P3 - Komuniciranje

V življenju igra komunikacija zelo pomembno vlogo in se je moramo naučiti, kot smo se morali naučiti drugih spretnosti. To pa je pomembno tudi zato, ker se načini komuniciranja s časom spreminjajo, saj se informacijska tehnologija izredno hitro razvija in omogoča vedno nove načine komuniciranja, ki vplivajo na naše obnašanje in razvoj. Zato so tudi potrebe po informacijah veliko večje. Informacija je torej eden od pomembnih elementov komuniciranja.

Že v uvodu smo omenili, da gre pri komuniciranju za posredovanje in prejemanje informacij. Oddajnik informacijo pripravi in jo odda prejemniku. Komuniciranje je torej prenos informacij med oddajnikom in prejemnikom. Prenos se izvaja po informacijskem kanalu in je mogoč, če informacijo kodiramo v obliko, ki je primerna za informacijski kanal.
 

Pri enosmernem komuniciranju informacija potuje od oddajnika do prejemnika. Pred prenosom informacije se le-ta kodira v obliko, primerno za prenos, nato se po informacijskem kanalu prenese do prejemnika, kjer se dekodira – pretvori v prejemniku razumljivo obliko. Pri komunikaciji preko računalniškega omrežja se podatki kodirajo v binarno obliko in prenašajo preko lokalnega ali globalnega omrežja (informacijski kanal). Razlog – binarni sistem je najbolj prikladen za zanesljivo shranjevanje in prenos podatkov z načini današnje tehnologije. Računalnik je sposoben hitro prenašati velike količine podatkov. Kot informacijski kanal uporabljamo različne medije: npr. prazen prostor (elektromagnetni, infrardeči prenos), električne žice (telefonija), optični vodnik (svetlobni prenos), zrak (prenos zvoka).

Zaradi motenj v informacijskem kanalu se podatki pri prenosu lahko deloma ali v celoti izgubijo.  Zato je eden od ciljev komuniciranja prenesti informacijo od oddajnika k prejemniku brez napake. Glavni cilj komuniciranja pa je, da prejemnik posredovano informacijo uporabi pri svojih nadaljnjih aktivnostih in da se lahko na osnovi prejete informacije pravilno odloči.
Cilji naj bodo merljivi in dosegljivi.

Za dosego ciljev komuniciranja uporabljamo različne načine, medije in tehnologije komuniciranja. Komuniciranje je učinkovito, če cilje dosežemo s čim manjšimi sredstvi (čas, denar, energija). Uspešnost komuniciranja pa pove v kolikšni meri smo dosegli zastavljeni cilj.
 

Dvosmerno komuniciranje poteka v obe smeri: prejemnik torej vrača povratno informacijo, ki pa lahko zahteva dodatna pojasnila, če prvotna informacija ni bila dovolj razumjiva. Tako komuniciranje praviloma zahteva zahtevnejšo tehnologijo in več časa. Je pa zato kakovostna, saj smo dosegli načrtovan namen.

Nekaj pravil kakovostnega komuniciranja:

• Obseg informacije, ki ga je mogoče naenkrat sprejeti in zapomniti, je omejen (pribl. 7 elementov).
• Izvedba komuniciranja (npr. predstavitve):
• Večmedijska predstavitev ima boljši učinek (pri komunikaciji uporablja več vrst informacije: pisno, zvočno, glasbeno, slikovno, animacijo)
• Potek predstavitve: uvod, jedro, zaključek.
• Von Restorffov efekt: Vedeti moramo, da si bolje zapomnimo stvari, ki izstopajo od drugih. (npr. kazalec utripa)
• Slika (dobro urejena) pove več kot besedilo.

Razmerja v komuniciranju so odvisna od števila udeležencev. Kjer sodelujeta dva, gre za individualno komuniciranje.
 

Pri množičnem komuniciranju je eden ali več oddajnikov in več prejemnikov (npr. časopis, radio, oglasna deska, televizija, predstavitev).
 

Če hkrati komunicira 3 ali več oseb, gre za konferenčno povezavo (npr. telekonferenca, videokonferenca) (soba z mizo).

Med najuspešnejše oblike množičnega komuniciranja pa sodi predstavitev, kjer z udeleženci  neposredno govorno komuniciramo. Rezultati so dobri zaradi neposrednega stika, ki lahko preide po potrebi za kartek čas (pojasnilo) v individualno komuniciranje. Predavatelj posreduje informacije, ki jih popestri z različnimi mediji, vodi razpravo in poskuša pri udeležencih vplivati na njihova stališča. Pomembno je, da se predavatelj dobro pripravi, ker to omogoča sproščeno in učinkovito posredovanje informacije. Pomemben je tudi prvi stik med predavateljem in udeleženci. Zato ga ne pričnimo z opisovanjem težav in opravičevanjem, če smo se slabo pripravili. To opazijo udeleženci sami. Predstavitev običajno razdelimo na:
- kratek uvodni govor;
- kratka predstavitev predavatelja;
- kratka predstavitev vsebine (udeležencem skuša predavatelj nakazati, kako in kje bodo to lahko uporabili -  s tem
  poveča motivacijo za prejemanje informacij);
- uvod, ki mora biti kratek in napovedati jedro predstavitve (5-10% časa);
- jedro predstavitve, ki naj ima rdečo nit (60-70% časa) in "šaljive" ali zanimive podatke, s katerimi udeležence ponovno
  pritegnemo, ko jim koncentracija pričenja padati (po 10-15 minutah);
- zaključek, kjer povzamemo bistvene dele predavanja (je pomemben, saj si ga udeleženci najbolj zapomnijo) in
  odpremo razpravo (20-35% časa);

Cilje komuniciranja pa nam pomaga doseči tehnologija komuniciranja, ki zajema uporabo telekominikacij, računalnikov in druge opreme za komuniciranje z namenom, da dosežemo cilje komunikacije.
 

Dodatno gradivo:

Nazaj InformatikaNaprej  Informatika 2 Predavanja