dr Peter Fister, Ljubljana SI
SO®ITJE STAREGA IN NOVEGA KOT TEMELJNA VREDNOTA LJUDSKE ARHITEKTURE Alpe-Jadran, Martuljek
Nadgradnja starejąih stavb z novimi dodatki ali njihovo preoblikovanje v nove oblike je bilo za ljudsko (anonimno) arhitekturo vedno ena od osnovnih značilnosti in hkrati pogoj za njen razvoj. Vendar to ni bilo nikdar prepuąčeno naključju, ampak je bilo v preteklosti vedno utemeljeno z različnimi pogoji. Lahko je izhajalo iz zahteve po kontinuiteti identitete, kar je bila najbol j kompleksna in izjemno zahtevna naloga za vse graditelje in je ąe danes med največjimi vrednostmi ljudske arhitekture kot osnovne oblikovalke kulturnih (arhitekturnih....) krajinskih posebnosti. Pogojeno pa je bilo tudi s pogoji okolja od klime in krajevnih gradiv do dogovornihi meril, ki anj bi zagotovila kvaliteto bivalnega okolja določenemu načinu bivanja (kmečka, meąčanska, delavska... arhitektura). Mnogokrat so (bile) vse spremembe in novosti nadzorovane z različnimi posebnimi zahtevami s političnimi, ideoloąkimi, socialnimi, ekonomskimi in drugimi utemeljitvami.
Iz ątevilnihmeril, ki so bila in so ąe (ali bi vsaj morala biti) pogoj za oceno ustreznost, je vedno znova nastajala nova, spremenjena ocena o tem, katera novost je v anonimni/ljudski arhitekturi tista, ki jo je mogoče oceniti kot kvalitetno nadgradnjo obstoječega stavbarstva, oziroma katera vodi v njegovo razvrednotenje. ker te vrednosti vedno izhajajo iz prostorsko določljivih, razmeroma majhnih (in s tem določljivih) enot, obenem pa jih vedno znova skuąamo preverjati tudi s ąirąimi viąjimi merili od regij do planetarnih razseľnosti,nikdar ni bilo in ne bo mogoče postaviti univerzalnih ocen, ąe manj kriterijev.
Hkrati moramo upoątevati tudi dejstvo, da je človek s svojimi zahtevami po izboljąevanju bivalnega okolja sicer res vedno nekaj novega gradil ali dograjeval starim bivaliąčem, da pa je ľe obstoječa arhitektura, k jo je dotlej poznal in v kateri je dotlej bival, izjemno močno nanj tudi vplivala ter pogojevala njegove odločitve za prihodnost - tako v smeri zahteve po ohranitvi ľe ustaljenih ("domačih") oblik kot v zahtevi, da jih nadomesti z boljąimi. Kontinuiteta - ali v slovenskem primeru značilna "rast" - hiąe je zato tista povezovalna lastnost med gornjimi različnimi izhodiąči, ki nam omogoča preverjati vlogo posameznega kriterija.
Referat skuąa s primeri predstaviti in utemeljiti gornje trditve, obenem pa predlagati usmeritve za doseganje čim bolj objektivnih metod ocenjevanja skladnosti in soľitja med "starim in novim" v ljudski arhitekturi.