Petek, 3. septembra 2010

Zjutraj nas je na vratih pričakalo sonce in nasmejan gospodar Lojze z 10 kozarčki materine dušice.

Nazdravili smo z njim in iz kuhinje je že zadišalo po čaju, kavi, savinjskem želodčku ...

Spet dobra hrana, tokrat postrežena z rokami prijaznega gospodarja Lojzeta.

Potem je bila dokončna izdelava načrta za smer Logarska dolina, seveda ob dobrodošlih nasvetih Lojzeta.

Dekleta pa smo med tem uživala na dvorišču, na gugalnici, klepetala s staro mamo ...

in se kdaj pa kdaj ozrla proti mladeniču tam gori

Napovedano je bilo hladno in oblačno vreme, ponekod tudi padavine ... zato, smo se dobro oblekli.

Tokrat je šla z nami tudi Marjeta. Letos je še malo kolesarila, zato jo je bilo strah napovedanih 80 km vožnje.

Pa je bila vztrajna, tako kot ostala dekleta, in je prišla na cilj.

Ko smo se peljali proti Logarski dolini, se je pot kar lepo počasi dvigala. Velikokrat smo šli gor in dol, pa spet gor in dol in gor in gor in gor ...

Prvi postanek je bil v Ljubnem ob Savinji. Tam smo popili kavico in trenutno popularno Laško pivo z grapefruitom, pa pelinkovec, pa nekaj cigaretnih ogorkov se je tudi nabralo v pepelniku.

Opazovali smo motorista, ki je prišel na pijačo s svojim, s tisočimi neti popikanim, kičastim motorjem.

Potem je pot vodila proti Lučam, kjer so nam naši Rekreaturovci pokazali, kje so imeli pred tednom dni kontrolno točko.

Prišli smo do nenavadne skale, špičke ali zoba, ki se je strmo dvigala nad cesto (Igla, op. Bojan). Naredili nekaj posnetkov

in se še ustavili ob visečem mostu čez Savinjo.

Še nekaj klančkov, pa par požirkov vroče čokolade in kakava, fantje pa „odličen“ sadjevec v nekem zadružnem bifejčku v Solčavi in že se je skoraj odprl vhod v dolino Robanov kot.

Kar pošteno nas je zeblo na poti, ker smo se prepoteni ohladili v tistem ničkaj prijaznem bifejčku. Mislim, da je termometer kazal takrat samo 14 stopinj.

Oooooooo,

pokazala se je prva reklamna tabla za Logarsko dolino. Še par kilometrov vzpona in pred nami se je odprla ena izmed najlepših slovenskih dolin. Bi rekla, da je to raj na zemlji. Vedno znova je očarljiva, nedotaknjena, sveža, zelena, skratka pravi biser narave.

Ko smo vstopili v Logarsko dolino, smo bili nagrajeni s čudovitim pogledom nanj.

Nekaj zmajarjev je zaključevalo svoje popotovanje ravno pred nami. Ob cesti so nas pozdravljala nekam nenavadno velika goveda.

V daljavi se je pokazala Plesnikova turistična kmetija.

Pa smo prispeli na cilj.

Pri Plesnikovih nas je pričakala simpatično opremljena restavracija.

Skozi okno smo gledali na pašnik, kjer se je pasla velika čreda ovac. Videli smo Kosobrina. Tudi sonce izza Okrešlja nam je vsake toliko časa poslalo žarke skozi okno.

Zunaj je na kolesa popazil velik kuža, medtem, ko smo mi jedli gobovo juhico, pa žlinkrofe, pa zrezke, pa slaščice, ...

Škoda, da nismo mogli ostati tu dalj časa.

Toda ura nas je priganjala, da bi še podnevi prišli do naših Poljan.

Še enkrat smo se ozrli po dolini, v slovo in zajahali svoje konjičke.

No, vožnja domov pa je bila mala šala. Dirkali smo eden za drugim in stalno navzdol.

Ustavili smo se v Lučah, kjer smo popili čajčke, pa pirčke in se malo oddahnili.

Ko smo se pripravljali na odhod, je Marjeti zatajilo kolo. Vrglo jo je po tleh in na kolenu je dobila nekaj prask. K sreči nič hujšega.

Ker je bila vsa pozornost namenjena Marjeti, je Šef pozabil na klopci svoj nahrbtnik. Po enem kilometru klanca navzdol, se je moral obrniti in kolesariti po nahrbtnik.

Ujel nas je v Ljubnem ob Savinji, kjer smo naredili posnetek njihove smučarske skakalnice.

Na avtobusnem postajališču pa smo zagledali plakat za lesarsko veselico v Nazarjih.

No, to bomo šli pa jutri pogledat !

Še nekaj kilometrov smo imeli do Rečice ob Savinji, kjer smo naredili postanek.

Tam smo si ogledali sramotilni steber.

in se ustavili še za hip v gostilni Čujež. Tam nas je sprejela nadvse simpatična kelnarca Mateja, zaradi katere

smo potem naredili tam vsak dan obvezno postajo.

Tu so fantje dobili zagon za v klanec proti naši turistični kmetiji.

Tam pa nas je seveda pričakal spet Dejan z zdravili iz njegove domače lekarne. Po njegovi odlični in obilni večerji se nam je prav prilegel jabolčno-skutni štrudelj, ki ga je spekla njegova stara mama.

Z Dejanom smo naredili načrt za soboto in to za vzpon na Golte. Kako in kdaj bo odhod in kakšno vreme nas bo zjutraj pričakalo ???

Naredili smo tudi jedilnik za sobotno večerjo. Obljubil nam je postrvi s krompirjem in solnograjške žličnike.

Ker Dejan ni imel zjutraj službe (odhod ima običajno zjutraj ob 4.15 ), si je vzel čas in bil kar nekaj časa v naši družbi.

Razlagal nam je o njegovem poklicu, o službi, o receptih ... prav prijetno ga je bilo poslušati.

Lahko noč in vidimo se zjutraj ob 8.30 pri zajtrku !

Od sladkega muškata in prevoženih 78 kilometrov sem sladko zaspala v zakurjeni sobici kmetije Dobrovc.