AA Conference logo
Hazler mr Vito Hazler, Celje Si

IMETI IN ZIVETI Z DEDISCINO

Z raziskovanjem na{e kulturne dedi{~ine se ukvarjajo razli~ne vede, ki vsaka iz svojega zornega kota sku{a raziskati identiteto in kontinuiteto dedi{~ine, nekatere med njimi pa `elijo iz njenega poznavanja izdelati tudi izhodi{~a za na~rtovanje razvoja stroke in dru`be v prihodnjosti. V te procese so vpete tudi vede in stroke, ki pomembno sooblikujejio kulturno zavest in so del soustvarjalnsti razvoja na{e dru`be. V mislih imamo zlasti tri strokovna podro~ja: arhitekturo, etnologijo in spomeni{ko varstvo.
Zlasti arhitektura in etnologija sta stroki, ki vsaka na svojem podro~ju raziskujeta kulturno dedi{~ino in z ugotavljanjem zakonitosti in znanstvenih resnic i{~eta odgovore za na~rtovanje v prihodnje. Etnologija je sicer humanisti~na veda s predznakom histori~ne discipline, toda tudi rezultati njenih raziskav so lahko izhodi{~e za sodobno na~rtovanje in promoviranje na{e razpoznavnoasti tako na materialnem, socialnem kot duhovnem podro~ju. V tem pogledu naj opozorimo na obse`ne raziskave doma~e obrti (1), glasbe (2), ljudske umetnosti (3), ljudske arhitekture (4) in tudi na raziskave na~ina `ivljenja v vaseh, trgih in mestih (5), ki so v marsi~em vzpodbudile ustvarjalnost zasnovano na upo{tevanju identitete in kontinuitete.
Te in {tevilne druge etnolo{ke raziskave so pri svojem delu uporabili na~rtovalci urejanja prostora, arhitekti projektanti (pri na~rtovanju individualnih hi{i in ve~stanovanjskih zgradb) in tudi industrijski ter grafi~ni oblikovalci. Prav slednji z upo{tevanjem izsledkov etnolo{kih raziskovanj kulturne dedi{~ine odpirajo zelo zanimiva vpra{anja kontinuitete na{e identitete na tako aplikativnem podro~ju kot je sodobno oblikovanje (6) ali v zadnjem ~asu aktualna izgradnja avtocest (7).
Seveda se tudi arhitektura posve~a raziskovanju na{e stavbne dedi{~ine in je morda med vsemi za te naloge tudi najbolj poklicana. Zlasti zadnji dve desetletji so vpra{anja identitete, kontinuitete, in kulturne dedi{~ine v ospredju raziskovalnih prizadevanj arhitektov v bazi~nih raziskavah (8), objavljene so bile {tevilne raziskave in publikacije (9), tem vpra{anjem so bila namenjena tudi {tevilna posvetovanja in strokovna sre~anja (10). Pogled arhitektov v preteklost je bila za stroko nujna, saj so vse {tevilnej{i samokritiki odkrito ugotavljali krizo arhitekture (11) in izginjanje neko~ pomembnega kanona, kot osnove poklicne in ustvarjalne etike.
Tudi vpra{anja celovitosti obravnave vseh kulturnih pojavov v prostoru so vse bolj v ospredju zanimanj arhitektov (12) in tudi etnologov (13) saj se je izkazalo, da se lahko le na tak na~in lotimo uspe{nega urejanja prosotra, na~rtovanja novogradenj in predvsem varovanja prostorske dedi{~ine (14). Prav to pa je podro~je, kjer sodeluje {e tretja stroka, spomeni{ko varstvo, kjer se etnologija in arhitektira sre~ujeta v tesnih strokovnih in raziskovalnih povezavah.
