LEON ZAKRAJŠEK: SITOTISKI
IN MONOTIPIJE
... Arhaični simboli Zakrajškove
likovne govorice gredo daleč prek nam znanih poskusov spoznavanja, gredo
nazaj do samih začetkov govorice. V njih lahko prepoznamo arhetipe, katerih
pomen je nadvse enoznačen in zato toliko bolj penetranten. To utegne pokazati,
da je likovna umetnost ob nastanku
neposredno zvezana z govorico in da je veliko bliže pisavi v najširšem
pomenu kakor umetninini. Je simboličen prenos, ne pa posnetek dejanskosti,
to se pravi, da je med risbo, v kateri smo sklenili videti glavo bizona
razdalja, ki obstaja med besedo in orodjem. Abstraktno se tako pri znaku
kakor pri besedi ujema s postopnim prilagajanjem izražalnega gibalnega
dispozitiva čedalje bolj niansiranim zahtevam možganov. Tako, da najstarejši
znani liki ne prikazujejo lovov, umirajočih živali ali ganljivih družinskih
prizorov, ampak so grafična mašila brez opisne navezave, nosilci oralnega
konteksta, ki je za zmeraj izgubljen.(1)
Izničenje razdalje med opazovalcem
in objektom v digitalni tehnologiji prinaša zahodni filozofski tradiciji
- po Jean Baudrillardu - strašno trenutnost in obsceno recipročnost
navidezne izkušnje, kar oboje predstavlja smrt estetike v Kantovem smislu.
Do Zakrajškovih sitotiskov in monotipij gledalec vzdržuje to objektivno
distanco, ki je od Kanta dalje, temeljna premisa razmišljanja o estetski
izkušnji.
Zakrajšek se je ob koncu 20. stoletja
odpravil na pot, katero so prehodili že mnogi. Cilj te poti je odkriti
pomene simbolov, jim dati nov, svež ali nam vsem razumljiv pomen, skratka
jih spoznati. To lahko naredi z barvo, ki časovno razdaljo spremeni v likovni
problem, s kompozicijsko shemo, ki loči nastanek simbola in njegovo današnje
razumevanje in z dialogi med posamezni simboli, katerih vsak govori v svojem
mikro jeziku.
Najdaljši del evolucije homo
sapiens je minil v miselnih oblikah, ki so nam postale tuje, čeprav so
ostale skrita podlaga precejšnega dela naših obnašanj. Ker živimo v praksi
ene same govorice, katere zvoki se uvrščajo v pisavo, ki je z njimi zvezana,
si le s težavo predstavljamo, da je mogoč način izražanja, pri katerem
ima mišljenje v grafičnem oziru na voljo nekako žarkovno organizacijo.
Pri proučevanju paleolitske umetnosti je eno najbolj presentljivih dejstev
razvrstitev figur na stenah jam. Število upodobljenih živalskih vrst ni
veliko, topografska razmerja med njimi pa so stalna: bizon in konj zasedata
središče ploskev, kozorogi in jeleni ju obdajajo ob robovih, levi in nosorogi
pa so na obrobju. Za simboličnim združkom likov je nujno obstajal oralen
kontekst, s katerim je bil simboličen združek usklajen in katerega vrednote
prostorsko reproducira. Nekaj takega lahko opazimo, ko Avstralci rišejo
v pesek spiralaste like, ki simbolično izražajo dogajanje kuščarjevega
mita ali mita o medenih mravljah, ali ko Ainuji v čaši iz rezljanega lesa
materializirajo mitizirano zgodbo o žrtvovanju medveda.(2)
O mitih žrtvovanja in živalskih mitih
govori druga zgodba ...
(1) Andre
Leroi – Gourhan, Gib in beseda I, Škuc Filozofska fakulteta, Ljubljana
1988, str.212.
(2) Ibid.,str.219.