Električni generatorji proizvajalo električno energijo v velikih množinah. Delujejo na podlagi električne indukcije. Periodična sprememba gostote električnega pretoka v prevodni zanki povzroča periodično gibanje elektrine v tej zanki. Tako gibanje lahko dosežemo tako, da se zanka (navitje) vrti v mirujočem magnetnem polju (rotor-tekač-kotva, stator-stojalo-mirujoči magnetni poli), lahko pa kotvino navitje miruje in se vrti magnetno polje (magnetno kolo). Pri tej izvedbi so pritrjene indukcijske tuljave statorja na notranjo stran železnega obroča tako, da se magnetni poli gibljejo zelo blizu statorjevega navitja (sl. 1 in 3.) Izmenično napetost jemljemo neposredno s statorjevega navitja, ne da bi jo posredovali drsni obroči. Tak način gradnje je primeren za visoke napetosti, kajti drsne kontakte bi uničile iskre tako visokih napetosti (približno 20000 voltov). Razmeroma nizko enosmerno napetost, ki jo potrebujemo za ustvarjanje vrtečega se magnetnega polja, pa dovajamo rotorju prek drsnih obročev z oglenimi oziroma bakrenimi krtačkami (gl. sl. 3). Da je inducirana napetost v vseh tuljavah enako usmerjena, so tuljave, kot kaže slika 1, pri zaporedni vezavi navite v nasprotnem smislu. Tudi dinamo za kolo je sestavljen tako, kot vidimo na sliki 1, le namesto rotorja je trajni magnet. Generatorje za večje moči poganjajo (vodne ali parne) turbine, ki imajo z generatorji skupno os. Nanjo je ponavadi pritrjen še majhen enosmerni generator, ki proizvaja energijo za magnetno polje (sl. 2). V starejših termoelektrarnah nam rabi dostikrat generatorjev rotor kot vztrajnik parnega stroja, čigar platišče nosi navitja magnetnih polov. Slika 3 kaže manjši generator, čigar konstrukcijo smo opisali zgoraj (vrteče se magnetno polje, mirujoče kotvino navitje). V tem primeru ima magnetno kolo obliko dvojne črke T.