dr Martina Zbašnik Senegačnik, Ljubljana

GLINA - VČERAJŠNJE GRADIVO ZA DANAŠNJO RABO

1. UVOD
Osnovna gradiva vseh arhitekturnih dosežkov od prvih bivališč v neolitiku, od megalitov in egipčanskih piramid do grških in rimskih templjev, gotskih katedral pa vse do anonimnih vernakularnih objektov, ki še danes zaznamujejo našo urbano krajino, so naravnega izvora. Les, kamen in glina so naravna gradiva, ki v svojem življenjskem ciklusu (pridobivanje surovine, proizvodnja polizdelkov, prodaja, vgradnja, uporaba, odstranitev) nimajo negativnih vplivov na okolje. Nasprotno pa imajo umetna gradiva (kovine, steklo, opeka, cement, beton, polimeri…), ki nastajajo v zapletenih tehnoloških procesih, veliko negativnega potenciala. Ta gradiva imajo sicer mnogokrat boljše konstrukcijske lastnosti, hkrati pa tudi škodljive vplive na okolje in človeka v vseh fazah življenjskega ciklusa. Posledice množične uporabe umetnih gradiv se kažejo v obliki posegov v okolje zaradi pridobivanja surovin (površinski kopi, rudniki, erozije, iztrebljanje gozdov, izkoriščanje neobnovljivih virov), veliki porabi energije za proizvodnjo in transport (poraba omejenih energetskih virov, segrevanje ozračja, smog), odpadkov odsluženih gradiv (divja odlagališča, deponije, sežigalnice) ter onesnaženosti zraka, tal in vode s hlapi, prahom, vlakni ter strupenimi in celo radioaktivnimi snovmi, zaradi česar je ogroženo tudi človekovo zdravje. Najbolj škodljive snovi imajo karcinogeno, mutageno in alergično delovanje na človeka. Posledice njihovega delovanja so razne zdravstvene težave in bolezni, nekatere med njimi so tudi smrtonosne.

Zaskrbljujoče stanje okolja (posledično pa predvsem zdravstvenega stanja ljudi) narekuje bolj preudarno izbiro gradiv - torej gradiv z minimalnim negativnim potencialom. Najmanj negativnih vplivov imajo - kot že uvodoma rečeno - naravna gradiva, med njimi tudi glina.

2. UPORABA GLINE V ZGODOVINI

Glina je eno prvih gradiv, ki ga je človek uporabil za gradnjo svojih bivališč. O tem priča mnogo še danes ohranjenih zgradb iz davnih časov. Iz čerpiča so bile grajene zgradbe v Jerihonu 7800 pr.n.št., na Cipru na Kirokitiji so z glinenimi bloki gradili hiše na temeljih iz apnenca (6. tisočletje pr.n.št)…
Gradnja v glini se je od najstarejših časov uporabljala po vsem svetu, ne le v suhih in toplih klimatskih conah, kot npr. v Severni Afriki, kjer najdemo do devetnadstropne zgradbe, grajene izključno v glini, temveč tudi v našem geografskem prostoru vse do Švedske. Posebej veliko so iz gline gradili v Franciji, kjer še danes stojijo dobro ohranjene hiše iz 17.stol. in v Nemčiji, kjer so bile iz gline grajene predvsem okvirne predalčne hiše (nem. Fachwerkhäuser).
Splošno mišljenje večine je, da je glina gradivo za revne ljudi in slabe čase. Morda to v Evropi deloma tudi drži, saj se je gradnja s tem gradivom vedno razmahnila v kriznih časih. Ponekod po svetu pa glina še vedno velja kot zelo razširjeno gradivo. Japonci z glino in lesom gradijo luksuzne zgradbe kot so čajnice, drage enodružinske hiše ter tradicionalne restavracije.

Ekološki problemi, ki so se pojavili v zadnjem času, so prav tako povzročili neke vrste krizno obdobje, zato se je ponovno sprožilo zanimanje za glino. V zadnjih letih gradnja z glino doživlja preporod predvsem v Nemčiji in Franciji. V Sloveniji tak način gradnje še vedno povezujemo le z butano gradnjo v Prekmurju, drugi primeri uporabe sodobnih tehnik gradnje z glino pa niso poznane. Kvaliteta zgradbe iz gline ter ekološki in zdravstveni vidik so vsekakor razlog, da se hiša iz gline uveljavi tudi pri nas. Glina se nahaja skoraj povsod. Kdor se odloči za gradnjo iz gline, pogosto lahko gradivo za stene in stropove svoje hiše najde kar v gradbeni jami.

