dr. Peter Fister, Ljubljana SI
Izobrazevanje za razumevanje in kontinuiteto ljudske arhitekture
Ob pojmu ljudska arhitektura, ki smo ga v predhodnih srečanjih mnogokrat in na zelo različne načina skuąali določiti, mu dati pravo vlogo v prostoru, identiteti, danes, v bodočnosti itd. se je vedno znova vračala misel, da je to vendarle naąa skupna dediąčina, izročilo generecij pred nami, skupni evropski spomin. Nobena dediąčina in noben spomin pa ne more obstajati, če nam ga nekdo ne posreduje, če nas ne nauči ľiveti z njim. To seveda ąe zlasti velja za ljudsko arhitekturo, ki je vselej lahko nastala in preľivela le v okoljih, kjer so bila kontinuirano posredovana vedenja o njej, izkuąnje in spretnosti za njen nastanek ali ohranitev in kjer so bili ljudje v mnogih oblikah spontanega ali organiziranega izobraľevanja poučeni o vseh njenih vrednotah od povsem simbolnih do povsem praktičnih.
Med dosedanjimi razpravami je bilo morda največkrat sliąati tudi ugotovitev, da je danaąnjemu mačehovskemu odnosu do ljudske arhitekture krivo predvsem neznanje na vseh ravneh od strokovnjakov do preprostih uporabnikov. To je obenem teľko razumljivo, saj je v resnici ąele v naąem stoletju dotlej marginalno ocenjevanemu stavbarstvu v okviru arhitekturne dediąčine posvečenega mnogo truda raziskovalcev, piscev in celo pedagogov - medtem ko so prejąnje generacije brez vseh formalnih oblik vzgoje ustvarile take izjemne doseľke v okviru ljudske arhitekture, ki danes sploh niso več mogoči.
Tako se nam ob samo po sebi razumljivi zahtevi po mnogih specifičnih oblikah izobraľevanja, ki naj uveljavi razumevanje vrednot ľe ustvarjene ljudske arhitekture in ki naj kontinuirano vlogo tega stavbarstva uveljavi kot bistveno sestavino naąega in bodočega bivalnega okolja, postavlja tudi vpraąanje, kakąna naj bo ta vzgoja. Kot kaľejo nekatere izkuąnje, je lahko izobraľevanje o ljudski arhitekturi za njo samo tudi ąkodljivo ali pa jo vsaj razvrednoti. Danes seveda ne ľivimo več v času, ko je bilo kvalitetno izobraľevanje omejeno na ozek krog privilegirancev, na drugi strani pa je bila izobrazba vezana preteľno na (kulturno-geografsko) razpoznavno pripadnost vsakega posameznika. Eksplozija informacij - ta danes nadomeąča tudi preteľni del izobraľevanja - je povzročila poleg nedvomnih sploąnih kvalitet tudi informacijsko debilnost, ko kljub temu, da nam je vsak trenutek omogočena vsa izjemna ąirina informacijskega (=ľivljenjskega) okolja, večina iz te obilice povsem napačno izloči tiste informacije, ki so prej ąkodljive kot koristne. Ker so politika, ideologija, zasluľkarji in nenazadnje celo nekateri znanstveni krogi spoznali, da lahko s prirejenimi, načrtno selekcioniranimi informacijami manipulirajo z večino potroąnikov, to s pridom izrabljajo. Sveda ni teľko dokazati, da se je, se in se najbrľ bo to dogajalo tudi z razumevanjem in vlogo ljudske arhitekture.
