Spet smo se zbudili v sončnem jutru, a
tokrat malce vetrovnem.
Ne bi bilo normalno, če tudi danes ne
bi kaj iskali. Kje je polnilec za mobitel? Kje je ključ od avta?
Po standardnem zajtrku smo se z Mirelo
posvetovali o potovanju po Furlaniji-Julijski krajini.
Padla je odločitev ( po želji deklet -
po ravnem in ne predaleč), da si ogledamo Oglej, Gradež....
Janez in Nika sta žal po zajtrku
odpotovala domov, ker sta imela popoldne gusarski nastop.
Mi pa smo se z avti odpeljali do
Ogleja, tam parkirali in Lenča je povprašala na informacijah, kako
najhitreje in najenostavneje priti do Gradeža. Bili sta 2 varianti :
kratka in nevarna, zelo prometna cesta ali pa daljša in neprometna cesta. Mikala nas je
kratka pot, a smo že po par sto metrih vožnje po glavni cesti
videli, da bo treba čimprej zaviti na stransko pot. Pot je vodila po
poljih koruze, stročnic, prometa ni bilo, le veter nam je nagajal in
sušil ustnice. Ustavili smo se v San Lorenzu na pijači. Nadaljevali smo
pot do nacionalnega parka, kjer smo si v Fassalon di Grado ogledali
ptičji rezervat in nato po kolesarski stezi nadaljevali pot mimo
neštetih kampov proti Gradežu. Na poti smo videli mnogo podrtih dreves
zaradi nedavnega divjanja tornada. V Gradežu smo prevozili nekaj
lepih ulic in naredili kratek postanek pred kopanjem v mestnem
kopališču. Popili smo nekaj frančiškanskih piv, ledenih kav in imeli
največ dela, kako pošteno razdeliti 3 "plastične" pice na 10 ljudi.
No in sedaj končno kopanje v morju,
da se vsaj malce ohladimo in da bomo umiti prišli na veselico v Neblo.
Takoj nas je vse minilo ! Na tisoče senčnikov, drug zraven drugega,
mivka, umazana voda, voda do kolen sigurno nekaj sto metrov daleč...
Naredili smo samo posnetek in se prav hitro umaknili, preden bi koga
zadela kap na vročem soncu.
Za nazaj pa smo se strnili v kolono in
se malce v strahu peljali po glavni prometni cesti nazaj proti Ogleju.
Na dolgem mostu, takoj ven iz mesta, smo naredili odmor na
odstavnem prostoru, se slikali in dobili navodila, kako nadaljevati
varno pot. Voziti smo morali strogo v strnjeni koloni, brez
najmanjše napake 9 km. Oddahnili smo se šele na parkirišču v
Ogleju.Želeli smo si ogledati še baziliko, v kateri imajo
najlepše mozaike v Evropi, vendar je bila ob 18. uri že zaprta za
ogled. Pa drugič.
Lačni in žejni smo se z avti
pripeljali na vaško veselico v Neblu. Tu so nas takoj zasuli s
srečkami, ki vsaka zadene. Šef Ivek se je postavil v vrsto za
odojka in slastno pečena svinjska rebra, pa vinček. Mmmmm, pa na
zdravje! Pa da bi takole Peciklisti in pohodniki skupaj uživali
še mnogokrat!
Udeleženec vojne za Slovenijo
Trasa 3. dan:
