SAŠO VRABIČ

VOGUE

… Vrabičevi avtoportreti iz serije Vogue so pronicljive opazke k antropologiji sodobnega življenja. Avtoportret je nedvomno eno najširših poglavij likovne umetnosti – najpogosteje slikarstva – spomnimo se neprekosljivega Rembrandta. Toda v tem primeru ne gre za avtoportrete Rembrandtovega tipa – psihološke študije lastne podobe, temveč gre v Vrabičevem primeru za avtoportrete (imenujmo jih) Tisnikarjevega tipa. Tisnikarjevi avtoportreti so le protagonisti na sliki, ki pa so prevzeli avtorjevo fizionomijo. Vendar ne toliko zato, ker bi umetnik želel upodobiti samega sebe, temveč bolj zato, ker njegova lastna podoba nadomešča podobo slehernika. Vrabičevi avtoportreti sodijo v ta okvir.

Naj se v tem kratkem opisu dotaknem še enega vidika slik iz serije Vogue. Toge in teatralne poze, ki jih zavzame umetnik na sliki imajo veliko skupnega s poznano monumentalno ikonografijo velikih diktatur 20. stoletja. Vrabič na teh slikah upodablja že nek minuli čas. Podrobnejša analiza pokaže, da imamo pred seboj časovno zanko: Vrabič vzame sodoben dizajn naslovnice modne revije Vogue in nanj prilepi lastno podobo. Na sliki je združil dva trenutka: sodobno naslovnico revije Vogue in nekakšno brezčasno irwinovsko lastno upodobitev. Pred nami je reprezentacijska luknja, časovna diskontinuiteta. Upodobljeni znaki so realistični vendar diskontinuirani v času. Koncept realizma se razširi s časovno komponento. Ugotovimo lahko, da znaki ne delujejo samo prostorsko temveč tudi časovno in da diskontinuiteta prostora ali časa povzroči, da podoba stopa iz koncepta realizma.

Nič manj pomemben vidik teh del ni vprašanje avtorskih pravic. Odpirajo se mnogi problemi od umetniške svobode do intelektualne lastnine. A zdi se, da lastniki ne bi smeli biti preveč jezni na to, da umetnik predeluje njihovo naslovnico – navsezadnje je to lahko dobra reklama. Vendar se Vrabič poigrava z vsebino njihove naslovnice na zelo precizen in analitičen način, katerega rezultat je pred nami: slehernik na mestu rezerviranem za izbranke po posebnem ključu, ki določa lepotni ideal in Vogue gotovo ima moč, da prispeva k izbranemu lepotnemu idealu. Vrabič je tu storil podoben korak, kot so ga storili gotski slikarji, ko so se drznili upodobiti na religioznih slikah s strogo določeno ikonografsko shemo – na mestu blizu svetnika ali celo Marije, na mestu rezerviranem za človeka plemenitega porekla…