3. LASTNOSTI GLINE

Glina je gradivo, pri katerem lahko izpostavimo predvsem številne ugodne lastnosti:
- Za pridobivanje, predelavo, transport in vzdrževanje gline je potrebno zelo malo energije (2-5 kWh/m3, za primerjavo - domač les 240 kWh/m3, opeka 580 kWh/m3, beton 500 kWh/m3, železo 25000 kWh/m3, jeklo 63000 kWh/m3, baker 133000 kWh/m3, aluminij 195000 kWh/m3).
- Glina je zdravstveno neoporečna - ne povzroča škodljivih emisij, ne draži kože, je brez vonja, ne vsebuje kemičnih dodatkov, ni elektrostatična, ne gori.
- Dodatki gline so večinoma ekološko neproblematični (slama, lesni oblanci, pesek…).
- Glina ustvarja ugodno klimo v prostoru - absorbira vlago in jo v drugačnih pogojih zopet oddaja v prostor, regulira toploto v prostoru in zagotavlja poleti hladno in pozimi toplo klimo v prostoru, absorbira vonjave.
- Trpežnost in trajnost gradbenih elementov iz gline, ki so zaščiteni in vedno suhi, je skoraj neomejena, škodljive snovi iz zraka je ne korodirajo (tako kot npr. kamen in beton)
- Gradiva iz gline ne potrebujejo dodatne toplotne izolacije.
- Glina je primerna za samogradnjo - zahteva precej dela, ki ga lahko opravimo ročno, tehnike so praviloma preproste in fizično niso utrudljive.
- Glina se reciklira - material, ki je enkrat že bil vgrajen, ob prenovi zgradbe lahko zmeljemo, dodamo vodo in ponovno uporabimo. Pri tem ni ostankov, ki bi bremenili deponije.

4. SESTAVA GLINE

Glina je sestavljena iz ilovice (vezivo) in peska (polnilo), ki nastopa v različnih velikostih od drobnozrnatega do proda. Kvaliteta gline je zelo različna - od bolj mastnih do bolj suhih. Za izboljšanje kvalitete in lastnosti gline služijo razni dodatki - slama, rezanica, lesni oblanci, resje, pesek, cement, ekspandirana glina… Tako pripravljena glina služi za izdelavo različnih glinastih gradiv - masivna glina, lahka glina, zidaki (čerpič), plošče iz lahke gline, glinene malte, glineni ometi. Vsa glinasta gradiva se sušijo izključno na zraku, brez potrebne energije fosilnega izvora.

4. TEHNIKE VGRADNJE

Glina se vgrajuje na suh ali moker način. Suho vgrajevanje je možno z že izdelanimi gradbenimi elementi iz gline, posušenimi na zraku pred vgrajevanjem. Gradbišče mora biti zaščiteno pred dežjem z zasilno steho, da se glina ponovno ne navlaži. Pri mokri vgradnji se uporablja vlažno glino, ki se suši na gradbeni konstrukciji s počasnim izhlapevanjem vode. Sušenje gline je precej dolgotrajno, kar je potrebno upoštevati pri času gradnje. Z deli se začne spomladi, ko se več ne pričakuje zmrzali in konča tri mesece pred pričakovano jesensko zmrzaljo. Tako je čas mokre vgradnje omejen le na nekaj mesecev - od začetka maja do konca julija.

Za gradnjo z glino in glinastimi gradivi so se razvile različne tehnike, ki večinoma izhajajo iz tradicionalnega načina gradnje. Pri določenih postopkih so dobrodošli strojni pripomočki (npr. izkop gline, gnetenje…), večinoma pa se posamezna dela še vedno opravi ročno, kar omogoča poceni samogradnjo (ob pomoči delovne sile prijateljev, s čimer zmanjšamo stroške gradnje, kar pri drugih gradivih ni tako enostavno izvedljivo).
1. Za mokro vgradnjo so primerne naslednje tehnike:
- butanje
- drseči opaž
- izgubljen opaž
- svaljki iz lahke gline
- skeletna gradnja