Spomeni{ko varstvo se je od za~etka {estdesetih let kadrovsko in strokovno zelo okrepilo (15). Postopoma je razvijalo lastno raziskovalno metodologijo 16) in re{evalo {tevilna integralna vpra{anja v prostoru, ki sta jih vsaj v {estdesetih in sedemdesetih letih pogosto zanemarjali arhitekturna in {e zlasti urbanisti~na stroka. V tem obdobju je spomeni{ko varstvo s tako imenovanim aktivnim varstvom nastopalo v prostoru kot celovit interpretator dedi{~ine in {e zlasti varovanih obmo~ij. To ga je v marsi~em odmaknilo od njegovega temeljnega raziskovalnega podro~ja in ga speljalo na trhli led urbanizma (17). To se v stroki {e danes pozna kot hipoteka pretirano {irokih strokovnih pooblastil. Toda kljub temu je spomeni{ko varstvo pomembno prispevalo k celovitemu spoznavanju na{e kulturne in naravne dedi{~ine ter zlasti v vsakdanji praksi razvilo kvalitetne modele njenega vrednotenja (18). @al se je z nerazumljivimi odlo~itvami konec leta 1994 ta in{titucionalizirani pristop varstva narave in kulture razbil v {kodo vseh.
Vse omenjene stroke, arhitektura, etnologija in spomeni{ko varstvo imajo ne glede na svoje temeljno strokovno podro~je tudi vrsto skupnih interesov (zna~ilnosti), ki se pogosto sicer pokrivajo, toda vsaka iz svojega zornega kota prispeva svoj dele` k osvetlitvi problema. Vsem je skupno tudi to, da se zavedajo pomena dedi{~ine in vseh drugih sestavin prostora. Te elemente `elijo raziskati, pojasniti in ugotviti zakonitosti.
Cilj raziskovanja dedi{~ine je tudi njeno ohranjevanje, zato morajo biti njihova prizadevanja ustrezno koordinirana, saj se nemalokrat zgodi, da prihaja zlasti pri delu na terenu do podajanja razli~nih napotkov in informacij.
Seveda so dolo~ena raziskovalna pokrivanja tudi sprejemljiva, {e zlasti, ~e je problem zastavljen s pozicije ene od strok. Etnologom-konservatorjem se na primer odpirajo teoreti~na vpra{anja tudi o tem, kako naj izsledke etnologije prenesejo v spomeni{ko pakso. Zaradi pomanjkljivih metodologij zlasti v etnolo{kem konservatorstvu, so skupaj s sodelavci (zlasti arhitekti in umetnostnimi zgodovinarji) razvijali metode dela, ki bi naj izbolj{ale predvsem pa pospe{ile vsakokratno temeljno evidentiranje in zbiranje gradiva o stvbarstvu.
V preteklosti spomeni{ko varstvo kak{ne posebne sistematike in metodologije ni razvilo. Opiralo se je predvsem na spoznanja umetnostnozgodovinske stroke. Zato je bilo potrebno razviti etnologom-konservatorjem lastno metodologijo in s tem oblikovati profil tega poklica. Prepri~anje, da je dober konservator predvsem tisti, ki je razgledan v mati~bni stroki se je namre~ v praksi ve~krat potrdilo.
Toda kljub raz{iritvi predmeta dela etnologov-konservatorjev, ki niso ostajali zgolj pri obravnavi ljudske arhiteture, temve~ so svoje delo bistveno raz{irili na vsa podro~ja stavbarstva vsakdanjega `ivljenja (v tem kontekstu so zanimive tudi etnolo{ke raziskave gradov, cerkva, mest in podobno in nekaj tak{nih raziskav je bilo `e opravljenih), je delo v konservatorstvu {e vedno bolj ali manj razdeljeno po posameznih fevdih. Kljub temu so etnologi-konservatorji v zadnjih letih uspe{no razvili svoje metodologije vrednotenja (19), ki so bile uskaljene s splo{no konservatorsko dejavnostjo. Prav zaradi tega so lahko raz{irili svoje delo tudi na podro~ja od kme~kega stavbarstva do delavskih in obrtni{kih stanovanj, delavskih kolonij (20) in do elitnih stanovanjskih sosesk (npr. Kersnikova ulica v Celju). Ob tem sodeljejo tudi pri prenovah spomeni{ko zavarovanih naselij z raziskavami na~ina `ivljenja, saj je prav ta vidik velikotrat pojasnil marsikatero arhitekturno ali urbanisti~no posebnost za{~itenega naselja.
