Nekaj splošnih napotkov za pisanje poljudnih člankov o znanosti

Temeljni namen poljudnoznanstvenega članka je čim večjemu krogu ljudi predstaviti neko znanstveno področje, odkritje ali kak pomemben dogodek. Zmotno je prepričanje, da mora poljudni članek poučevati. Poljudni članek mora bralca najprej motivirati in prepričati, da je neka tema sploh dovolj zanimiva, da si bo vzel čas in se vanjo poglobil. Piscu članka, ki se ponavadi na temo zelo dobro spozna, je zanimivost obravnavanega problema samoumevna, zato se običajno osredotoči predvsem na pojasnjevanje podrobnosti, kar je za njegove strokovne kolege sicer zelo zanimivo, a pri tem izgubi večino bralcev. Bralci, ki jih zanimajo podrobnosti, bodo že sami našli informacije.
Temeljna značilnost potencialnih bralcev poljudne znanosti je, da so za branje načeloma zelo motivirani, vendar jih v to zares nihče ne sili. To niso študenti, ki morajo učbenik ali skripto nujno prebrati, da bodo lahko naredili izpit. So bralci, ki berejo v svojem prostem času in za zabavo, zato jih lahko pisec hitro izgubi, če ni dovolj zabaven. Takšne bralce mora imeti pisec poljudnega članka v mislih, ko se loti pisanja.
Pri piscih, ki so aktivni znanstveniki in niso vešči poljudnega pisanja, je največja nevarnost, da bodo teksti zgolj golo naštevanje dejstev. Da je članek berljiv in zanimiv, mora biti zelo bogat z analogijami in vsaj malo zabaven. Poljudni članek ima, podobno kot znanstveni, tudi svojo specifično strukturo, ki jo je potrebno spoštovati. Tipična struktura dobrega poljudnega članka je povsem enaka kot pri dramskemu zapletu. Razdelimo jo lahko na pet elementov:

1. Naslov: Pri poljudnem članku je zelo pomemben naslov, ki mora bralca pritegniti in motivirati za branje. Če je avtorjev naslov preveč opisen in suh, ga urednik spremeni v podnaslov in doda svoj naslov, ki bi bolj pritegnil.
2. Motivacijski uvod: Ključen je tudi prvi odstavek, ki mora tematiko, ki jo obravnava članek, uvesti recimo z zanimivim citatom, s kratko zgodbico, anekdoto, z možno aplikacijo odkritja ipd. Bralec poljudnega članka mora imeti občutek, da bere zanimivo zgodbo.
• PRIMERI: »Ne mine dan, da se ne bi neprestano borili za življenje. Sovražnik je neviden in napada z vseh strani. Napadalci se plezajo po koži, nam vstopajo v usta, nos in oči. Bitke z vsiljivci so tihe, a smrtonosne. Ponavadi se bije trd boj mož na moža, zelo priljubljeno pa je tudi kemično orožje…« (O imunskem sistemu)
• »Veliko mladih staršev bi si verjetno želelo, da bi novorojenček prišel na svet opremljen z navodili za uporabo. Morda se sliši nenavadno, a takšna navodila se resnično nahajajo v vsakem otroku, a nimajo dosti skupnega s starševstvom. V otroka se prenesejo iz njegovih staršev ob spočetju in so skrita v kromosomih. V kromosomih so shranjena vsa navodila, za razvoj in delovanje človeškega bitja…«
• »Moj prvi učitelj paleontologije je bil skoraj tako star kot živali, ki jih je obravnaval…«
3. Umestitev in opis kraja dogajanja: pojasnitev osnovnih pojmov obravnavane teme in umestitev problematike v bralčevo predznanje oziroma predstavo o svetu. Lahko tudi zgodovina obravnavane teme.
4. Zaplet: Predstavitev problema po možnosti na čimbolj konkretnem primeru, ki naj bo bralcu blizu.
5. Razplet: Možne rešitve problema…
6. Pika na i: Tudi odstavek na koncu članka je zelo pomemben.
• PRIMERI: »Upamo lahko le, da se spletni strežniki Nase ne bodo sesuli zaradi prevelikega prometa, ko bodo na njih objavili nove slike golih kvazarjev.«
• »Če sta malo zmedeni, in vam ni nič več jasno, potem ste na dobri poti, saj je danski fizik Niels Bohr, ki velja za očeta kvantne fizike, nekoč dejal: ‘Kogar kvantna fizika ni pretresla, je ni razumel!’«

Ponavadi se pisanja lotimo po naslednjem tristopenjskem obrazcu (povzeto po knjigi Herberta in Jill Meyer: How to Write – Communicating Ideas and Information):

1. Organizacija pisanja
• Izberi zvrst besedila. (Komu je namenjeno?) Zvrst določa formo.
• Določi ključne točke. (O čem bo tekla beseda?) Točke so odvisne od zvrsti.
• Zberi podrobnosti. (Čim več informacij…)
2. Priprava osnutka
• Določi sporočilo. (Kaj hočeš povedati bralcem?)
• Naredi pregled vsebine po točkah.
• Napiši prvi osnutek. (Besedilo širiš in poglabljaš po točkah.)
3. Piljenje besedila
• Bodi natančen.
• Bodi jasen; (izogibaj se dvoumnosti).
• Bodi konsistenten.
• Bodi kratek; ne ponavljaj.
• Bodi vljuden in pošten.
• Bodi zmeren glede obsega in podrobnosti; (ne poskušaj povedati vsega, kar veš).
• Ne spreminjaj stila, ko ga enkrat izbereš (resen, agresiven, formalen, zabaven…).
• Pazi na obliko (naslovnica, odstavki, črke…).