1 V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. 2 Ta je bila v začetku pri Bogu. 3 Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. 4 V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi 5 in luč sveti v temi in tema je ni sprejela.

14 In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.

15 Janez je o njej pričeval in klical: “Ta je bil, o katerem sem rekel: On, ki pride za menoj, je pred menoj, ker je bil prej ko jaz.” 16 In iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost na milost; 17 zakaj postava je bila dana po Mojzesu, milost in resnica je prišla po Jezusu Kristusu. 18 Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin, ki je v Očetovem naročju, on je povedal.

19 In to je Janezovo pričevanje, ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: “Kdo si ti?” 20 Priznal je in ni tajil; priznal je: “Jaz nisem Kristus.” 21 In vprašali so ga: “Kaj torej? Si Elija?” Rekel je: “Nisem.” “Ali si prerok?” Odgovoril je: “Ne.” 22 Rekli so mu torej: “Kdo pa si? Tem, ki so nas poslali, moramo vendar odgovoriti. Kaj praviš sam o sebi?” 23 Rekel je: “Jaz sem glas vpijočega v puščavi: “Izravnajte Gospodovo pot kakor je rekel prerok Izaija.” 24 In ti, ki so bili poslani, so bili izmed farizejev. 25 In vprašali so ga ter mu rekli: “Kaj torej krščuješ, če ti nisi ne Kristus ne Elija ne prerok?” 26 Janez jim je odgovoril: “Jaz krščujem z vodo; sredi med vami pa stoji on, ki ga vi ne poznate, 27 ta, ki pride za menoj, ki pa je pred menoj in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovega obuvala.”

29 Drugega dne je videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: “Glejte, Jagnje božje, ki odjemlje greh sveta. 30 Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. 31 In jaz ga nisem poznal; toda da se Izraelu razodene, zato sem jaz prišel in z vodo krščujem.” 32 In Janez je pričeval: “Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. 33 In jaz ga nisem poznal; toda ta, ki me je poslal z vodo krščevat, mi je rekel: ,Na kogar boš videl Duha prihajati in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.' 34 In jaz sem videl in sem priča, da je ta božji Sin.”

35 Naslednji dan je Janez spet stal tam in z njim dva izmed njegovih učencev; 36 in ko se je ozrl v mimo gredočega Jezusa, je rekel: “Glejte, Jagnje božje!” 37 Oba učenca sta slišala njegove besede in sta šla za Jezusom. 38 Jezus pa se obrne in, ko ju vidi, da gresta za njim, jima reče: “Kaj iščeta?” Odgovorita mu: “Rabi (kar pomeni učenik), kje stanuješ?” 39 Veli jima: “Pridita in poglejta!” šla sta in videla, kje stanuje, in sta tisti dan ostala pri njem. Bilo je okoli desete ure.

40 Eden izmed dveh, ki sta to slišala od Janeza in šla za Jezusom, je bil Andrej, brat Simona Petra. 41 Ta najprej najde svojega brata Simona in mu reče: “Našli smo Mesija” (kar pomeni Kristus - Maziljenec). 42 In privedel ga je k Jezusu. Jezus ga pogleda in reče: “Ti si Simon, Janezov sin: ti se boš imenoval Kefa,” kar pomeni Peter.

43 Naslednji dan je Jezus hotel oditi v Galilejo, pa dobi Filipa in mu reče: “Hodi za menoj!” 44 Bil je to Filip iz Betsajde, Andrejevega in Petrovega mesta. 45 Filip dobi Natanaela in mu reče: “Njega, o katerem so v postavi pisali Mojzes in preroki, smo našli: Jezusa, Jožefovega sina, iz Nazareta.” 46 Natanael mu reče: “Iz Nazareta more biti kaj dobrega?” Filip mu reče: “Pridi in poglej!” 47 Ko Jezus vidi, da Natanael prihaja k njemu, reče o njem: “Glej, pravi Izraelec, v katerem ni zvijače.” 48 Natanael ga vpraša: “Od kod me poznaš?” Jezus mu odgovori: “Preden te je Filip poklical, ko si bil pod smokvinim drevesom, sem te videl.” 49 Natanael mu pravi: “Učenik, ti si božji Sin, ti si Izraelov kralj.” 50 Jezus mu odgovori: “Ker sem ti rekel, da sem te videl pod smokvinim drevesom, veruješ. Še kaj večjega ko to boš videl.” 51 In mu reče: “Resnično, resnično, povem vam: Videli boste nebo odprto in angele božje nad Sinom človekovim gor in dol hoditi.”

2 Tretji dan je bila svatba v Kani galilejski in Jezusova mati je bila tam. 2 Povabljeni pa so bili na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. 3 In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: “Vina nimajo.” 4 Jezus odgovori: “Kaj je meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla.” 5 Njegova mati reče strežnikom: “Kar koli vam poreče, storite!”

6 Stalo pa je tam po šegi judovskega očiščevanja šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. 7 Jezus jim reče: “Napolnite vrče z vodo!” In napolnili so jih do vrha. 8 Nato jim reče: “Zajemite zdaj in nesite starešini!” In nesli so. 9 Ko pa je starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in ni vedel, od kod je - strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli - pokliče ženina 10 in mu reče: “Vsak človek najprej daje dobro vino in, ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino prihranil do zdaj. ” 11 Tako je v Kani galilejski Jezus storil prvi čudež in razodel svoje veličastvo - in njegovi učenci so verovali vanj.

13 Bila pa je blizu judovska pasha in Jezus se je napotil v Jeruzalem. 14 V templju je našel prodajavce volov in ovac in golobov in menjavce, ki so tam sedeli. 15 In naredil je iz vrvi nekak bič in vse izgnal iz templja, ovce in vole; menjavcem je raztresel denar in prevrnil mize, 16 prodajavcem golobov pa je rekel: “Spravite to proč, in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!” 17 In njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: “Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.” 18 Tedaj so se oglasili Judje in mu rekli: “Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš tako delati?” 19 Jezus jim je odgovoril: “Poderite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.” 20 Judje so tedaj rekli: “Šestinštirideset let se je zidal ta tempelj in ti ga boš postavil v treh dneh?” 21 On pa je govoril o templju svojega telesa. 22 Ko je torej vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je o tem govoril, in so verovali pismu in besedi, ki jo je bil Jezus povedal.

23 Ko je bil na velikonočni praznik v Jeruzalemu, so mnogi verovali vanj, ker so videli njegova znamenja, ki jih je delal; 24 a Jezus se jim ni zaupal, ker je vse poznal 25 in ker ni potreboval, da bi mu kdo o kom kaj povedal, zakaj sam je vedel, kaj je v človeku.

3 Bil pa je med farizeji mož, Nikodem po imenu, judovski prvak. 2 Ta je ponoči prišel k njemu in mu rekel: “Rabi, vemo, da si od Boga prišel kot Učenik; zakaj nihče ne more delati teh znamenj, ki jih ti delaš, ako ni Bog z njim.” 3 Jezus mu je odgovoril: “Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo znova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.” 4 Nikodem mu reče: “Kako se more človek roditi, ko je star? Mar more v drugič iti v telo svoje matere in se roditi?” 5 Jezus odgovori: “Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v božje kraljestvo. 6 Kar je rojeno iz mesa, je meso; in kar je rojeno iz Duha, je duh. 7 Ne čudi se, da sem ti rekel: Treba vam je, da se znova rodite. 8 Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre: tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha.” 9 Nikodem mu je odgovoril: “Kako se more to zgoditi?” 10 Jezus mu je rekel: “Ti si Izraelov učitelj, pa tega ne veš? 11 Resnično, resnično, povem ti: Kar vemo, govorimo; in kar smo videli, spričujemo, a našega pričevanja ne sprejemate. 12 Če sem vam govoril o pozemeljskih stvareh in ne verujete, kako boste verovali, če vam bom govoril o nebeških? 13 In nihče ni šel v nebesa kakor tisti, ki je prišel iz nebes, Sin človekov, ki je v nebesih. 14 In kakor je Mojzes povzdignil v puščavi kačo, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, 15 da bi vsak, kdor veruje vanj, imel po njem večno življenje.

16 Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje. 17 Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet obsodil, marveč da bi se svet po njem rešil. 18 Kdor vanj veruje, ne bo obsojen; kdor pa ne veruje, je že v obsodbi, ker ne veruje v ime edinorojenega Sina božjega. 19 Obsodba pa je v tem, da je na svet prišla luč, pa so ljudje bolj vzljubili temo ko luč, zakaj njih dela so bila hudobna. 20 Kajti vsak, kdor dela hudo, luč sovraži in ne hodi k luči, da bi se ne odkrila njegova dela; 21 kdor pa vrši resnico prihaja k luči, da se njegova dela razodenejo, ker so storjena v Bogu.”

22 Nato je Jezus šel s svojimi učenci v pokrajino Judejo in je tam z njimi prebival ter krščeval. 23 Pa tudi Janez je krščeval v Enonu, blizu Salima, ker je bilo tam mnogo voda, in prihajali so ter se dajali krstiti; 24 Janez namreč še ni bil vržen v ječo.

