Z zapornimi organi, h katerim prištevamo pipe, ventile in zasunke, je mogoče zapreti cevovode, tj. prekiniti tok tekočin, plinov in par. Za reguliranje pretočne količine raznih tekočin se poslužujemo raznih izvedb teh organov. Najbolj znan zaporni organ je vodovodna pipa, ki pa je tehnično vzeto pravzaprav ventil. Med pipo in ventilom je osnovna razlika. Stožec pipe je vrtljivo nameščen v okrov pipe (sl. 1). Ta stožec je prevrtan pravokotno na svojo os. Na eni strani okrova je vstopna odprtina za medij, katerega tok hočemo prekiniti, na drugi strani pa izstopna odprtina. Če sta ti dve odprtini medsebojno zvezani z vrtino stožca, potem lahko teče medij neovirano skozi. Če stožec zavrtimo za 90°, je pipa zaprta. Pipa torej omogoča, le dva položaja odprtega in zaprtega. S pipo torej le v omejeni meri reguliramo količino pretočnega medija. Ventil lahko spoznamo od zunaj po kroglasti odebelitvi v sredini okrova, kakor tudi po ročnem kolesu ali pa po vrtilnem ročaju v obliki križa. Ta je pritrjen na zunanji del vijačnega vretena (sl. 2). Tekočina ali plin vstopa na eni strani v okrov, se nato zaobrne in teče od spodaj navzgor skozi odprtino, imenovano ventilni sedež. Z vrtenjem ročnega kolesa ali vrtilnega ročaja ventil zapremo, ker se ventilni stožec pritisne na ventilni sedež, z dvigom stožca pa ventil odpremo. Ventilni stožec, ki je pritrjen na spodnji del vijačnega vretena, ima ob vrhu različne kote, pri kotu 180° nastane iz stožca enostavna plošča. Če se ročno kolo vrti, se premika vijačno vreteno navzgor ali navzdol zaradi vodil pripadajoče matice. Glede na položaj vijačnega vretena in s tem ventilnega stožca je vsakokrat na voljo različen pretočni prerez. Zato so taki ventili posebno primerni za reguliranje pretočnih količin. Posebno konstrukcijo predstavlja ventil z direktnim pretokom, pri katerem sta vijačno vreteno in ventilni sedež poševno nameščena (sl. 3). Ker pri njem ni potrebno zaobrniti tok tekočina, je pripadajoči pretočni odpor precej manjši kakor pri normalnih izvedbah ventilov. Tretja vrsta zapornih organov so tako imenovani zasunki. Pri njih potisnemo v okrov med vstopno in izstopno stran klinasto ploščo, ki jo dvigamo in spuščamo oziroma potiskamo z vijačnim vretenom (sl. 5). Vijačno vreteno, ki vodi od znotraj navzven, mora biti pri ventilih in zasunkih tesnjeno tako, da ob vijačnem vretenu ne more uhajati tekočina ali plin ali para, ki se pretaka skozi zaporni organ. Ker moramo pri uporabi zapornega organa vijačno vreteno vrteti, potrebujemo za zatesnitev tako imenovana brtvila. Ta so sestavljena v bistvu iz treh delov (sl. 4) brtvilnega prostora, ki ga naredijo tako, da ustrezno izstružijo okrov okoli vretena, stiskala brtvila in vložka. Vložek, ki je napravljen največkrat iz azbesta s specialnimi dodatki v obliki vrvi kvadratičnega prereza, vložimo v brtvilni prostor okoli vretena. Nato namestimo stikalo brtvila, ki tišči s svojim, v brtvilni prostor segajočim delom na vložek. S tem pa je vložek pritisnjen tako proti vretenu kakor proti steni brtvilnega prostora. Ker se vložek tesno nalega ob vreteno, ne more uhajati pretočni medij, četudi vreteno vrtimo.