *)

nam treba hrane. Pokloni

jarema se in odhiti.

 

Tako žid podi na vse rano

kozaka je nadlegoval.

Jarem vklonil se, ni znal,

ni znal siromaček, da so zrasla krila,

da v nebo se dviogne, kadar jih razpne,

ni znal! Ni se vklonil …

O Bože moj mili! Težko pač je žiti, a žiti se če;

gledati se hoče, kak sončece seva,

slušati se hoče, kak morje odmeva,

kak ptica ščebeče in lesi šume,

in črnobrova v gaju pesmi peva…

O Bože, kak žiti veseli srce!

 

Sirota Jarema, sirota uboga:

nima sestre, brata, sam v sveti živi!

Hlapec, rob židovski, zrasel je na pragi,

a ne kolne sreče, ljudij ne mrzi;

in zakaj jih kleti? Ali oni znajo,

koga naj se boža, koga naj kazni?

Naj se le gostijo! …. Sreča skrbi zanje,

a sirota zase sama naj skrbi!

Prigodi se včasih, tihcema zaplače,

to pa ni od tega, ker srce boli:

pa gre spet na delo. Tako se živi!

Čemu oče, mati, visoke palače,

ko pa govoriti s srcem ni srca?

 

 

Sirota Jarema – sirota bogata,

ker ima plakati, peti s kom ima:

črni sti očesci – jasni mu zvezdici,

v vroče mu objeme – beli sti ročici,

srce je devojke, ljubeče srce je,

da le on zahoče,plače in se smeje.

Tak je, glejte, moj Jarema,

sirota bogata.

Tak – le bil sem tudi jaz kdaj. *)

Prešlo je, dekleta …

Munulo je, razšlo se je,

sleda ni ostalo.

Srce mi medli v spominu …

Zakaj ni ostalo?

 

Zakaj ni ostalo, se mi radovalo?

lajše bi izlival tugo in solze.

Svet je vzel, ker njemu bilo je premalo.

»Kaj bo njemu sreča?ni mu treba je:

on je itak bogat …«

 

Bogat sem na krpah

in na drobnih solzah – da bi jih ne trl!

Sreča, moja sreča!kje te bom uzrl?

H meni, h moji hiši, zopet se okreni,

ali se prisnij vsaj … spanec je zamrl!

Oprostite, dobri ljudje,

če to sem ne spada,

toda kleto zlo – zli dnevi

komu li dopada?

Morda srečamo se še kdaj,

dokler bom okoli

v svetu za Jaremo hodil,

ali – več nikoli.

Zlo, ljudje, povsod le zlo je

ni se kam priviti:

kamor nagne se usoda,

tja se je klnoniti, tiho se, smeje kloniti,

da bi ne spoznali

ljudje, kaj je v srcu skrito,

ne sočustovali;

ker njih milost  - naj se sniva

njemu, ki je v sreči,

a nikdar naj ne siroti

sniva se trpeči!

Raje hotel bi molčati,

toda ne umejem.

Izlivaj se, slovo – solze:

sončece ne greje, ne posluši. Poslovim se

s svojimi solzami,  *)

a ne z bratom in ne s sestro –

z nemimi stenami

na tujini … A dotlej spet –

vrnem se v gostilno,

kaj se tam godi?

 

Židovče

 

Se tresoč je  naslonilo

nad leščerbo: šteje groše

pri postelji kleto.

A v postelji … kak je vroče!...

snežnobele roke

 

čez posteljo je razstrla

in jih razgalila …

rdeči, kot da bi divja

roža v gaji bila –

dneva mlada … Kak je vroče

na pernicah biti!

Kakor da bi sama bila;

ni s kom govoriti –

sama šepče. Neizrazno

lepa judinjica!

To je hčerka, a to oče,

vragova mošnjica!

Stara Hajka spi na podu

v strganih pernicah.

In Jarema? Vzel je torbo

in odšel v Viljšano.

 

III. Konfederati

 

»Odpri nam prekleti jude!

sicer boš tepen … brž odpri!

Vlomite duri, da vam pride

ostuda stara!«

- »Potrp!i«

Počakajte malo!«

- »Z nagajami!

Uho ti svinjsko! Le ne daj

šaliti se!«

- »Jaz? s pani? z vami?

Bog vari!koj, le vstanem naj,

jasnovelmožni (tiho) – prasci!« -

»Pane polkovnik, duri stri!«

Stero se duri … bič leti

in maže v zdolž judovsko pleče.

- »Zdravo, svinja, zdravo, jud,

- zdravo, vragov sine!«

In z nagajem in z nagajem.

A žid krivi pleče:

- »Ne šalite se, oj pane!

v hišo, dober večer!«

- » Še enkrat, vrag!še!

zadosti!prokleti,oprosti!«

»Dober večer! Kje pa hči je?«

- Umrla, panovi!«

- »Lažeš, juda! z nagajami!«

Drli nanj so v novo.

- »Oj, paniči, golobiči,

 ni je, Bog me čuje!«

- »Lažeš podlež!«

- »Ako lažem,

naj me Bog kaznuje!«

- »Ne, Bog, a mi. Daj priznati!«

- »Čemu jo skrivati,

ko bi bila? Če se lažem,

pa proklet naj bodem! …«

- »Ha, ha, ha, ha! …

- Pani, zlodej poje litanije.

Pokrižaj se!«

- »Kako neki?

- bogme ne umejem.«

 - »Glej, takole …«

Ljah se križa,

a za njim se juda.

»Bravo!zdaj smo te krstili. *)

pokvega uboga,

rotila se, molila je

No, za tako čudo

daj pitnine, mosti –pane! *)

Čuješ, kristijane? Daj pitnine!

-»Brzo, brzo!«

kriče kot zbesneli,

kriče Ljahi, a po mizi

vrč napolnjen kroži.

»Jeszcze Polska nie zginiela!« *)

vpije mož pri moži.

»Daj še, jude!«

In krščensec

iz kleti pa v hišo

leta, bega in naliva;

a konfederati

vsi kričijo: »jude! meda!«

Jud se urno giblje.

»Cimbal! sviraj, pasja vera!«

Krčma vsa se ziblje –

krakovjaka reže tolpa, *)

valjček in mazura.

Jud pa gleda in potiha:

»Šlahtiška natura!«

»Dobro, dosti, zdaj zapoj nam!«

»Ne umem, za Boga!«

»Ne roti se, pasja koža!«

»Ktero li ubogo?«

»Živela je Anca,

reva bolnonoga;

na panščino ni hodila,

toda za fantiči

potiho je, prelepo je

tja po zeleničji«. *)

»Dosti, dosti, ta ni lepa:

to pojo shizmati.« *)

»Ktero pa? to morebiti?

čujte, da se spomnim …

 

»Pred panom Hvedorkom.«

»Dobro, dosti! zdaj nam plačaj!«

»Šalite se pani:

zakaj li?«

»Za poslušanje.

Ne krivi se, kleti!