25 Nastalo pa je med Janezovimi učenci in nekim Judom prerekanje zaradi očiščevanja. 26 In prišli so k Janezu ter mu rekli: “Učenik, tisti, ki je bil pri tebi onstran Jordana in ki si zanj pričal, glej, on krščuje in vse gre za njim.” 27 Janez pa je odgovoril: “Ne more si človek nič vzeti, če mu ni dano iz nebes. 28 Vi sami ste mi priče, da sem rekel: Jaz nisem Kristus, marveč sem poslan pred njim. 29 Kdor ima nevesto, je ženin; prijatelj ženinov pa, ki stoji in ga posluša, se zaradi ženinovega glasu srčno veseli. To moje veselje je torej dopolnjeno. 30 On mora rasti, jaz pa se manjšati.

31 Tisti, ki prihaja od zgoraj, je nad vsemi, kateri pa je z zemlje, je pozemeljski in govori pozemeljsko. Tisti, ki prihaja iz nebes, je nad vsemi 32 in pričuje to, kar je videl in slišal, in njegovega pričevanja nihče ne sprejme. 33 Kdor pa njegovo pričevanje sprejme, potrjuje, da je Bog resničen. 34 Kogar je namreč poslal Bog, govori božje besede; kajti Bog ne daje duha na mero. 35 Oče ljubi Sina in mu je vse dal v roko. 36 Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa v Sina ne veruje, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.”

4 Ko je tedaj Jezus spoznal, da so farizeji slišali, da pridobiva in krščuje več učencev ko Janez, 2 čeprav Jezus sam ni krščeval, ampak njegovi učenci, 3 je zapustil Judejo in zopet odšel v Galilejo.

4 Treba pa mu je bilo iti skozi Samarijo. 5 Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. 6 Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sedel; bilo je okoli šeste ure. 7 Pride žena Samarijanka da bi zajela vode. 8 Jezus ji reče: “Daj mi piti!” Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. 9 Samarijanka mu pravi: “Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?” Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. 10 Jezus ji je odgovoril: “Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ,Daj mi piti' , bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.” 11 Žena mu reče: “Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? 12 Si mar ti večji kot naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?” 13 Jezus ji odgovori: “Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; 14 kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.” 15 Žena mu reče: “Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.” 16 Jezus ji reče: “Pojdi, pokliči svojega moža in pridi semkaj!” 17 Žena odgovori: “Nimam moža.” Jezus ji reče: “Prav si rekla: ,Nimam moža'; 18 zakaj imela si pet mož in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si prav povedala.” 19 Žena mu reče: “Gospod, vidim, da si prerok. 20 Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govorite, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.” 21 Jezus ji pravi: “Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. 22 Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. 23 Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci Očeta, molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. 24 Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.” 25 Žena mu reče: “Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.” 26 Jezus ji odgovori: “Jaz sem to, ki govorim s teboj!”

27 Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko. Vendar ni nobeden rekel: “Kaj hočeš ali kaj govoriš z njo?” 28 Žena je popustila vrč, šla v mesto in ljudem pripovedovala: 29 “Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila; ali ni on Kristus?” 30 Šli so iz mesta in se napotili k njemu.

31 Medtem so ga učenci prosili: “Učenik, jej!” 32 On pa jim je rekel: “Jaz imam za živež jed, katere vi ne poznate.” 33 Učenci so torej govorili med seboj: “Mar mu je kdo jedi prinesel?” 34 Jezus jim reče: “Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo. 35 Ali ne pravite: ,Še štiri mesece, pa pride žetev'? Glejte, povem vam, povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev. 36 Žanjec prejema plačilo in spravlja sad v večno življenje, da se bosta skupno veselila sejavec in žanjec. 37 Kajti v tem se uresničuje pregovor: 38 ,Eden seje, drugi žanje.' Jaz sem vas poslal, da boste želi to, za kar se niste vi trudili. Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.”

39 Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo zaradi besed žene, ki je pričevala: “Vse mi je povedal, kar sem bila storila. ” 40 Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. 41 In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; 42 in ženi so govorili: “Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.”

43 Po teh dveh dneh je od ondod odšel v Galilejo. 44 Sam Jezus je namreč pričal, da prerok nima časti v domačem kraju. 45 Ko je prišel v Galilejo, so ga Galilejci sprejeli, ker so videli vse, kar je bil ob prazniku storil v Jeruzalemu; kajti tudi oni so bili šli k prazniku.

Bil pa je neki kraljev uradnik, čigar sin je bil v Kafarnaumu bolan. 47 Ko je ta slišal, da je Jezus dospel iz Judeje v Galilejo, je prišel k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina; bil je namreč že na tem, da umrje. 48 Jezus mu je tedaj rekel: “Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.” 49 Kraljevi uradnik mu pravi: “Gospod, stopi tja, preden moj otrok umrje!” 50 Jezus mu reče: “Pojdi, tvoj sin živi.” Mož je besedi, ki mu jo je rekel Jezus, verjel in je šel. 51 A že na poti so mu naproti prišli služabniki in naznanili, da njegov sin živi. 52 Povprašal jih je torej po uri, ob kateri mu je odleglo. Rekli so mu: “Včeraj ob sedmi uri ga je mrzlica pustila.” 53 Oče je tedaj spoznal, da ob tisti uri, ob kateri mu je bil Jezus rekel: “Tvoj sin živi.” In veroval je on in vsa njegova hiša.

5 Potem je bil judovski praznik in Jezus se je napotil v Jeruzalem. 2 Je pa v Jeruzalemu pri Ovčjih vratih kopališče, ki se po hebrejsko imenuje Betesda in ima pet stebrenikov. 3 V teh je ležala velika množica bolnikov: slepih, hromih, sušičnih, ki so pričakovali plivkanja vode. 4 Kajti od časa do časa je v kopel prihajal Gospodov angel in je voda plivkala. In kdor je po plivkanju vode prvi vstopil, je ozdravel, naj je imel katero koli bolezen. 5 Bil pa je tam neki človek, ki je bil osemintrideset let bolan. 6 Videl ga je Jezus ležečega in, ker je vedel, da je že dolgo bolan, mu je rekel: “Ali hočeš ozdraveti?” Bolnik mu je odgovoril: “Gospod, nimam nikogar, ki bi me, kadar voda zaplivka, dejal v kopel; medtem pa, ko se jaz pomikam tja, vstopi pred menoj kdo drug.” 8 Jezus mu reče: “Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi!” 9 In takoj je mož ozdravel, vzel posteljo in hodil.

Tisti dan pa je bila sobota. 10 Zatorej so Judje ozdravljencu govorili: “Sobota je; ne smeš postelje nositi!” 11 On jim je odgovoril: “Tisti, ki me je ozdravil, mi je rekel: ,Vzemi svojo posteljo in hodi!'” 12 Vprašali so torej: “Kdo je tisti, ki ti je rekel: ,Vzemi svojo posteljo in hodi ?” 13 Toda ozdravljenec ni vedel, kdo je. Jezus se je bil namreč umaknil, ker je bila ondi množica. 14 Pozneje ga je Jezus našel v templju in mu rekel: “Glej, ozdravel si; ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega.” 15 Mož je odšel in Judom povedal, da je Jezus tisti, ki ga je ozdravil.

16 In zaradi tega, ker je Jezus delal taka dela v soboto, so ga Judje preganjali. 17 Jezus pa jim je rekel: “Moj Oče doslej dela in tudi jaz delam.” 18 Zaradi tega so ga Judje še bolj želeli umoriti, ker ni samo sobote kršil, ampak tudi Boga imenoval svojega Očeta in se delal Bogu enakega.

19 Jezus se je torej oglasil in jim govoru: “Resnično, resnično, povem vam: Sin ne more sam od sebe delati ničesar razen, kar vidi, da dela Oče; kar koli namreč dela on, dela enako tudi Sin. 20 Oče namreč Sina ljubi in mu kaže vse, kar sam dela; in še večja dela ko ta mu bo pokazal, da se boste čudili. 21 Kakor namreč Oče obuja in oživlja mrtve, tako tudi Sin oživlja, katere hoče. 22 Kajti Oče tudi nikogar ne sodi, temveč je vso sodbo dal Sinu, 23 da bi vsi častili Sina, kakor časte Očeta; kdor ne časti Sina, ne časti Očeta, ki ga je poslal.

24 Resnično, resnično, povem vam: Kdor posluša mojo besedo in veruje njemu, ki me je poslal, ima večno življenje in ne pride v sodbo, ampak je iz smrti prestopil v življenje. 25 Resnično, resnično, povem vam: Pride ura in je že zdaj, ko bodo mrtvi slišali glas božjega Sina in, kateri ga bodo slišali, bodo živeli. 26 Kajti kakor ima Oče v sebi življenje, tako je dal tudi Sinu, da ima življenje v sebi. 27 In dal mu je oblast, da sodi, ker je Sin človekov. 28 Ne čudite se temu; kajti pride ura, v kateri bodo vsi, ki so v grobih, slišali njegov glas: 29 in kateri so delali dobro, bodo vstali k življenju, kateri pa so delali hudo, bodo vstali k obsodbi.

36 Jaz pa imam večje pričevanje, kakor je Janezovo; dela namreč, ki mi jih je dal moj Oče, da jih izvršim, prav ta dela, ki jih izvršujem, pričujejo o meni, da me je poslal Oče. 37 Tudi Oče, ki me je poslal, je pričal o meni. Nikoli niste slišali njegovega glasu, niste videli njegove postave 38 in tudi njegove besede nimate, da bi prebivala v vas, ker vi ne verujete tistemu, ki ga je on poslal.

