Z električnimi števci natančno merimo delo, ki ga industrija in gospodinjstvo prejemata od elektrarn. Delo enosmernega sistema je A = UIt, enofaznega sistema pa A = U I t cos p U pomeni električno napetost, I električni tok, t čas in cos p delavnost izmeničnega toka. Pri enosmernem sistemu je delo sorazmerno vrednosti I t, to je amperskim uram, če je napetost U omrežja stalna. V enofaznih in trifaznih omrežjih pa rabimo le števce delovne energije. Sl. 1 kaže elektrolitski števec, ki je uporaben le pri enosmernem toku. Danes je le zgodovinska zanimivost. V zaprti stekleni posodi je raztopina živosrebrne soli kot elektrolit, skozenj pa je speljan del porabnikovega toka. Pri tem se na katodi izloča živo srebro, čigar množina je sorazmerna vrednosti I t. Nabira se na spodnjem delu posode, skala pa je označena kar v kWh. Ko odstranimo zalivko, lahko izločeno živo srebro pretočimo v zgornji prostor. Sl. 2 kaže motorni števec amperskih ur, ki je pravzaprav mali enosmerni motor. Ploščata aluminijasta kotva je v magnetnem polju permanentnega magneta. Na kotvi so tri tuljave, povezane s trodelnim kolektorjem. Ta jih tako preklaplja, da se kotva neprestano suče. Tok, ki teče skozi tuljave prek krtačk iz plemenite kovine in prek kolektorja, je sorazmeren porabnikovemu toku, za kar skrbi zaporedni upor R (gl. sl.2b).Ker je magnetna poljska jakost stalna, se kotva vrti v sorazmerju z jakostjo toka. Na njeni osi beleži številčnik število vrtljajev, ki ustrezajo produktu I t. Če nadomestimo stalni magnet s tuljavo in pritisnemo nanjo porabnikovo napetost U (ali s preduporom napetost, ki je sorazmerna z U), je sukanje številčnika sorazmerno z U in I, torej produktu U I. V tem primeru regi¬strira števec delo U I t. Iz števca amperskih ur je nastal števec kWh. Za izmenične toke uporabljamo tako imenovane indukcijske števce, ki so brez kolektorja (sl. 3), imajo pa dva elektromagneta. Skozi prvega je vključen porabnikov tok, na drugega pa pritisnemo porabnikovo napetost. V prvem nastane magnetni pretok zaradi porabnikovega toka, v drugem pa zaradi njegove napetosti. Če sta oba v fazi, zaostaja tok in z njim magnetno polje napetostne tuljave za četrt periode (90°) za tokom in magnetnim poljem tokove tuljave. Nastalo potujoče magnetno polje inducira v vrtljivi kovinski plošči vrtinčaste toke, ki skušajo sukati ploščo v isti smeri kot potuje magnetno polje. Hitrost sukanja je sorazmerna z magnetno poljsko jakostjo obeh polj, torej s tokom in z napetostjo. Odvisna je tudi od faznega premika med njima (in s tem delavnosti toka cos p). To nam postane jasno, če si predstavljamo porabnika z delavnostjo toka 90° (cos p = 0). Tedaj sta obe magnetni polji v fazi in plošča se ne more sukati. Na sl. 3 desno je narisan zavorni magnet, ki povzroča v vrteči se plošči vrtinčne toke, ki duše vrtenje plošče. Zato se plošča ustavi takoj, ko tok izostane.