Wolfgang Temmel: REMIZA

Začnimo tam, kjer začne Wolfgang Temmel, pri navadnih stvareh, nepomembnih stvareh, pri tistih, ki manjkajo.

Ne gre za to, da bi lahko kdor koli karkoli neodvisno ocenjeval, gledal ali meril. Stvari so v naravi povezane mnogo bolj, kot si mislimo. Ni res, da lahko nekaj ocenimo objektivno, da se lahko postavimo izven sistema in gledamo nanj od zunaj. Človek je družbeno bitje in ne more brez nje. Vpet je v to družbo in vse kar dela, misli in govori, počne zaradi tega okolja, te družbe, odnosov, ki vladajo tam, in ostalih posebnih pogojev, katerim se vsak dan podreja.

Schrödingerjeva mačka

Kot so pokazale meritve malih delcev v fiziki. Ko opazujemo nek delec, ga opazujemo s pomočjo drugega, po možnosti manjšega delca, ki se od merjenega odbija in pade na zaslon, ter nam tako posreduje sliko merjenega delca. Meritev je torej poseg v neko stanje, povzroči spremembo, kar mi merimo in posledično dojemamo kot realnost, je sprememba in ne dejansko stanje. Zato nekateri trdijo, da pred in po meritvi nekaj sploh ne obstaja, oziroma, da obstaja neodvisno od nas, da mi ne moremo nikoli vedeti, kako obstaja, ali, če sploh obstaja, dokler tega ne izmerimo. Meritev pomeni poseg, stanje se z meritvijo spremeni.

Kvantna mehanika se ukvarja z majhnimi razsežnostmi v fiziki. Eden temeljnih principov kvantne mehanike in tako tudi narave se imenuje princip nedoločenosti: elektronu ne moremo hkrati izmeriti hitrosti in določiti mesto, na katerem se nahaja. Kadar mu določimo mesto, ne vemo, kdaj bo na tem mestu, kadar poznamo čas, ne vemo, kje je. Princip nedoločenosti je ob deformaciji prostora in časa v velikih razsežnostih ena temeljnih neznank fizike.

Einsteinova splošna teorija relativnosti zaznamuje konec klasičnega sveta. Od takrat dalje prostor in čas nista več kontinuirana in absolutna, evklidska geometrija velja samo še za eno od možnih. Dve vzporedni premici nista vzporedni do neskončnosti.

Obremenjeni s tisoč- in večletno tradicijo, da obstaja nekaj, kot je začetek in konec, zunaj in znotraj, se še danes spopadamo z napačnimi predpostavkami, da so stvari med seboj ločene. Da je med mano, med mojim in tvojim telesom, prazen prostor. Kako si naj torej razlagam, da lahko občutim tvojo prisotnost, tvojo bližino, tudi če te ne voham, vidim, slišim, okusim ali se te dotikam.

To dejstvo lahko danes razložimo s tem, da med telesi, kot jih vidimo, in človek vidi le en del spektra elektromagnetnega valovanja, ni praznega prostora do zelo zelo majhnih razsežnosti. Tudi medzvezdni prostor ni prazen, v njem so enakomerno razporejeni delci snovi. Narava ni kontinuirana, temveč zrnata. Snov je povsod: temne energije je 73% in potiska vesolje narazen, temne snovi je 23% in samo iz 4% snovi so zvezde, planeti in ljudje.

Človek dojema prostor kot nekaj, kar je znotraj in nekaj, kar je zunaj. Jaz sem v hiši, zunaj je drevo. Med mano in drevesom je stena, so molekule zraka in je ogromno ostalih delcev snovi, ki jih niti ne poznamo. Te delce držijo skupaj šibka in močna jedrska sila, elekromagnetna sila in gravitacija. Snov v opeki, v drevesu, v zraku in v meni se ne razlikuje med seboj prav dosti. Pripada tistim 4% snovi v vesolju, ki jo poznamo. Samo atomi so sestavljeni v drugačne molekule, v nas in v drevesu, v bolj kompleksne, imenovane tudi organske, v opeki in zraku pa v molekule z nekoliko manj atomi. V vseh primerih sestavljajo te molekule isti atomi kisika, ogljika, vodika, po periodnem sistemu elementov do železa. Ostalih je manj.