39 Preiskujete pisma, ker mislite, da imate v njih večno življenje, a prav ta so, ki pričujejo o meni, 40 in vi nočete priti k meni, da bi imeli življenje. 41 Ne sprejemam časti od ljudi; 42 toda poznam vas da nimate v sebi božje ljubezni. 43 Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta in me nočete sprejeti; če pride kdo drug v lastnem imenu, ga boste sprejeli. 44 Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate čast drug od drugega in ne iščete časti, ki jo daje edini Bog? 45 Ne mislite, da vas bom tožil pri Očetu jaz; vaš tožitelj je Mojzes, v katerega vi zaupate. 46 Zakaj ko bi vi verjeli Mojzesu, bi verjeli meni. On je namreč pisal o meni. 47 Če pa ne verjamete njegovemu pismu, kako boste verjeli mojim besedam?”

6 Potem je Jezus odšel na ono stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. 2 Šla pa je za njim velika množica, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. 3 Jezus je šel na goro in tam s svojimi učenci sedel. 4 Bila pa je blizu pasha, judovski praznik.

5 Ko tedaj Jezus povzdigne oči in vidi, da k njemu prihaja velika množica, reče Filipu: “Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?” 6 To pa je rekel, ker ga je skušal, zakaj sam je vedel, kaj bo storil. 7 Filip mu odgovori: “Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.” 8 Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: 9 “Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebcev in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?” 10 Jezus pravi: “Velite ljudem sesti!” Bilo pa je na onem kraju mnogo trave. Možje so torej posedli, kakih pet tisoč po številu. 11 Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. 12 Ko pa so se nasitili, je svojim učencem rekel: “Kosce, ki so ostali, poberite, da se kaj ne izgubi.” 13 Pobrali so torej in s kosci, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali njim, ki so jedli, napolnili dvanajst košar. 14 Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: “Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.” 15 Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

16 Ko pa se je zvečerilo, so njegovi učenci šli k morju, 17 stopili v čoln in se peljali na drugo stran morja, proti Kafarnaumu. Že se je bilo stemnilo in Jezus še ni prišel k njim, 18 morje pa se je vzdigovalo, ker je pihal močan veter. 19 Ko so prevozili nekako petindvajset ali trideset tečajev, so videli, da gre Jezus po morju in se bliža čolnu, ter so se prestrašili. 20 On pa jim je rekel: “Jaz sem, ne bojte se!” 21 Radostno so ga torej vzeli v čoln in takoj je bil čoln pri kraju, kamor so pluli.

25 Našli so ga onkraj morja in mu rekli: “Učenik, kdaj si prišel semkaj?” 26 Jezus jim je odgovoril: “Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli čudeže, ampak ker ste jedli od hlebov in se nasitili. 27 Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in ki vam jo bo dal Sin človekov; njega je namreč s svojim pečatom zaznamoval Oče, Bog.”

28 Rekli so mu torej: “Kaj naj delamo, da bomo izvrševali Božja dela?” 29 Jezus jim je odgovoril: “To je božje delo, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.” 30 Rekli so mu: “Katero znamenje boš dal, da bomo uvideli in ti verovali? Kaj boš naredil? 31 Naši očetje so v puščavi jedli mano, kakor je pisano: ,Kruh iz nebes jim je dal jesti.'” 32 Jezus jim je rekel: “Resnično, resnično vam povem: Ni vam dal kruha iz nebes Mojzes, ampak moj Oče vam daje pravi kruh iz nebes. 33 Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in svetu daje življenje.” 34 Rekli so mu: “Gospod, daj nam vselej tega kruha!” 35 Jezus jim je rekel: “Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor veruje vame, ne bo nikoli žejen. 36 Toda rekel sem vam, da ste me videli, pa ne verujete. 37 Vse, kar mi Oče da, bo prišlo k meni in, kdor pride k meni, ga ne bom zavrgel; 38 kajti nisem prišel iz nebes zato, da bi vršil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal. 39 To pa je volja Očeta, ki me je poslal, da nič od tega, kar mi je dal, ne izgubim, marveč poslednji dan vse to obudim. 40 To je namreč volja mojega Očeta, da bi vsakdo, ki vidi Sina in veruje vanj, imel večno življenje; in jaz ga bom poslednji dan obudil. ”

41 Judje pa so godrnjali nad njim, ker je rekel: “Jaz sem kruh, ki sem prišel iz nebes”, 42 in so govorili: “Ali ni to Jezus, Jožefov sin, čigar očeta in mater mi poznamo? Kako sedaj ta govori: ,Iz nebes sem prišel'?” 43 Jezus jim je odgovoril: “Ne godrnjajte med seboj! 44 Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal; - in jaz ga bom poslednji dan obudil. Pisano je v prerokih: 45 ,In vsi se bodo dali Bogu poučiti.' Vsak, kdor od Očeta sliši in se da poučiti, pride k meni. 46 Ne, kakor da bi bil kdo Očeta videl; le tisti je videl Očeta, ki je od Boga. 47 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, ima večno življenje.

52 Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: “Kako nam more ta dati svoje meso jesti?” 53 Jezus jim je rekel: “Resnično, resnično, povem vam: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli v sebi življenja. 54 Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom poslednji dan obudil. 55 Zakaj moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. 56 Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. 57 Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki uživa mene živel po meni. 58 To je kruh, ki je prišel iz nebes. Ne, kakor so vaši očetje jedli mano in so umrli - kdor je ta kruh, bo živel vekomaj. ”

60 Mnogi izmed njegovih učencev, ki so to slišali, so rekli: “Trda je ta beseda, kdo jo more poslušati?” 61 Ker pa je Jezus sam pri sebi vedel, da njegovi učenci nad tem godrnjajo, jim je rekel: “To vam je v spotiko? 62 Če pa boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil poprej? 63 Duh je, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. 64 So pa nekateri med vami, ki ne verujejo.” Jezus je namreč od začetka vedel, kateri so, ki ne verujejo, in kdo ga bo izdal. 65 In je dejal: “Zaradi tega sem vam rekel, da ne more nihče priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta.” 66 Odslej je mnogo njegovih učencev odstopilo in niso več hodili z njim.

67 Jezus je torej rekel dvanajsterim: “Ali hočete tudi vi oditi?” 68 Simon Peter mu je odgovoril: “Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš 69 in mi verujemo in vemo, da si ti Kristus, božji Sin. ” 70 Jezus jim je odgovoril: “Ali vas nisem jaz izbral dvanajst? In vendar je eden izmed vas hudič.” 71 Mislil je Juda, sina Simona Iškarijota; ta je bil namreč tisti, ki ga je potlej izdal, eden izmed dvanajsterih.

7 Potem je Jezus hodil po Galileji; po Judeji namreč ni hotel hoditi, ker so ga Judje hoteli umoriti. 2 Bil pa je blizu judovski šotorski praznik. 3 Rekli so mu torej njegovi bratje: “Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih izvršuješ. 4 Zakaj nihče ne dela ničesar skrivoma, kdor hoče biti na glasu. Če to delaš, se pokaži svetu!” 5 Tudi njegovi bratje namreč niso verovali vanj. 6 Jezus jim reče: “Moj čas še ni prišel, vaš čas pa je vedno pripravljen. 7 Vas svet ne more sovražiti, mene pa sovraži, ker jaz o njem spričujem, da so njegova dela hudobna. 8 Vi le pojdite na ta praznik, jaz na ta praznik še ne grem, ker moj čas še ni dopolnjen.” 9 To jim je povedal in je ostal v Galileji. 10 Ko pa so bili njegovi bratje odšli, tedaj je tudi sam šel na praznik, ne očitno, ampak bolj naskrivaj. 11 Judje so ga o prazniku iskali in so govorili: “Kje je?” 12 In zaradi njega je bilo veliko govorjenja med ljudmi. Nekateri so govorili: “Dober je.” Drugi pa so govorili: “Ni, temveč ljudi zapeljuje.” 13 Iz strahu pred Judi pa ni o njem nihče očitno govoril.

14 Že sredi praznika pa je stopil Jezus v tempelj in učil. 15 In Judje so se čudili ter govorili: “Kako ta ume pisma, ko se ni učil?” 16 Jezus jim je odgovoril: “Moj nauk ni moj, ampak tistega, ki me je poslal. 17 Če hoče kdo spolnjevati njegovo voljo, bo spoznal, ali je ta nauk od Boga, ali govorim sam od sebe. 18 Kdor pa išče slavo tistega, ki ga je poslal, ta je resničen in v njem ni krivice. 19 Ali vam Mojzes ni dal postave? In nihče izmed vas postave ne spolnjuje. Zakaj me hočete umoriti?” 20 Množica je odgovorila: “Hudega duha imaš; kdo te hoče umoriti?”

25 Nekateri izmed Jeruzalemčanov so tedaj govorili: “Ali ni ta tisti, ki ga hočejo umoriti? 26 In glejte, očitno govori, pa mu nič ne rečejo. Ali so morda voditelji res spoznali, da je on Kristus? 27 Toda o tem vemo, od kod je; o Kristusu pa, kadar pride, nihče ne bo vedel, od kod je.” 28 Zaklical je torej Jezus, ko je v templju učil: “Mene poznate in tudi veste, od kod sem! In vendar nisem prišel sam od sebe, ampak tisti, ki biva v resnici, me je poslal in ga vi ne poznate. 29 Jaz ga poznam, ker sem od njega in me je on poslal.” 30 Hoteli so ga torej prijeti, a nihče ni stegnil rok po njem, ker njegova ura še ni bila prišla.