Delo etnologov-konservatorjev obsega pripravo temeljnih evidenc kulturne dedi{~ine, kjer morajo biti natan~no zabele`eni podatki o lastnikih, hi{ne {tevilke, lokacije, v~asih tudi koordinate s topografskih kart, stavbne in zemlji{ke parcele, opisi, varstveni re`imi in smernice varovanja. To je na~in dela, ki v drugih in{titucijah (npr. muzejih) ni tako izoblikovan, zato je njihove izsledke velikotrat te`ko uporabiti v konservaotrski praksi. Splo{na gneraliziranja so konservattorjem sicer v pomo~ pri bolj{emu vrednotenju dedi{~ine, toda ko gre za vpra{anja fizi~nega ohranjevaja, je potrebno zbirati podatke, ki so stalni za vsak spomenik ali dedi{~ino posebej. Prav zaradi tega je delo konservatorjev zahtevno, ker se v tej vlogi pojavlja tudi kot javni delavec, da ne re~emo uradnik.
Zaradi tega je v spomeni{kem varstvu veliko govora o merilih vrednotenja (kriterijih valorizacije). Za vsako resnej{e raziskovalno delo konservatorji uporabijo `e veljava merila vrednotenja, jih sku{ajo dopolniti ali oblikovati tako, da bodo enostavni in razumljivi, predvsem pa prakti~ni. V tem smislu je bilo naravnano tudi raziskovalno delo avtorja tega zapisa, saj se je ob nekaterih nalogah pokazalo, da vstrajanje zgolj na raziskovanju ljudskega stavbarstva v smislu nekak{ne sodobne mitologije, ne prina{a ustreznih rezultatov. Zato je bilo na osnovi upo{tevanja dosedanje raziskovalne prakse izdelanih pet osnovnih kriterijev vrednotenja stavbne dedi{~ine:

- geografski,
- zgodovinski ali ~asovni,
- likovni, 
- etnolo{ki in
- gradbeno razvojni kriterij.

Kratka obrazlo`itev:
-   Geografija  je  veliko  prispevala  k   raziskovanju  stavbne
dedi{~ine (zlasti ljudskega stavbarstva), saj razvila tako imenovano geografsko tipologijo. Med drugimi so jo prevzeli tudi etnologi in jo uporavili zlasti pri raziskovanju ljudskega stavbarstva 19. stoletja. To bi naj {e vedno ohranjalo vse sestavine regionalne tipike. Toda podrobne raziskave so pokazale, da ni vedno tako, saj imamo v vsakem okolju ohranjeno stavbarstvo, ki je sediment razli~nih obdobij. Predvsem pa nastane zadrega pri arhitekturi vi{jih socialnih slojev ali arhitekturi delavske kulture, kjer geografska tipologija skoraj povsem odpove. Zato smo s tem kriterijem sku{ali predvsem ubla`iti stroge geografske meje ter poudarili predvsem to, da se geografska meja ostri bolj kot se ni`a socialna lestvica, pa {e tu se pojavi vpra{anje ~asa nastanka dolo~ene stavbe ali objekta.
- Zgodovinska obdobja so pomembno zaznamovala stavbarstvo. Ni vseeno ali je neka stavba nastala v srednjem veku ali po drugi svetovni vojni. Pa vendar se lahko nahajata obe stavbi na primer v Britofu pri Kranju in obe pomembno prispevata k poznavanju razvoja naselja in njegovi ~asovni razse`nosti ter poznavanju razli~nih `ivljenjskih stilov v vasi. Vsak ~as je imel namre~ svoje navade in svoje zahteve in vse to se zrcali v stavbni dedi{~ini, ki je "izdelek" dolo~enega obdobja ali prilagojenec (skorajda ni cerkve na Slovenskem, ki bi bila zgrajena v enem ~asovnem obdobju, iz enega liva) kasnej{im obdobjem. ^as nastanka se odli~no odra`a tudi v zasnovi kozolcev, na primer toplarjev.