Komunikacija med stvarmi v naravi je temeljna značilnost sveta, kot ga poznamo. Stvari komunicirajo med seboj na različne načine. Izmenjava informaciji, med vsem, kar je v naravi, je njena temeljna značilnost. Informacija o tem, kako se naj razvija vesolje, se je ohranila do danes – 10¹² let kasneje, čeprav je od velikega poka ostalo le prasevanje. Informacija se ohranja. Vesolje je ohranilo začetno informacijo o zgradbi snovi: enaki zakoni fizike menda veljajo tako tukaj kot na drugem koncu vesolja.

Tudi v črni luknji informacija ne izgine. Kot domneva Stephen Hawking črna luknja ni popolnoma črna, ne vsrkava samo vsega, kar se ji usodno približa – kolaps prostora in časa – temveč snov tudi seva. V zelo dolgem času lahko črna luknja celo izgine, izseva vso snov/ energijo.

Dedna informacija se prenaša z molekulo DNA. Iz celice nastane točno taka in taka celica, ki opravlja to in to nalogo. Evolucija živih bitij je podrejena fizikalnim pogojem na nekem planetu: temperatura, tlak, vsebnost določenih plinov v atmosferi in drugo je tisto, kar določa razvoj živih bitij in drugih oblik. Količina informacije zapisane v DNA se poveča za približno en bit vsakih sto let.

V delu »2 lista« se Temmel sprašuje, kako je mogoče, da obstaja v naravi toliko različnih oblik. Kako je mogoče, da na ogljiku temelječe življenje izhaja in se dogaja na podlagi zapisa v molekuli DNA. Genski zapis, kombinacija baz nukleotidov, določa vse, kar je živo. Zakaj je oblika listov ravno takšna, kot je?

Čas označuje spremembe. Drugi zakon termodinamike pravi, da stvari težijo k neredu. Vesolje je v velikih razsežnostih homogeno in strukturirano: 10⁸⁰ delcev je enakomerno razporejenih. Obstajajo le manjše nepravilnosti: zvezde, planeti, ljudje, etc. V tem smislu je vse, kar je kaos, vsako bitje, vsak planet, zvezda, vse razen medzvezdnega prostora, v katerem so delci enakomerno razporejeni. Vse naše delo prispeva samo še k večji zmešnjavi delcev v prostoru, vsaka naša stvaritev je v tem pogledu ekološko oporečna, saj na novo razporeja delce snovi, se upira drugemu zakonu termodinamike, po katerem vse stvari težijo k enakomerni razporejenosti, k redu.

Ironija optične prevare

Najzanimivejša komponenta Temmlovega ustvarjanja je odkrivanje navadnih stvari. Vsakdanje stvari, kot so zemljevidi, listi ali pa zvok in stopnice, so za večino med nami nepomembne sestavine vsakdana. Šele, ko nam jih kdo omeni, se zavemo, da sploh so. Raje kot z njimi se ukvarjamo z veliko večjimi, pomembnejšimi stvarmi in te nam vzamejo veliko več časa. Vendar te manjše stvari, vsakdanje stvari niso zato nič manj pomembne. Skozi njih prepoznamo vse eksistencialne probleme povezane s človekovim bivanjem: od problema invalidov (neveljavnih), do splošnih filozofskih: zakaj je nekaj tako, kot je, in ne raje drugače. Preproste stvari vzbudijo v nas zanimanje za kompleksnejše: zakaj so stvari, kot so, zakaj sploh so in zakaj raje niso. Ali zakaj sploh vse je in ne raje nič?