31 Iz ljudstva pa so mnogi verovali vanj in so govorili: “Bo mar Kristus, kadar pride, storil več čudežev, kakor jih je storil ta?” 32 Farizeji so slišali, da je ljudstvo to govorilo o njem; in veliki duhovniki in farizeji so poslali služabnike, da bi ga prijeli. 33 Jezus je rekel: “Še malo časa bom med vami in pojdem k njemu, ki me je poslal. 34 Iskali me boste, pa ne našli; in kjer bom jaz, tja vi ne morete priti.”

35 Judje so torej drug drugemu govorili: “Kam hoče ta potovati, da ga mi ne bomo našli? Pojde mar k bratom, razkropljenim med pogani, in bo učil pogane? 36 Kaj pomenijo te besede, ki jih je rekel: ,Iskali me boste, pa ne našli; in kjer bom jaz, tja vi ne morete priti?'”

40 Nekateri iz množice, ki so slišali te besede, so govorili: “On je zares prerok.” 41 Drugi so rekli: “To je Kristus.” Nekateri pa so govorili: “Kristus menda vendar ne pride iz Galileje? 42 Ali ne pravi pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz mesta Betlehema, kjer je bil David?” 43 Med množico je torej zaradi njega nastala razprtija. 44 Nekateri izmed njih so ga hoteli prijeti, toda nihče ni stegnil rok po njem.

45 Služabniki so se vrnili k velikim duhovnikom in farizejem in ti so jim rekli: “Zakaj ga niste privedli?” 46 Služabniki so odgovorili: “Nikoli ni noben človek govoril tako, kakor govori ta človek. ” 47 Farizeji so jim odgovorili: “Ste se mar tudi vi dali preslepiti? 48 Ali je mar vero vanj sprejel kdo izmed voditeljev farizejev? 49 Prekleta ta drhal, ki ne pozna postave!”

8 Jezus pa je šel na Oljsko goro. 2 In zjutraj je zopet prišel v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu; in sedel je ter jih učil. 3 Kar pripeljejo pismouki in farizeji ženo, zasačeno pri prešuštvovanju, jo postavijo v sredo a in mu reko: “Učenik, ta žena je bila zasačena v prešuštvovanju. 5 V postavi nam Mojzes ukazuje take kamnati; kaj pa ti praviš?” 6 To so govorili, ker so ga skušali, da bi ga mogli tožiti. Jezus pa se je pripognil in je s prstom pisal po tleh. 7 Ko pa ga niso nehali vpraševati, se je vzravnal in jim rekel: “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” 8 In spet se je pripognil in pisal po tleh. 9 Ko pa so to slišali, so drug za drugim odhajali ven - počenši od najstarejših - in je ostal sam in žena v sredi. 10 Jezus se je vzravnal in ji rekel: “Žena, kje so? Te ni nobeden obsodil?” 11 Ona pa je rekla: “Nobeden, Gospod.” In Jezus je rekel: “Tudi jaz te ne bom obsodil. Pojdi in odslej ne greši več!”

13 Farizeji so mu rekli: “Ti pričuješ sam o sebi; tvoje pričevanje ni pravo.” 14 Jezus jim je odgovoril: “Tudi če jaz pričujem sam o sebi, je moje pričevanje pravo, ker vem, od kod sem prišel in kam grem. 15 Vi pa ne veste, od kod prihajam in kam grem. Vi sodite po mesu, jaz nikogar ne sodim. 16 In če jaz sodim, je moja sodba prava, ker nisem sam, ampak sva jaz in Oče, ki me je poslal. 17 Tudi v vaši postavi je zapisano, da je pričevanje dveh oseb pravo. 18 Jaz pričujem o sebi, in Oče, ki me je poslal, pričuje o meni.” 19 Rekli so mu tedaj: “Kje je tvoj Oče?” Jezus je odgovoril: “Ne poznate ne mene ne mojega Očeta. Ko bi poznali mene, bi poznali tudi mojega Očeta. ”

21 Jezus jim je zopet rekel: “Jaz grem in iskali me boste in umrli v svojem grehu. Kamor jaz grem, vi ne morete priti.” 22 Judje so torej govorili: “Se bo mar usmrtil, ker pravi: ,Kamor jaz grem, vi ne morete priti' ?” 23 In jim je rekel: “Vi ste od tu doli, jaz sem od zgoraj; vi ste od tega sveta, jaz nisem od tega sveta. 24 Zato sem vam rekel, da boste umrli v svojih grehih. Zakaj ako ne boste verovali, da sem jaz, boste umrli v svojih grehih.” 25 Rekli so mu torej: “Kdo si ti?” Jezus jim je odgovoril: “Prav to, kar vam govorim. 26 Mnogo imam o vas govoriti in soditi; toda ta, ki me je poslal, je resničen in jaz svetu govorim to, kar sem slišal od njega. ” 27 In niso spoznali, da jim je govoril o Očetu.

31 Tistim Judom, ki so verovali vanj, pa je Jezus govoril: “Če boste v mojem nauku vztrajali, boste zares moji učenci; 32 spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.” 33 Rekli so mu: “Abrahamovi potomci smo in nismo nikdar nikomur služili; kako praviš ti: ,Postali boste svobodni?” 34 Jezus jim je odgovoril: “Resnično, resnično, povem vam: Vsakdo, ki dela greh, je suženj greha. 35 Suženj ne ostane za vedno v hiši, sin ostane vedno. 36 Ako vas torej Sin osvobodi, boste zares svobodni. 37 Vem, da ste Abrahamovi potomci, toda vi me hočete umoriti, ker v vas ni prostora za moj nauk. 38 Jaz govorim, kar sem videl pri svojem Očetu, in vi delate, kar ste videli pri svojem očetu.”

39 Odgovorili so mu: “Naš oče je Abraham.” Jezus jim pravi: “Če bi bili Abrahamovi otroci, bi izvrševali Abrahamova dela. 40 Zdaj me pa hočete umoriti, mene, ki sem vam povedal resnico, katero sem slišal od Boga; Abraham tega ni storil. 41 Vi izvršujete dela svojega očeta.” Rekli so mu: “Mi nismo rojeni iz prešuštvovanja; enega očeta imamo: Boga.” 42 Jezus jim je rekel: “Ko bi bil Bog vaš oče, bi mene ljubili, ker sem izšel in prišel iz Boga. Nisem namreč prišel sam od sebe, ampak me je on poslal. 43 Zakaj ne umejete mojega govora? Ker ne morete poslušati mojega nauka. 44 Vi imate hudiča za očeta in hočete spolnjevati želje svojega očeta. On je bil že od začetka ubijalec in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnik in njen oče. 45 Ker pa jaz govorim resnico, mi ne verujete. 46 Kdo izmed vas mi more dokazati greh? Če govorim resnico, zakaj mi ne verujete? 47 Kdor je iz Boga, posluša božje besede. Zaradi tega jih vi ne poslušate, ker niste iz Boga. ”

48 Judje so mu odgovorili: “Ali ne govorimo prav, da si Samarijan in da imaš hudega duha?” 49 Jezus je odgovoril: “Jaz nimam hudega duha, ampak častim svojega Očeta in vi mi čast jemljete. 50 Jaz ne iščem svoje časti; je, kateri jo zahteva in sodi. 51 Resnično, resnično, povem vam: Če kdo izpolni moj nauk, vekomaj ne bo videl smrti. ” 52 Judje so mu rekli: “Zdaj smo spoznali, da imaš hudega duha. Abraham je umrl in preroki in ti praviš: ,Če kdo izpolni moj nauk, vekomaj ne bo okusil smrti.' 53 Si mar ti večji ko naš oče Abraham, ki je umrl? Tudi preroki so umrli; koga sam sebe delaš?” 54 Jezus je odgovoril: “Ko bi jaz častil sam sebe, bi moja čast ne bila nič. Moj Oče je, ki me časti, on, o katerem vi pravite: naš Bog je; 55 pa ga ne poznate a jaz ga poznam. In ko bi rekel, da ga ne poznam, bi bil podoben vam, bi bil lažnik. Toda poznam ga in spolnjujem njegovo besedo. 56 Vaš oče Abraham se je silno veselil, da bo videl moj dan; videl ga je in se vzradoval.”

57 Judje so mu torej rekli: “Še petdeset let nimaš, in si videl Abrahama?” 58 Jezus jim je rekel: “Resnično, resnično, povem vam: preden je bil Abraham, sem jaz.” 59 Tedaj so pograbili kamne, da bi jih vrgli vanj, Jezus pa se je skril in odšel iz templja.

9 Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. 2 In njegovi učenci so ga vprašali: “Učenik, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?” 3 Jezus je odgovoril: “Ni grešil ne on ne njegovi starši ampak, da se na njem razodenejo Božja dela. 4 Delati moram dela tistega, ki me je poslal, dokler je dan; pride noč, v kateri nihče ne more delati. 5 Dokler sem na svetu, sem luč sveta.” 6 Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči 7 in mu rekel: “Pojdi, umij se v Siloi!” (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil in, ko se je vrnil, je videl.

