Ogrevati pomeni v ožjem pomenu zvišati temperaturo nekega prostora. To pa lahko storimo z zvišanjem temperature zraka, ki obdaja ljudi ali predmete (konvekcijsko ogrevanje), ali pa z obsevanjem s toplotnimi žarki. Pri konvekcijskem ogrevanju (sl. 1) se zviša temperatura zraka, ki se dviga ob peči ali ob ogrevalnem telesu (radiatorju: sl. 2), tj., poveča se kinetična energija molekul zraka (v slikah 1 in 2 so natisnjene hitre molekule rdeče, počasne pa črno). Če obogatimo zrak v sobi s hitrimi molekulami tako, da ga ogrevamo, se zviša prostorska temperatura, vendar se celotna energija v prostoru ne spremeni. Če bi hoteli povečati toplotno energijo konstantnega vo¬lumna zraka, bi se moral zvišati tudi zračni tlak. Stanovanjski prostori pa niso nikdar hermetično zaprti; skozi razpoke in špranje oken in vrat, pa tudi skozi tramovje tal in stropov in zaradi poroznosti zidov in sten se tlak v prostorih stalno izravnava s tlakom v okolici. Ogrevanje torej ne poveča toplotne energije v prostoru, temveč samo zviša temperaturo v prostoru. Kvocient toplotna energija: temperatura se zmanjša. Ta kvocient imenujemo reducirano toplotno količino in z njeno pomočjo merimo entropijo. Ta veličina izraža toplotno energijo. Naravni pojavi potekajo vedno v smeri padajoče temperature, tj. v smeri zmanjšanja toplotne energije in v smeri povečanja reducirane toplotne količine tj. povečanja. entropije. Za zmanjšanje entropije in s tem za povečanje temperature potrebujemo vir toplote (npr. peč). Temperatura (točneje: entropija) zavzema, da uporabimo ta primer, v »tovarni« naravnih pojavov funkcijo »direktorja«, ker odloča o njihovem poteku. Medtem pa daje energija le podatke za »računovodstvo«, ki mora izenačiti »bilanco«. Pri nobenem konvekcijskem ogrevanju se torej kljub dovajanju energije ne poveča toplotna energija v ogrevanem prostoru, pač pa se zmanjša njegova entropija (zviša se temperatura). Tudi pri drugi vrsti ogrevanja, pri sevalnem ogrevanju, se zmanjša le entropija, toda ne obdajajočega zraka, temveč le obsevanega telesa. Najstarejše sevalno ogrevanje je ogrevanje s kaminom (sl. 3). Žareči premog ali polena so tu vir toplotnega sevanja. Moderna sevalno-ogrevalna telesa so npr. umetno sonce ali infra rdeči sevalniki, pri katerih se pretvarja električna energija v toplotno energijo. Pri vseh ogrevanjih, pri katerih sprejema vir toplote svojo energijo od zgorevalnega procesa (kurjenje z lesom, premogom, oljem), igra odvajanje zgorevalnih produktov skozi dimnik poleg tega, da odstranjuje dimne pline, še eno važno vlogo. Ker so segreti plini (torej tudi segreti zrak) lažji, kakor pa je okoliški zrak, se dvigajo (vzgon, glej str. 6T4). Odvajanje dimnih plinov skazi dimnik povzroča torej v kuriščih (zgorevalnih prostorih) določen vlek, ki je tem večji, čim višji je dimnik in čim višja je temperatura dimnih plinov kurišč, ki so priključena na ta dimnik (sl. 4). Ta vlek razvnema zgorevalni proces. Na spodnjem delu dimnika je tako imenovana dimnica, v kateri se usedajo trdni delci, ki so jih potegnili s seboj dimni plini, in delci, ki ostajajo zaradi nepopolnega zgorevanja goriv (saje).