Sobota, 4. septembra 2010

Sobotno jutro pa ni bilo prav vabljivo za na kolo. Pa vseeno smo se po aperitivu, divjačinski salami, želodčku,

sirčku z orehi, makovih štručkah ....odločili, da gremo na Golte in to gor z gondolo, nazaj pa spust s kolesom.

Dejan se je pozanimal, kdaj pelje gondola in nas tudi takoj razočaral. Ker na Golteh adaptirajo Hotel Golte, žičnica ne vozi.

Za to opcijo, da bi šli na Golte s kolesom, pa ni bilo kandidatov. Pa še Golte so se zavile v temne oblake, kar je prav v kratkem obetalo nevihto.

Zato nam je Dejan predlagal, da se zapeljemo do Šoštanja, kar naj bi bilo dobrih 20 km. Slišati je bilo lepo !

Vsi smo bili za.

Jutro je bilo hladno, zato se je bilo treba obleči v topla oblačila, tokrat tudi v dolge hlače.

Iz Poljan smo se peljali skozi lepe vasice, kjer smo opazovali, kako so bila polna drevesa jabolk in hrušk.

V glavnem imajo v sadovnjakih še stare sorte dreves, neškropljena a kljub temu izjemno bogata s sadeži.

Peljali smo se skozi vasico Dol-Suha, potem močno navkreber, pa spet malo po ravnem, pa gor in spet gor po

14 % klancu do Radegunde in nato skozi strm gozd, kjer se je naša kolona precej raztegnila. Zbrali smo se na nekem razpotju, si ogledali sadovnjak poln starih tepk, moštaric in še drugih hrušk.

( Aleš išče na zemljevidu cerkvico , ki smo jo videli na vrhu hriba nasproti nam.......)

Od tu naprej je bil dolg spust do Mozirja in tam spet navkreber do Lepih njiv.

Punce smo upale, da je to zadnji vzpon :(

Potem pa spust do Florjana in desno proti Šoštanju. Že od daleč smo videli visok dimnik Termoelekrarne

Šoštanj.

Tam smo se srečali v bifeju z Marjeto, ki se je tokrat vozila z avtom zaradi poškodbe kolena.

Z natakarjem smo se posvetovali, kje so ta tri umetna Šaleška jezera, ki smo jih nameravali pogledati.

Dobrih par sto metrov iz bifeja, je v naši kolesarski vrsti nekaj strašansko počilo.

Šefu je eksplodirala zračnica.

Naša hitra servisna služba je zračnico zamenjala, mi pa smo se do solz nasmejali, ker so se spet dogajale traparije

z zračnico....

.. kaj bo šele zvečer, ko imamo že dve ????

Potem smo šli mimo velikega nasipa – odlagališča pepela Šoštanjske TE na desni in na levi majhnega Šoštanjskega jezera do velikega Velenjskega jezera. Velenjskega smo samo delno obvozili, ker smo bili že pozni.

Pogledali smo zanimivo vrtičkarsko naselje velenjskih rudarjev Kunte-Kinte. Nato smo pri majhnem Škalskem ribniku zavili proti nogometnemu igrišču, se peljali mimo Muzeja velenjskega rudnika do restavracije Jezero.

Najmlajše jezero, nastalo leta 1975, je Družmirsko ali Šoštanjsko jezero, ki je edino, ki se spreminja oz. povečuje zaradi stalnega izkopavanja lignita na tem področju. Je glavni vir tehnološke vode šoštanjske TE.

Velenjsko jezero je tudi ugrezninsko jezero, nastalo z izkopavanjem lignita v tem Velenjskem rudniku. V glavnem je jezero umirjeno, lignit kopljejo le še na zahodnem delu jezera, le-tega pa sproti zasipajo s pepelom TEŠ.

Globoko je 54 m, po površini pa je enako Blejskemu jezeru ( Blejsko je globoko le 31 m).

Škalsko jezero ( ribnik ) je nastalo pred drugo svetovno vojno in je najmanjše od teh treh jezer. Ima dokončno obliko, saj je izkopavanje lignita na tem predelu že zaključeno.

Ko smo se vračali z Velenjskega jezera, so začele padati prve kaplje. Pospešili smo in še suhi prikolesarili v Šoštanj v picerijo Kajuh.

Tam smo kakšno urco sedeli ob picah, pirčku in debatirali o dobrih zaslužkih gostilničarjev, če le ne gre gost na WC in potegne vodo, vzame papir...... ha ha ha.....

Ko je dež ponehal, smo se že veselili lesarske veselice v Nazarjih.

Iz Šoštanja smo vozili ob Paki do Škorna, potem je bil dober kolesarski vzpon iz vasi Gorenje, spust do Mozirja in v Nazarje. Tam je bilo veselice konec oz. se sploh ni začela zaradi slabega vremena. Golaža, na katerega smo računali, ni bilo več. Še dobro, da nas je Marjeta pocrkljala s čokoladnimi pralinami iz čokoladnice.

Tu smo imeli le še par kilometrov do naše Mateje, ki nas je spet prisrčno sprejela.

Na naši kmetiji pa spet materina dušica in potem odlična večerja. Juhica iz bučk, postrv na žaru z maslenim krompirjem in pa nepozabno dobri solnograjski žličniki z vaniljevo kremo.

Dejan je našim navdušenim puncam pokazal kako se naredijo žličniki.... povedal vse recepte in obljubil, da nam bo zjutraj pripravil žgance s kislim mlekom.

Pa je bilo za nami spet 52 težkih, mokrih in lepih kilometrov.

Jutri pa domov !!!!