8 Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: “Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?” 9 Eni so trdili: “On je,” drugi: “Nikakor, ampak podoben mu je.” 10 On je rekel: “Jaz sem.” Vpraševali so ga torej: “Kako so se ti oči odprle?” 11 Odgovoril jim je: “Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je napravil blata, mi z njim pomazal oči in mi rekel: ,Pojdi v Siloo in se umij!' Šel sem in se umil in sem spregledal.” 12 In so mu rekli: “Kje je tisti?” Odgovoril je: “Ne vem.”

13 Peljali so ga, poprej slepega, k farizejem. 14 Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. 15 A tudi farizeji so ga izpraševali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: “Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim. ” 16 Sedaj so nekateri izmed farizejev govorili: “Ta človek ni od Boga, ker ne praznuje sobote.” Drugi pa so govorili: “Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?” 17 In bil je razpor med njimi. Tedaj zopet rečejo slepemu: “Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?” On pa je rekel: “Prerok je.”

18 Judje tedaj niso verjeli o njem, da je bil slep in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tistega, ki je spregledal. 19 In so jih vprašali: “Ali je to vaš sin, ki o njem pravite, da se je rodil slep: kako da zdaj vidi?” 20 Njegovi starši so jim odgovorili: “Veva, da je to najin sin in da se je rodil slep: 21 kako pa da zdaj vidi, ne veva; ali kdo mu je odprl oči, midva ne veva; njega vprašajte, dovolj je star; sam naj govori o sebi!” 22 To sta rekla njegov oče in mati, ker sta se Judov bala; kajti Judje so bili že sklenili, da bo vsak, kdor ga prizna za Kristusa, izobčen iz shodnice; 23 Zato so njegovi starši rekli: “Dovolj je star, njega vprašajte.”

24 Človeka, ki je bil prej slep, so torej poklicali v drugo in mu rekli: “Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik.” 25 On je tedaj rekel: “Ali je grešnik, ne vem. Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.” 26 Rekli so mu torej: “Kaj ti je storil? Kako ti je odprl oči?” 27 Odgovoril jim je: “Povedal sem vam že in ste me slišali. Čemu hočete znova slišati? Ali hočete tudi vi postati njegovi učenci?” 28 Ti pa so ga ozmerjali in rekli: “Ti si njegov učenec, mi pa smo Mojzesovi učenci. 29 Mi vemo, da je Mojzesu govoril Bog, o tem pa ne vemo, od kod je.” 30 Odgovoril jim je oni človek: “To je vendar čudno, da vi ne veste, od kod je, pa je meni odprl oči! 31 Vemo, da Bog grešnikov ne usliši, marveč ako je kdo bogaboječ in spolnjuje njegovo voljo, takega usliši. 32 Odkar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdo odprl oči sleporojenemu. 33 Ko bi ta ne bil od Boga, bi nič ne mogel storiti.” 34 Odgovorili so mu: “Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?” In so ga pahnili ven.

35 Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj, mu je rekel: “Veruješ v Sina človekovega?” 36 Odgovoril je: “Gospod, kdo je, da bi veroval vanj?” 37 Jezus mu je rekel: “Videl si ga in s teboj govori: ta je.” 38 In odgovoril je: “Verujem, Gospod.” In se je vrgel predenj.

40 To so slišali nekateri izmed farizejev, ki so bili z njim, in so mu rekli: “Smo mar tudi mi slepi? ” 41 Jezus jim je odgovoril: “Če bi bili slepi, bi ne imeli greha; tako pa pravite: ,Vidimo'; vaš greh ostane.”

10 “Resnično, resnično povem vam: 2 Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. 3 Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. 4 Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. 5 Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.” 6 To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril.

14 Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, 15 kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. 16 Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. “Zato me Oče ljubi ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. 18 Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta. ”

20 Mnogo izmed njih jih je govorilo: “Hudega duha ima in meša se mu, kaj ga poslušate?” 21 Drugi so govorili: “To niso besede takega, ki je obseden; ali mar hudi duh more oči odpreti slepim?”

25 Jezus jim je odgovoril: “Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ki jih izvršujem v imenu svojega Očeta, pričajo o meni. 26 Toda vi ne verujete, ker niste izmed mojih ovac. 27 Moje ovce poslušajo moj glas in jaz jih poznam in hodijo za menoj. 28 In jaz jim dam večno življenje: in nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. 29 Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji ko vse; in nihče ne more nečesa iztrgati iz roke mojega Očeta. 30 Jaz in Oče sva eno. ”

31 Tedaj so Judje zopet pograbili kamne, da bi ga kamnali. 32 Jezus jim je rekel: “Mnogo dobrih del sem vam pokazal od Očeta; zaradi katerega teh del me hočete kamnati?” 33 Judje so mu odgovorili: “Ne kamnamo te zaradi dobrega dela, ampak zaradi bogokletja, ker se ti, ki si človek, delaš Boga. ” 34 Jezus jim je odgovoril: “Ali ni zapisano v naši postavi: ,Jaz sem rekel: bogovi ste'? 35 Če je bogove imenoval one, katerim je bila govorjena Božja beseda, in se pismo ne more ovreči: 36 ali boste tistemu, ki ga je Oče posvetil in poslal na svet očitali: ,Bogokletno govoriš' - ker sem rekel: Božji Sin sem? 37 Če ne vršim del svojega Očeta, mi nikar ne verujte 38 če pa jih vršim, tudi če meni ne verujete, verujte delom, da boste spoznali in se prepričali, da je Oče v meni in jaz v Očetu.”

40 In odšel je spet čez Jordan, v tisti kraj, kjer je Janez najprej krščeval, in je tam ostal. 41 In mnogo jih je prišlo k njemu in so govorili: “Janez ni storil nobenega čudeža; toda vse, kar je rekel Janez o njem, je bilo resnično.” 42 In mnogo jih je tam sprejelo vero vanj.

11 Bil pa je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. 2 Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi; njun brat Lazar je bil bolan. 3 Sestri sta mu torej sporočili: “Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.” 4 Ko je Jezus to slišal, je rekel: “Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da se po njej poveliča božji Sin.”

5 Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. 6 Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil, 7 potem pa je rekel učencem: “Pojdimo spet v Judejo!” 8 Učenci mu rečejo: “Učenik, pravkar so te hoteli Judje kamnati in zopet greš tja?” 9 Jezus je odgovoril: “Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi se ne spotakne, ker gleda luč tega sveta. 10 Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker pri njem ni luči sveta.” 11 To je izgovoril in nato jim je rekel: “Naš prijatelj Lazar spi, jaz pa grem, da ga zbudim.” 12 Njegovi učenci so mu torej rekli: “Gospod, ako spi, bo ozdravel.” 13 Jezus pa je govoril o njegovi smrti, a oni so mislili, da govori o počitku v spanju. 14 Tedaj jim je Jezus naravnost povedal: “Lazar je umrl 15 in zaradi vas se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!” 16 Tomaž, ki se imenuje Didim, je tedaj rekel tovarišem: “Pojdimo še mi, da umrjemo z njim.” 17 Jezus je tedaj prišel in ga dobil, ko je bil že štiri dni v grobu. 18 Betanija pa je bila blizu Jeruzalema, oddaljena kakih petnajst tečajev. - 19 Mnogo Judov je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. 20 Ko je torej Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti, Marija pa je sedela doma. 21 Marta je Jezusu rekla: “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. 22 A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.” 23 Jezus ji reče: “Tvoj brat bo vstal. ” 24 Marta mu odgovori: “Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.” 25 Jezus ji reče: “Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; 26 in kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?” 27 “Da, Gospod,” mu reče: “jaz verujem, da si ti Kristus, božji Sin, ki mora priti na svet. ”

32 Ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga je zagledala, mu je padla k nogam ter mu rekla: “Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.” 33 Ko jo je tedaj Jezus videl, da joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, se je v duhu raztožil; in zadrhtel je 34 ter je rekel: “Kam ste ga položili?” Rečejo mu: “Gospod, pridi in poglej!” 35 In Jezus se je zjokal. 36 Judje so tedaj govorili: “Glejte, kako ga je ljubil!” 37 Nekateri izmed njih pa so rekli: “Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?”

38 Jezus se spet raztoži in gre h grobu. Bila je to votlina in k njej je bil prislonjen kamen. 39 Jezus veli: “Odvalite kamen!” Marta, sestra umrlega, mu reče: “Gospod, že dehni; kajti že četrti dan leži.” 40 Jezus ji reče: “Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?” 41 Odvalili so torej kamen. Jezus pa je povzdignil oči kvišku in rekel: “Oče, zahvalim te, da si me uslišal. 42 Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.” 43 In ko je to izrekel, je z močnim glasom zaklical: “Lazar, pridi ven!” 44 In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim reče: “Razvežite ga in pustite, naj hodi.”

47 Veliki duhovniki in farizeji so torej sklicali zbor in so govorili: “Kaj naj počnemo? Kajti ta človek dela mnogo čudežev. 48 Če ga tako pustimo, bodo vsi verovali vanj in prišli bodo Rimljani ter pokončali naš kraj in naš narod. ” 49 Eden izmed njih, Kajfa, ki je bil tisto leto veliki duhovnik, jim je rekel: “Vi nič ne veste 50 in ne pomislite, da je za vas bolje, da eden umrje za ljudstvo in ne propade ves narod.” 51 Tega pa ni rekel sam od sebe, ampak je kot veliki duhovnik tistega leta prerokoval, da mora Kristus umreti za narod; 52 pa ne samo za narod, ampak da bi zbral razkropljene božje otroke. 53 Od tega dne je bilo torej med njimi sklenjeno, da ga usmrtijo.