Tu ni šale. Daj denarja!«

»Kje mi ga je vzeti?

Ni beliča nimam; bogat

z milostjo sem pansko.«

»Lažeš, pes! priznati moraš!

No, le brzo, pani,

s palicami!«

»Žvižg odmeva,

spet krstijo Lejba. *)

tepli so ga, da od njega

perje je letelo …

»Oj, za Boga, ni beliča!

jejte moje telo!

 

Ni beliča, pomagaje!

»Mi pomoči damo.«

»Čakajte, povem vam nekaj.«

»No pa poslušajmo,

pa ne laži, z vsemi vzdihi

laž ti ne pomaže.

»Ne, v Viljšani …«

»Tvoji groši?«

»Moji? … o moj Bože!

Ne, jaz pravim, da v Viljšani …

viljšanski shizmati …«

»Tri družine in po štiri

žive v eni bajti!

To mi znamo, ker smo sami,

jih tako obrali!«

»Drugo mislim … oprostite …

Da bi zla ne znali,

da o groših bi snivali.

Glejte, tam v Viljšani

v cerkvi … pri cerkvencu …

a hčerka Oksana! …

Bože! kakšna gospodična!

jej kako je krasna!

A zlatov – no, ne njegovih, *)

 no, da le denar je.»

»Da je le denar, vse eno!

Lejba se ne laže;

a da je tako v resnici,

naj nam pot pokaže.

Obleci se!«

Brž odšli so

Ljahi do Viljšane.

En konfederat pod mizo

le pijan ne vstane,

ker ne more, a se dere

vinjen in radosten.

 

IV. Cerkvenik

 

U gaju, gaju

veter ne veje,

mesec visoko,

zvezde sijejo.

Pridi ven srce, -

težko te čakam,

dasi le hipec,

ribica moja!

Pridi golobka,

in zagrliva

in potoživa,

kjer jaz daleko

to noč odidem.

Pridi ven prička,

srčece moje,

dokler sva blizu,

in zagrliva.

Oh, težko, težko!

 

Tako le, hodeč po gaju,

v noč Jarema poje,

čaka, čaka, a Oksane

ne dočaka svoje.

Zvezde sijejo, sred neba

sveti bledolici!

Vrba slavčka posluša

gleda se v krnici;

na kalini, tam nad vodo,

tak drobni zdihuje,

kakor da bi znal, da deve

kozak pričakuje.

A Jarema po dolini

jedva-jedva stopa,

in ne gleda, in ne sluša …

»Čemu mi lepota,

Ko mi nikjer v svetu ni najti sreče?

Leta mi mladostna marno poteko,

osamljen sem v svetu, brez sreče, rodbine –

slabotna travica sred tuje ravnine;

slabotno travico vetri razneso:

tak i ljudje mene ne znajo, kam deti.

Zakaj ste ostvili vsi me, zakaj?

Bilo eno srce. Le eno v vsem sveti,

ena duša verna, pa vidim, da zdaj

i ta me zapušča.«

In solze privro mu.

Zaplakal je revež, z rokavom otrl.

»Ostani mi zdrava! Na daleki poti

ali srečo najdem, ali bom umrl

tužno nad Dniprom … A ti ne zaplačeš,

in ti ne boš zrla, kak vrani kljujo

te oči mi črne, oči te kozaške,

ki jih poljubljala si ti srčno!

Solza mojih zabi, pozabi sirote,

pozabi priseganj, drugega iskaj; -

jaz nisem za tebe; jaz v sivi sivini, *)

a ti si cerkvenka … oj nesreče moje!

Pozabi me, ptička, nikar ne tarnaj;

a ko boš začula, da so v tuje polje

zagrebli Jarema, - tiho moli zanj,

sama, srce, na vsem svetu

vsaj ti zanj pomoli!«

 

In zaplakal siromak je,

se na kij naslovnil.

Plače in tuguje tiho …

Šelest! … kri zastane:

sem po gaju kot lisica

krade se Oksana.

Zabi … steče in objame …

»Srce!« omedlita.

Dolgo-dolgo samo – »srce«,

in spet obnemita.

»Dosti ptička!«

»Le še malce,

še … še … sivokrili!

vzemi dušo … še … še enkrat …

kak sem se vtrudila!«

»Odpočij si, zvezda moja,

z neba si zletela!«

In na svitko kot zvezdica

je smehljaje sela.

»Sedi tudi ti kraj mene.«

In sta se objela.

»Srce moje, zvezda moja,

kod si ti blestela?«

»Danes sem se zakasnila:

oče naboglen je,

in sem morala mu streči …

»A ti ni mar mene?

»Kakšen pa si ti, za Boga!«

Solze zableste ji.

»Nič ne plači, saj se šalim.«

»Daj se!«

Se nasmeje.

Z glavico se je sklonila,

kot da bi zasnula.

»Glej Oksana, jaz se šalim,

a ti resno jočeš.

No, ne joči, gledi vame,

jutri me ne bodeš.

Jutri bodem jaz daleko,

daleko, Oksana.

Jutri v noč dobim v Čigrinu

nož blagoslovljeni.

Dal mi bode srebra – zlata,

dal mi bode slavo;

in oblečem te, obujem,

posadim kot pava,

na prestol, kakor hetmanko,

in te bodem gledal;

tja do smrti te bom gledal.«

»A morda me zabiš?

Ko obogatiš, pa v Kijev

mi odideš s pani,

šlahtice si tam poiščeš,

pozabiš Oksane!«

»Ktera lepša je od tebe?«

»Ne vem, - morebiti.«

»Boga srdiš, moje srce,

lepše ni dobiti

ne na nebu, ni za nebom,

ni za sinjim morjem

lepše najti ni od tebe!«

»Kaj mi to govoriš?

spameti se!«

»Res je, ribka!«

In v novo in v novo.

Kakor vidite, sta dolgo

tako govorila;

poljubljala, objemala

sta se na vse sile;

sta plakala, se rotila,

in se spet rotila.

Ji Jarema je razkladal,

kako bosta žila,

kak jo vso okuje v zlato,

kak bo sreča mila …

kak zatrejo hajdamaki

Ljahe po Ukrajini,

kak on bode gospodaril,

ako ne promine.

Slušati to že preseda. *)

Glej ga, zdi se, kot da res mu

že preseda.«

Mati

pa in oče, ko uzreta,

da ve moje ljube,

čitate o takem čudu –

v greh vam bosta štela!

Takrat, takrat – pa pustimo!

a je zanimivo!

 

In potem bi vam še pravil,

kako zagoreli

nad vodo kozak pod vrbo

v objetju tuguje;

a Oksana, kot golobka,

grli, poljubuje;

in zaplače, omedleje

in glavico klone:

»Srce moje, sreča moja!

mili moj sokole!

»Moj! … še vrbe so klonile,

slušat taki govor.

To je govor! Ne povem ga,

moje črnobrive,

ne povem ga zdaj na večer,

bi ga še snivale.

