dr Martina Zbašnik-Senegacnik, Ljubljana
OZELENJENI FASADNI PLAŠC - ZANEMARJENA ALI EKOLOŠKA HIŠA?!
1. UVOD
Ekološka kriza, ki se pojavlja v zadnjih desetletjih, in zahteve po boljši kvaliteti bivanja ter izrabi neposrednega okolja v ta namen, so vzrok za uvajanje novih meril na podrocju graditeljstva. Uporaba biologicnih nacel, ki jih je mogoce zaznati v vernakularni arhitekturi, lahko reši veliko problemov današnje bivalne arhitekture. Ne le nostalgija, tudi potreba danes zahteva od graditeljev izrabo znanj, ki so v nekaj stoletjih dokazala svojo funkcionalno, konstruktivno in dekorativno noto.
Eden od tipicnih prepoznavnih elementov starejše vernakularne arhitekture, ki se le redko omenja, vendar bi lahko postal uporaben vzorec za današnjo rabo, je ozelenjena fasada. Hiša z zeleno fasado ob cestni strani je uveljavljena pojavna oblika predvsem na podeželju, pogosto pa tudi na primestnih vilah polpretekle dobe. Površno gledano je ozelenjena fasada morda znak neurejene in zanemarjene hiše, tehtnejša analiza dejanskih vplivov pa dokaže veliko vec pozitivnih kot negativnih ucinkov, zato jo lahko štejemo za ekološko rešitev, ki bi si vsekakor zaslužila vec pozornosti.
Ozelenjena fasada se je v preteklosti pojavljala povsod tam, kjer so bili klimatski pogoji primerni - torej v osrednji Sloveniji, proti Primorski (kjer preide v pergolo), proti Dolenjski in Štajerski. V gorenjski regiji z ostrejšim podnebjem so bile take rešitve redkejše. Oblike ozelenitve so bile pravzaprav podobne. Na osonceni fasadi kmecke hiše se je vzpenjala brajda in rodila grozdje. Vcasih je brajdo zamenjalo sadno drevje (npr. sliva). Najveckrat je zelenje prekrivalo tudi majhna okna na celni fasadi hiše - poleti se je s tem zmanjšalo segrevanje notranjosti, pozimi, ko je listje odpadlo, pa jo je sonce lahko nemoteno ogrevalo. Ozelenjena fasada je zadovoljevala funkcionalne zahteve, estetska komponenta je bila bolj kot ne nakljucna.
Ce je bila vinska trta na fasadi identiteta ljudske arhitekture, so bile njena izpeljanka na fasadah primestnih vil polpretekle dobe razlicne vzpenjalke in plezalke. V koncept novih arhitekturnih zasnov danes ozelenjena fasada redko zaide, ceprav ima veliko pozitivnih ucinkov na okolje in cloveka - ne le s funkcionalnega, temvec tudi gradbeno-fizikalnega, zdravstvenega, oblikovalskega in ne nazadnje ekološkega stališca. Zelenje je kot zakljucni sloj pomemben termodinamicni element, ki ga je vredno ponovno oživiti in razviti. Kar se je nekdaj pojavilo iz uporabnih nagibov, danes postaja ekološka nujnost.
2. VPLIVI OZELENJENE FASADE NA OKOLJE IN CLOVEKA
Glavno vodilo pri ozelenitvi fasade je bila v preteklosti zgolj njena uporabna funkcija. Današnje poznavanje gradbene fizike in upoštevanje zdravstenih, estetskih in ne nazadnje ekoloških norm nam narekujejo, da rešitev, ki se je izkazala za uporabno, z argumentiranimi dokazi razvijamo naprej in jo prenesemo v sodobno nacrtovanje. Izpostavimo namrec lahko številne ugodne vplive rastlinskega plašca na fasadno opno:
- Zelenje na fasadi zmanjšuje vpliv direktnega soncnega sevanja, kar zmanjšuje temperaturne razlike na zunanji fasadni površini.
- Rastlinski plašc upocasni hitrost gibanja zraka na zunanji strani fasade, kar zmanjšuje toplotne izgube zaradi konvekcije. S tem se zboljša toplotna izolativnost fasade.
- Zelenje zmanjšuje vpliv UV-sevanja na fasado, kar podaljšuje življenjsko dobo zunanje fasadne plasti (omet, opeka, kamen, les…)
- Zelenje šciti fasado pred padavinami, ohranja zidove suhe, kar pomeni prihranek pri energiji.
Zelenje ima pozitivne psihološke ucinke na cloveka, pomirja, poleg tega pa nudi estetsko zadovoljstvo in ga povezuje z naravo. Ugodno fizicno in psihicno pocutje cloveka pa je neposredno povezano z njegovim zdravjem.
