dr Janez Kresal, Ljubljana SI
PROBLEMI UPORABE JEZIKA REGIONALNE ARHITEKTURE- 2
V drugem letniku študija arhitekture v mojem seminarju praviloma preigravamo oblikovanje malega zaselka ali turistične vasice. Lokacije za te naloge so konkretne le toliko, da se nanašajo na neko določeno slovensko regijo, oziroma arhitekturno krajino. Praviloma izhajamo iz teze, da mora biti novi zaselek "prijazen" do okolja, se pravi, da upošteva jezik arhitekture, ki je v regiji domač, seveda s kritično distanco. Vedno prisotno dilemo ali modrnizem ali regionaliizem skušamo preseči s kritičnim regionalizmom, ki ne izključuje modernističnih potez in rešitev, vendar se trdno držimo tistih elementov jezika regionalne arhitekture, ki so odločilni za krajinsko sliko. Takšni elementi so predvsem oblika strehe, avtohtoni materiali, proporcije. Mnogim se zdi, da je v taki arhitekturi z regionalnim nagovorom, že vse odkrito, da ni mogoče najti nič novega, da je takšno oblikovanje preblizu domačijski folklori in kiču. Vedno znova potrjeno prepričanje, da je treba ohraniti identiteto slovenskih regij govori drugače. Naše izkušnje s študijskimiprogrami pa tudi kažejo, da je znotraj regionalnih identitetnih pravil še mnogo prostora za inventivno oblikovanje.
Zgornji uvod je prav tak, kot lani, ko sem za to posvetovanje (mednarodna konferenca Alpe-Jadran) predstavil nalogo, ki se je v oblikovnih izhodiščih naslanjala na rhitekturo preprostega gozdarskega zavetišča - skorjevke. naloga, ki jo predstavljam letos je zanimiva zaradi tega, ker iz regionalnega jezika tako rekoč ne povzema nobenega pravila, ali vzorca, ne kopira ničesar in vendar je arhitektura na nek način ujela senzibilnost oblikovanja, ki v tem okolju ni tuja.
V konceptualnem smislu hiša močno odstopa od tradicionalne zasnove in od današnje, pretežno samograditeljske prakse. Uvedeno je kar nekaj programskih in oblikovnih izhodišč, ki imajo odlične lastnosti:
1. Hišo sestavljata dve enoti (pritličje, nadstropje), ki imata skupen vhod in skupno stopnišče, le to pa ima "javni" značaj, se pravi, da je vhod v vsako od dveh (oziroma treh) enot povsem avtonomen. Takšna rešitev omogoča, da lastnik (v pritličju) oddaja dva turistična apartmaja. Turisti v ničemer ne motijo zasebnosti lastnika, ker ima poseben vhod in ker okna v nadstropju nimajo prelgeda nad zunanjim prostorom spodnjega stanovanja. V načrtu je prikazana možnost turistične izrabe, lahko pa si predstavljamo, da v nadstropju živi mlada družina, ali da ga oddajo v najem.
2. Hiša se z medetažnim kaskadiranjem prilagaja padajočemu terenu. Zato ostajajo bivalni prostori v neposrednem kontaktu z okoljem, nadstropje pa je oblikovano kot podstrešje. Hiša z obsežnim programom je zato na pogled (po občutku) manjša kot pa kažejo dimenzije.
3. Bivalni del pritličja je velik (in visok) volumen v katerem je mogoče oblikovati zelo različne tlorisne situacije, se prilagajati z različnimi nivoji in različnimi višinami prostorov. Še pomembneje je, da je mogoče priključiti obsežen pokrit zunanji prostor tako, da ne vzame svetlobe notranjosti.
4. Ob vhodu sta dva pokrita prostora za avto, vendar nagovor te fasade ni obremenjen z "garažnim" izgledom.
Navedene konceptualne lastnosti arhitekturne zasnove se ne naslanjajo na regionalno izročilo, tudi druge oblikovalske rešitve se mu izmikajo. Streha ima preplitev naklon, torisna oblika ni tradicionalno disciplinirana, fasadne odprtine ne kopirajo starih vzorcev.
Poglejmo še kaj bi lahko bilo povzeto iz jezika regionalne arhitekture: kritina in leseno ostrešje z napuščem, belo ometana fasada, delno obložena z lesom, enoosna simetrija. Vse navedeno so tradicionalna pravila, ki pa se lahko nanašajo tudi na druge arhitekturne regije, ali pa na povsem moderni jezik.
Morda je moč te arhitekture v splošnejših pravilih kot so: prilagojenost terenu, vizualna neagrsivnost, konstrukcijska preglednost, funkcionalna isrenost. Verjetno vse doslej navedeno prispeva k temu, da se niz takšnih hiš projeciran v značilno okolje v njem kar dobro počuti.
Moja sodba je, da sta sključnega pomena za relativno uspešnost te arhitekture dva oblikovna prijema:
1. Velika streha, pokrije razmeroma obsežen program in ga pomanjša - kar rešuje predvsem stranski fasadi.
2. Obe čelni fasadi se likovno, funkcionalno, konstrukcijsko in simbolično naslanjata na arhitekturni svet vaške arhitekture v širšem smislu (kozolci, gospodarske zgradbe, kašče,..). Navezava je likovna in simbolična, hkrati pa je upoštevano staro pravilo (ki ga je vedno priporočal Van de Velde): vsako oblikovanje mora imeti smisel, kar z drugimi besedami pomeni: funkcionalna iskrenost, konstrukcijska preglednost in podobno.