Naj razideta se zopet,

kot sta se sestala –

tiho, tiho in prav, nežno,

da bi kdo ne videl

ni solzic dekliških drobnih,

ni kozaških vernih.

Naj le gresta … morda še kdaj

se na tem – le sveti

snideta … Li doživimo?

 

A med tem se sveti

iz vseh oken pri cerkvencu.

Kaj se tam dogaja!

Treba videti in deti …

Bog ne daj nam zreti!

 

Ne daj nam Bog zreti, ni pripovedovati,

ker je na sram svetu, ker boli srce!

Le poglejte; to so konfederati,

ljudje, ki so zbrani, da prostost brane!

Branijo, prokleti! …*)

Bodi kleta mati, in dan in pa ura prokleta naj bo,

ko je porodila na zemljo to zlo!

Poglejte, kaj delajo v hiši cerkvenca,

peklenska deca. V peči gori,

po celi hiši ogenj sveti,

a v kotu kleti jud drhti *)

kot pes; kriče konfederati

cerkvencu: »Reci ali umri,

kje so denarji?«

On molči.

Z motvozom zvežejo mu roke,

ob tla ga bijejo – je ni, besede niti.

»Malo muke!

Miljave, smole prinesi!

Kropite ga! Brž mraz te mine!

hitreje ga kropiti daj!

Povej ničvrednež! … Ni ne zine!

Prdrzna beštija! Le čuj!«

Miljave v škornje nasujo mu ..

»Še v teme žebelj mu zabij!«

Ni iztrpel te svete kazni,

na tla je revež pal. Umri,

umri bez svete izpovedi!

»Oksana, hčerka!« in umre,

Ljahi zamišljeni stoje,

dasi zapečeni.

 

»Kaj zdaj?

Panovi – sveta! Presodimo.

Zdaj ž njim nič več početi ni.

Zažgimo cerkev!

»Pomagajte!

kdor v Boga veruje!«

kriči glas na dvorišču na vse sile.

Ljahi odrvene. »Kedo je?«

Oksana v dveri: »Ubili!ubili!«

Medli in pade. Starši njih

je z roko mahnil svoji četi,

in mrka šlahta je kot psi

odšla za dveri. Sam nazadnje

nesvesto vzame …

Kje si ti,

Jarema, kje si?gledat pridi!

A on prepeva potujoč,

kak Nalivajko bil je Ljahe. *)

 

Ljahi zginili so v noč,

in ž njimi pol živa Oksana.

Le tu in tam psi po Viljšani

zalajajo in oneme.

Beleje mesec: ljudje spe,

in spi cerkvenec … Več ne vstane:

na vek pravični je zaspal.

Ugašal ogenj je pomalo,

ugasnil … Trup je kot zdrhtal,

in tužno v hiši je postalo.

 

V. Praznik v Čigrinu

 

Hetmani, hetmani! ko bi vi zdaj vstali,

vstali, se ozrli na ta Čigrin,

ki ste ga zidali, kjer ste panovali!

težko bi plakali, ker bi ne spoznali

več kozaške slave, revnih razvalin.

Bazarji, kjer vojska, kot rdeče morje,

pred bunčuki *) stala je, kot da gori,

a jasnovelmožni *) na vranem bil konji:

z bulavo *) zablisne – morje zakipi …

Zakipi in se razlilo

v step je in tokave;

zlo pred njimi omedleva,

zad pa kozaki –

kaj bi pravil – je minilo!

kar je pa minilo,

tega ne pomnite, bratje …

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Kaj pa imaš od spomina?

Spomniš se, - zaplačeš.

A le zremo na Čigrin,

nekdaj kozaški! *)

 

Izza lesa, izza megle

mesec v svod se vije,

rdeči okroglolici,

gori, a ne sije,

kot bi znal, da ni potreba

ljudstvu njega svita,

da požarji Ukrajino

zrejo, razsvetijo.

Mrak je padel, a v Čigrinu

bilo kot v grobini tužno –

tužno je. (Tak bilo je

po vsi Ukrajini, ko ob noči Makovija *)

nože so svetili).

Čuti ni ljudij; čez bazar

tičmiš kostnokrili

leta semtertja; na paši

sova se oglaša.

Kje je ljudstvo? … Nad Tjasminom, *)

tam v temotnem gaji

se je zbralo; stari, mali,

ubogi, bogati

slavnosti velike družno

čakajo kot brati.

V tem gaju temotnem, v zeleni dobravi,

na priponi konji otavo skubo;

vsedlani konji, na pohod gotovi

kam neki odido? Koga poneso?

Glej koga, ozri se: leže po dolini,

kot da so pobiti, ni glau od njih.

To so hajdamaki. V pomoč so Ukrajini

orli prileteli; oni razneso

Ljahom, judom kazen,

za kri in požare

s peklom hajdamaki

Ljahom povrno.

 

Po temni dobravi stoje

vozovi orožja jeklarne

carice, pane radodarne *) –

umela komu dati je.

Bog daj ji dobro! naj caruje,

naj ji škodi, ko ne čuje! *)

Med vozi stati moči ni:

kot bi na jug, je priletelo

s Smiljanščine *) in Čigrina

prosto kozaštvo, staršina;

na resno delo je privrelo.

V kirejah *) črnih šeta panstvo

kozaško, kakor en edin,

pa tiha hodi, se zgovarja

in poglejte na Čigrin.

 

Prvi starejšina.

Stari Golovatij *) nekaj zelo premišljuje.

 

Drugi strejšina.

Modra glava!sam sedi v pristavi, kakor da bi ničesar ne vedel, pa le poglej ga skoz in skoz je Golovatij, »Česar sam ne izršim«, pravi, »sinu izročim.«

 

Tretji starejšina

Pa tudi sin je že prebrisan: Včeraj sem srečal Zaliznjaka: take reči pripoveduje o njem, da ga le pustimo! »Koševi *) bo še« pravi, in kaj češ več?« a morda bo še hetman, ako je res …

 

Drugi strejšina.

A Honta, kaj pa on? in Zaliznjak? Hontu je sama … sama pisala: »Kadar, pravi« …*)

 

Prvi starejšina.

Molčite malo, zdi se mi, da zvoni!

Drugi strejšina.

O ne, le ljudje hrumijo.

 

Prvi starejšina.

Hrume, dokler Lajhi nočijo. Oh stare glave in raumne; *) lahkomiselni so, in predelujejo lemež v šilo. Kjer je meh, ni treba torbe. Kupili so hrena, treba ga pojesti: plakajte oči, tudi če imate izkočiti: so videli, kaj so kupovali; denar se ne izgubi! A oni to mislijo, moslijo, ni na glas ni molč; a Ljahi se domislijo – pa imaš, vse propade! O čem se tam posvetujejo? Zakaj ne zvonijo? S čim pomiriš narod, da ne bo delal hrupa? Tu ni samo deset duš, ampak vsa Smiljanščina, hvala Bogu, ako ne vsa Ukrajina. Hej, ali čujete? pojejo.

