Četrtek, 2. septembra 2010

Zbudili smo se v izjemno lepem, sončnem in svežem jutru. Pred nami je bila za prvi dan ne preveč dolga a zato hribovita pot. Dekleta nas je bilo kar malo strah. Matjaž in jaz sva se pripeljala s kolesom iz Orehovelj na zborno mesto v Valburgi. Med potjo skozi Prebačevo nisva mogla, da ne bi naredila čudovitega posnetka naših Kamniških planin z njive, ki nam bo prav kmalu dajala ajdov kruh.

„Oh kakšna smola !“ sem prav kmalu zaslišala iz daljave Matjaža. Nekaj je počilo. Sem se že ustrašila, da mu je padel iz rok fotoaparat in da ne bom imela tega izjemnega posnetka. Vsedel se je na očala, ki jih je prej postavil na sedež kolesa. Nič zato. Vse se da popraviti v življenju, le če je volja.

Zbrali smo se ob 10. uri pri Zormanu, popili nekaj za korajžo in se poslovili od Pike in od Šefa Bojana. Bojan je odpeljal prtljago z avtom do Poljan, ob Rečici ob Savinji, kjer smo tudi prenočevali. Drugi spremljevalni avto za Kranjsko navezo pa je bila Marjeta, vendar zaradi službene zadržanosti ni prišla na zborno mesto.

Pot nas je vodila skozi Vodice, Moste, Kamnik, kjer smo imeli v Kavarni Veronika postanek.

Matevževe banane in štrudelj so nam izvrstno teknile ob pirčku in kavi.

Matjaž pa nas je razveselil z novico, da so mu v Kamniku (za 1 euro !!! ) popravili očala.

No sedaj bo šlo pa navzgor, so rekli fantje. Začetek je bil težji, potem smo se pa kar „ulaufale“.

Par postankov je bilo potrebnih, nekaj vzpodbudnih besed, pa je šlo. So rekli fantje, da je zbor v gostilni Krivčevo (smo se zapomnile lažje Debeučrevo).

Odžejani in nabiti z dodatno energijo z Lenčinimi Dextro energen tabletami smo vijugali navzgor med avtomobili, tovornjaki, posekami.

Dišalo je po gobah, včasih tudi po nečem ... mmmmmmmm  ... odvisno, kateri od šefov je vozil pred nami,

Ti dve debeli ritki sta gonili malo težje, vendar na to bi lahko mislili že med letom ...

Vsi smo prišli na vrh 902 m/nm visokega prelaza Črnivec - žejni, prepoteni, rdeči v obraz a ponosni nase, da smo zmogli. No, ta ponos velja bolj za dekleta.

Hoteli smo naročiti pijačo in nekaj za pojest a je bila na Črnivcu taka kelnarca, da ne vem ali je bila na rolerjih ali kako, da je prišla in odšla z isto brznino, vse hkrati, samo še meeeeeegla je bila za njo.

Začelo nas je zebsti - hladno je bilo ko v pasici – zato smo se selili noter v restavracijo. Medtem je prikolesaril z druge strani hriba naš Šef in priavtomobilčkala se je tudi Marjeta.

Pojedli smo vampe, pa menda je bil dober tudi ciganski golaž, pa obara, pa žganci, pa tudi kelnarca se je kdaj po pomoti zasmejala.

Siti, odžejani, debelo oblečeni, s cigareto v ustih ("Kakšen športnik pa je to, s cigareto v ustih?" se je oglasil en domačin ali pa je bil kamiondžija ali pa lovec … A ni to res, te vprašam, Janez Ž. ?), smo se zmenili, da se spustimo do Gornjega Grada.

Spust je bil fantastičen. Razgled je segel po celi Zgornjesavinjski dolini. Od daleč se nam je bleščala v soncu reka Dreta. Cesta je bila globoko urezana med te Kamniško Savinjske Alpe, zato nam je sonce svetilo le poredkoma. Mraz nam je segel do kosti.