54 Jezus torej ni več očitno hodil med Judi, ampak je od tam odšel v pokrajino blizu puščave, v mesto, imenovano Efrem, in je s svojimi učenci tam ostal.

55 Bila pa je blizu judovska velika noč in mnogo ljudi z dežele je šlo pred veliko nočjo v Jeruzalem, da bi se očistili. 56 In iskali so Jezusa ter v templju stoje med seboj govorili: “Kaj se vam zdi? Ali morebiti ne pride na praznik?” 57 Veliki duhovniki in farizeji pa so bili dali povelje, naj naznani, če kdo zve, kje je, da ga bodo prijeli.

12 Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bival Lazar, ki je bil umrl in ga je Jezus obudil od mrtvih. 2 Tam so mu napravili gostijo in Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. 3 Marija je vzela funt dragocenega olja iz pristne narde in je Jezusu mazilila noge ter mu jih obrisala s svojimi lasmi, in hiša se je napolnila z vonjem olja. 4 Tedaj je rekel eden izmed njegovih učencev, Juda Iškarijot, ki ga je pozneje izdal: 5 “Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?” 6 Tega pa ni rekel, kakor da bi imel skrb za uboge, ampak ker je bil tat in je imel denarnico ter je izmikal, kar se je dejalo vanjo. 7 Jezus je rekel: “Pusti jo, za moj pogrebni dan ga je prihranila. 8 Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.”

9 In velika množica Judov je zvedela, da je tam, in prišli so ne le zaradi Jezusa, marveč da bi videli tudi Lazarja, ki ga je obudil od mrtvih. 10 Veliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, 11 ker je mnogo Judov zaradi njega odhajalo in verovalo v Jezusa.

12 Ko je drugi dan velika množica, ki je bila prišla na praznik, slišala, da prihaja Jezus v Jeruzalem, 13 so vzeli palmove veje, mu šli naproti in klicali: “Hosana, blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu, kralj Izraelov!”

15 “Ne boj se, hči sionska, glej, tvoj kralj prihaja, sedeč na osličjem žrebetu.”

16 Tega njegovi učenci sprva niso razumeli; ko pa je bil Jezus poveličan, so se spomnili, da je bilo to o njem pisano in da so mu to storili. 17 Pričevala je torej množica, ki je bila z njim, ko je iz groba poklical Lazarja in ga obudil od mrtvih. 18 Zaradi tega mu je množica tudi prišla naproti, ker so bili slišali, da je storil ta čudež. 19 Farizeji so torej med seboj govorili: “Vidite, da nič ne opravite; glejte, ves svet je odšel za njim!”

20 Bilo pa je med tistimi, ki so prihajali o prazniku molit, nekaj Grkov. 21 Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji in ga prosili: “Gospod, Jezusa bi radi videli. ” 22 Filip gre povedat Andreju, Andrej in Filip pa povesta Jezusu. 23 Jezus jima je odgovoril: “Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. 24 Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu. 25 Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil; in kdor svoje življenje na tem svetu sovraži, ga bo ohranil za večno življenje. 26 Če kdo služi meni, naj hodi za menoj in, kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo služi meni, ga bo Oče počastil. 27 Zdaj je moja duša vznemirjena in kaj naj rečem? ,Oče, reši me iz te ure'? Ne! Zato sem v to uro prišel. Oče, poveličaj svoje ime!”

29 Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila, da je zagrmelo. Drugi so rekli: “Angel mu je govoril.” 30 Jezus je odgovoril in rekel: “Ta glas ni prišel zaradi mene, ampak zaradi vas. 31 Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan. 32 In jaz bom, ko bom z zemlje povišan, vse pritegnil k sebi.” 33 To pa je govoril, da je označil, kakšne smrti bo umrl.

37 Čeprav je vpričo njih storil toliko čudežev, niso verovali vanj, 38 da so se spolnile besede preroka Izaija, ki jih je govoril:

41 To je rekel Izaija, ko je videl njegovo slavo in je govoril o njem. 42 Vendar so tudi mnogi izmed voditeljev verovali vanj, a zaradi farizejev tega zato niso priznavali, da bi ne bili izobčeni iz shodnice. 43 Svojo čast pred ljudmi so namreč ljubili bolj ko božjo čast.

44 Jezus je bil zaklical: “Kdor veruje v mene, ne veruje v mene, temveč v njega, ki me je poslal; 45 in kdor vidi mene, vidi njega, ki me je poslal. 46 Jaz sem prišel na svet kot luč, da nihče, kdor veruje v mene, ne ostane v temi. 47 In če kdo moje besede sliši in jih ne spolni, ga jaz ne sodim; zakaj nisem prišel, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil. 48 Kdor mene zaničuje in ne sprejema mojih besed, ima nad seboj sodnika; nauk, ki sem ga oznanil, ta ga bo sodil poslednji dan. 49 Zakaj jaz nisem govoril sam od sebe; ampak Oče, ki me je poslal, mi je zapovedal, kaj naj rečem in kaj naj oznanim. 50 In vem, da je njegova zapoved večno življenje. Kar torej govorim jaz, govorim tako, kakor mi je rekel Oče. ”

13 Pred velikonočnim praznikom je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, skazal svojim ljubezen do konca. 2 Med večerjo – ko je bil hudič Judu, Simonovemu sinu, Iškarijotu, v srce že vdihnil, naj ga izda - je, 3 ker je vedel, da mu je Oče vse dal v roke, da je prišel od Boga in da odhaja k Bogu, 4 vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo, vzel prt in se opasal. 5 Potem je v umivalnik vlil vode in začel učencem umivati noge in jih brisati s prtom, s katerim je bil opasan. 6 Pride k Simonu Petru; ta mu pa reče: “Gospod, ti mi hočeš noge umiti?” 7 Jezus mu odgovori: “Tega, kar jaz delam, ti zdaj ne razumeš, a spoznal boš pozneje!” 8 Peter mu reče: “Ne boš mi nog umival, nikoli ne!” Jezus mu odgovori: “Ako te ne umijem, ne boš imel deleža z menoj.” 9 Šimon Peter mu reče: “Gospod, ne le moje noge, ampak tudi roke in glavo!” 10 Jezus mu pravi: “Kdor se je skopal, mu ni treba drugega, kot da si umije noge, pa je ves čist. Tudi vi ste čisti, toda ne vsi.” 11 Vedel je namreč, kdo ga bo izdal, zato je rekel: “Niste vsi čisti.”

12 Ko jim je torej umil noge, vzel vrhnje oblačilo in spet sedel, jim je rekel: “Veste, kaj sem vam storil: 13 Vi me kličete: ,Učenik' in ,Gospod', in prav pravite; saj to sem. 14 Ako sem torej jaz, Gospod in Učenik, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu noge umivati. 15 Zgled sem vam namreč dal, da bi tudi vi delali, kakor sem vam jaz storil. 16 Resnično, resnično, povem vam: Služabnik ni večji ko njegov gospod in poslanec ne večji ko tisti, ki ga je poslal. 17 Ako to veste, blagor vam, če boste to delali! 18 Ne govorim o vas vseh; jaz vem, katere sem izvolil. A spolniti se mora pismo: ,Tisti, ki z menoj kruh je,' je vzdignil svojo peto zoper mene. 19 Že zdaj vam to povem, preden se zgodi, da boste, ko se zgodi, verovali, da sem jaz.

21 Po teh besedah se je Jezus v duši zgrozil in je zatrdil: “Resnično, resnično, povem vam: Eden izmed vas me bo izdal!” 22 Učenci so se spogledovali, ker niso vedeli, o kom govori. 23 Slonel pa je pri mizi ob Jezusovih prsih njegov učenec, ki ga je Jezus ljubil. 24 Njemu torej pomigne Simon Peter in mu reče: “Vprašaj, kdo je tisti, o katerem govori.” 25 Ta se skloni na Jezusove prsi in mu reče: “ Gospod, kdo je (ta)?” 26 Jezus odgovori: “Tisti je kateremu bom pomočil grižljaj in mu ga dal.” Pomoči torej grižljaj in ga da Judu, sinu Simona Iškarijota. 27 In po grižljaju - tedaj je šel satan vanj. Jezus mu torej pravi: “Kar misliš storiti, stori brž!”

14 Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame verujte. 2 V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam pripravim prostor. 3 In če odidem in vam pripravim prostor, bom zopet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. 4 In kam grem, veste in za pot veste. ”

8 Filip mu reče: “Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.” 9 Jezus mu odgovori: “Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ,Pokaži nam Očeta'? 10 Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. 11 Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih.

12 Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu. 13 In kar koli boste prosili v mojem imenu, to bom storil, da se Oče poveliča v Sinu. 14 Če me boste kaj prosili v mojem imenu, bom to spolnil.