 

Tretji starejšina

Res, nekdo poje; moram ga iti ustvit.

 

Prvi starejšina

Pusti ga, naj poje, samo da bi ne glasno.

 

Drugi strejšina

Čujte, Vlah je menda. Ni ga mogel premagati stari bedak; tako je, mora, kaj mu češ.

 

Tretji starejšina

A modro poje. Kadar ga slišiš, vsakikrat poje drugo. Prikradimo se tje, bratje, bomo poslušali; med tem bo pa zvonilo.

Prvi in drugi starejšina.

No, zakaj pa ne? pa pojdimo! Tretji starejšina

 

Dobro pojdimo!

(Starejšine so skrivaj obstali za dobom, pred dobom pa sedi slepi kobzar; krog njega so Zaporožci in hajdamaki. Kobzar poje slovesno in neglasno.)

 

Kobzar

 

»Oj vi Vlahi! 13) le malo,

malo vas je ostalo:

in vi, Moldavani, *)

zdaj niste več pani.

Vaši gospodarji –

sluge so tatarjem

in turškim sultanom,

v vezi zakovani!

Dosti, ne tožite;

lepo pomolite,

z nami se bratite:

s kozaki držite:

pomnite Bogdana, *)

starega hetmana;

vnovo boste pani,

pa, kot mi, le z nožmi,

svetimi nožmi,

in z batkom Maksimom. *)

To noč nastopimo,

Ljahe pobesimo,

in tak nastopimo,

da še peklo se zavzame,

da nebo se vname …

Dobro nastopimo!«

 

Zaporožec

Dobro nastopimo! Prav poje starec, če ne laže, ej. Kakšen kobzar bi bil to, če bi ne bil Vlah!

 

Kobzar

Saj tudi nisem Vlah; bil sem nekdaj v Vlaščini, in zato me ljudje imenujejo Vlaha, sam ne vem, zakaj.

 

Zaporožec

No, naj bo, kakor hoče. Zapoj še ktero. No le, o batku Maksimu udari.

 

Hajdamaki:

Pa ne glasno, da ne bo čula staršina.

 

Zaporožec:

Kaj nam pa mari vaše staršine? Če bo začula, bo poslušala, če ima s čim, pa je. Mi imamo enega staršega – batka Maksima; a on mu da še karbovanec *) če bo slišal. Poj, starče božji, *) ne poslušaj ga.

 

Hajdamak

Pa je vendar tako, človek; jaz to vem, to namreč: pani niso taki, kakor podpanki! *) ali, dokler sonce vzide, ti rosa oči izije.

 Zaporožec

Lažeš! Poj, starec božji, ktero koli znaš, sicer ne dočakamo zvona – pozaspimo.

 Res, zaspimo; zapoj ktero hočeš.

 

Kobzar (poje):

Leta orel, leta sivi

po sinjih domovih:

šeta Maksim. Šeta batko

po stepah, lesovih.

Oj, kak leta orel sivi,

a za njim orliči;

šeta Maksim, šeta batko,

a za njim hlopčiči.

Zaporožci – so hlopčiči,

sini bojeviti.

Premišljuje in ugiba,

biti ali piti,

li plesati – zaigrati,

da zemlja zdrhteje;

Ko zapoje – vse zapoje,

da se zlo nasmeje.

Žganje, med ne iz kozarca,

Kar iz vrča pije.

A kjer naleti na vraga,

kazni ga in bije.

Tak je, glejte, naš otaman,

orel sivokrili!

I vojuje, se raduje

na vse svoje sile.

Nima doma ni ribnjaka,

niti sadovnjaka … step in morje –

skoz je cesta, in zlato in slava.

  

Oj, kak leta orel sivi,

a za njim orliči;

šeta Maksim, šeta batko,

a za njim hlopčiči.

 

Varite se, vražji Ljahi,

stekli psi, divjaki –

Zaliznjak po Črni poti *)

ide s hajdamaki.«

 

Zaporožec

Da, tako je!dobro je prepeval, ni kaj reči: prikladno je pa tudi res. Dobro, bogme, dobro! Kar in kakor če, zapoje. Bog plačaj, Bog plačaj.

 

Hajdamak

Jaz nisem vsega razumel, kar je pel o hajdamakih.

 

Zaporožec

Kakšen zabit osel si ti, zares! Vidiš, kaj je pel: da bi se hudobni Ljahi, stekli psi, kesali, ker gre Zaliznjak s hajdamaki po Črni poti Ljahe klat, vidiš …

 

Hajdamak

In obešat in pobivat! Dobro, za Boga dobro! Tako je, tako! Bogme, res bi dal karbovanec, če bi ga ne bil včeraj zapil! Škoda! Naj le stara crkne, bo več mesa. *) posodi mi, te prosim, ti vrnem jutri. Zapoj še kaj o hajdamakih!

 

Kobzar

Po denarju ne hlepim dosti. Če se vam pa ljubi poslušati, bom pel, dokler ne ohropnem; ko pa ohropnem – čašo, in še eno čašo one »ledaščice – živice, *) kakor ji pravijo, in potem pa še kaj zapojem. Poslušajte, gospoda moja!

 

»Hajdamaki so nočili

v zeleni dobravi,

na priponi pasli konji,

sedlani, gotovi.

Nočevali ljaški – panki

v krčmah z judovi,

in napili se, stegnili, in …«

 

Vsi

Čakaj malo, zdi se nam, da zvoni. Čuješ?  še enkrat … o!

 

Kobzar

 

»Zazvonili, zazvonili!

Luna v gaju sveti.

Vi pojdite zdaj, molite,

jaz pa čem dopeti.«

 

Hajdamaki so drvili,

da ječe lesovi

niso vlekli, a na plečih

čumaške volovske

neso voze. A za njimi

slepi Vlah iznova:

»Hajdamaki so nočili

v zeleni dobravi.«

Vleče se, golči po tiha

in ne ve, kaj reči.

» no, le drugo,

starče božji!«

Z vozovi na plečih

vpijejo mu hajdamaki.

»Dobro, hlopci, nate!

tako!tako!dobro hlopci!

A le brž, junaki, uberimo!«

Zemlja tre se, *)

oni pa z vozovi

ž njim režo jo. Kobzar svira

in dodaje s slovi:

 

»Oj hop, taki tak! *)

kliče Anco kozak:

pridi, Anca, zveselim te,

pridi Anca, poljubim te;

pojva Anca do popa,

k Bogu pomoliva;

a ni žita ni snopa,

vari varenice. *)

Se poročil, solze točil

je uboga reva;

v prteni rase deca,

a kozak prepeva:

I po hiši ti – ni – nje

i po dvoru ti – ni – nje,

vari, ženka, linje, *)

ti – ni – nje, ti – ni – nje!«

 

Dobro! dobro! le še! le še!«

kriče hajdamaki.