Ko skuąamo ugotoviti, kdaj se je v naąem delu Evrope začelo formalno in obenem usmerjeno izobraľevanje o ljudski arhitekturi, takoj spoznamo, da to realno soupada s hitrim zmanjąevanjem kvalitete anonimnega stavbarstva. Prav Avstroogrska je v vzhodnoalpskem prostoru v drugi polovici preteklega stoletja z izdajanjem licenc za gradnjo vsem, ki so opravili predpisane ąole in izpite, z uveljavljanjem predpisov o gradnji in z izdajanjem obrtniąkih priročnikov ter katalogov nadomestila prejąnje načine vzgoje v obliki izročila s formalnimi oblikami vzgoje in formalnimi, univerzalnimi priporočili tudi za to, kaj naj bi bilo lepo. Avtohtona gradiva so nadomestila obvezna industrijska (npr. opečni izdelki povsod tam, kjer so zgradili tovarne opeke - vendar z izgovorom, da je to potrebno zaradi varstva pred ognjem...), namesto ustvarjalnosti posameznih izdelovalcev arhitekturnih členov so začeli uporabljati formalne kataloge, s predpisovanjem oblikovanja so drľavni uradniki zatrli kreativnost posameznika... ©e bolj je to postalo očitno v prvi četrtini tega stoletja, ko se je začel pojem ljudska arhitektura izrabljati tudi za politične cilje ali zasluľkarske namene. Nastajajoči turizem je z izključno komercialnimi cilji informiral in vzgajal turiste v najbolj primitivno folkloristično vrednotenje ljudske umetnosti, nastala je slovita alpska arhitektura, Lederhosenarchitektur, romantična predstava o iluziji kmečke umetnosti. Politika je zahtevala dokazovanje nacionalne pripadnosti prostora z ljudsko arhitekturo, na Koroąkem so nemąki znanstveniki dokazovali germanski, slovenski pa slovanski izvor in posebno vrednost tega stavbarstva. Da bi po razpadu Avstroogrske ąe bolj podkrepili nacionalno zavest, so raziskovalci v začetku stoletja nabrali cele kataloge okrasnih oblik, ki naj bi edine določale kvaliteto in nacionalno (beri: politično) pripadnost ljudskega stavbarstva, ter jih kot učbenike uporabljali v strokovnih ąolah. In te oblike mnogi ąe danes uporabljajo za krasitev stavb kot pravo, celo znanstveno dokazano nepogreąljivo sestavino ljudske pa tudi avtorske arhitekture. Raziskovalci so se v začetku stoletja začeli znanstveno opredeljevati o potrjevanju ali zanikovanju največkrat politične pripadnosti izvora posameznih oblik ljudske arhitekture, obenem pa dokazovati, da imajo po njihovem mnenju izbrane stavbe izjemno vrednost in da jih je zato potrebno ali varovati ali odstraniti - ne da bi se hkrati vpraąali, kakąno odgovornost so si s tem naloľili do ljudi, ki so v teh stavbah prebivali ali ki so jim pomenile ključni del identitete prostora.
Prav nič boljąe ni v danaąnjem času. Kljub spoznanju, da je prav tisti prostor, ki ga zaznamuje ljudska arhitektura za nas skupni evropski spomin, da je v vseh najviąjih skupnih evropskih in svetovnih strategijah cilj bodočnosti ohranitev značilnosti posameznih okolij in s tem kontinuiteta identitete, je vedenje o vlogi anonimne, ljudske, ambientalne ali kakorkoli ľe imenujemo stavbarstvo, ki najmočneje označuje prostor, povsem nezadostno. To je bilo sicer ľe dostikrat povedano tudi v naąih prejąnjih srečanjih, a ąe vedno premalokrat. Če bi skuąali samo iz preteklih predavanj in diskusij teh srečanj povzeti nekatere temeljne naloge, bi morali naąteti vsaj naslednje:
- izobraľevanje je potrebno na vseh ravneh: javnosti v vseh stopnjah, politike, strokovnjakov, upravnih sluľb v razmerju do njihovih odgovornosti - da bi dosegli nujno soglasje o pomenu razumevanja in ohranjanja kvalitet ljudske arhitekture kot sploąne in skupne dobrine humanega bivalnega okolja;
- izobraľevanje mora uveljaviti odgovornost strok in strokovnjakov v izobraľevalnih procesih, utemeljeno mora biti na interdisciplinarnih izhodiąčih;
- posebej bi morali izobraľevati tudi različne raziskovalce ljudske arhitekture s ciljem vgrajevanja raziskovalnega dela v izobraľevanje samo;
- izboraziti je potrebno (ponovno ali na novo) vse specialiste za ohranitev in razvoj tistih posebnih znanj, spretnosti, sposobnosti graditeljev in restavratorjev, ki ustvarjajo, ohranjajo, spreminjajo ali uničujejo ljudsko stavbarstvo;
- na najviąjem nivoju je potrebno v strokovno izobraľevanje vključiti interdisciplinarno vzgojo arhitektov, urbanistov, krajinarjev, konzervatorjev za obvladovanje izjemno ątevilne in prostorsko vplivne dediąčine ljudske arhitekture;
- izobraľevanje je potrebno prenesti v vse moľne medije in metode od samoizobraľevanja, preko formalnih in neformalnih oblik informacijskega izobraľevanja do obvez raziskovalcev, ki naj bi svoje ugotovitve posredovali javnosti s ciljem sploąnega izobraľevanja;
- izobraľevanje je potrebno tudi v neposrednem delu na terenu kot pomoč samograditeljem, svetovanje v okviru politično-strateąkih odločitev, v usmerjanju mnoľice drobnih in industrijskih dejavnosti, ki sodelujejo v ohranjanju, uničevanju ali graditvi ljudske arhitekture.