15 Ako me ljubite, ohranite moje zapovedi. 16 In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, 17 Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in tudi ne pozna; vi pa ga poznate, zakaj prebiva pri vas in bo v vas. 18 Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam. 19 Še malo in svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli. 20 V tistem času boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas. 21 Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta me ljubi; a kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in ga bom ljubil jaz in se mu razodel. ”

22 Reče mu Juda, ne Iškarijot: “Gospod, in kaj je, da se hočeš razodeti nam, ne pa svetu?” 23 Jezus mu je odgovoril: “Ako me kdo ljubi bo spolnjeval mojo besedo; in moj Oče ga bo ljubil in prišla bova k njemu in prebivala pri njem. 24 Kdor me pa ne ljubi, ne spolnjuje mojih besed. In besede, ki jih slišite, niso moje, ampak Očeta, ki me je poslal.

27 Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; a ne, kakor ga daje svet, vam ga dam jaz. Vaše srce naj se ne vznemirja in se ne plaši. 28 Slišali ste da sem vam rekel: ,Odhajam in pridem k vam'. Ko bi me ljubili, bi se razveselili, da grem k Očetu, zakaj Oče je večji od mene. 29 In zdaj sem vam povedal, preden se zgodi, da boste verovali, ko se zgodi. 30 Ne bom z vami več veliko govoril, zakaj vladar tega sveta prihaja. Meni sicer nič ne more; 31 vendar naj ves svet spozna, da ljubim Očeta in da delam tako, kakor mi je naročil Oče. Vstanite, pojdimo od tod!

15 Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. 2 Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. 3 Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. 4 Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni.

5 Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. 6 Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih pobero, vržejo v ogenj in zgore. 7 Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. 8 V tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.

9 Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni! 10 Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. 11 To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni.

20 Spominjajte pa se besede, ki sem vam jo rekel: ,Služabnik ni večji ko njegov gospod.' Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas; če so spolnjevali mojo besedo, bodo spolnjevali tudi vašo. 21 Toda vse to vam bodo storili zaradi mojega imena, ker ne poznajo njega, ki me je poslal. 22 Ko bi ne bil prišel in bi jim ne bil govoril, bi ne imeli greha; tako pa za svoj greh nimajo izgovora. 23 Kdor sovraži mene, sovraži tudi mojega Očeta. 24 Ko bi jaz ne bil storil med njimi del, kakršnih ni storil nihče drug, bi greha ne imeli. Tako pa so jih videli in vendar sovražijo mene in mojega Očeta. 25 Toda spolniti se mora beseda, ki je zapisana v njih postavi: ,Sovražili so me brez vzroka.'

16 To sem vam povedal, da se ne pohujšate. 2 Iz shodnic vas bodo izobčevali; pride celo ura, da bo vsak, ki vas umori, mislil, da služi Bogu. 3 In to bodo delali, ker niso spoznali ne Očeta ne mene. 4 A to sem vam rekel, da se boste, ko pride ura za to, spominjali, da sem vam povedal jaz. Spočetka vam tega nisem povedal, ker sem bil pri vas.

7 Toda resnico vam govorim: za vas je dobro, da grem. Zakaj če ne odidem, Tolažnik ne bo prišel k vam; če pa odidem, vam ga bom poslal. 8 In ko pride, bo on prepričal svet o grehu in o pravičnosti in o sodbi; 9 o grehu, ker vame na verujejo; 10 o pravičnosti, ker grem k Očetu in me ne boste več videli; 11 o sodbi pa, ker je vladar tega sveta obsojen.

16 Še malo in ne boste me več videli, in spet malo in me boste videli, ker grem k Očetu.” 17 Tedaj so nekateri njegovi učenci govorili med seboj: “Kaj je to, kar nam pravi: ,Še malo in ne boste me videli, in spet malo in me boste videli: in ,grem k Očetu'? 18 Govorili so torej: “Kaj je to, kar pravi ,malo'? Ne vemo, kaj govori. ”

19 Jezus je spoznal, da so ga hoteli vprašati, in jim je rekel: “O tem se med seboj vprašujete, ker sem rekel: ,Še malo in ne boste me videli, in spet malo in me boste videli ? 20 Resnično, resnično, povem vam: Jokali boste in žalovali, svet pa se bo veselil; vi boste žalovali, toda vaša žalost se bo spremenila v veselje. 21 Žena na porodu je žalostna, ker je prišla njena ura. Ko pa porodi dete, od veselja, da je človek rojen na svet, ne misli več na bridkost. 22 Tudi vi zdaj žalujete; a zopet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. 23 In tisti dan me ne boste nič vpraševali.

29 “Glej,” mu rečejo njegovi učenci, “zdaj govoriš očitno in ne pripoveduješ nobene prilike. 30 Zdaj vemo, da vse veš in ne potrebuješ, da bi te kdo vpraševal. Zato verujemo, da si izšel od Boga.” 31 Jezus jim je odgovoril: “Zdaj verujete? 32 Glejte, prihaja ura in je že prišla, ko se razkropite vsak v svoj kraj in me zapustite samega. Vendar nisem sam, ker je z menoj Oče. 33 To sem vam povedal, da bi v meni imeli mir. Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal.”

17 Po teh besedah je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: “Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, 2 kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem katere si mu dal, podelil večno življenje. 3 To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. 4 Poveličal sem te na zemlji - dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. 5 In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.

6 Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Bili so tvoji in si jih dal meni: in tvojo besedo so ohranili. 7 Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. 8 Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti.

9 Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; 10 in vse, kar je moje, je tvoje in, kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih. 11 Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva. 12 Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sinu pogubljenja, da se spolni pismo. 13 Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja. 14 Jaz sem jim izročil tvoj nauk in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 15 Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. 16 Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. 17 Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. 18 Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. 19 In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.

20 A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame, 21 da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me poslal ti. 22 In jaz sem jim dal slavo, ki si jo dal meni, da bodo eno, kakor sva midva eno. 23 Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno, tako bo svet spoznal, da si me poslal ti in da sem jih ljubil, kakor si ti mene ljubil. 24 Oče, hočem, naj bodo tudi ti, katere si mi dal, z menoj tam, kjer sem jaz: da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta.

18 Po teh besedah je Jezus odšel s svojimi učenci čez potok Cedron; tam je bil vrt, na katerega je stopil on in njegovi učenci.

4 Tedaj je Jezus, ki je vedel za vse, kaj se bo zgodilo z njim, stopil naprej in jim rekel: “Koga iščete?” 5 Odgovorili so mu: “Jezusa Nazarečana.” Jezus jim reče: “Jaz sem.”

6 In ko jim je rekel: “Jaz sem,” so stopili nazaj in popadali na tla. 7 Nato jih je spet vprašal: “Koga iščete? ” Rekli so mu: “Jezusa, Nazarečana.” 8 Jezus je odgovoril: “Rekel sem vam, da sem jaz. Če torej mene iščete, pustite te, naj odidejo” - 9 da so se izpolnile besede, ki jih je rekel: “Nikogar izmed teh, katere si mi dal, nisem izgubil.”

13 Peljali so ga najprej k Anu; bil je namreč tast Kajfu, ki je bil tisto leto veliki duhovnik. 14 Kajfa pa je bil tisti, ki je bil Judom nasvetoval: “Bolje je, da eden umrje za ljudstvo.”

15 Simon Peter in neki drug učenec pa sta šla za Jezusom. Tisti učenec je bil velikemu duhovnu znan in je šel z Jezusom vred na dvorišče velikega duhovnika; 16 Peter pa je stal zunaj pri vratih. Oni drugi učenec, ki je bil velikemu duhovniku znan, je šel ven, govoril z vratarico in peljal Petra noter. 17 Tedaj reče dekla vratarica Petru: “Ali nisi tudi ti izmed učencev tega človeka?” On odgovori: “Nisem.” 18 Hlapci in služabniki pa so si napravili žerjavico, ker je bil mraz, in so zraven stali ter se greli. Tudi Peter je stal med njimi in se grel.

19 Veliki duhovnik je tedaj vprašal Jezusa o njegovih učencih in njegovem nauku. 20 Jezus mu je odgovoril: “Jaz sem svetu govoril očitno; vedno sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi Judje in nisem na skrivnem ničesar govoril. 21 Kaj vprašuješ mene? Vprašaj tiste, ki so slišali, kaj sem jim govoril; glej ti vedo, kaj sem povedal.” 22 Ko pa je to rekel, je eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, Jezusa udaril in rekel: “Tako odgovarjaš velikemu duhovniku?” 23 Jezus mu je odgovoril: “Če sem napak govoril, spričaj, da napak; če pa prav, kaj me biješ?”

25 Simon Peter pa je stal in se grel. Rekli so mu: “Ali nisi tudi ti izmed njegovih učencev?” On je utajil in rekel: “Nisem.” 26 Eden izmed služabnikov velikega duhovnika, sorodnik tistega, ki mu je bil Peter odsekal uho, je rekel: “Ali te nisem videl z njim na vrtu?” 27 Peter pa je spet utajil - in takoj je petelin zapel.

28 Od Kajfa so Jezusa peljali v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj; in sami niso šli v sodno hišo, da bi se ne omadeževali, ampak bi smeli jesti velikonočno jagnje. 29 Pilat je torej prišel k njim ven in rekel: “Kakšno tožbo imate zoper tega človeka?” 30 Odgovorili so mu: “Ko bi ta ne bil hudodelec, bi ti ga ne bili izročili.” 31 Tedaj jim je Pilat rekel: “Vzemite ga vi in ga sodite po vaši postavi!” Judje so mu odgovorili: “Mi ne smemo nikogar usmrtiti.” 32 Tako se je spolnila Jezusova beseda, s katero je naznanil, kakšne smrti bo umrl.

