dr Igor Kalcic, Ljubljana
TRADICIONALNE ZNAČILNOSTI V PRIMORSKEM OPUSU ARHITEKTA EDA MIHEVCA.
Lanko leto sem imel na konferenci Alpe-Jadran referat o izobraževanju mladih arhitektov in urbanistov v smislu in v prid spoštovanja, pravilnega vrednotenja ter uporabe načel in pravil, dosežkov in lepot ljudske, avtohtone, neavtorske arhitekture. V tem procesu gre za zamotan splet odnosov in pravil med novim in starim, med anonimnim in avtorskim, med klasičnim in modnim, med slepim posnemanjem in kreativnim posnemanjem, med preprostim in kompleksnim, ali z drugimi besedami, kaj si kdo upa in kaj je preveč tudi za "izbrane". Preprosto povedano sem skušal pokazati, kako na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani učimo študente o tej tako pomembni in obenem strokovno razdvojeni tematiki.
Lansko leto sem prikazal dva projekta svojih študentov, ki sta temeljila na vseh načelih mimeze, kretivnega posnemanja in reinterpretacije spontane, neavtorske arhitekture, spoštovanja tradicije in uporabe elementov avtohtone arhitekture, ki se je prenašala iz roda v rod. Vse skupaj v novi arhitekturni kompoziciji, ki je sodobna, a spoštuje vse vrednote obstoječih regionalnih in avtohtonih načel, kot so merilo, uporaba lokalnih materialov, tradicija, način življenja, kulturne potrebe, identiteta v vseh razsežnostih termina …
V svojem letošnjem prispevku na konferenci Alpe-Jadran bom skušal prikazati in dokazati, da anonimna, neavtorska, ljudska arhitektura, arhitektura brez vpliva arhitektov, v resnici aktivno, posredno ali neposredno, ustvarja tudi avtorsko, kreativno, sodobno arhitekturo. Seveda le pri arhitektih, ki so osveščeni vseh vrednot pretekle, ljudske, vernakularne arhitekture. Pri arhitektih, ki izvirajo iz določenega regionalno avtohtonega okolja, ki se zavedajo vseh prednosti in tudi dejanskih vrednot te arhitekture. Pri arhitektih, ki znajo prisluhniti umetniški kompoziciji neznanih, anonimnih mojstrov, ki gojijo svoje znanje na preteklih izkušnjah, na izkušnjah svojih predhodnikov, očetov, dedov … Ne da bi jih v tem današnjem času preprosto posnemali, ampak iskali osnovno, temeljno platformo za ustvarjanje tiste arhitkture, ki tudi danes lahko predstavlja vzor ali model za kreativno, kompozicijsko tektonsko in osveščeno arhitekturo. Za arhitekturo, ki ustvarjena v času in prostoru, predstavlja tisto rešitev, ki uspešno kljubuje vsem kritikam trenutnih vrednot in modnih trendov.
Pokazal bom dva primera arhitekture, ki sta oba nastajala v težavnem času izgradnje državno in politično zasnovanih stanovanjskih in turističnih kapacitet, kapacitet za rešitev osnovnih pogojev stanovanja in bivanja ter ustvarjanja bivalnih pogojev za najširši krog domačih in tujih turistov. Stanovanjska arhitektura je takrat nastajala kot nujna potreba, brez vsakih višjih ali dodatnih ambicij, zgolj kot kategorija za zadovoljevanje osnovnih človekovih potreb, kot hrana in obleka. Tudi turizem je takrat nastajal politično, ne strokovno, v pravem ekonomskem, arhitekturnem, ekološkem, gospodarskem, ali kakšnem drugačnem smislu, zgolj s parolo, omogočiti vsaki slovenski družini letovnje na morju ( tudi z državno subvencijo ) za 1 do 2 tedna. Izgradnja vseh turističnih objektov je bila podrejena temu cilju. Tuji turisti so bili sicer že takrat v programu vendar šele nekje daleč v prihodnosti, ko se bodo meje bolj odprle, ko bo možen večji turistični dotok in pretok, ko bo napočil trenutek velikega, vsakoletnega preseljevanja narodov.
Oba primera dokazujeta, da je mogoče tudi v takih, najbolj omejenih in državno kontroliranih projektih doseči visok nivo strokovne in vernakularno osveščene arhitekture. Pri obeh projektih gre najprej za prepričevanje o merilu, nato o tipologiji objektov, naprej o uporabi avtohtonih materialov, o uvedbi tektonskih arhitekturnih členov, ki izhajajo iz regionalne, neavtorske arhitekture, iz tistega stavbarstva, ki je stoletja nastajalo v tem prostoru. To ni zgolj ponavljanje vsega že zgrajenega, to je nova arhitektura, arhitektura, ki nastaja iz starega, grajenega iz roda v rod, arhitektura, ki spoštuje te dosežke, a se ne zadovolji z obstoječim, išče nove kompozicijske rešitve na osnovi preteklega, ustvarja novo estetsko kvaliteto … ustvarja novo arhitekturo, ki ni modna, a je rezultat kraja in časa, kjer je bila ustvarjena.