 

»Oj hop, moji mili!

Ljahi piva so zvarili,

a mi bomo pirovali,

ljaške panke napajali,

ljaške panke napojili,

oj hop, taki – tak!

kliče pano kozak:

Pana, ptička moja!

pana sreča moja!

ne srami se, daj ročico,

pojva, zaplešiva;

naj ljudem se hudo sniva,

a midva le pojva,

a midva le pojva,

a midva sediva.

Pana, ptička moja,

pana, sreča moja!«

le še, le še!

 

ko bi le bil, ali tak, ali tak,

ko bi le bil zaporoški kozak,

ko bi le bil zoromlad, zoromlad,

me po hiši vodil rad, vodil rad.

Strah me je žiti,

s starim dedcem se mučiti,

ko bi le bil …«

 

»Hu, hu, zverine! ne norite! *)

Poglej, razšli so se! A ti,

ti stari pes, kjer moliti,

noriš kot ajd. Hu, vragi vi!«

Kriči otaman. Obstojijo;

že cerkev zrejo. Poje djak. *)

Popi s kadilom in kropilom;

vsa truma – kot en hajdamak,

ne da ni glasa - - - Med vozove

s kadili popi so odšli,

za njimi korgove *) nesli

baš kot velikonočne dnove.

»Molite, bratje, zdaj, molite!«

dekan *) pričenja govoriti.

»Čigrinu svetemu naokrog

z neba odpošlje stržo Bog,

in ga razpeti ne pusti.

A vi Ukrajino branite:

v roke krvniku sne pustite,

da mati v njih izkrvavi.

Od Konaševiča *) pa doslej

požar ne gasne, ljudje mro,

gino v zaporih goli, bosi …

Deca nekrščena rasto,

kozaška deca; a dekleta! …

kozaške zemlje dični kras,

pri Ljahu vene, kot prej mati,

in nepokrit njihov las *)

jim je v sramoto; črne oči

gasnejo v robstvu; ni sestre

kozak oteti voze noče,

sam mreti ne sramuje se

v ljahovem jarmu … gorje, gorje!

Molite, deca! Strašen sod

 

Ljahi v Ukrajino neso

in zaječijo črne gore …

Pomnite pravičnih hetmanov:

kje so gomile? Kje leži

ostanek slavnega Bogdana? *)

Kje Ostrjančina stoji, *)

dasi neznatna le gomila?

Kje Nalivajkova? je ni *)

Živega in mrtvega so spalili.

Kje je Bogun in vojaki? *)

Ingul po zimi zamrzuje - *)

Boguna ni, da bi jezil

ga s trupi šlahte. Ljah piruje!

Bogdana ni, da še rdečil

bi Žolte Vode, Ros zeleno. *)

Korsun tuguje starodavni:

Ga ni, da jad bi ž njim delil.

A Aljta plače:!

Jaz sahnem, sahnem … »Hej, Taras!« *)

Ga ni, in ni pri batku dece!

Bratje, ne jokajte! za nas

svetniki so in truma cela

arhistratega Mihaela.

Ni za gorami kazni čas.

Molite bratje!«

In  molili

kozaki verno so, srčno,

verno kot deca; ne tožili,

to mislili so … kar zakrili *)

kozakom prapor nad glavo!

Jedino dobro, jedina slava -

beleje zastava.

Še to snemo …

A dijakon:

»Naj sovrag pogine!

Vzemite nože! posvečene!«

Udarijo v zvonove,

hrumi po gaju: »Posvečeni!«

da srce ledeni!

»Posvečeni, posvečeni!

Gini šlahta, gini!«

jih razdali, zabliščali

so po vsej Vkrajini. *)

 

VI. Tretji petelini *)

 

Še en dan Ukrajino mučili

so kruti Ljahi, en edin,

en dan edin sta še tožila

i Ukrajina i Čigrin.

In minul dan je Makovija,

veliko slavje v Ukrajini,

minul, in Ljah in judov sin

z žganjem, s krvjo sta se pojila,

shizmata *) klela, ga mučila,

ker vzeti ni bilo nič več.

A hajdamaki so čakali,

da odido lopovi leč.

Polegli so, a niso znali,

da ne vstano nikoli več.

Zasnuli Ljahi so, a judje

še v noči štejejo denarje,

brez luči štejejo sleparji,

da ne ugledajo jih ljudje.

Potem so legli na zlato

in v snu nečistem pozaspali.

 

Vsi spe .. o da na veke bi zaspali!

A v tem času je mesec gledat priplul

i nebo in zvezde, in morje in zemljo,

 

in gledat na ljudi, kaj oni počnejo,

da sporočil zjutraj o vsem bi Bogu.

Sveti bledolici na vso Ukrajino,

sveti … ali vidi mojo sirotico,

Oksano z Viljšane, sirotno srce?

Kje li jo  morijo, kje ona tuguje?

ve zanjo Jarema? ve zanjo li čuje?

Pogledamo potem, a sedaj ne te,

te vam ne zapojem – drugo bodem raji!

Nesrečo opeval v kozaškem bom kraji;

slušajte, da deci poveste jo vi,

da ti vnukom bodo pripovedovali,

kak kozaki šlahti so se maščevali,

za to, ker panovati dobro znala ni.

 

Šumorela Ukrajina,

dolgo šumorela, dolgo –

dolgo kri po stepah

tekla je, rudela.

Tekla, tekla in splahnila.

Stepe zelenijo;

dedje spijo, a nad njimi

gomile sinijo.

Kaj to de, da so visoke?

nihče ne ve zanje,

nihče verno ne zaplače

in ne misli nanje.

Nežni vetrček po tiho

veje le nad njimi,

samo rosa v mladem jutru

s solzami drobnimi

 

jih umiva. Vzide sonce,

posuši, ogreje.

Kaj pa vnuk?ni mar njemu,

dalje žito seje.

Zlo jih je, a kdo pokaže

Hontovo gomilo –

kam pravičnega mučenca

se je položilo?

Kje Zaliznjak, verna duša,

kje zdaj počiva?

Težko!težko! … Krvnik *) vlada,

njih pa ne pomnijo.

Šumorela Ukrajina,

dolgo šumorela,

dolgo, dolgo kri po stepah

tekla je, rudela.

In dan in noč hrup, topovi;

zemlja tre se, vzdiha:

tužno, strašno, a ko pomniš *)

srce se mnasmiha.

 

Oj mesec moj jasni! z visokega neba

se skrij za pogorje, ker svita ni treba;

strašno tebi bode, dasi zrl bi Ros,

in Aljto in Seno *); i tamkaj bilo,

kdo ve zakaj, krvi prelite je morje. –

a sedaj kaj bode!skrij se za pogorje;

le skrij se, moj druže, da tebi ne bo

na starost plakati …

 

Tužno – tužno sedi neba

sije bledolici.

Tam nad Dniprom kozak ide,

morda z večernice? *)

Ide tužan, neradosten,

jedva vleče noge.