Ljudje menda zasedamo zelo zgodnjo fazo evolucije, če nismo sploh prva inteligentna bitja v vesolju, smo gotovo med prvimi. Vendar razdalje so prevelike, hitrosti premajhne in življenjska doba človeka, celo človeške vrste, prekratka, da bi lahko karkoli kakorkoli spremenili. Poleg tega je biosfera na Zemlji veliko preveč ranljiva, da bi inteligentnim, a potratnim bitjem omogočala daljši obstoj in človeška vrsta je preveč samovšečna, da bi se ukvarjala z resničnimi problemi, kot je obvarovati življenje na Zemlji pred vplivi iz vesolja, kot so padci meteoritov ali za organske molekule smrtonosno sevanje.

Človekovo rekombiniranje atomov povzroča nastajanje novih oblik, neobstojnih oblik.

Temmlovo delo »Torta za rojstni dan« je narejeno iz jekla, ki, izpostavljeno vremenskim danostim, počasi rjavi, razpada, na nek način torej živi. Ker se delo imenuje torta za rojstni dan, je seveda nujno povezano s človekovim življenjem, s telesom, sestavljenim iz celic, ki se nenehno obnavljajo in odmirajo, dokler se nekoč, ko pride njihov čas, ne nehajo obnavljati in samo še razpadajo na sestavne dele: molekule, atome. Potovanje atoma kisika se nadaljuje, od njegovega nastanka ob eksploziji supernove, do takrat, ko se je ujel v oblak snovi, iz katerega je nastala Zemlja, katere gravitacija ga je zadržala v atmosferi. Dihali so ga dinozavri in ptiči, dokler se ni znašel v meni. Do sedaj se še ni spremenil, vedno je isti in bo ostal isti še naprej, dokler ga kakšna katastrofa večjih razsežnosti usodno ne spremni.

Umetnost dvajsetega stoletja je morda eno samo prepričevanje gledalcev, da tisto, kar vidimo, in tisto, kar je res, nista eno in isto. Spomnimo se abstraktne umetnosti, kjer slika ali kip ne reprezentirata nekega realnega stanja stvari ali pač in celo še bolj verno kot kakšna »realistična« podoba, ki gradi na renesančni geometrijski perspektivi, ki je izumetničen približek vidni realnosti, je prevara. Abstraktna umetnost upodablja ali reprezentira več stvari hkrati, mogoče psihičnih stanj ali namenoma le na barvo ali samo obliko reduciranih likovnih elementov. V tem smislu je abstraktna umetnost zadnja faza klasične, z renesančno perspektivo, zaznamovane umetnosti, enako kot je Einsteinova relativnostna teorija zadnja faza klasične fizike, ki jo zaznamuje absoluten prostor in čas.

Meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Rene Magritte: »C'est ne pas une pipe«. Na sliki je zelo prepričljivo naslikana pipa, tako prepričljivo, da bi jo kmalu zamenjali z resnično pipo, vendar je Magritte pod pipo dodal napis: to ni pipa. To je seveda samo slika pipe.

Znotraj posameznega sistema jezika (angleščina, slovenščina, likovni jezik, matematika) so nekatere stvari jasne in same po sebi umevne, ker so utečene in se ponavljajo že veliko generacij. Kadar prestavimo nekaj, kar je jasno v enem jeziku v drug jezik, to tam nujno izstopa, kot bi bila v besedilu neka beseda napisana napačno. Marcel Duchamp je na umetniško razstavo v začetku 20. stoletja postavil pisoar, lopato ali sušilec za steklenice. Izbral je vsakdanje stvari in jih namestil v drugo okolje, v drug kontekst, v drug jezik. Prestavljeni v umetniški sistem so vzbudili zanimanje in odklon. Duchampov namen ni bil le šokirati, njegov namen je bil sporočiti gledalcu, da obstajajo različni sistemi in da se moramo naučiti jih videti, da bomo potem lahko spoznali našo vlogo v svetu, našo vpetost v družbo. Šele ko se zavemo te vpetosti, odvisnosti od nekega, ne nujno samo jezikovnega sistema, šele potem lahko pogledamo na drug sistem bolj odprto in kritično.

