Pri tem načinu centralnega ogrevanja je vodna para nosilec toplote k ogrevalom. Zaradi ohlajevanja v ogrevalih se para utekočini; nastali kondenzat teče nazaj v kotel, kjer se ponovno uparja (sl. 1). Običajno uporabljamo v stanovanjskih hišah odprto nizkotlačno parno ogrevanje, ki je prek ventilov povezano z atmosfero in deluje s tlaki, nižjimi od 0,5 bara. Nasproti toplovodnemu ogrevanju so pri parnem ogrevanju temperature precej višje, kajti vodna para za ogrevanje ima temperaturo ca. 105 ° C. Iz kotla se dviga para po glavnem razdelilnem vodu, ki je napeljan pod stropom klati (sl. 2a, spodnja razdelitev) ali na podstrešju (sl. 2b, zgornja razdelitev). Od tod teče para v ogrevalo; kondenzat se vrača po isti cevi nazaj v kotel. Kondenzacijska cev lahko leži pod stropom kleti, tj. višje od nivoja vode v kotlu. V tem primeru govorimo o »suhi« kondenzacijski cevi. Da preprečimo neporabljeni pari povratek iz ogrevalnega sistema nazaj v kotel, moramo pri suhi kondenzacijski cevi namestiti vodne zanke. V spodnjem delu zank stoji vedno voda. Para te zapreke ne more odriniti, zato ostane v ogrevalnem sistemu, dokler ne kondenzira, tj. odda svojo kondenzacijsko toploto. Nastali kondenzat potiska vodo iz zanke v kotel. Le zadnji del kondenzata ostane v zanki. Kondenzacijska cev pa je lahko speljana pod poplavno cono oziroma pod vodno gladino v kotlu in je do te višine v celoti poplavljena (mokra). Na ta način tvori parno zaporo. Pri najbolj uporabnem dvocevnem sistemu tečeta para in kondenzat v različnih vodih. Tudi tu je možna spodnja (sl. 3a) ali zgornja (sl. 3b) razdelitev. V obeh primerih vstopa para zgoraj v ogrevalo, kondenzat pa spodaj iz njega. Pri suhi kondenzacijski cevi so potrebne vodne zanke, pri mokri ne. Ko se pri začetku obratovanja polni sistem s paro, potiska para zrak po kondenzacijski cevi, ker je specifično lažja od zraka in praktično na zraku »plava«. Zaradi tega morajo biti kondenzacijske cevi na najnižjem mestu parnega voda odzračevane. Pri suhi kondenzacijski cevi lahko odzračujemo direktno. Pri poplavljeni (mokri) kondenzacijski cevi vgradimo posebne odzračevalne cevi. Poleg tega imamo lahko odzrače¬valne naprave še na posameznih ogrevalih. Da tlak v kotlu ne preseže dopustne vrednosti, imamo vgrajene varnostne U-cevi (sl. 4). Od parnega voda se odcepi cev z vodno zanko. Če se tlak v kotlu zviša, potem se potiska voda v cevi I navzdol, v ceveh II in III pa narašča. Višinska razlika med obema gladinama je merilo za parni tlak. Če preseže parni tlak dopustno vrednost, potem se vodna gladina v cevi I zniža tako, da lahko para steče po cevi II in rezervoarju ter cevi IV na prosto. Iz cevi II iztisnjena voda se zbira v rezervoarju, od koder se pri znižanju parnega tlaka vrača v cev III vodne zanke. Ta način preprečuje, da bi se voda izgubljala. Pri še višjem tlaku pare lahko para uhaja na prosto tako po cevi III kakor tudi po cevi IV. Tako je zava¬rovan kotel pred eksplozijo.