Toplar iz Kala pod Turjem v Hrastni{ki ob~ini, ki je nastal ob koncu 18.stoletja, se bistveno razlikuje od tolikokrat fotografiranega toplarja v Bistrici pri [entrupertu. Prvega uvr{a~mo v za~etna obdobja nastanka toplarjev, drugi pa je skrajni arhitekturni in likovni domet v razvoju kozolca na Slovenskem. Toda oba sta izjemno pomembna in brez njiju razlaga razvojne poti kozolca ne bi bila mogo~a.
- Vsaka doba pusti na stavbarstvu svoje sledi. Umetnostna zgodovina spoznava stavbarstvo predvsem po stilih, ki so ujeti v kontekst posameznih ~asovnih obdobij. Gotska cerkev se bistveno razlikuje od baro~ne ali povsem sodobne cerkve. Slog ali stil se odra`a tudi pri arhitketuri vsakdanjega `ivljenja. Baro~na kme~ka hi{a je po likovnem okrasju in proporcijah druga~na od hi{e, ki jo je zaznamovala secesija. Zato je vrednotenje stavbarstva skozi likovni zorni kot izjemnega poemna, {e zlati tedaj, ~e ga so~asno vrednotimo tudi skozi zorni kot socilanega polo`aja lastnika ali njegove poklicne usmeritve. Mestna pala~a bogatega trgovca je gotovo likovno bolj izrazna od hi{e bogatega kmeta iz Poljanske doline, pri tem pa se likovni izraz reducira in stilizira bolj ko se ni`a polo`aj lastnikov na dru`beni lestvici.
- Enologija se veliko ukvarja z raziskovanjem na~ina `ivljenja razli~nih socialnih slojev. Tudi v stavbarstvu je ve~ kot o~itna socialna razslojenost graditeljev posameznih stavb. O~iten je tudi vpliv kasnej{ih lastnikov. Povsem jasno je, da je na primer v srednjem veku v gradu prebival priviligiranec takratne dru`be, v leseni bajti ob vzno`ju gradu pa predstavnik z dna dru`bene lestnice. Tudi v mestih ali v samih vaseh so razlike. ^eprav so hi{e po gradbeni zasnovi podobne, vse so na primer zgrajene po principu hi{ s ~rno kuhinjo, se vendar jasno vidi, da se hi{a velikega kmeta vsaj po dimenzijah bistveno razlikuje od hi{e va{kega ko~arja. Razlike so o~itne tudi pri kozolcih ali drugih gospodarskih stavbah. Mali kmet na primer na Dolenjskem je imel navadno dvojni kozolec - toplar z enim ali najve~ dvema paroma oken, ali pa dvojni kozolec "na kozla". Bistveno druga~en je bil kozolec velikega kmeta ali veleposestnika, kjer so poznani primeri, da je imel toplar celo {est parov oken (npr. kozolec v Hoteme`u).
- Za celovito razumevanje in spoznavanje stavbarstva je pomemben tudi gradbeno razvojni kriterij, saj ni veeno kako in kje je neka stavba zgrajena, kako je postavljena v prostor. Na vseh teh elementih odra`ajo sestavine ~asa, geografskega okolja, likovnega izraza in socialnega polo`aja lastnika in same namembnosti stavbe. Zato smo zlasti stanovanjske stavbe v gradbeno razvojnem smislu obravnavali predvsem v kontekstu razvoja kuri{~. Pri tem smo lo~ili ognji{~nice, dimnice, kaminske hi{e, hi{e s ~rno kuhinjo, hi{e s {tedilnikom, sodobno zasnovane hi{e s centralno kurjavo itd. Z gradbeno razvojnega zornega kota prav tako ni vseeno ali stavba stoji na ravnem ali je prislonjena ali potisnjena v breg. To je namre~ bistvenega pomena za razporeditev nivojev, prostorov, svetlobnih in vhodnih odprtin in drugega. V tem smislu smo stavbe razdelili na: 
- pritli~ne stavbe, ki stojijo na ravnem, 
- nadstropne stavbe, ki stojijo na ravnem in na
- vrhkletne stavbe (izraz ni najbolj{i, pa vendar najboljje
  ponazarja gradbeno - ne vsebinsko zasnovo stavbe), ki so 
  lahko:
  * z dalj{o fasado prislonjene ob breg ali
  * s kraj{o fasdado potisnjene v breg.
