Udeleženci: Lenča, Majda, Aleš, Bojan.


Slike

            


            


            


Pot

            

Opis

ŽLEBE - ljudsko tudi Sv. Marjeta  oddaljenost od Medvod 4 km, od Preske 3,5 km od Ljubljane 14 km. Nadmorska višina 488 m. Hribovsko naselje J od Medvod  obsega na daleč raztresene zaselke in kmetije v terciarnem gričevju in nižjih pobočjih dolomitnih hribov, ki jih razčlenjajo grape s potoki. Po glavni grapi teče potok Zakonjščica, ki izvira pod Jeterbenkom in se pri Seničici izliva v Maveljščico. Potok sprejema več pritokov, med njimi Potočnico, ki izvira pod kmetijo Pri Potočniku in Učak, ki izvira pod kmetijo pri Učaku. Po glavni grapi pripelje cesta s Seničice, ki se nato razdeli - ena cesta pelje ob Zakonjščici mimo kmetije Malenšek, druga pa po ožji grapi do skupine hiš Pri Cvajnarju, kjer se cesti združita.

 

CERKEV SV. MARJETE -  se prvič omenja leta 1526. V cerkvi najdemo to letnico, ki pa ni iz časa nastanka. Verjetno je na tem mestu stala še starejša cerkev, kajti današnja je poznogotska sezidana pa je bila iz kamenja bližnjega porušenega gradu Jeterbenka.

Cerkev je enoladijska stavba, ki ima ki ima zvezdnato obokano ladjo s figuralnimi sklepniki. Freske na oboku so iz 17. stol. Glavni oltar je iz poznega 17.stol. oltar sv. Antona iz 1666, sv. Jakoba iz 1657, oltar sv.Trojice z layerjevsko sliko in poznogotskima reliefoma iz 1646.

CERKEV SV. JAKOBA -  prvotna cerkev je bila postavljena v istem obdobju v začetku 16.stol. Stoji na razglednem hribu Petelincu in je baročna stavba z letnico 1751 na slavoloku. Glavni oltar je verjetno delo Štefana Šubica, oltar sv. Kuzme in Damijana je iz konca 17. stoletja. Ohranjena je omarica poznogotskega krilnega oltarja s kipom sv. Jakoba iz druge četrtine 15.stoletja.

 

Ime Petelinec izvira iz pravljic, ki so žal že skoraj pozabljene. Pripovedujejo, da je imel cerkovnik navado, da je zjutraj zelo zgodaj dan zvonil z edinim zvonom, ki visi v zvoniku. Ta je po pripovedki visel na robu velike skale pri gradu in je gosposka z njim klicala podložnike na tlako. Ob rani jutranji uri prebujeni ljudje so se iz cerkovnika norčevali " že poje petelin". Druga  zgodba pa pripoveduje, da se je takrat, ko so hoteli zidati to cerkev, škof temu zelo upiral.Nekoč so ga prišli ljudje prosit za dovoljenje. Bil je pri obedu in razjezil se je in rekel: "Prej bo ta petelin na mizi zapel, kot boste vi cerkev zidali". Zgodil se je čudež, pečeni petelin je zapel, škof pa ni več branil zidave.

Obe cerkvi naj bi pozidala zadnja graščaka Jakob in Marjeta Hertenberška, ker sta želela poravnati krivice svojih prednikov, roparskih vitezov - zato sta cerkvi posvečeni sv. Marjeti in sv. Jakobu njunima krstnima zavetnikoma.To je seveda legenda saj grofov Hertenbegov  s tem imenom ni.

 

Druga legenda pa pripoveduje o gradnji cerkve sv. Marjete drugače in jo lahko povežemo z  bližnjim Gradiščem.  Ko so zidali cerkev sv. Marjete, je v globoki jami med cerkveno ladjo in zvonikom, ki stoji samostojno prebival hud zmaj. Od prebivalcev v okolici je zato, da jim ni škodoval, zahteval vsak dan pitano tele in sod vina. Ko pa je prišla vrsta na ubožnega kajžarja, ki mu je dan prej poginilo edino tele, je zmaj zahteval naj mu da hčer. Kajžar je ubogal nasvet neznanca: odrl je tele, ga napolnil z živim apnom ter ga vrgel zmaju. Ta ni spoznal prevare in ko ga je požrl, ga je začelo žejati.Živo apno v zmajevem trebuhu, gašeno z vodo, je zavrelo in hudobni "lintvern" je poginil. Pred smrtjo je zbral še toliko moči da je zamahnil z repom in podrl zidove cerkve. Morda ta zgodba spominja na zidanje cerkve ali pa na starejšo prednico današnje.

V bližini  cerkve  sv. Marjete je grič, ki mu pravijo Gradišče. Po zapisih župnika Koblarja je bilo na njegovem grebenu le za ped globoko pod rušo in drevesnimi koreninami moč še leta 1884 odkriti prastaro zidovje. To do sedaj še ni bilo raziskano, čeprav  strokovnjaki ugibajo, da je najbrž šlo za poznoantično ali staroslovansko naselbino.

 

Na vrhu hriba Jeterbenk 775 m je v zgodnjem srednjem veku stal grad stare kranjske plemiške družine Hertenbergov, ki so bili ministeriali Spanheimov in kasneje oglejskih patriarhov. Ljudstvo si je ime prikrojilo po svoje tako da se ga je lažje izgovarjalo, iz Hertenberg je nastal Jeterbenk. Danes so komaj vidni nasipi in jarki bivšega gradu. Viri poročajo, da je imel obliko velikega stolpa, torej je bil po gradnji daleč od gradov ki so se ohranili iz kasnejše dobe. Poznavalci domnevajo da so temelji še ohranjeni, legenda pa pravi, da je pod gradom zaklad neprecenljive vrednosti. Stari ljudje so pripovedovali da so pred prvo svetovno vojno postavljali na vrhu velik lesen križ. Pri pokanju temeljev so naleteli na sod poln vina. Žal je nekdo po nerodnosti udaril s krampom vanj in vino se je razlilo.Nekaj so ga ujeli v klobuke in poskusili. Bilo je dobro.

Za časa Valvazorja gradu že ni bilo več. Pri opisu šentviške župnije nad Ljubljano piše znani kronist pri naštevanju podružnic  "zu  Huntenberg". To ime piše na različnih krajih različno; rodbino in posestnike nekdanjega gradu imenuje Hertenberg.