Števci na kolesih so pokazali visoke hitrosti, kilometri so se premaknili na hitro, kar za dobrih 12 km.

Našli smo počivališče, na sončku, na klopci s pogledom na čudovit srednjeveški benediktinski samostan, ki je bil v 15. stoletju rezidenca ljubljanskih škofov.

Tu na sončku smo imeli čas, da preverimo Majdino trditev iz Črnivca, da se je njen Bojan „ kar naredil čez prsa“.

Mi smo sicer sprva mislili, da si je povečal obseg trebuha, da se je zmotila a ona je zatrjevala, da je širši zgoraj čez.

Po natančnem pregledu in primerjavi z ostalimi šefi, se je morda res v času šefovanja razširil za kak milimeter.

Ampak, ker naša Majda tako vidi, čuti in trdi, je potem to res.

Tu smo ponavljali tudi zemljepis iz osnovne šole, kje so meje Kamniško Savinjskih Alp:

Kamniško-Savinjske Alpe (površina 988 km2 - skupaj z območjem v Republiki Avstriji). Najzahodnejše območje Kamniško-Savinjskih Alp poteka od zahoda, pri Mostah od sotočja Završnice s Savo Dolinko, južno od Završnice kot ozek greben od Brinjevega vrha (715 m) severno od Žirovnice do Smokuškega vrha (868 m). Od Smokuškega vrha do Kališča (980 m) in ob potoku Blatnica do Begunj, vzhodno od Sv. Petra (839 m).

Sledi druga skupina II. (Dobrča) od Begunj ob dolini potoka Begunjščice, južno Luknje do Prevala (1.311 m), južno od Potočnikovega grabna do doline Mošenika in sotočja Mošenika s Tržiško Bistrico.

Od zahoda sledi tretja skupina (III.) z robom severno od grebena Kriške Gore in Tolstega vrha (1.715 m), južno od potoka Lomščica do Javorniškega prevala (1.467 m) severno od Škarjeve peči (1.671 m) in ob Tržiškem grabnu do potoka Reka severozahodno od Kozjega vrha (1.628 m) do sotočja s Kokro pri Spodnjem Jezerskem. Najvišji vrh te skupine je Storžič (2.132 m).

Četrta skupina (IV.) sledi od levega brega Kokre do sotočja z Jezernico do gorske kotanje Jezerskega. do Ravenske Kočne in Jenkove planine. Od Jenkove planine je greben Male Babe (2.018 m), Velike Babe (2.127 m) in Ledinskega vrha (2.108 m) do Jezerskega sedla (2.036 m) in naprej do Okrešlja in na Kamniško sedlo (Jermanova vrata, 1876 m) v dolino Kamniške Bistrice. Najvišji vrh te skupine in tudi najvišji vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah je Grintovec (2.558 m). Pri Jezerskem in Savinjskem sedlu so zatrepi treh gorskih dolin Belske Kočne, Matkovega kota in Logarske doline. Med Belsko Kočno in Matkovim kotom je v smeri SV v dolžini 6 km gorska veriga od Mrzle gore (2.203 m), Matkove kope (1.957 m) do Pavličevih sten (1.653 m). Med Matkovim kotom in Logarsko dolino je v smeri SV gorska veriga od Zabrložnice (1.635 m), Velikega vrha (1.539 m) do Orlovca (1.251 m) južno od potoka Jezera, ki s sotočjem Črne ob vhodu v Logarsko dolino teče kot najdaljša povsem slovenska reka Savinja.