Pri tem pa je potrebno upo{tevati {e uporabo gradbenih materialov, zato se za posamezne stavbe naj uporablja to~no dolo~ena in vedno za isti pojem ista terminologija. V tem smislu poznamo: 
- zidane stavbe (kamen, opeka in drugi materiali),
- delno zidane stavbe in
- lesene stavbe (21).
Za analizo dedi{~ine smo uporabili strukturalno geneti~no metodo. Izkazalo se je, da je edino na tak na~in mo`no ugotavljati zakonitosti gradnje v izbranem vzorcu.
V prvi vrsti je bil cilj raziskave dose~i doslednost v poimenovanju vseh sestavin stavbne dedi{~ine, ki s pomo~jo ra~unalni{ke obdelave strukturiranih podatkov omogo~a navzkri`no primerjanje in ugotavljanje zakonitosti v smislu geneze razvoja kot splo{ne stavbne tipologije. To analizo, ki je bila preizku{ena v raziskovalni nalogi (22), je projektant, ki je pri nalogi sodeloval, preizkusil tudi v praksi in na osnovi ugotovljenih temeljnih zakonitosti gradnje dedi{~ine (zasnova, postavitev v prstor) izdelal ve~ projektov za gradnjo stanovanjskih hi{ (23). S tem je bilo na nek na~in potrjeno, da je tudi s tak{nim raziskovalnim postopkom mo`no vplivati na kvalitetnje{o gradnjo na pode`elju. Obravnavane so bile predvsem temeljne zakonitosti gradnje z upo{tevanjem postavitve v prostor, z upo{tevanjem uporabe materialov in dimenzij posameznih stavb. Upo{tavani so bili tudi izskledki etnolo{ke raziskave o tem, kako nekdo `ivi. Bivalne in druge stavbe na pode`elju (in seveda tudi drugod) je gotovo potrebno na~rtovati tudi glede na gomotni in profesionalni profil naro~nikov.
Rezultat omenjenega raziskovalnega projeta za obmo~je celjske regije bi bili vsekakor popolnej{i, ~e bi izsledke etnolo{ke raziskave preizkusilo ve~ projektantov. Pri tem se je izkazalo, da je iskanje novih re{itev za sodobno projektiranje na pode`elju zgolj iz okvirov geografske tipologije stavbarstva, vsekakor preozko in vodi k nekak{nemu ahitekturnemu folklorizmu.
Predstavljeno raziskovalno delo omogo~a tudi kvalitetnej{e vrednotenje stavbne dedi{~ine, ki je predvidena za kakr{nokoli varstvo. Tak{no strukturalno analiziranje dedi{~ine je povsem primerljivo z `e poznanimi raziskovalnimi in varstvenimi principi, ki so bili `e nekajkrat preizku{eni v spomeni{kem varstvu (24).
Vsekakor raziskovanje in varovanje stavbne dedi{~ine zahteva celovito obravnavo na nivoju prostora, posamezne poslitvene enote in posamezne stavbe oziroma ojekta. Pri tem je stavbna dedi{~ina nelo~ljivo povezana z naravnim okoljem, z varstvom narave oziroma naravne dedi{~ine. Vsak{rno zapiranje v ozke strokovne loge ne pelje nikamor, kjve~jemu v podvajanju podatkov in raziskovalnih prizadevanj. Tega pa si verjetno na{a dru`ba `e iz finan~nih, kaj {ele iz organizacijskih razlogov ne sme privo~iti. Nerodnost je {e toliko ve~ja pri konkretnem delu, pri svetovanju, pri sprejemanju odlo~itev, kaj in kako se naj gradi v prostoru.
Pri tem {e vedno vlada relativni kaos. Zato je sodelovanje med posameznimi in{tutucijami, zlasti pa med strokami nujno. Povezovanja med arhitekti, etnologi in tudi oblikovalci so se `e nekajkrat izkazala za uspe{na. Zato velja vztrajati v teh prizadevanjih.

OPOMBE:

1) Janez Bogataj, Doma~e obrti na Slovenskem, Ljubljana 1989; Isti, Sto sre~anj z dedi{~ino na Slovenskem, Ljubljana 1992.