Duchamp je vpeljal povsem nov pogled na svet, podobno kot je to storila kvantna mehanika. Dejstvo, da so se te spremembe v umetnosti in znanosti dogajale skoraj istočasno, dokazuje morda spoznanje o soodvisnosti družbe, zgoraj omenjene soodvisnosti različnih sistemov. Tudi Temmel razmišlja o sistemih. Naj bo to umetniški sistem – risbe, sistem gledanja – optične prevare, botanika, sistem računalniških programov.

Adobe photoshop je program za izdelavo slik.

Tako izdelana podoba je potem malce preveč jasna in čista. Še do nedavnega smo lahko zamenjevali reprezentacijo realnosti (npr. sliko pokrajine) z realnostjo (krajino), ker je bila ta tako neverjetno podobna resnični krajini, ki jo vidimo. Danes je reprezentacija lahko celo preveč podobna realnosti. Simulaker je že nadomestil realnost. Toda ali ni realnost sama že reprezentacija. Tudi pokrajina, ki jo vidimo, je samo slika resnične pokrajine, slika, ki nastane v naših možganih. In zares ne poznamo načina, kako bi se prepričali, da je slika pokrajine v naših možganih zares ekvivalentna pokrajini pred nami. Kaj ni v tem primeru tudi reprezentacija realnosti že nadomestila realnost? Kar se sedaj dogaja na drugi stopnji, se je v osnovi že enkrat zgodilo. Kanček dvoma je zrasel v nas, odkar so Schrödinger, Heisenberg in Bohr ugotovili, da obstaja resničnost povsem neodvisno od nas – kvantna resničnost – še več, kot smo omenili zgoraj, narava, kot jo vidimo mi, je že spremenjena, reprezentirana, neodvisnega opazovalca ni.

Računalniško grafiko sestavljajo pravilno razporejene točke v določenem vzorcu, ki se ponavlja do mikrometra natančno prek vse podlage. Računalniško generirana podoba je sestavljena iz dvodimenzionalne matrice točk – pixlov, ki dodelijo vsaki barvni točki številčno določeno mešanico treh temeljnih barv: rdeče, zelene in modre. Na teh grafikah ni nepravilnosti v vzorcu, ki se ponavlja kot mandelbrotova množica, kot fraktal. V programu ni ukaza, ki bi povzročil naključne nepravilnosti, tako značilne za človeško pisavo. Ni madežev solz, ki bi zablurale posamezne odseke slike. Računalniško generirane podobe so enako kot zvok narejene mehansko, sekvenčno in so tako pravilne, da se zdijo vulgarne, perverzne.

Kljub tem pomanjkljivostim so računalniško generirane podobe presenetljivo različne, se razlikujejo med seboj, kot se razlikujejo posamezne avtorske poetike. V tem je ogromen potencial računalniškega programa. Ta je tako obsežen, da razen osnovnih tehničnih značilnosti ni podobnosti med posameznimi računalniško generiranimi podobami.

Zgodovinsko gledano računalniško generirana podoba ne izhaja iz televizije, temveč z radarja. Tehnologija, ki se danes uporablja tudi v umetniške namene, je v osnovi vojaška tehnologija. Radarski zasloni morajo točke, ki se pojavijo na njih kot indici sovražnikovih letal, določiti v vsaki dimenziji, da jih lahko v vsakem trenutku sestrelijo s pritiskom na gumb. To natančno določanje točk je prevzela računalniška slika od radarja, čeprav ta ne dela s polarnimi koordinatami, temveč s kartezijskimi.

Jezik

Z »Zgodovino umetnosti« je Temmel posegel v sistem jezika. »Zgodovina umetnosti« govori o tem, kako Temmel ustvarja umetnost. Posnetih je 52 zgodovin umetnosti v 52 jezikih. »Zgodovino umetnosti« vedno pripoveduje drug umetnik v svojem materinem jeziku. Besedilo je neke vrste umetniški manifest, govori o tem, kako in kdaj nastane umetniško delo.

