dr Peter Fister, Ljubljana SI
SOŽITJE STAREGA IN NOVEGA KOT TEMELJNA VREDNOTA LJUDSKE ARHITEKTURE Alpe-Jadran, Martuljek
Nadgradnja starejših stavb z novimi dodatki ali njihovo preoblikovanje v nove oblike je bilo za ljudsko (anonimno) arhitekturo vedno ena od osnovnih značilnosti in hkrati pogoj za njen razvoj. Vendar to ni bilo nikdar prepuščeno naključju, ampak je bilo v preteklosti vedno utemeljeno z različnimi pogoji. Lahko je izhajalo iz zahteve po kontinuiteti identitete, kar je bila najbol j kompleksna in izjemno zahtevna naloga za vse graditelje in je še danes med največjimi vrednostmi ljudske arhitekture kot osnovne oblikovalke kulturnih (arhitekturnih....) krajinskih posebnosti. Pogojeno pa je bilo tudi s pogoji okolja od klime in krajevnih gradiv do dogovornihi meril, ki anj bi zagotovila kvaliteto bivalnega okolja določenemu načinu bivanja (kmečka, meščanska, delavska... arhitektura). Mnogokrat so (bile) vse spremembe in novosti nadzorovane z različnimi posebnimi zahtevami s političnimi, ideološkimi, socialnimi, ekonomskimi in drugimi utemeljitvami.
Iz številnihmeril, ki so bila in so še (ali bi vsaj morala biti) pogoj za oceno ustreznost, je vedno znova nastajala nova, spremenjena ocena o tem, katera novost je v anonimni/ljudski arhitekturi tista, ki jo je mogoče oceniti kot kvalitetno nadgradnjo obstoječega stavbarstva, oziroma katera vodi v njegovo razvrednotenje. ker te vrednosti vedno izhajajo iz prostorsko določljivih, razmeroma majhnih (in s tem določljivih) enot, obenem pa jih vedno znova skušamo preverjati tudi s širšimi višjimi merili od regij do planetarnih razsežnosti,nikdar ni bilo in ne bo mogoče postaviti univerzalnih ocen, še manj kriterijev.
Hkrati moramo upoštevati tudi dejstvo, da je človek s svojimi zahtevami po izboljševanju bivalnega okolja sicer res vedno nekaj novega gradil ali dograjeval starim bivališčem, da pa je že obstoječa arhitektura, k jo je dotlej poznal in v kateri je dotlej bival, izjemno močno nanj tudi vplivala ter pogojevala njegove odločitve za prihodnost - tako v smeri zahteve po ohranitvi že ustaljenih ("domačih") oblik kot v zahtevi, da jih nadomesti z boljšimi. Kontinuiteta - ali v slovenskem primeru značilna "rast" - hiše je zato tista povezovalna lastnost med gornjimi različnimi izhodišči, ki nam omogoča preverjati vlogo posameznega kriterija.
Referat skuša s primeri predstaviti in utemeljiti gornje trditve, obenem pa predlagati usmeritve za doseganje čim bolj objektivnih metod ocenjevanja skladnosti in sožitja med "starim in novim" v ljudski arhitekturi.