2) Ramov{ Mirko, Plesat me pelji, Ljubljana 1980.
3) Ivan Sedej,Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1985; Gorazd Makarovi~, Slovenska ljudska umetnost, Ljubljana 1981.
4) Tone Cevc, Arhitekturno izro~ilo pastirjev, drvarjev in oglarjev na Slovenskem, Ljubljana 1984, Isti, Kme~ke hi{e v Karavankah, Ljubljana 1988.
5)Bogataj Janez, Mesto etnologije v prenovi mestnih in va{kih jeder, Sinteza 58,59,60, Ljubljana, december 1982, str.153-154.
6) Etnolo{ka izhodi{~a kot identiteta prostora ob~ine Medvode za oblikovanje njenega grba in raznih informativnih znakov in logotipov - npr. logotip za Zbiljsko jezero, raziskovalna delavnica, Zbilje 2.3.1995.
7) Maechtig Sa{a, Zemljo smo si sposodili od svojih potomcev, Mednarodni seminar Oblikovanje avtocestnega prostora, Portoro` 1.- 3.december 1994, tudi pogovor o oblikovanju cestne opreme avtocest na terenskih vajah {tudentov etnologije in industrijskega oblikovanja, Diva~a 16.3.1995.
8) Fister Peter, Obnova kritja streh z bobrovcem, Varstvo spomenikov 26 Ljubljana 1984, str.65-77; Isti, Arhitektura Zilje, Ro`a, Podjune, Celovec 1989; Isti, Pogled na arhitekturo dvojezi~ne Koro{ke, Traditiones 20, Ljubljana 1991, str.29-52; Raziskovalni projekt, Kontinuiteta oblikovanja prostora v Slovenskih Goricah, Krajina, Naselja, Arhitektura, register, Ljubljana 1993 (vodja projekta prof.dr.Borut Juvanec);
Raziskovalni projekt, Kontinuiteta oblikovanja prostora v Slovenskih Goricah II, skupni del, Aa,Ab, Ljubljana 1994 (vodja projekta prof.dr.Borut Juvanec), Juvanec Borut, Koren iz per v slovenskem kozolcu, Sinteza 69,70,71, 72, december 1985, str.136-137; Marinko Jo`e, Poskus ovrednotenja kompozicije stogov pri Studorju v Bohinju, Traditiones 7-9, Ljubljana 1982, str.67-92.
9) Marinko Jo`e, Razvoj in revitalizacija slovenske vasi, Ljubljana 1979; Durjava Matja`, Tipologija in razvoj slovenske kme~ke hi{e, Na~ela oblikovanja slovenskih kme~kih naselij in ljudske arhitekture, Maribor 1986; ^repin{ek Maja, Prenova stavbne dedi{~ine v Sloveniji, Ljubljana 1993; Fister Peter, Obnova in varstvo arhitekturne dedi{~ine, Ljubljana 197; Isti, Umetnost stavbarstva na Slovenskem, Ljubljana 1986; Isti, Glosar arhitekturne tipologije, Ljubljana 1993. sodelavci; Isti, Arhitekturne krajine in regije Slovenije, sodelavci,
Ljubljana 1993; Isti, Za in proti identiteti v arhitekturi, Arhitektov bilten, Ljubljana 1994, str. 76-85; Gabrijel~i~ Peter, Urejanje in varstvo kulturne krajine, Ljubljana 1985; Isti, Urejanje zunajmestnega prostora in naselij, Arhitektov bilten, {t.81/82, Ljubljana,maj 1986, str.5-17.
10) Na primer vsakoletna sre~anja arhitektov ob koncu novembra v Piranu, kjer so eno prvih namenili prav vpra{anju identitete v arhitekuri, Mednarodna konferenca o ljudski arhitekturi med Aplami in Jadranom v Gozdu Martuljku, zlasti 2.konferenca z naslovom: Identiteta v oblikovanju prostora, 22.in 23.okotober 1992 (glej Zbornik povzetkov, Ljubljana 1992), glej tudi zbornik referatov s posveta ob 7.Mednarodnem bienalnem sejmu gradbeni{tva in gradbenih materialov z naslovom Kaj lahko danes naredimo z nepravo arhitekturo, Gornja Radgona 1993).