Ozelenitev fasade pozitivno vpliva tudi na okolico, kar se posredno odraža na clovekovem ugodju. Izpostavimo lahko nekaj bistvenih posledic na okolje:
- Zelen plašc veže in filtira prašne delce in duši zvok (2-3 dB).
- Zelenje izboljšuje kvaliteto zraka (tvori O2, izrablja CO2 iz zraka in oddaja H2O).
- Rastlinski plašc predstavlja življenjski prostor za žuželke (npr. cebele) in nekatere koristne vrste insektov.
- Na zelenju si ptice (ki unicujejo nekatere nekoristne insekte) lahko ustvarijo gnezda.
- Nekatere zasaditve obrodijo sadeže (npr. grozdje, marelice,…)
3. IZBIRA NACINA OZELENITVE FASADE
V preteklosti je nacin ozelenitve fasade, kot že receno, narekovala njena funkcija. Rastlinski plašc je skoraj izkljucno prerašcal obcestne fasade, ki so zaradi zasnove vasi imele tudi najvec sonca. Ozke in dolge parcele ter strnjena gradnja namrec onemogocajo zagotavljanje dolgotrajne osoncenosti. Današnji nacin gradnje omogoca tehtno izbiro nacina ozelenitve. Optimalni ucinek dosežemo z upoštevanjem naslednjih kriterijev:
1. Orientacija fasade
Zidovi so, z izjemo severnih, vecji del leta obsijani s soncem. Južne stene so pozimi obsijane bolj, poleti pa manj kot vzhodne in zahodne. Spreminjajoca se intenziteta soncnega delovanja na razlicnih površinah v razlicnih letnih casih vodi do zanimivih in raznolikih rešitev.
2. Vrsta rastlin
Izbira rastlin je v prvi vrsti odvisna od orientacije fasade. Za severno fasado se priporocajo rastline, ki bolj uspevajo v sencnih legah. Iz gradbeno-fizikalnega stališca so primernejše zimzelene rastline. Listi, ki pozimi ostanejo na rastlini, namrec upocasnijo gibanje zraka v neposredni bližini fasade, kar zmanjša toplotne izgube. V nasprotju s severno pa so na južni strani bolj primerne listopadne rastline, ki zahtevajo vec sonca in pozimi odvržejo liste. Listi namrec pomagajo uravnavati temperaturo fasade. Poleti služijo kot zašcita pred soncem in preprecujejo pregrevanje fasadne površine. Pozimi, ko odvržejo liste, soncni žarki nemoteno ogrevajo fasado. Vzhodna fasada je primerna za tiste rastline, ki ne zahtevajo veliko vlage, saj jutranje sonce hitro posuši jutranjo roso na listih.
3. Rast rastlin
Rastline, ki služijo kot zakljucni fasadni sloj, so zelo raznolike. Izbira je odvisna od nacina rasti. T.i. plezalke se s posebnimi oprijemalnimi koreninicami oprimejo fasade in za svojo rast ne potrebujejo posebne konstrukcije. Pri nas sta med temi vrstami najpogostejši divja trta in bršljan. Vzpenjalke potrebujejo za svojo rast posebno konstrukcijo, ob kateri se vzpenjajo. Nosilna konstrukcija je izvedena z napeto nerjaveco žico, pritrjeno na fasado s posebnimi držali, z jekleno mrežo ali vrvmi, ali narejena iz lesenih letev. Ob nosilni konstrukciji se navadno vzpenja vinska trta, pa tudi vrtnice vzpenjalke in nekatere vrste sadnega drevja (marelice, slive…). Izbira rastlin je odvisna tudi od tega, kakšen del fasade bodo pokrivale. Za ozelenitev celotne fasade so primernejše plezalke, medtem ko vzpenjalke z oprijemalno konstrukcijo lažje koncentriramo na dolocen del fasade.
4. POMISLEKI OB UVAJANJU OZELENJENIH FASAD
Ozelenitev fasade se, kot receno, danes nacrtno zelo redko pojavlja in to celo v vaškem okolju, kjer bi številni ohranjeni primeri na starejših hišah lahko služili kot uporaben vzorec. Poleg omenjenih ugodnih vplivov je potrebno upoštevati nekatere (tudi utemeljene) dvome o rastlinskem plašcu kot zakljucnem fasadnem sloju. Ozelenitev v dolocenih primerih lahko poškoduje fasado, poleg tega je v dolocenih primerih ozelenjena fasada še vedno sinonim za zanemarjeno in neurejeno fasado. (Razlog je verjetno v tem, da je veliko hiš z ozelenjeno fasado po vaseh dejansko zapušcenih in praznih in ne morejo služiti kot pozitivne, posnemanja vredne pojavne oblike.) Tem pomislekom se je možno zoperstaviti s preudarno izbiro konstrukcije in vrste ozelenitve ter strokovno izvedbo in vzdrževanjem. V dolocenih okolišcinah namrec rastline res lahko povzrocijo poškodbe na fasadi.