Arhitekt Edo Mihevc ima v svojem opusu realiziranih projektov, ki so nastajali v najbolj težavnem obdobju preteklega socrealističnega režima, v ustvarjanju turistične in stanovanjske arhitekture slovenskega Primorja, številne primere arhitekturnih del, ki v smislu spoštovanja lokalnih, avtohtonih in vernakularnih lastnosti ustvarjajo novo in obenem osveščeno arhitekturo. Arhitekturo, ki po današnjih merilih pomeni nov, svež in izčiščen pristop do reševanja takih strokovno zapletenih nalog. V tem opusu sem izbral kot njbolj življensko in likovno elementarna projekta: "Piranske vrstne hiše" in "Turistično naselje Lucija".
Vrstne hiše v Piranu so tipološko in oblikovno ena prvih aplikacij tega novega tipa stanovanjske zgradbe v slovenskem prostoru. Zasnova temelji na nekaterih predpostavkah in načelih, ki jih do tedaj praksa ni priznavala in upoštevala. To je predvsem način življenja in bivanja v toplem mediteranskem podnebju, ki narekuje drugačno notranjo in dodatno zunanjo organizacijo stanovanjskih prostorov. Veljavna funkcionalna organizacija stanovanja ali stanovanjske zgradbe se v tem okolju temeljito spremeni, kot posledica klime na eni strani in načina življenja na drugi strani. Vhodna terasa kot prvi predprostor hiše tako prevzame dvojno vlogo, kot zunanji bivalni prostor, nekakšen podaljšek stanovanjske enote in obenem tisti vmesni prostor med intimnostjo privatne vsebine hiše ter poljavnim, tudi nepovabljenim gostom dostopnim prostorom. Ta element se pojavlja kot dodatni ahitekturni člen, kot terasa in ( ali ) pergola, kot arhitekturni element identitete te arhitekture. Posebej moram opozoriti na tisto avtohtono členitev objekta, ki spoštuje tektonsko zasnovo zgradbe: masiven in avtohtono obdelan podstavek ( kamen ), kompozicijsko jasna in obenem likovno enostavna fasadna organizacija ( polno - prazno - gladko - artikulirano … ), jasna in tektonsko enostavna konstrukcija, naklonsko in materialno primerna strešna zasnova. Vrstna hiša v Piranu deluje, kot bi bila tam od nekdaj, čeprav v bistvu ne more skriti vseh sodobnih trendov napredka bivalne kulture, sodobnih tehnoloških spoznanj in iznajdb, na drugi strani pa izkazuje svoja izhodišča v najbolj preprostih resnicah o tradicionalnih načinih življenja in oblikovanja vsakdanjega bivalnega okolja. To velja za notranjo organizacijo stanovanjske enote ( tloris ), kot tudi za njeno arhitekturno zasnovo ( konstrukcija, oblikovanje fasad, strehe, lupine … ) Na nek dovolj razpoznaven način izkazuje sledove preteklosti in s tem tradicije v načelih zasnove in oblikovanja današnje, sodobne arhitekture.
Turistično naselje v Luciji predstavlja v drugačnem vsebinskem kontekstu enaka arhitekturna, konceptualna in oblikovalska pravila igre. Turistično naselje ni stalno stanovanjsko in bivalno zaseden objekt. To je "začasno" ali "občasno" stanovanjsko bivališče. Je sinonim moderne dobe turizma in mednarodnega pretoka ljudi, željnih novih informacij in spoznanj, doživetij in iskanja novih znancev, prijateljev, zvez, poznanstev … iskanja vsega tistega, kar vsakodnevno okolje ne more zagotoviti in ponuditi. To turistično naselje je bilo zasnovano z osnovnim ciljem ustvariti prijetno, domače, avtohtono, človeškemu merilu in proporcijam primerno okolje, a z vsemi atributi, ki so posledica najsodobnejših tehnoloških in vsebinskih dosežkov. Zasnova temelji na vzajemni kompoziciji mikrourbanistične rešitve in arhitekturne zasnove, od tlakov, drobne avtohtone opreme, zidcev, parapetov, svetlobe in sence, do arhitekture, merila in uporabe tistih avtohtonih elementov, ki skušajo vzpostavljati in ohranjati tako tipično mediteransko vzdušje in razpoloženje, ki ga je mogoče doseči le ob izjemnih in enkratnih priložnostih. Prav tu je treba izpostaviti, v smislu spoštovanja vsega preteklega, tradicionalnega in avtohtonega, tisto prav posebno in enkratno sposobnost arhitektove zasnove, ki uspešno združuje obstoječe kvalitete in nove zamisli, nove ideje in taka nova spoznanja, ki so sposobna združiti tradicijo, identiteto, kreativnost, gospodarnost in ekonomiko v novo kompozicijo, tisto, ki pomeni obstoječim kapacitetam dokaj varno in brezskrbno nadaljevanje novega turističnega koncepta. Projekt, ki je prejel veliko Prešernovo nagrado, se je v vseh letih nastajanja in uporabe, vrednotenja in drugih bolj subjektivnih značilnosti, izkazal kot strokovno in praktično uporabno uspešen, kot značilen za reševanje te in podobne problematike, kot uspešna aplikacija vseh teoretičnih pravil, kot primer, ki ustvarja v vseh pogledih novo in svežo rešitev vpeljave najsodobnejših načel v obstoječa in vedno znova prisotna naravna, grajena in s tem več ali manj avtohtona okolja.