◄ 1 TCP/IP
Računalniki v Internetu poganjajo
veliko različnih operacijskih sistemov, vendar imajo kljub temu eno skupno
stvar: med seboj komunicirajo z istim omrežnim jezikom, ki se imenuje TCP/IP
(Transmission Control Protocol / Internet Protocol). TCP/IP je protokol za
prenos podatkov med računalniki v Internetu. To je nekakšna programska oprema,
ki celotno Omrežje drži skupaj.
◄ 2 IZVOR TCP/IP
TCP/IP je postal standard v Internetu, ker:
-
ga je bilo preprosto uporabljati
-
je bil njegov opis vsakomur dostopen
-
je popolnoma neodvisen od strojne opreme, kar pomeni, da lahko
TCP/IP pripravimo do delovanja na vsaki omrežni strojni opremi in na vseh
kablih
TCP/IP vsebuje pravzaprav dva
standarda: TCP in IP. TCP se skoraj vedno uporablja v povezavi s standardom IP,
zato ju najdemo ponavadi napisana skupaj kot TCP/IP.
◄ 3 OSNOVNA PRAVILA TCP/IP
TCP in IP imata različno vlogo
pri sporazumevanju dve računalnikov. IP je metoda za prenos informacij med
računalniki, ki delujejo na spodnji ravni, TCP pa deluje na višji stopnji in
opisuje vsebino paketov ter poskrbi za njihovo pravilnost in berljivost.
Če si Internet predstavljamo kot
knjigo, potem so IP strani, TCP pa jezik, v katerem je knjiga napisana. Jezik
in strani ne vplivajo na vsebino knjige, vendar če v knjigi ne bi bilo strani,
ne bi mogli vanjo ničesar napisati, in če knjiga ne bi imela jezika, ne bi mogli
ugotoviti, kaj v njej piše.
◄ 4 NALOGE TCP
Najpomembnejše naloge TCP so:
- zagotavljanje, da se informacije med prenosom prek Interneta ne
izgubljajo;
- skrb, da se podatki na
poti po omrežju ne spremenijo (po naključju ali namenoma);
- ponovni prenos neuspešno prispelih podatkov;
- omogočanje nemotenih dodatnih komunikacij, kljub milijonom
hkratnih pogovorov med računalniki;
- razbijanje velikih sporočil na manjše
dele in ponovno sestavljanje teh delov na njihovem cilju.
◄ 5 NALOGE IP
Najpomembnejše naloge IP so:
- določanje načina pretoka podatkov prek
internetne strojne opreme;
- zagotavljanje načinov za prepoznavanje
vsakega računalnika v Internetu, zato da lahko uporabniki ugotovijo, od kod je
informacija prišla oz. kam gre;
- sistem za razbijanje podatkov na manjše kose
pri prehajanju skozi nekatere dele Omrežja;
- zbirka različnih protokolov višje ravni ( že omenjeni TCP, je le
eden od njih)
◄ 6 KAJ TCP/IP POČNE?
Kadar se dva računalnika
pogovarjata prek Interneta, lahko TCP/IP zagotovi, da je komunikacija celovita
in točna ter da nanjo ne vplivajo težave s programsko opremo v Omrežju.
◄ 7 KAKO TCP/IP TO POČNE?
Vsak računalnik v Omrežju, ki
pozna TCP/IP, ima svoj naslov, sestavljen iz štirih številk. (Pravzaprav je
naslavljanje del IP, zato vse navedeno velja tudi za omrežja IP, ne le za
omrežja TCP/IP.) Vsaka številka je velika en bajt, kar pomeni, da lahko zavzame
vrednost med 0 in 255, naslov pa ponavadi prikažemo s pikami med številkami.
Tako se lahko npr. nek naslov glasi »172.201.25.1«. Tako je mogoče določiti več
kot 4 milijarde naslovov. To pa ne drži povsem zaradi načina določanja naslovov
ljudi na Internetu. Če imamo omrežje TCP/IP, ki ni povezano z Internetom, lahko
uporabimo katerikoli naslov, če je pa naše omrežje del Interneta, moramo
zaprositi za zbirko naslovov in nato uporabljati samo te.
Da lahko usmerjevalniki delujejo hitreje in bolje, ima vsak
računalnik v Internetu ponavadi prve tri številke naslova enake kakor drugi
računalniki njegovega omrežja (zato ima vsako omrežje manj kot 250
računalnikov). Ko zaprosimo za naslove, jih lahko dobimo 256, čeprav je na
našem omrežju morda le nekaj strojčkov. Zato v Internetu počasi zmanjkuje
naslovov, vendar tisti, ki se s tem ukvarjajo, že mrzlično iščejo nov način
naslavljanja, ki bo v naslednjih nekaj letih najbrž spremenil delovanje IP.
◄ 8 RAZUMEVANJE DNS
Gostiteljski računalniki v
Internetu imajo svoja imena, npr. »proper.com«. To v bistvu ni del protokola
TCP/IP, vendar obstaja splošen način spreminjanja teh imen v naslove IP, ki jih
TCP/IP razume. Imenuje se DNS (domain name system, sistem imen
področij) in se uporablja na vsakem računalniku v Internetu. Zato nam skoraj
nikoli ni treba vedeti naslova IP računalnika, s katerim se želimo povezati.
Ko računalnik želi povezati ime računalnika B z njegovim
naslovom IP, postavi zahtevek krajevnemu glavnemu strežniku DNS. Ta ima v svoji
pretvorbeni tabeli zapisano eno samo stopnjo področij. ( Če bi imel vse, bi
imela podatkovna baza več milijonov zapisov.) Vendar glavni strežniki DNS znajo
vprašanje predati tistim strežnikom, ki imajo podatke o področjih za več kot le
eno stopnjo.
Če npr. računalnik A želi vedeti naslov IP za »jsc.nasa.gov«, postavi ustrezen zahtevek
glavnemu strežniku DNS. Ta ne ve naslova IP, ve pa, kje se nahaja strežnik, ki
pozna naslove za vse računalnike, katerih ime se končuje na »nasa.gov«. Glavni
strežnik preda zahtevo temu strežniku, ta pa računalniku A pošlje polni naslov
IP (za lažje razumevanje glej sliko).
glavni DNS
