dr. Igor Kalcic, Ljubljana SI
IZOBRAZEVANJE ARHITEKTOV, URBANISTOV, OBLIKOVALCEV V RAZMERJU DO LJUDSKE ARHITEKTURE
Pri svojem strokovnem delu in pri pedagoąkem delu s ątudenti vedno prihajam do dileme, kako projektirati v določenem regionalno in tipoloąko pogojenem okolju. To je strokovno in moralno vpraąanje, ki se vedno znova zastavlja in ima ątevilne odgovore. Moje načelo vedno temelji na identiteti prostora, nacionalni identiteti, ali oľje na lokalni, krajevni identiteti … pri čemer mi identiteta v kontekstu arhitekture vedno pomeni vsaj dvoje:
- relativno identiteto
- absolutno identiteto
Torej identiteto v smislu istovetnoti, enakosti, podobnosti, sploąnosti …, na eni strani in unikatnosti, edinstvenosti, kot rezultat avtorske kreativnosti …, na drugi strani. V tem procesu gre vedno za iskanje nekakąnega duha kraja in njegovih ljudi, za evidentiranje avtohtonih arhitekturnih elementov, elementov in zgradb, ki so bili uporabljeni v času in prostoru, ali drugače povedano, so bili uporabljeni v procesu nastajanja arhitekture brez arhitektov, kot stvaritve lokalnih mojstrov in obrtnikov. Brez doľivetja te arhitekture je teľko, morda celo nemogoče, ustvarjati v regionalno in tipoloąko določenih in specifičnih okoljih.
Pri tej obravnavi ne bi omenjal preteklih in preľivetih načel o internacionalnosti in univerzalnosti arhitekture ne glede na kraj in regionalne značilnosti, ne glede na genius loci … itd. To načelo negira sad stoletnega izročila, delo neznanih, lokalnih mojstrov, zidarjev, tesarjev, kmetov, drvarjev, pastirjev,... negira rezultat izkuąenj in intuicije, poznavanje materialov in njegovih lastnosti, vse skupaj v odnosu do identitete pokrajine, identitete prostora.
V ta prostor so pronicale vse iznajdbe modernega sveta in vnaąale nemir, celo več, ľeljo po posnemanju, kopiranju vsega tistega, kar je pomenilo biti sodoben. To vključuje tudi negiranje vsega domačega, vsega avtohtonega, vsega tistega, kar spominja na prvobitni, kmečki način ľivljenja. To je mogoče razumeti, saj dandanes ne moremo pričakovati, da si bodo ljudje gradili hiąe od včeraj, iz časa svojih starąev. Sodobna hiąa mora nuditi stanovalcu vsa udobja in olająave, ki jih ponuja sodobna tehnologija v času elektronskega prenosa informacij. Vpraąanje ni vsebina ampak ovoj, lupina, posoda ..., v kateri se vse te sodobne naprave vsak dan realizirajo in uporabljajo.
Tu se prične dilema o izobraľevanju arhitektov na eni strani in investitorjev, bodočih graditeljev na drugi strani. Kako mlademu človeku pojasniti, da vseh kvalitet ljudske arhitekture ne sme kopirati in ąe manj zanikati? Kako najti pravo mero in način upoątevanja te arhitekture? Kako mu vzbuditi zanimanje za ątudij te arhiterkture, da ne bomo povzročili nasprotnih učinkov?
Pri projektiranju in kompoziciji v seminarju s svojimi ątudenti običajno pričnem to dilemo z ugotovitvijo, kako preveč enostavno in preľiveto bi bilo navadno posnemanje ljudske arhitekture. Saj gre danes vendar za kreativen proces ustvarjanja danaąnje arhitekture na temeljih spontanega, regionalno in avtohtono zgrajenega stavbnega fonda v soľitju z vsemi sodobnimi kompozicijskimi načeli ustvarjanja sodobne arhitekture. To navadno ąe ne zadovolji ątudentov, saj jim nisem jasno pokazal, kako naj projektirajo in gradijo, da bodo ustvarjali dobro arhitekturo. Nadaljni postopek zahteva evidentiranje arhitekturnih elementov ljudske arhitekture določenega regionalnega območja, njihovo analizo in prevod v sodobno arhitekturo v smislu interpretacije in reinterpretacije ter kreativnega posnemanja ali mimeze, kot se to znanstveno imenuje. Na enem od preteklih srečanj Alpe Jadran se je prof. Moąkon ľe vpraąal: Katera načela naj bi torej arhitekt zasledoval, da bi se pribliľal značaju nekdanje ljudske arhitekture s posodobljenim izrazom, a vendar ostal zvest identiteti določene arhitekturne krajine ali regije Slovenije? Recepta v teh primerih seveda ni, a nekateri si le prizadevamo, da bi ustvarjali na naąih tleh naąo arhitekturo, ki črpa ideje in načela iz ątevilnih virov. Med temi viri je najpomembnejąi vir tista arhitekturna dediąčina, ki je nastajala na tem prostoru in s temi ljudmi, ki so tu ľiveli. Danes to imenujemo ljudska arhitektura, brez vseh negativnih prizvokov, ki so preveč pogosto spremljali različna imena te arhitekture v preteklosti.
Nova arhitektura je torej rezultat ątevilnih imputov, ątevilnih spremenljivk, ki v procesu arhitekturne kompozicije sestavljajo in ustvarjajo arhitekturo danaąnjega dne. Pri tem procesu je prva in najvaľnejąa spremenljivka ljudska arhitektura, ki predstavlja temelj, osnovno ploskev za vse ostale spremenljivke, soustvarjalke končne podobe te arhitekture. V procesu inventarizacije, vrednotenja in seveda reinterpretacije elementov ljudske arhitekture ter upoątevanja vseh tehničnih in likovnih načel danaąnjega trenutka, so izpolnjene moľnosti, da bo lahko pri projektiranju in kasneje pri realizaciji ustvarjena dobra arhitektura. Arhitektura, ki ne bo v konfliktu s prostorom, z naravnim in grajenim okoljem ter ljudmi, ki v tem prostoru ľivijo.
V nadaljevanju bom prikazal to svojo teorijo na primerih ątudentskih del, ki so bili realizirani izključno na tem pristopu do izobraľevanja v odnosu do ljudske arhitekture.