33 Tedaj je šel Pilat spet v sodno hišo, dal poklicati Jezusa in mu rekel: “Ti si judovski kralj?” 34 Jezus je odgovoril: “Ali praviš to sam od sebe, ali so ti o meni drugi povedali?” 35 Pilat je odgovoril: “Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?” 36 Jezus je odgovoril: “Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni od tod.” 37 Pilat mu je tedaj rekel: “Torej kralj si?” Jezus je odgovoril: “Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.” 38 Pilat mu reče: “Kaj je resnica?” In ko je to izgovoril, je šel spet ven k Judom in jim rekel: “Jaz ne najdem na njem nobene krivde. 39 Pri vas pa je navada, da vam o veliki noči nekoga izpustim; hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja?” 40 Tedaj so spet vsi zavpili: “Ne tega, ampak Baraba!” Baraba pa je bil razbojnik.

19 Tedaj je Pilat vzel Jezusa in ga dal bičati. 2 In vojaki so iz trnja spletli krono, mu jo dali na glavo in ga ogrnili s škrlatnim plaščem; 3 in prihajali so predenj ter govorili: “Pozdravljen, judovski kralj!” In bili so ga po licu.

8 Ko je Pilat slišal te besede, se je še bolj zbal. 9 In spet je šel v sodno hišo in rekel Jezusu: “Od kod si ti?” Jezus pa mu ni dal odgovora. 10 Pilat mu tedaj reče: “Meni ne odgovarjaš? Ali ne veš, da imam oblast, te oprostiti, in imam oblast, te križati? ” 11 Jezus je odgovoril: “Nobene oblasti bi ne imel nad mano, če bi ti ne bilo dano od zgoraj; zato ima tisti, ki me je tebi izročil večji greh.”

12 Odslej si je Pilat prizadeval, da bi ga oprostil. Judje pa so vpili: “Ako tega oprostiš, nisi cesarjev prijatelj; vsak, kdor se dela kralja, se cesarju upira.” 13 Ko je Pilat slišal te besede, je privedel Jezusa ven in sedel na sodni stol na kraju, ki se imenuje Litostrotos, po hebrejsko pa Gabata. 14 Bil pa je dan pripravljanja na pasho, okoli šeste ure. In rekel je Judom: “Glejte, vaš kralj!” 15 Ti pa so zavpili: “Proč, proč; križaj ga!” Pilat jim je rekel: “Vašega kralja naj križam?” Veliki duhovniki so odgovorili: “Nimamo kralja razen cesarja!” 16 Tedaj jim ga je izročil, da bi ga križali.

19 Pilat pa je dal napraviti tudi napis in ga pritrditi na križ. Bilo pa je napisano: Jezus Nazarečan, judovski kralj. 20 Ta napis je bralo mnogo Judov; kajti kraj, kjer so Jezusa križali, je bil blizu mesta in je bilo napisano po hebrejsko, latinsko in grško. 21 Tedaj so judovski veliki duhovniki rekli Pilatu: “Nikar ne piši: ,Judovski kralj', ampak da je on rekel: ,Judovski kralj sem'.” 22 Pilat je odgovoril: “Kar sem pisal, sem pisal.”

23 Ko so vojaki pribili Jezusa na križ, so vzeli njegova oblačila in napravili štiri dele, za vsakega vojaka en del, in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha izcela tkana. 24 Govorili so torej med seboj: “Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava bodi,” - da se je spolnilo pismo, ki pravi: “Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali.” In vojaki so to storili.

28 In potem - da se je spolnilo pismo - je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: “Žejen sem.” 29 Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. 30 Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: “Dopolnjeno je.” In nagnil je glavo in izdihnil.

31 Judje so tedaj, ker je bil dan pripravljanja da bi trupla v soboto ne ostala na križu - tisto soboto je bil namreč velik praznik - prosili Pilata, da bi se jim kosti strle in da bi jih sneli. 32 Prišli so torej vojaki in strli kosti prvemu in tudi drugemu, ki je bil z njim križan; 33 ko pa so prišli do Jezusa in so videli, da je že mrtev, mu niso kosti strli 34 ampak mu je eden izmed vojakov s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda. 35 In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. 36 Kajti to se je zgodilo, da se je spolnilo pismo: ,Nobene kosti mu ne bodo strli.' 37 In zopet drugo pismo pravi: ,Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.'

38 Potem je Jožef iz Arimateje, ki je bil Jezusov učenec, toda iz strahu pred Judi naskrivaj poprosil Pilata, da bi snel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in snel njegovo telo. 39 Pa tudi Nikodem, ki je bil prvič ponoči prišel k Jezusu, je prišel in prinesel zmesi mire in aloe, približno sto funtov. 40 Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. 41 Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu grob, v katerega še nihče ni bil položen. 42 Ker je bil ta grob blizu sta zaradi judovskega dneva pripravljanja položila Jezusa tam.

20 Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. 2 Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: “Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.”

3 Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. 4 Skupaj sta tekla pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. 5 Sklonil se je in videl na tleh povoje - vendar ni vstopil. 6 Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh 7 in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. 8 Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu, in je videl in veroval. 9 Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih. 10 Nato sta se učenca vrnila domov.

11 Marija pa je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob 12 in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. 13 Rečeta ji: “Žena, kaj jokaš?” Odgovori jima: “Mojega Gospoda so vzeli in ne vem, kam so ga položili.” 14 Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. 15 Jezus ji reče: “Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?” Misleč, da je vrtnar, mu reče: “Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.” 16 Jezus ji reče: “Marija!” 17 Ona se obrne in mu reče: “Rabbuni!” kar pomeni “Učenik!” Jezus ji reče: “Ne dotikaj se me tako, zakaj nisem še šel k svojemu Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ,Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.'”

19 Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: “Mir vam bodi!” 20 In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. 21 Tedaj jim je spet rekel: “Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.” 22 In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: “Prejmite Svetega Duha; 23 katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.”

26 Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: “Mir vam bodi!” 27 Potem reče Tomažu: “Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!” 28 Tomaž mu odgovori: “Moj Gospod in moj Bog!” 29 Jezus mu reče: “Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.”

Dodatek: Jezus se prikaže ob Tiberijskem morju

21 Nato se je Jezus učencem zopet prikazal ob Tiberijskem morju. Prikazal pa se je tako: 2 Skupaj so bili Simon Peter in Tomaž, ki se imenuje Dvojček, in Natanael iz Kane galilejske in Zebedejeva sinova in dva druga izmed njegovih učencev. 3 Simon Peter jim reče: “Ribe grem lovit.” Rečejo mu: “Gremo še mi s teboj.” Šli so torej in stopili v čoln, a tisto noč niso ničesar ujeli. 4 Ko se je že danilo, je Jezus stal na bregu, učenci pa niso vedeli, da je Jezus. 5 Jezus jim je rekel: “Otročiči, ali imate kaj prigrizniti?” Odgovorili so mu: “Ne.” 6 On jim je rekel: “Vrzite mrežo na desno stran čolna in boste našli.” Vrgli so torej in zaradi obilice rib je že niso več mogli izvleči. 7 Oni učenec, ki ga je Jezus ljubil, je torej Petru rekel: “Gospod je!” Ko je Simon Peter slišal, da je Gospod, si je opasal haljo, bil jo je namreč slekel, in se vrgel v morje. 8 Drugi učenci pa so vlekli mrežo z ribami in pripluli s čolnom - niso bili namreč daleč od zemlje, ampak le kakih dvesto komolcev. 9 Ko stopijo na suho, zagledajo žerjavico pripravljeno in na njej ribo in kruh. 10 Jezus jim reče: “Prinesite rib, ki ste jih zdaj ujeli.” 11 Simon Peter je stopil in na suho potegnil mrežo, polno velikih rib - bilo jih je sto triinpetdeset. In čeprav jih je bilo toliko, se mreža ni strgala. 12 Jezus jim veli: “Pridite jest!” In nobeden izmed učencev si ga ni upal vprašati: “Kdo si?” Kajti vedeli so, da je Gospod. 13 Jezus torej gre in vzame kruh ter jim ga da; prav tako tudi ribo.

16 Zopet v drugo mu reče: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” Odgovori mu: “Da, Gospod, ti veš, da te ljubim.” Reče mu: “Pasi moje ovce!” 17 V tretje mu reče: “Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?” Peter se užalosti, ker mu je v tretje rekel: “Ali me ljubiš?” in mu odgovori: “Gospod, ti vse veš; ti veš, da te ljubim.” Reče mu: “Pasi moje ovce! ”

23 Zato se je med brati raznesla govorica, da oni učenec ne umrje. A Jezus mu ni rekel: “Ne umrje,” ampak: “Če hočem, da ostane, dokler ne pridem, kaj je tebi za to?”

24 To je tisti učenec, ki o tem pričuje in je to napisal; in vemo, da je njegovo pričevanje resnično. 25 Je pa še mnogo drugega, kar je storil Jezus; in ko bi se vse to popisalo vsako posebej; mislim, da bi ves svet ne obsegel knjig, ki bi jih bilo treba napisati.