Termostati ali temperaturni regulatorji so priprave, ki držijo želeno temperaturo na konstantni vrednosti. To dosežejo s tako imenovanim temperaturnim tipalom, ki »otipa« razliko do želene temperature in odda to informacijo organu, ki izravna temperaturno razliko. Za temperaturna tipala uporabljamo s tekočino napolnjene cevi, bimetalne trake in vzmetne mehe. Najenostavnejši je neposredno delujoči termostat. Pri njem uporabljamo lastnost skoraj vseh tekočin da se raz¬tezajo, če jih segrevamo (sl. 1). Sam termostat obstaja iz cevi, ki je napolnjena s tekočino, ki se pri segrevanju posebno močno razteza (sl. 2). Termostat je zvezan s krmilnim stožcem ventila v cevovodu za ogrevalno sredstvo po kapilarni cevki, ki je tudi napolnjena z enako tekočino. Če je npr. temperatura zraka in s tem temperatura prostora višja od želene, se tekočina v tipalu raztegne ter premaga vzmetno protisilo v ventilu ter ga s tem pripre ali zapre. Tok ogrevalnega sredstva se zmanjša, s tem pa tudi oddaja toplote. Zaradi tega se po kratkem času zmanjša temperatura v prostoru, kar ohladi tudi tekočino in jo skrči. Vzmetna protisila v ventilu je zato večja od pritiska tekočine in ventil zopet odpre. Tako vzdržujemo temperaturo prostora med neko najmanjšo in neko največjo vrednostjo; njuna medsebojna razlika pa je malenkostna. Temperatura prostora je torej praktično konstantna. Želeno vrednost prostorske temperature nastavimo na skali, ki jo umeri že tovarna. Z vrtenjem vijaka regulirne priprave tekočina bolj ali manj stisne vzmet ventila in zato se ventil bolj ali manj odpre. Pretočna količina ogrevalnega sredstva je torej večja ali manjša, kar povzroči, da se naravna višja ali nižja temperatura prostora (sl. 2). Drugi tip predstavljajo posredno delujoči termostati, ki potrebujejo za prenos impulza, ki vodi do spremembe temperature, pomožno energijo (bodisi električni tok ali pa stisnjen zrak). V teh pripravah tipalo vzpostavi kontakt, tj., sklene tokokrog (sl. 3). S tem pa vplivamo na regulacijske organe zagrevanja (npr.: elektromagnet ustrezni ventil odpre ali zapre). Če pa uporabljamo npr. zgoraj opisano, s tekočino napolnjeno dilatacijsko tipalo, sklene kontakt pri rastoči temperaturi raztezajoča se tekočina. Ventil sprejme nato z električnim tokom povelje za zapiranje. Pri ohladitvi poteka seveda postopek v nasprotni smeri. Ko pa dosežemo nastavljeno minimalno temperaturo, se skrči tekočina do določene stopnje in prekine. tokokrog tako, da elektromagnet ne drži več ventila v zaprtem položaju in ogrevalno sredstvo prične zopet teči. Poleg s tekočino napolnjenih tipal uporabljamo tudi tako imenovana bimetalna tipala (sl. 4b). To so drobni trakovi, ki so sestavljeni iz dveh različnih kovin, ki se pri segrevanju različno močno raztezata. En konec tega bimetalnega traka je fiksiran. Če temperatura naraste, se razteza ena kovina močneje kakor druga. Zato se bimetalni trak tako ukrivi, da more s svojim prostim koncem sprožiti kontakt (sl. 4a). Tretja vrsta tipal so vzmetni mehi, ki so napolnjeni z lahko uparljivo tekočino ali s kakim plinom (sl. 4c). Naraščajoča temperatura povzroči naraščanje volumna polnitve, kar razteza meh ter lahko sproži kontakt. Pri padajoči temperaturi pa se vzmetni meh skrči zaradi zmanjšanja volumna polnitve, kar sklene kak drug kontakt.