Morda deva ga ne ljubi,

zato, ker ubog je?

O pač, deva njega ljubi,

dasi je ubožen.

Črnoobrvi, če ne pade,

to bo še premožen!

 

Kaj je tužen črnoobrvi,

grede – skoraj plače?

Pač kako težko nesrečo

sluti moj kozače:

Srce čuti, ne pove pa,

kak udarec bode.

Mine hudo …. Okrog njega –

kot bi izmrli ljudje.

In ni psa ni petelina;

samo izza gaja,

nekje daleč uboge pare

volki zavijajo.

 

Kaj mu mari! Gre Jarema,

a ne do Oksane,

ne v Viljšano na dosvitke, *)

med Ljahe zdivjane

tja v Čerkase, *) ram se v tretje

petelin začuje …

A tam … a tam … Gre Jarema,

na Dniper pogleduje.

Oj Dnipre moj, Dnipre, široki in silni!

ogromno ti, batko, si v morje izlil

kozaške krvi že; še poneseš, mili!

Rdečil boš sinje, *) a ne napojil –

pa nocoj se opiješ. Peklensko slavje

po vsi Ukrajini nocoj završi;

poteče ogromno, ogromno, ogromno

šlahtiške krvi in kozak oživi;

ožive hetmani, vsi v zlatem župani; *)

vzbudi se spet sreča; zapoje kozak:

»Ni juda, ni Ljaha!«a v stepni Ukrajini –

Bog daj, - spet zablisne bulava *) v zrak!«

Tak misleč je hodil v strgani svitini *)

nesrečni Jarema z nožem v rokah,

a Dniper, kot bi slušal: široki in sinji,

je burkal v valove, a ob vodah

grmi, vzdiha in zavija,

vrbe pripoguje:

grom gogoče, žarki blisek

oblak pretrguje.

Ide dalje naš Jarema,

ide dalje v noči;

ena misel se mu smeje,

druga mu pa joče.

»Tam Oksana, tamo ljubo je

i v sivi svitini;

a tu … a tu … kaj še bode?

morda še preminem!« …

A v tem času izza lesa

petelin zapoje.

»O, Čerkasi! … Bože mili!

Vari žitje moje!«

VII. Rdeča gostija

 

Zvoni vsi zazvonili

po vsi Ukrajini;

hajdamaki so zavpili:

»Gini šlahta! nastopimo,

da oblak se zgreje!«

Vsa Smiljanščina je vstala, -

že oblak rdeje;

a najprva Medvedovka, 

segreva oblake.

Žari Smila, Smiljanščina

čez krvave mlake.

Gori Korsun, gori Kanev,

Čigrin, Čerkasi;

zagori po črni poti,

in kri preliva se

do Volinja. Po Polesji

Honta zdaj piruje, *)

a Zaliznjak v Smiljanščini

z damaščenko hruje

po Čerkasih, kjer Jarema

svoj nož preizkuša.

»Tako, tako!dobro deca!

bijte pasje duše!

dobro, hlopci!« na bazarji

Zaliznjak upije.

 

Krog je peklo: hajdamaki

po peklu besnijo.

A Jarema – strašno zreti –

kar po tri jih doli,

 

štiri meče! »Dobro sine,

mati jim oboli! *)

Mori, mori; v raju bodeš

še za esaula. *)

Drvi, sine! brzo deca!«

In ta se je vsula

po goriščih, po hramiščih,

po kleteh – povsodi;

vse poklali, vse pobrali.

»Zdaj bo, hlopci, dosti!

Trudni ste, zdaj odpočijte.«

Ulice, bazarji

s trupi in krvjo so kriti.

»Malo kletim kazni! le še treba jih mučiti,

da bi več ne vstali,

nekrščene klete duše.«

Na bazar se zbrali

hajdamaki so. Jaremo

Zaliznjak pozove:

»Čuješ? pridi sem: ne boj se,

saj ne strašim, bogme!«

»Ne bojim se!« Snevši šapko

stal je kot pred panom.

»Od kodi si? Kdo si neki?«

»Jaz pane, iz Viljšane.«

»Iz Viljšane, kjer je cerkvenca

psi so ukončali?«

»Kje?katerega?«

»V Viljšani;

in baje, ukradli

hčerko mu, saj ti je znana.«

 

»Oksana, Oksana!«

Ko izgovori Jarema,

pa na tla se zgrudi.

»He, Mikola … škoda hlopca;

stresi ga in vzbudi!«

Spet zave se. »Batko brate!

ej da nisem storok!

dajte nož in moč, in muke

ljaške sem vam porok!

muke strašne, da se peklo

treslo bo, medlelo!«

»Dobro, sine! noži bodo

za to sveto delo.

Pojdi z nami do Lisjanke,

gremo kalit nože!«

»Idem, idem, otamane,

batko ti moj, druže,

moj ljubljenec! Na kraj sveta

grem, da le Oksano,

dasi iz pekla otmem …

na kraj sveta, pane …

na kraj sveta, a ne najdem,

ne najdem Oksane!«

»Morda najdeš. A kak tebe

zovejo? tega ne vem.«

»Jaremo.«

»A priimek?«

»Ne poznam priimka!« -

»Si li pankrt? Brez priimka!«

zapiši, Mikola,

to v register. Pa naj bode…

 

pa naj bode Goli,

tak zapiši!«

»Ne, je grdo!«

»No, pa morda Beda?«

»Tudi ne!«

»Počakaj malo, piši pa Halajda, *)

To zapiše.

»No, Halajda,

 pojdeš na plesišče.

Najdeš srečo … a ne najdeš …

Na noge, hlopčiči!«

I Jaremu dajo konja,

ki jim preostal je,

nasmehnil se je na vrancu

in spet zatarnal je.

Odjahali so na polje.

Plamene Čerkasi …

»Ste vsi, deca?«

»Vsi smo, batko!«

»Hajdi!«

Po Dobravi

nad Dniprom se razgrnila

je kozaška četa.

Vlah – kobzar pa zad njimi

prav počasi šeta

in se vleče na konjiču

pevajoč kozakom:

»Hajdamaki, hajdamaki!

Zaliznjak koraka.«

 

Šli so dalje … a Čerkasi

gorijo, gorijo.

Mar jim, nihče jih ne gleda!

Smejo se, grdijo

kleto šlahto; ta klepeče,

ta kobzarja sluha.

A Zaliznjak jaše spredi

in napenja uha,

jaše dalje, kuri lulo

in ne reče slova;

a za njim Jarema nemi.

Zelena dobrava

in temni gaj, in Dniper silni,

in visoke gore,

nebo, zvezde, dobri ljudje

in besneče morje –

vse propalo je! Ničesar

mu ne vzrejo oči,

kot ubit je. Težko mu je,

težko, a ne joče.

Ne, ne joče; ljuta zmija

željno mu izpiva

vroče solze, davi dušo,

srce mu izriva.

»Oj ve, solze, drobne solze;

ve imate gorje.

