Leta 1997 je Sašo Vrabič
naredil serijo slik z naslovom Slike kot ekrani. Na njih »zavestno
evocira rabo heterogenega polja«, kot to poznamo denimo iz del Roberta
Rauschenberga. To sestavljanje različnih podob generira v taki hiperpovezavi
eksponentno veliko zgodb. Za Slikami kot ekrani nastane v letih 1999 do
2001 ciklus Zvočnih slik. Na tej stopnji je slika s svojimi zakonitostmi
Vrabiča začela omejevati, zato ji je dodal zvok, da bi tako čim popolneje
upodobil svoje doživetje. Zvočne slike so naslikane fotografije. Od tu do videa
ni več daleč. Vrabič upodablja že upodobljeno, lahko so to njegove fotografije
ali pa stvaritve drugih avtorjev. Na ta način zamegli izvor podobe in hkrati
ustvari distanco do tistega, kar je predstavljeno.
Tudi slika Varno skozi mesto
(150 x 180 cm, olje in akril na
platnu, 2001) je
zvočna slika in hkrati del kompleksnejše instalacije, h kateri sodi še klavir,
na katerem igra posneti zvok. Slika prikazuje pogrnjeno mizo in stole v
restavraciji. Metafizični učinek slike spodbuja popolnoma prazna restavracija in
na steni nad mizo ploščati TV-zaslon, ki prikazuje nadvoze neke avtoceste in
avtomobile: prizor iz računalniške igrice Grand Theft Auto. Dinamiko
slike povečuje kontrast med prazno notranjostjo in intenzivnim gibanjem zunaj,
ki pa je nato umirjeno z ravnimi cestami. A tisto zunaj je le še reprezentacija
reprezentacije virtualne realnosti. Podobe so reproducirane tolikokrat, da se
zamegli njihov izvor. Slika nam prikliče v spomin Magrittovo sliko Kraljestvo
luči, na kateri vidimo s cestno svetilko skrivnostno osvetljeno hišo. Na
sliki Varno skozi mesto je položaj obrnjen: tu smo v notranjščini in
gledamo ven, toda tisto zunaj ni resnična pokrajina, je računalniško generirana
podoba, »umetna« podoba.
Naša realnost je restavracija,
kjer veljajo stroga pravila obnašanja. Tisto na televiziji je tam zunaj, tam
daleč, je samo digitalno generirana podoba, virtualna realnost, ustvarjena
resničnost. Svoboda je tam zunaj in drugje, v kolikor sploh obstaja, je
virtualna in navidezna, pot do nje vodi skozi ekran. Restavracija je prazna,
nobenih ljudi ni v njej, nobenega dogajanja. Ali so vsi odšli? So se vsi
odpeljali? V tej sliki slutimo kasnejši
cikel Privat(e), v katerem Vrabič prikazuje različne strategije
preživetja v sodobni kapitalistični družbi, kako opraviti z vsakdanom, kako se
izogniti pritiskom ustaljenega delovnega časa, pritiskom družbenih vezi.
Cikel
slik V nedeljo za Bežigradom je Vrabič leta 2001 predstavil v
Bežigrajski galeriji v Ljubljani. Na sliki Klikni
na nedeljo:) spletna kamera (180 x
150 cm, akril na platnu, 2001) je ženski akt v nenavadnem položaju na
postelji pokriti s pisano odejo v majhni sivi sobi. Nad hrbtom lepotice vidimo
skozi vrata v drugo sobo, kjer je okno. Okno nastopa na tej sliki v podobni
vlogi, kot je na sliki Varno skozi mesto ploščati TV-zaslon. Na postelji
je mlado dekle oblečeno v črn nedrček in si z obema rokama nekaj tišči v usta.
Ljudje smo živali, katerih
obstoj je odvisen od komuniciranja. Samo preko drugega vem, da sem. Spolni akt
je komunikacija in komunikacija določa človeka. Človek komunicira na
najrazličnejše načine – govor, pisanje, risanje, gibanje, spolnost – vendar
vedno in v vsakem trenutku potrebuje nekoga, s katerim izmenjuje informacije:
sporočilo potrebuje prejemnika. Ta potreba po komuniciranju je seveda značilna
za živali, ki živijo v skupinah, in človek je ena takšnih.
