Znakovni sistemi, ki jih umetniki danes uporabljajo se nahajajo na širokem polju družbene komunikacije. Umetniška dela ne sodijo v okvir klasičnega pojmovanja likovne umetnosti. Znakovni sistemi v smislu umetniškega ustvarjanja prehajajo  v sisteme jezikovnega sporazumevanja – Rainer Ganahl, sisteme pretoka informacij po globalnih telekomunikacijskih mrežah  - Made in Hongkong, v sisteme podeljevanja državnih nagrad, posebej kulturnih, v sisteme bančništva, v sisteme produkcije igranih (hollywoodskih) filmov, v sisteme delovanja državnih institucij – galerij, ... v delovanje ideoloških aparatov države.  Z uporabo različnih jezikovnih sistemov za umetniško izražanje se umetnik po eni strani prilagaja razvoju družbe - nesluten razmah (ali razpad enotnega sistema) znakovnih sistemov - po drugi strani pa z uporabo ustaljenih znakovnih sistemov umetnik računa na večjo (drugo) publiko, kateri lahko posreduje informacije ne da ji proda svoj izdelek. Kajti bistvo človeka je komuniciranje, izmenjava informacij. Kadar je informacija podana na razumljiv način, v kodu, ki ga pozna tudi prejemnik sporočila, potem je informacija smiselna. K temu sodi še drug problem: takšnih informacij je veliko, dovolj ali celo preveč. Da informacija doseže svoj namen mora poleg zgoraj naštetih momentov biti še vidna. Vidnost pa najlaže doseže s prestavljanjem kontekstov, z menjavo znakovnih sistemov, s preskakovanjem iz enega v drugega.
Kljub povedanemu je stanje v družbi drugačno, tej umetnosti neprijazno. Nerazumljivo je tako stanje toliko bolj, ker živimo danes z izkušnjo modernističnih avantgard iz začetka tega stoletja: dada, surrealizem, konstruktivizem, suprematizem, Marcel Duchamp, in mnoge druge. Mogoče je temu tako ravno zaradi njih, če gledamo na njih kot nekateri gledajo na Galileja, ki naj bi s trmastim vztrajanjem pri epur si mouve nazadnje povzročil več škode kot koristi: za dolgo časa je cerkev ne samo njemu temveč na sploh prepovedala nadaljna raziskovanja. Nerazumljivo je to stanje tudi z vidika umetniških izdelkov in njihove sposobnosti komunikacije z gledalcem. Umetniški predmeti druge polovice tega stoletja so postajali publiki vse manj razumljivi. Slike so postale enobarvne, kipi so se spremenili v brezoblične gmote. Ko je končno nastopil čas gledalcu prijaznejše, razumljivejše umetnosti – saj govori v njemu znanem jeziku, ne v slikarskem na primer, temveč z gibljivo televizijsko sliko, z zvokom, besedami in stavki – jo je gledalec gladko zavrnil kot ne pravo, celo kot neumetnost. Ali gre tu za problem zgodovinskega zavedanja, problem izobraževalnega sistema, ki ne izobražuje ljudi za jutri, temveč za danes, a prej za včeraj.
Umetnost želi biti vedno drugačna, vedno nova. Tukaj ne gre pozabiti na  oblast, ki odloča s svojimi ideološkimi aparati med pravilnim in nepravilnim. In znotraj državnih ministrstev potemtakem ni prave koordinacije.
A umetniški predmet vendarle ostaja. Obstaja kot relacija na katero se opirajo določena umetniška dela – Peter Weibel – Gradec Graz, kot javni spomenik, ki deluje v sistemu jezika in še ni zavrgel umentiškega predmeta – ostale so še nalepke – dvo (za razliko od tro (kipi)) dimenzionalni predmeti.
Umetnost sebe ne vidi več v ozkih omejenih krogih slikarskega ali kiparskega ustvarjanja. Prav tako se trudi preseči omejenost umetniškega izdelka kot fetiša ali potrošnega predmeta za elito. Postavlja se v opozicijo družbenim danostim jih prevaja v vsem razumljiv jezik, jih problematizira in tako dela vidne, ker povzroča "motnje v zaznavi".