Peta skupina (V.). Začne se pri levem pritoku Savinje, potokom Klobaša, ki teče pod planino Grohat (1.367 m), severno od slemena Raduhe, nato do Spodnjega Slemena (1.254 m) in južno od potoka Bistra do Vrtačnikovega potoka in pod severnim vznožjem Smrekovškega pogorja preko Ludranskega vrha do Koroške Kramarice, po strugi navzogor do Kramarice (1.124 m) in do Štajerske Kramarice. Po strugi Kramarice do izvira Ljubije in pod Visočkim vrhom do struge Šentflojanščice in naprej do sotočja s Pako. Meja območja vodi nato po strugi Pake do Paške vasi in Podgorja pri Letušu, nato pod vzhodnim vnožjem Dobroveljsko planote zahodno od Braslovč, kjer je navzhodnejši del Kamniško-Savinjskih Alp. Proti zahodu so južni obronki Dobraveljske planote (IV. d.), severno od Vranskega in ob toku Motnjiščica navzgor do Zgornjega Tuhinja pod južnimi obronki Menine planine (IV. c.) do Godiča in naprej proti severo-zahodu nad Tunjiškim gričevjem pod južnimi obronki Kamniško-Savinjskih Alp nad Ljubljansko kotlino in Deželo do skrajnega zahodnega dela pri Žirovnici.

Res si širok, Šef !

Kmalu zatem nam je Matevž prijavil prvi gumi defekt.
Fantje so stopili skupaj, zamenjali zračnico, da pa se nisva midva s Slavcem medtem dolgočasila, sva se odločila, da greva robutat sadje. Odpeljala sva se naprej, pa ni bilo nič pametnega za odtrgat.
Našla sva na sončku klopco, kjer sva se pogovarjala o sadju.

Potem je bilo še nekaj vožnje skozi gozdiček, malo gor, malo dol, vmes malo makadama, nakar smo prišli do križišča, kjer je bilo nekoliko posvetovanja ali levo ali desno. Šef se je sam odpeljal levo, da preveri, če je za ovinkom most. Res je bil, zato nas je prišel iskat in vsi skupaj smo se vozili po vasicah, travnikih in končno v daljavi zagledali cerkev v vasici Rečica ob Savinji, od koder je bilo še slaba dva kilometra v hrib, do Poljan, do turistične kmetije Dobrovc, kjer je bil tudi naš končni cilj prvega dne.

Rečica ob Savinji je občina, ki je nastala leta 2006 z izločitvijo iz občine Mozirje. Ima cerkev, ima gasilski dom, ima krožišče, ima gostilno Čujež, ima dober bio krompir, ima sramotilni kamen  
in ................... ima Matejo (našli jo boste proti koncu Majdinega albuma, op. Šefa).

Tako kot že lani, nas je tudi letos sprejel nadvse prijazno kuhar Dejan in nam za dobrodošlico ponudil šnopček z materino dušico.

Namestili smo se v prijetno opremljene sobe s TV-ji, se stuširali, pogledali na števce na kolesu ( jaz 73 km ) in imeli nadvse veliko dela s vklapljanjem TV-jev. Največ težav je imel Aleš.

Potem smo odšli na večerjo. Na hodniku v zgornjem nadstropju nas je čakalo presenečenje. Vrata Šefove in Brenove sobe so bila zvezana z zračnico (hvala Matevžu, da mu je počila zračnica, ker nam je le-ta zapolnila veliko prostega časa).

Ker Šefa in Šefonese ni bilo  zelo dolgo iz sobe, smo ju seveda morali čakati na dvorišču hiše. Medtem smo sprejemali goste, ki so z lepimi avti prihajali  na predvolilna obljubljanja, med drugimi smo sprejeli dosedanjega župana Rečice in seveda spet kandidata za novega župana  Vincenca Jeraja, pa Andreja Vizjaka ... pa še nekaj reje....

Večerja je bila odlična, pripravljena z dušo in srcem izjemno hitrega in odličnega kuharja Dejana Potočnika.
Pa še malo Gaubeja, muškata, pa cvička,  načrtovanje kolesarske poti za petek, potem pa skok v sobe, kjer smo prijetno spali v objemu gore Golte, tropa srnjadi, ure iz zvonika cerkve v Rečici, kuža bernardinca, pa Dejanovega ata Lojzeta in stare mame Potočnik.

Zapisala: Milena

Ostali prispevki: Majdin album