***
Kot dokaz za mnogovrstnost in različnost izhodiąč pomena izobraľevanja za kontinuiteto ljudske arhitekture je tudi različnost prispevkov tokratnega srečanja. Ker pa ľelim kot izhodiąče opozoriti tako na vrednote kot na moľne slabosti izobraľevanja - na nekatere je bilo opozorjeno ľe zgoraj - izhaja osrednja misel prav iz teh razlik.
Izobraľevanje je mogoče razdeliti v tri osnovne skupine, ki so znotraj same sebe povezane tako z načinom dela in izvajalci kot s cilji in časom, v katerih so nastali. Skupine so:
- izboraľevanje v obliki izročila,
- izobraľevanje kot formalna vzgoja,
- izobraľevanje v obliki vseh vrst publiciranja (od knjige do Interneta).
Mojstrsko, obrtniąko ali praktično izobraľevanje ob gradnji, vzdrľevanju ali obnovi človekovih bivalič in drugih poslopij v preteklosti moramo skoraj vse do druge polovice 19. stoletja priąteti k prvi obliki izobraľevanja v smislu posredovanja izročila. Za to smer je značilno, da je bilo izobraľevanje kontinuirano, dokler je teklo v znanem, kulturno določljivem prostoru in da je prav ta oblika doslej ustvarila največje sploąno razpoznane vrednote ljudske arhitekture. Prekinjeno je bilo tedaj, ko je začelo delovati v neznanem prostoru, ko se je začelo prenaąati med nepovezanimi okolji in kulturnimi regijami ali ko je skuąalo povezovati vedno bolj samostojna okolja (npr. vas in mesto). Ta prekinitev in z njo osiromaąenje ter izgubljanje pojma in pomena ljudske arhitekture v njenem neposrednem okolju je trajala glede na okolje različno dolgo, le redko je ąe mogoče ujeti zadnje nastavke prvotne kontinuitete, čeprav ľe v močno osiromaąeni obliki. Zato je potrebno vzgojo graditi na drugih osnovah.
Formalno izobraľevanje in hkratna vzgoja, ki se je v graditeljstvu sicer začelo ľe v srednjem veku, je za naąo razpravo zanimivo ąele od druge polovice preteklega stoletja. Razdeliti ga moramo na tri moľne smeri:
- izobraľevanje s ciljem uveljaviti ljudsko arhitekturo kot eno od kulturnih sestavin ali dobrin določenega okolja,
- izobraľevanje, ki izhaja iz izkuąenj preteklih generacij,
- teoretična vzgoja, ki ľeli prenesti znanstvene izsledke v okvir sploąnega ali specialnega znanja.
Tudi za vsako od gornjih sestavin je mogoče ugotoviti, da so jo doslej uporabljali (ali izrabljali) z zelo različnimi pričakovanimi cilji.
Znanje o ljudski arhitekturi kot kulturni dobrini je imelo ali lahko ima za cilj osveąčanje (vseh ali izbranih skupin) o njeni simbolni ali praktični vrednosti ali pa izkoriąčanje tega znanja. Danes bi morali osvestiti o obeh sestavinah: simbolna vrednost vsebuje nemerljive, kulturne vrednote, praktična vrednost skriva v sebi celo vrsto znanj, ki so za bivanje ali gradnjo v nekem okolju moľne le ob dolgih generacijskih izkuąnjah (v povezavi s posebnostmi okolja, odnosov med ljudmi, varovanjem ekoloąkih razmerij, uporabnostjo gradiv, zasnov, oblik ali tehnologij itd. Izkoriąčanje teh znanj pa je vedno imelo poleg povsem praktičnih ciljev tudi zelo negativne namene: znanje izkoristiti komercialno (in ga s tem zapreti v preozke kroge, ki zaradi dobička večini onemogočajo dobre reąitve) ali pa celo ideoloąko, ko nastane tako pri precenjevanju vrednosti kot pri podcenjevanju pomena ljudske arhitekture eden od temeljnih vzrokov za njeno osovraľenost in s tem odklanjanje. Takih primerov seveda poznamo dovolj v vseh časih, zlasti pa danes (razlike med slovensko in nemąko hiąo v začetku stoletja ali med kmečkim in delavskim stavbarstvom v neposredni preteklosti, Bosna...), vsi pa so krivi za zavestno preprečevanje razumevanja ljudske arhitekture.
