Nedelja, 5. septembra 2010

V nedeljo je imel Dejan povabljenih veliko gostov za nedeljsko kosilo, zato smo že iz sob slišali zjutraj, kako so prihajale prve pomoči v kuhinjo. Midva sva spala nad kuhinjo pri odprtem oknu, zato sva že navsezgodaj

zavohljala ocvrto čebulo, pa juho, pa ocvirke.....

Ponoči je bilo slišati deževne kapljice, proti jutru se je zjasnilo.

Popokali smo svojo prtljago in jo dostavili našemu suportu Marjeti in tokrat Majdi.

Za zajtrk smo dobili žgance, kislo mleko pa se ni hotelo narediti. Zato smo imeli na voljo mleko ali pa gobovo juhico, pa še polno salam, štručk, sirček, med, sadje......

Potem pa težko slovo od prijaznih Savinjcev. Tu smo bili že drugič. Enkrat peš, tokrat s kolesi.

Kako pa naslednjič ?

V tretje gre rado.

Lojze je poskrbel za Marjeto, da bo čimprej dobra. Z glino in jabolčnim kisom se mora mazati po kolenu.

Če ne bo dobro, naj pride nazaj.... k njemu na masažo.... k človeku, ki naredi pri 52.letih , vsaj 10 let jih skrije, ogromno kilometrov doma po dvorišču. On ne zna hoditi, on nenehno teče. Nič drugačen ni Dejan.

Fantje so se odpeljali s kolesi skoraj do vznožja strme poti na Črnivec, potem naprej z avtomobiloma,

me pa smo se kar od tu do vrha prelaza tokrat peljale s kolesi v prtljažniku.

Nato pa končni spust s kolesi do Kamnika in nato do Komende, kjer smo se tudi poslovili in odšli vsak proti svojemu domu.

247 km skupaj- pohvale vredno !

Savinjska dolina je lepa, mnogim nepoznana.

Mnogi se vozijo skozi dolino z zaprtimi očmi.

Nikoli ne bodo videli teh prijaznih obrazov in njihove dobrosrčnosti.

Mnogi bolj poznajo Ameriko, pa Sejšele, pa Bali......

Rada bi jih vprašala, če poznajo Savinjo, pa Robanov kot, pa Snežno jamo, pa.........

Milena

Svojo krono nosim v srcu, ne na glavi;

ni pokrita z diamanti in je nevidna: pravim ji ZADOVOLJSTVO.

To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.

William Shakespeare