11) Ocvirk Marjan, Razprodaja in razvrednotenje arhitekturne stroke je vzrok za propad kvalitativnih zna~ilnosti slovenskega arhitekturnega prostora, koreferat na 2.Mednarodni konferenci na temo Identiteta v oblikovanju prostora, Gozd Martuljek, 22. 23.okotber 1992, (glej Zbornik povzetkov, Ljubljana 1992, str.49).
12) Peter Fister, Ljudska arhitektura o odlo~anju o urejanju prostora, Glasnik SED 33/3-4, Ljubljana 1993, str.20-26.
13) Janez Bogataj,Sto sre~anj..., str.11.
14) Fister Peter, Prostorska dedi{~ina, nova spomeni{ka vrednota, Varstvo spomenikov 34, Ljubljana 1992, str.27-57.
15) Z zakonom o varstvu spomenikov iz leta 1961 se uveljavi decentralizacijski princip varstva kultrunih spomenikov. Takratne dru`benopoliti~ne skupnosti ustanovijo regionalne zavode za spomeni{ko varstvo.
16) Glej zlasti prve {tevilke Vestnika, ki ga je izdajal Zavod SR Slovenije za spomeni{ko varstvo.
17) V mislih imamo predvsem izdajanje soglasij ali mnenj za novogradnje na varovanih obmo~jih.
18) Naravna in kulturna dedi{~ina Logarske doline, njeno varovanje in razvoj, Celje 1989.
19) Ko`elj Zvezda, Vrednotenje kulturnega pomena Tav~arjevega dvorca na Visokem v poljanski dolini, Varstvo spomenikov 33, Ljubljana 1991, str.105-110.
20) Leta 1980 so bile na obmo~ju ZVNKD Celje v Trbovljah prvi~ evidentirane delavske kolonije. Za tak{no usmeritev je bil med drugim pomemben tudi posvet konservatorjev v Piranu leta 1965, kjer je dr.Slavko Kremen{ek v svojem referatu opozoril tudi na pomen delavske kulture.
21) Ne priporo~amo izraza "pollesene stavbe (hi{e)", ki se sicer pogost v strokovni literaturi, ker je preve~ konkreten:, torej je pol stavbe zidane, pol pa lesene. Iz prakse pa vemo, da temu ni tako. Za osnovno poimenovanje je ne glede na razmerja v uporabi materialov pri gradnji sten primernej{i izraz "delno zidana stavba (hi{a)", saj je v tem pogledu stavba (hi{a) lahko zidana do ene tretine, polovice ali celo do dveth tretin. Vrhkletne stavbe pa so v kletnem delu tako ali tako vedno zidane.
Z izrazom "lesene stavbe (hi{e)" ozna~ujemo predvsem tak{ne stavbe, kjer je les povsem prevladujo~i material. Tak{ni so zlasti kozolci, seniki, hlevi in danes redke stanovanjske stavbe. Seveda pa je predvsem od raztiskovalca odvisno, kak{en termin bo za posamezno stavbo uporabil. Va`no je, da je pri poimenovanju dosleden.
22) Milena Hazler-Papi~, Vito Hazler, Andrej Pajer, Gradnja v va{kem prostoru celjskih arhitekturnih regij, Celje 1993,(naloga je bila o oprta na raziskovalni projekt dr.Petra Fistra, Tipologija arhitekture na Slovenskem).
23) Andrej Pajer, Predlog novih stanovanjskih hi{ v va{kem prosotoru celjskih arhitekturnih regij, Celje 1994 (raziskovalna naloga).
24) Zvezda Ko`elj, Prispevki k predmetu in vrednotenju etnolo{kega konservatorstva, Varstvo spomenikov 29, Ljubljana 1987, str.203-207.

Hazler-Papi~ M.,Spomeni{ka identiteta naselja, Varstvo spomenikov 28, Ljubljana 1986, Str.45-50.
Prosen Anton, Sonaravno urejanje pode`elskega prostora, Ljubljana 1993.