Formalno izobraľevanje, ki izhaja iz znanj preteklih generacij ali vzgoja iz izkuąenj v ljudskem stavbarstvu seveda ne temelji več na izročilu ampak na učbenikih in ąolskih programih. Ti pa seveda nastanejo lahko z določenim ciljem ali pa iz določenih krogov. Če prepustimo teoretična izhodiąča zadnji skupini, je prenos praktičnih znanj v najboljąih časih bil usmerjen tako na izvajalca kot na naročnika. Ta znanja, ki so sicer bila v začetku predvsem lastna izkuąnja, so ąele postopoma dobivala formalne okvire, a prav zaradi tega so izgubljala na kvaliteti. Tu se je namreč uveljavilo izhodiąče iz posledičnih znanj. Tako imenujmo tista izločena znanja, ki so bila (morda po najboljąih namenih) izločena iz obilice osebnih ali skupinskih izkuąenj in nato posredovana kot temeljna - in to v različnih okoljih in v času, ko jih morda niso več potrebovali... Prenos posledičnih znanj je namreč namenjen najprej druľbi, nato ąele posamezniku (specialistu, individualnemu naročniku). In tu je bil zaključen krog, ki je počasi izločil strokovnjake z izjemno ąirokim znanjem (v Sloveniji npr. arhitekta Gregor Maček v 18. stoletju ali Joľe Plečnik v naąem stoletju) pa tudi specialiste na najbolj ozkih področjih (rezbarje, ątukaterje, kamnoseke itd.).
Tretja skupina vzgoje, to je teoretična vzgoja ki izhaja iz kroga teoretikov in raziskovalcev (znanstvenikov) je marsikdaj ľal le v manjąi meri vzgajala s ciljem vzpodbude za razvoj bodočnosti prostora in celovitega razumevanja pomena ljudske arhitekture. Nemalokrat je pomenila celo zaustavitev tega razvoja zaradi izrazite znanstvene odmaknjenosti in zazrtosti vase ter preveličevanja znanstvenega dela izključno za znanstvene cilje. Čeprav sem zaradi take izjave ľe doľivel ątevilne ostre kritike, jih vseeno ponavljam, ker ocenjujem, da je prav vzgoja, ki bi jo morali kot svojo dolľnost ob raziskovalnem delu izvajati vsi raziskovalci ljudskega stavbarstva, izrazito deficitarna in danes eden od ključnih vzrokov za nerazumevanje pomena tega ątevilčno in simbolno vplivnega dela arhitekture v vsakem okolju. Mnogi rezultati raziskovalcev ostajajo skriti le v znanstvenih poročilih ali le ozki stroki dostopnih člankih, tisti, ki odločajo o usodi ljudske arhitekture ali tisti pedagogi, ki ľelijo vzgojiti bodoče strokovnjake pa so seveda daleč od znanstveno utemeljenih resnic o njenih vrednotah.
Na videz je odgovor na zadnje očitke v trditvi, da vendarle obstaja ąe ena oblika vzgoje, to je uporaba vseh vrst medijev za objavljanje in informiranje ali z drugimi besedami: publiciranje znanj, ki naj bi bila dostopna vsem. ®e v uvodu sem skuąal postaviti tudi obratno tezo - da je namreč danaąnja doba hiperinformiranosti tudi doba informacijskega neznanja (nesposobnosti selekcije informacij). Da je bilo to mogoče tudi v preteklosti s pridom izrabiti in da sama objava ąe ne pomeni resnične vzgoje, je mogoče pokazati s tem, da razdelimo to obliko med naslednje tri različne cilje, ki vsak v sebi skriva pozitivne in negativne prehode in čeri:
- romantična vrednost ljudskega stavbarstva kot vzrok za opisovanje,
- ideoloąki cilji ovrednotenja, ki stavbarstvo selekcionirajo po svoji meri,
- znanstveni cilji objavljanja podatkov o ljudskem stavbarstvu.