Izmijte je! … težko! bedno!

i silnega morja,

i Dnipra, da izmil bi ljuto, *)

i Dnipra ne dostane.

Naj li dušo upropastim?

Oksana, Oksana!

Kje si, kje si? Pokaži se,

moja ti edina.

Oj ozri se na Jarema!

Kje si? Morda gine,

morda težko kolne usodo,

kolne in umira,

li panu zakovana

v kruti ječi hira.

Morda misli na Jarema,

misli na Viljšano,

kliče njega. Srce moje,

objemi Oksano!

»Objemiva se, sokole!

na vek omedliva.

naj mučijo naju Ljahi, -

nič ne začutiva …«

Veje veter od Limana, *)

topol pripogiba.

Tugovala bo, jokala,

zabi … in mogoče …

bo v župani sama pani: *)

a Ljah … Bože, Bože!

kazni peklo mojo dušo,

izlij muke morje,

kazen vso razbij nad mano,

a ne kazni z gorjem

takim srca: se raztrže,

če bi bilo kamen.

Sreča moja! Srce moje!

Oksana, Oksana!

Kam si šla, kam si se dela?

Solze so polzele;

drobne, drobne so se vlile, -

odkod so se vzele!

A Zaliznjak hajdamake

vstavi pa jim pravi:

»Hlopci v les!dani se, konji

so se utrudili: naspimo jih«, -

in tiho v les so se poskrili.

 

VIII. Hupalivščina *)

 

Vzšlo je sonce; Ukrajina

tu gorela, tlela,

a tam šlahta, zaprši se

v gradih je medlela.

Skoz po selih so vešala;

obešeni trupi – le staršine *)

toda šlahte kup je le na kupi.

Po ulicha, na razpotjih

sami psi in vrani

žrejo šlahto, kljujo oči;

nihče jih ne brani.

Nima kdo jih: le otroci

in psi so ostali;

ženske z burkljami celo so

šle med hajdamake.

 

Tako le hudo je bilo

po vsi Ukrajini!

Hujše od pekla … zakaj pa,

zakaj ljudstvo gine?

 

Istega očeta *) deca, -

žiti, se braniti

ni umela, ni hotela,

treba se ločiti!

Treba krvi, bratske krvi,

ker mu ne privošči

ni imetja v sobi, v dvoru,

ni veselja v koči!

»Brata ubijmo! dom zažgimo!« *)

rekli so storili.

Menda vse so; *) ne, sirote

v kazen so pustili. *)

V solzah rasle so, dorasle,

izmučene roke

razvezale – in kri za kri,

in muke za muke!

Srce mre, ko tega pomniš:

deca stare Slave

kri je pila, a kdo kriv je?

kdor vere prave?

 

Dalje šli so hajdamaki

po gozdeh, tokavah,

a za njimi Halajda

z drobnimi solzami!

Že so šli iz Boronivke,

Verbinke: v Viljšano *)

došli so. »Naj li poprašam,

kako je z Oksano?

Ne poprašam, da zakrijem

svetu srčno rano.«

A v tem času hajdamaki

Puste i Viljšano.

Samo to – le praša dečka:

»So cerkvenca ubili?«

»O ne, striček; oče del je,

da so ga spalili

oni Ljahi, tam ležeči,

in Oksano ukrali;

a cerkvenca so na groblju

včeraj pokopali.«

Ni doslušal … »Beži konjič!«

Pustil je vajeti.

»Oh da nisem mogel včeraj,

včeraj že umreti!

Danes pa, dasi umrjem,

spet iz groba vstanem

Ljahe mučit. Srce moje!

Oksana, Oksana!

Kje si?«

Onemi, zatoži,

dalje gre po poti.

Težko, težko se boriti

z jadom je siroti.

Dojde svojce. Borovikov *)

pristavo prešli so.

Še tli krčma in pa skedenj,

Lejba vzrli niso.

Jarema se nasmijal je,

težko nasmijal je.

Tu predvčeranjim pred judom,

tu-le vklonjen stal je,

da je zlo minilo. *)

 

Hajdamaki  z nad tokave

so se povrnili.

Dečka gonijo pred sabo:

v strgani svitini,

v bornih cokljah deček teče

s torbico čez pleče.

»Čakaj, starec!čakaj malo!«

»Nisem starec, pane!

nisem, glejte, hajdamak sem.«

»Kak si zanemarjen!

od kod si?«

»Iz Kerelivke.«

»Li veš za Budišča? *)

in jezero pri Budiščih?«

»Tudi mi je znano,

tam je, in po tej tokavi

pridete do njega.«

»Si li videl danes Ljahe?«

»Nikjer ni jednega,

včeraj jih je bilo sosti.

Niso nam pustili

Ljahi vence posvetiti. *)

Zato smo jih bili!

jaz in oče s svetim nožem;

mati pa je bolna, sicer bi i ona.«

»Dobro!

Na, tu imaš druže,

ta dukatič, ne izgubi!« *)

Vzel denar je zlati,

ga pogledal: »Bog vam plati!«

»No, hlopci, le dalje!

 

toda slišite? Brez šuma!

Halajda, za mano!

Jezero je v tej tokavi,

in les je pod goro,

v lesu pa zaklad. Prišedši

tja, ga obkolimo,

reci hlopcem. Morebiti

še tam zalotimo stražo hramov.

Tja so došli,

stopili krog lesa;

gledajo – nikjer nikogar …

»Tukaj so, sto besa!

Kaj so hruške vse rodile!

Vse se dol poklati!

Brže  brže! Tako! tako!

In konfederati

so popadali na zemljo -

kakor gnile hruške:

bili so jih morili,

dobro jim kozakom! *)

Našli so zaklade, vzeli,

v vreče jih nasuli

ljaške, in ostudno dalje

kaznovat so hruli.

 

IX. Gostija v Lisjanci *)

 

Mrak je padal, v dalj Lisjanka

vse je razsvetlila:

tukaj Honta z Zaliznjakom

lule sta kurila. *)

 

Strašno, strašno sta kurila!

Peklo ne umeje

tak kuriti. Gnilij Tikič

od krvi rdeje

šlahtiške in pa judovske;

a nad njim goriti

hišica in pa palača,

kot da vsoda biti

hoče šlahto in prostaka.

A na sred bazarja

stoji Honta z Zaliznjakom,

»Kazni Ljahom!«vpije,

»Kazni Ljahom na kesanje!«

In deco kaznijo.

Vzdiha, plače vse; ta prosi,

drugi pa preklinja!

tretji moli, svoje grehe

bratom se spoveda

že ubitim. Trdosrčno

kazni besna četa.

Kot smrt ljuta, ne mene se

za leta, lepoto;

šlahtičina, judinjina

kri poteka v vodo.

Ni pokveka, niti starec,

niti malo dete

ni ostalo – preprosili

niso vsode klete.

Vsi so legli, vsi po vrsti;

ni več duše žive

šlahtiške in ne judovske.

