dr Mitja Guštin, Ljubljana
ZA VSAKIM HRIBOM SE NOV SVET ODPRE:
SLOVENSKA KAJŽA ALI PRAZGODOVINSKA BRUNARICA?
Ključni moment regionalnega oblikovanja zgodovinskega slovenskega prostora so geomorfološke, geološke in klimatske razmere, ki vplivajo na razvoj in oblikovanje arhitekture in materialne kulture določenega prostora v soodvisnosti z naravnim okoljem skozi dolgotrajen proces.
Za ponazoritev raznolikosti slovenskih regij je tja do srede 20. stoletja najočitneje bivalno okolje, saj človek svoja naselja in hiše prilagaja specifičnim geografskim pogojem in so odraz avtohtonih materialov ter lokalnih klimatskih in prostorskih razmer. Če se ozremo po izredno majhnem in razgibanem slovenskem prostoru ob koncu 19. stoletja z dokumentiranjem arhitekture podeželskega prebivalstva, ne najdemo skupnega imenovalca za prostor med Piranskim zalivom in prostranim Pomurjem.
O hišah železne dobe vemo, da so bile eno ali dvoprostorne z notranjim ognjiščem. Zgrajene so bile iz dveh osnovnih sestavin: kamnitega temelja in lesene konstrukcije iz brun ali plohov s polnilom ali ometom iz ilovice. "Kajže" podobnega koncepta so se nam v Sloveniji ohranile še do danes. Primerov ne smemo povezovati kot neposredno razvojno analogijo, temveč kot zakonitost povezave med izgradnjo skromne hiše in naravnimi gradbenimi materiali določenega geografskega območja, kot so kamen, les ali ilovica ter zahtevami specifičnih klimatskih pogojev.