Vsem znano navduąujoče opisovanje idilike kmečkih domačij, ľgečkljivega mafijskega okolja subsocialnih predmestij ali romantičnih blatnih romskih (ciganskih...) naselij in podobnega, nam od 19. stoletja dalje povzroča prevrednotenje mnogih sestavin in doseľkov ljudske arhitekture in hkrati odvrača od resničnih prostorskih kvalitet teh istih sestavin. Tako opisovanje, ki je marsikdaj ąe danes sestavina (tudi) znanstvenih opisov (recimo dimničnih hią ali črnih kuhenj) je bilo vedno utemeljeno z zavestnim izločanjem le ene od sestavin ljudskega stavbarstva za potrebe bodisi literarnega, vzgojnobuditeljskega bodisi ideoloąkega ali političnega cilja. Obenem pa se je preneslo kot metoda dela tudi na ostale oblike raziskovanja in izobraľevanja in s tem le dodalo svoj prispevek k nerazumevanju prostorskega fenomena oblikovanja bivalnega okolja (= ljudskega stavbarstva). Seveda je ob svojem začetku imelo tudi svoje pozitivne lastnosti, ki pa jih je danes v času objektivnega znanja le teľko upoątevati. Pripomogli bi lahko le k sploąnemu pozitivnemu vzduąju v razmerjih do anonimne arhitekture.
Ideoloąki vzroki za objavljanje podatkov o ljudskem stavbarstvu in s tem za izobraľevanje so imeli v vseh časih pomembno vlogo. S pripadnostjo verskim, upravnim, nacionalnim in drugim skupinam je bilo prav anonimno stavbarstvo določeno za ruąenje ali za dokazovanje prednosti. To je bilo vedno mogoče doseči le z deklarativno negativnimi ali superlativnimi ocenami - za svoje potrebe pa je prav politika izrabljala znanstvene in strokovne metode. Čeprav je res, da so nekatere vrste stavb ohranjene do danes le zaradi neke pretekle ideoloąke precenjenosti, pa ja tudi taka dediąčina le iztrgan del iz celote (na Slovenskem kajľarska hiąa, ki je bila v začetku stoletja ocenjena kot najbolj avtentična ohranjena oblika slovenske hiąe, zato tudi marsikje varovana kot muzejski eksponat...). Pozitivno vlogo pa je ideoloąka pobuda največkrat zaokroľila z iskanjem odgovora na vpraąanje o tem, kaj bi lahko utemeljili kot skupna, javna dobrina (ki seveda takoj nato lahko postane tudi orodje za dokazovanje politične uspeąnosti). Čeprav je morda tudi to botrovalo ideji o skupni evropski dediąčini, ki da je prav ruralni prostor s svojo ljudsko arhitekturo, misel vseeno hvaleľno sprejemamo. Skuąajmo se le zavezati, da bomo objavljali svoja videnja in vrednotenja te skupne vrednosti resnično objektivno in bomo s tem povratno izobraľevali tudi politiko...
Ostanejo ąe znanstveni cilji ali vzroki za publiciranje. Seveda na tem mestu, kjer govorimo predvsem o moľnosti in potrebah po izobraľevanju ne bi ľelel preveč spomniti na tiste objave, ki so v strokovnih glasilih le zaradi seątevanja bibliografskih enot ali na druge, ki se zgolj zaradi veselja do znanosti same in zaradi razkazovanja znanstvene uspeąnosti pojavljajo v publicirani obliki. Znanstveni cilj objave, ki ľeli biti hkrati pomoč v razumevanju pomena ljudske arhitekture in ki se hkrati zaveda tudi posledic svojih trditev je namreč tisto, kar v resnici utemeljuje moľnost izobraľevanja danes in v prihodnosti na vseh ravneh tudi v okviru navidezno preprostih vpraąanj o samograditeljstvu, anonimnem stavbarstvu in odnosih do stavbne dediąčine.
V zaključku naj izzveni gornja analiza kot predlog, da je izobraľevanje za razumevanje in za zagotovitev kontinuitete ljudske arhitekture mogoče le v prepletu vseh navedenih in ąe mnogih drugih za različna okolja specifičnih tem in ciljev. Ker se te kompleksnosti zavedamo in ker vsak od nas pokriva del te zapletene celote, naj bi bil rezultat posvetovanja morda tudi sklep o nujnem aktivnem sodelovanju v utemeljitvi in izvedbi kar najbolj ąirokega izobraľevanja o ljudski arhitekturi in za ljudsko arhitekturo.