2. Suha vgradnja je možnja s sledečimi glinenimi elementi:
- glinasti zidaki
- plošče iz lahke gline

5. PODROČJA UPORABE

Glina je gradivo, uporabno v vseh delih konstrukcije zgradbe, neprimerna je le za temelje ter vremenu oz. vlagi močno izpostavljene gradbene elemente. Gradivo je namreč močno občutljivo na vodo, zato mora biti konstrukcija izvedena tako, da preprečuje vdor talne in meteorne vode. Glina je danes lahko alternativa drugim gradivom na področju stanovanjske gradnje (strnjena nizka gradnja v mestih, eno- in večdružinske hiše), pri sanacijah, na agrarnih področjih (stanovanja in gospodarski objekti) pa tudi za javne zgradbe kot so npr. vrtci in šole (zaradi varnostnih predpisov so najprimernejše eno- do dvonadstropne zgradbe). Ob pravilni izbiri vrste gline ter tehnike gradnje je glina primerna za:
- nosilne in nenosilne zunanje in notranje zidove (stene iz masivne ali lahke gline na drsečem ali izgubljenem opažu, stene iz zidakov ali plošč iz lahke gline, svaljki iz lahke gline)
- skeletno gradnjo (kot polnilo se uporabi lahka glina ali zidake iz lahke gline)
- stropove (masivni stropovi na drsečem ali izgubljenem opažu, stropovi iz nosilnih ali nenosilnih plošč iz lahke gline, svaljki iz lahke gline)
- strehe oz. strešne izolacijske plošče (izvedba poševnine z lahko glino na drsečem ali izgubljenem opažu, plošče iz lahke gline, svaljki iz lahke gline)

6. SKLEP

Glina je velik gradbeni potenical, saj povsem ustreza sodobnim ekološkim in zdravstvenim zahtevam, ob pravilni izbiri tehnike gradnje pa je popolnoma enakovredna drugim, okolju in človeku veliko bolj škodljivim gradivom (opeka, kamen, kovine, beton - skupaj z umetnimi toplotnoizolacijskimi gradivi, ometi itd.). Glina, eno najstarejših gradiv, pomaga tudi pri reševanju kompleksnega ekološkega problema sodobnega časa. Znanja iz preteklosti moramo prenesti v sedanjost, da bomo okolje ohranili še za prihodnost saj, kot pravi staro indijansko geslo:
Narave nismo dobili v dar od svojih prednikov, sposodili smo si jo pri svojih vnukih.

LITERATURA:
[1]  	Chesi, G.: EINFACHES BAUEN MIT LEHM - WOHNHÄUSER IM SAHEL, Detail 1 (1998), 
  6-10.
[2] 	Daniels, K.: TECHNOLOGIE DES ÖKOLOGISCHEN BAUENS, Birkhäuser Verlag, Basel, 1994.
[3] 	Guedes, P.: ENCYCLOPEDIA OF ARCHITECTURAL TECHNOLOGY,  McGraw-Hill Book Company,  New York, 1979.
[4] 	Haefele, G. et al: BAUSTOFFE UND ÖKOLOGIE, Ernst Wasmuth Verlag, 1996. 
[5] 	Hornbostel, C., CONSTRUCTION MATERIALS, John Wiley & Sons,  New York, 1991.
[6] 	König, H., WEGE ZUM GESUNDEN BAUEN, Ökobuch Verlag,  Staufen bei Freiburg, 1991.
[7] 	Kur, F.: BAUEN UND WOHNEN MIT NATURBAUSTOFFEN, Compact Verlag, München, 1993.
[8] 	Tomm, A., ÖKOLOGISCH PLANEN UND BAUEN, Vieweg, Wiesbaden, 1992
[9] 	Volhard, F.: LEICHTLEHMBAU, 5.izdaja, C.F. Müller Verlag, Heidelberg, 1995.
[10] 	Vollhard, F.: MIT LEHM BAUEN, Detail 1(1998), 77-82.
[11] Zbašnik-Senegačnik, M.: NEGATIVNI VPLIVI GRADIV NA ČLOVEKA IN OKOLJE, doktorska disertacija, Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1996.
[12] 	Zweiner, G.: ÖKOLOGISCHES BAUSTOFF-LEXIKON, C.F.Müller Verlag, Heidelberg, 1995.