 

A požar razvije

v dvoje se in zaplemeni

 gori do oblaka.

 

A Halajda le še vpije:

»Kazani, kazni Ljaha!«

Kot obseden mrtve reže,

jih obeša, pali.

»Dajte Ljaha, dajte juda!

malo mi je malo!

Dajte Ljaha, natočite

krvi iz pogana! *)

 krvi morje … malo morja …

Oksana, Oksana!

kje si?« krikne in se skrije

v plamenu, v požaru.

A v tem času hajdamaki

mize po bazarju

 postave, nose jedila,

kjer so kaj dobili,

da za dneva bi povžili.

»Piruj!« so zavpili.

Večerjajo, a okrog

 njih peklo rdeči se.

A obešeni v plamenu

 na strešnjah črne

 se panski trupi. Gore strešnje,

 in padajo ž njimi.

»Pijte, deca! Pijte, lijte!

 S pani zdaj takimi;

Morda srečamo se še kdaj

  h skupni ljaški kazni.«

In kozarec v enem dušku

Zaliznjak izprazni.

»za proklete vaše trupe,

za duše proklete

še kozarec! Pijte, deca,

pijva, Honta, brate!«

»Le potrpi, jaz počakam,

da Ljahi prokleti…«

Kar zavre Jarema: »kje so?«

»Kar si brez trepeta:

pij žganico, moj golobič!«

»Kaki Ljahi, brate?«

»Tam na oni strani so se

v grad zaprli, kleti!«

»Zrušimo ga!« »škoda zida,

stare umetnine!

A še hujše:Bogdanove*)

roke so zgradile!«

»Bogdanove? škoda, škoda

hetmanskega dela!«

»Jaz sem dal prokletim reči,

naj oddajo Paca.*)

Pomilujem. Ne dado ga –

s prahom jih obsujem …

 

Rovi so že izkopani … »*)

»Kaj pa Ljah, piruje?

šteje zvezde? Dobro, brate!

a predno kaj bode,

izpij čašo!« »Bom jo, dobro!«

»Pijte, dobri ljudje,

a ne preveč, ker drugače 

kazni ne končamo!«

»Ne končamo! … Pijte, bijte!

Sviraj, poj, kobzare!

Ne o dedih, ker kot oni

Ljahe kaznovamo.

Ne o zlu, ga nismo znali

in ga ne poznamo.

A zapoj veselo, starče,

da bo grud drhtala. –

o vdovici-nevestici,

kak je tugovala.«

 

(Kobzar svira in pripeva.)

»Od sela do sela

ples in godba bila;

kuro, jajca prodala –

čeveljce kupila.

Od sela do sela bodem

jaz plesala;

nimam krave ni vola –

hiša mi ostala.

Pa oddam, pa prodam,

kumu še ostalo.

Priskrbim, naredim

kramarnico malo;

tržila, točila

bodem s čašicami,

plesala, šetala

s fanti bom po hrami.

Oh otroci moji,

golobiči zlati,

 ne tožite, name zrite,

kako pleše mati.

Sama pojdem služit,

deco v šolo oddam,

a tem čeveljcem rdečim

znati dam, znati dam! *)

 

»Dobro, dobro! Eno plesno,

plesno zdaj kobzare!«

Slepec udarja – počenjaje *)

vrejo po bazarji.

Zemlja gnete se. »Daj, Honta!«

»Brž, brate Maksime!

zaigrajva, moj golobec,

dokler še živiva!«

»Ne čudite se, dekleta,

da se ves razparal sem;

moj je batko delal gladko

jaz po njem se vdal sem.«

 

»Dobro, brate, bogme dobro!«

»No le, ti, Maksime!«

»Čakaj malo!

 

»Tak-le čini, kot jaz činim,

ljubi hčerko kogarkoli,

ali popa, ali djaka,

ali lepo hčer seljaka!«

 

Vsi vrte se, a Halajda

ne vidi, ne čuje,

sam sedi na koncu mize,

 

 

joče in zdihuje

kakor dete. Zakaj neki?

V rdečem je župani,

ima zlata, ima slave …

a nima Oksane;

ni s kom sreče mu deliti,

nima s kom zapeti;

sam, zapuščena sirota,

mora tužno mreti.

A tega, tega ne zna on,

da njega Oksana

onstran za Gnilim Tikičem

je v trdnjavi s pani,

s temi samimi je Ljahi,

ki so umorili ji očeta! Nečloveški!

Zdaj ste se poskrili

za zidove in motrite,

kako jud končuje,

brat vaš ljubi! A Oksana

doli pogleduje

na Lisjanko razsvitljeno.

»Kje je moj Jarema?«

Sama misli. Ni ji znano,

da on blizu nje je,

tu v Lisjanci, ne v svitini –

v rdečem župani

sam sedi in premišljuje:

»Kje je zdaj Oksana?

kje zdaj moja golobica

zakovana plače?«

Težko mu je.

 

Kar iz jarka

v kireji kozaški

nekdo krade se.

»Kedo je?«

zavpije Halajda.

»Jaz, poslanec pana Honte.

Naj se le naraja,

ga počakam.«

»Ne dočakaš,

judovska sobaka!« *)

»Bog vas vari, kakšen jud sem!

glej me hajdamaka!

glej kopejko *) … le poglej jo …

nisem del resnice?«

»O, pozam jo«, in izdere

nož iz golenice.

»Brž povedi, jud prekleti,

kje je zdaj Oksana?«

in zamahne.

»Bog nas vari! …

gori v gradu … s pani …

vsa v zlatnini …

»Daj pomoči!

daj pomoči kleti!«

»Dobro, dobro … Ej Jarema,

kak ste vi zavzeti!

Brž odidem in jo rešim:

denar zid prebije, -

Ljahom dem – namesto Paca ….*)

»Dobro, dobro! umem,

idi brže!

 

»Brzo, brzo,

Honto v tem motite 

le pol ure, a potem le …

idite, plešite …

le pol ure.

Kaj naj vedem jo?«

»V Lebedin! *)

V Lebedin, li čuješ?«

»Čujem, čujem.«

In Halajda

s Honto pleše, hruje.

A Zaliznjak vzame kobzo:

»Pleši ti, kobzare,

jaz zasviram.«

Počenjaje

slepec po bazarji

jo ureže v cokljah grobih

in dodaje s slovi:

»Na vrtiču postrnjak, postrnjak, *)

nisem tebi li kozak, li kozak?

Ali tebe ne ljubim, ne ljubim?

Ali tebi čeveljcev ne kupim?

Kupim, kupim črnoobrva,

kupim, kupim ti to čudo.

Bodem, srce, hodil,

bodem, srce, ljubil.«

 

»Oj hop, hopaka!

sem vzljubila kozaka!

a rusega, a starega, -

slaba sreča taka

 

Pojdi mi s skrbjo, usoda, *)

a ti, starec, pojdi z vodo,

a jaz – pa v gostilno.