S tem delom je Temmel opozoril na več stvari. Označil je umetnost v našem času za prihodnost. Poigral se je s sistemom zgodovine umetnosti in jo ustvaril kar sam. Po drugi strani pa je želel Temmel opozoriti na pojav jezika. Koliko različnih jezikov govorimo, zakaj jih je toliko? Kako to, da se moramo materinega jezika naučiti, čeprav je vendar materin?

Teritorij: zemljevid

Osvajanje ozemelj, fizični prostor, real estate, izkoriščanje naravnih bogastev, kolonializem, imperializem.

Afrika.

Potem so ljudje naredili zemljevide …

Upodobili so ozemlje, ga zmanjšali na velikost slike. Verjetno so istočasno z zemljevidi izbruhnile tudi vojne med posameznimi skupinami, ki so verjetno govorile različne jezike.

Za primerjavo vzemimo Borgesovo zgodbo, v kateri kraljevi kartografi narišejo tako natančen zemljevid, da ta natančno pokrije teritorij. Kartografi naredijo torej natančno kopijo teritorija, tako natančno, da ta zamenja realen teritorij. Naredijo virtualno realnost. Toda ali ni vse, kar je, že virtualna, navidezna resničnost?

Umetniška slika je vedno hkrati tudi zemljevid. Ne v tehničnem smislu seveda, temveč zaradi analogije med upodabljanjem realnosti in kartografiranjem.

Tretji vidik Temmlovih zemljevidov je vloga zemljevidov v človeški družbi. Zemljevid predstavlja teritorij, ki nekomu pripada oziroma si ga nekdo prilašča. Ljudje se polaščajo teritorijev in ljudi, ki tam živijo. Ozemeljske ambicije so tudi najpogostejši vzroki vojn. Temmlovi zemljevidi govore tudi o trpljenju ljudi.

Evropa je vedno na sredini na vrhu zemljevida, medtem ko je Afrika vedno spodaj. Vzrok za to je gotovo tudi v tem, da so zemljevide, kot jih poznamo, izdelali Evropejci. Osvajanje in izkoriščanje poteka še danes in ne zgolj s silo. Pomembno vlogo pri tem igra predvsem ideologija. Mehko podjarmljenje. Poleg zemljevidov, so tu še drugi mediji, na primer knjige, ki opravičujejo neenakost med ljudmi. Tu so nato evropski muzeji, ki hranijo neprecenljivo umetniško bogastvo, ki je nastalo izključno v Evropi (razen redkih izjem iz Egipta, Mezopotamije in Kitajske) in Unescova kulturna dediščina, katere je kar 70 % v Evropi.

Realnost pred nami je vedno samo model realnosti, kajti realnost vedno spoznavamo s pomočjo meritev, naj bo to fotografija, meritev temperature, pritiska, vlage, barv. Tako kot je tudi zgodovina samo simulacija, zemljevid teritorija, ki je izginil, simulaker.

Človek ustvarja, rekombinira molekule in dobi tako nove materiale, nove oblike. Človek je del narave, saj je sestavljen iz enake snovi, kot ostalo poznano vesolje. A snov je v naravi razporejena kaotično in teži k temu, da bi se enakomerno razporedila. Vsi ti kamni, skale in voda, ki prekriva skoraj ves planet. Temu človek doda še svoje stvaritve: avtomobile, hiše, telefone, polizdelke in umetniška dela. Entropija se povečuje, vesolje se širi, snov potrebuje energijo, da ostane skupaj. Človek je zelo potratno bitje, za vzdrževanje življenju primernega okolja potrebuje neznansko veliko energije. Človek poskuša zadržati usodo snovi, jo ustaviti na njeni poti k redu. Svet se ne bo končal s pokom, ampak s cviljenjem.