Ozelenjena fasada bo služila svojemu namenu le, ce bo ucinkovito opravljala vse predvidene funkcije. Da bi se izognili morebitnim negativnim pojavom, je potrebno poleg pravilne izbire rastlin preveriti naslednje faktorje:
- prepreciti nepravilno izbiro rastlin (npr. plezalke ne smejo biti uporabljene na disperzijskih ometih, ker ga lahko spodrastejo in spodrinejo, divja trta na apnenem ometu pušca madeže);
- onemogociti vrašcanje plezalk v konstrukcijo zgradbe, ker lahko rastline poškodujejo gradbene elemente (npr. rast rastlin pod lesen opaž, v škatle rolet, pod strešno plošco…);
- odkriti in popraviti razpoke in podobne poškodbe na fasadi, v katere bi se sicer vrasle koreninice plezalk, kar bi še poslabšalo stanje;
- žlebovi ne smejo biti ozelenjeni, sicer se zmanjša njihova funkcija;
- pri listopadnih rastlinah je potrebno prepreciti zamašitev morebitnih odtokov z listjem.
5. SKLEP
Arhitektura naših prednikov nam daje mnoge oblikovalske in vsebinske pobude. Med njimi so tudi ozelenjene fasade, ki so se v zgodovini že pojavljale. Mnoge vaške hiše so imele na celni strani rastlinske plašce, ki so služile predvsem uporabni funkciji. Številne ugodne lastnosti ozelenjene fasadne opne so zadosten razlog za oživitev tega fasadnega elementa tudi pri sodobni gradnji. Poleg gradbeno-fizikalnih, oblikovalskih, zdravstvenih in ekoloških razlogov je pomembno tudi dejstvo, da je v današnji arhitekturi zaradi množicne pozidave predvsem v mestih zelenja cedalje manj. Del izgubljene zelene pokrajine lahko vrnemo z ozelenitvijo fasad.
Na 20. mednarodnem kongresu Mednarodnega združenja arhitektov v Pekingu v juniju 1999 so bile povzete nekatere konceptualne in strateške usmeritve za arhitekturo prihajajocega tisocletja v obliki t.i. pekinške listine. Ta je sestavljena v obliki napotkov za delovanje arhitektov v 21. stoletju. Poudarjajo se harmonija, skladnost med naravo in clovekom ter med tehnologijo in naravo. Tudi fasadna opna arhitekture novega stoletja naj bi bila taka - prilagodljiva, spreminjajoca in energetsko varcno naravnana. Ozelenjena fasada je uglašena na to vizionarsko noto. Omenjeni pozitivni ucinki, ki jih ima na cloveka in okolje, morajo postati zadosten razlog za uvedbo tega tipicnega elementa vernakularne arhitekture v bodoce nacrtovanje.
LITERATURA IN VIRI:
1. Alexander, C.: A PATTERN LANGUAGE, Oxford University Press, New York, 1977.
2. Daniels, K.: TECHNOLOGIE DES ÖKOLOGISCHEN BAUENS, Birkhäuser Verlag, Basel, 1994.
3. Haefele, G. et al.: BAUSTOFFE UND ÖKOLOGIE, Ernst Wasmuth Verlag, Tübingen, 1996.
4. Holdsworth, B. in Sealey, A.: HEALTHY BUILDINGS, Longmann House, Essex, 1992.
5. Leskovec, B.: ARHITEKTURA PRIHAJAJOCEGA TISOCLETJA, Delo, Sobotna priloga, 24.VII.1999.
6. Moškon, D., Furlan, M.: BIOTEKTONIKA, raziskovalna naloga, Fakulteta za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, VTOZD Arhitektura, Ljubljana, 1989.
7. König, H.: WEGE ZUM GESUNDEN BAUEN, Ökobuch Verlag, Staufen bei Freiburg, 1991.
8. Tomm, A.: ÖKOLOGISCH PLANEN UND BAUEN, Vieweg, Wiesbaden, 1992.
9. Zbašnik-Senegacnik, M.: NEGATIVNI VPLIVI GRADIV NA CLOVEKA IN OKOLJE, Ljubljana, 1996.