Od Starega Rima naprej je v
evropski in posledično ameriški in od njiju vplivanih družbah golota
prepovedana in užitek velja za nekaj nemoralnega. Še zmeraj velja prepoved
upodabljanja spolnega akta. Tudi v drugih družbah in verskih skupnostih veljajo
različne prepovedi upodabljanja – prepoved upodabljanja boga pri Judih. Vendar
se ta prepoved z dovoljenjem te iste družbe lahko v določenih primerih krši,
kdaj in kako vedo le nekateri. Zapostavljenost upodabljanja spolnega akta je
presegel internet. Digitalne podobe golih ljudi so preplavile računalnike po
svetu.
Vendar je zgodovina
upodabljanja akta, ki implicitno predstavlja spolni akt, vsaj tako dolga kot
zgodovina zahodno evropske likovne umetnosti. Vzrok temu, da je akt navadno
ženski akt, je krivo dejstvo, da še vedno živimo v močno patriarhalni družbi.
Predstavljanje moških aktov je prestavljeno v drugi kontekst – moški akti so
praviloma junaki drugačnega kova: navadno bojevniki – Terminator. Zgodovina
akta zahodno evropske umetnosti se začne z Vilendorfsko Venero.
Vrabič v najnovejših delih
prikazuje privatno, družinsko življenje. To so zelo osebne izpovedi in iz njih
sklepamo širše, kako ljudje živimo, kaj počnemo, kako to, da počnemo ravno to,
kar počnemo. Te analize se ne loteva na moteč način, temveč v svoji delih
neprizadeto podaja svoja doživetja. Slika svoje otroštvo, kot ga pozna po
fotografijah in s starih super 8 filmov. Slika stanovanja, v kateri je živel
kot otrok, slika podobe, ki ga spremljajo vse življenje s televizije in
računalnika.
Dela govore o krizi vrednot
danes, ko se ideal družinskega življenja izgublja na račun samopotrjevanja
posameznika v družbi, v ustvarjanju bogastva in kariere, ko je postal
ambiciozni posameznik, ki si prizadeva iz svojega socialnega okolja preskočiti
v drugega, v tistega, za katerega meni, da je boljši, bogatejši ali čistejši,
ideal novih generacij.
Pri tem načinu upodabljanja, ko
umetnik vzame že narejeno podobo in potem to podobo na novo interpretira, lahko
slutimo odmik umetnosti v samo sebe, vse to zaradi tega, da bi umetnik ostal
objektiven. Kot znanstvenik, ki opravlja meritve. Toda tudi znanstvenik je le
del celote, družbe in spektakla, ki ga meri.
Glede na Copenhagensko
interpretacijo kvantne mehanike obstaja sistem v superpoziciji stanj, dokler ga
ne izmerimo. Meritev pomeni vsako interakcijo, s katero neznanki določimo
vrednost in poruši valovno funkcijo: kar je bila prej verjetnost, je sedaj
znana vrednost. Kar ponazarja zgodba o Schrödingerjevi mački. Mačka je zaprta v
škatlo, v kateri je tudi strup, ki bo zastrupil mačko glede na kvantni proces
razpada radioaktivnega atoma. Ta dogodek ima verjetnost, ki jo lahko
izračunamo. Dokler je mačka v škatli in je torej ne opazujemo, ne moremo vedeti,
ali se je dogodek zgodil ali ne, ali je mačka mrtva ali živa. Stroga aplikacija
Copenhagenske interpretacije zahteva, da je mačka tako živa kot mrtva, torej ne
živa ne mrtva, v neki superpoziciji stanj glede na verjetnost, da je atom
razpadel. Mačka je mrtva ali živa šele takrat, ko znanstvenik odpre škatlo in
preveri, kako je z njo. Schrödingerjeva mačka ilustrira težave s »standardno«
kvantno mehaniko, ko jo apliciramo na kompleksen sistem, kot so živa bitja.
Schrödinger sam je takrat, s tem miselnim poskusom, želel pokazati, da kvantna
mehanika ne velja za kompleksne sisteme. Danes vemo, da nekaj takšnega, kot je
»klasično« stanje ne obstaja, vse je vedno in povsod kvantno.
Vrabičeve podobe, bodisi
fotografije, podobe s televizije ali računalnika, so ready mades, le da jih
Vrabič naslika in tako prestavi iz splošnega konteksta podob in predmetov v
umetniški kontekst. Podoben način so uporabljali že Andy Warhol, Jasper Johns,
Robert Rauschenberg in drugi. Na te slike gledamo kot na umetniška dela, hkrati
pa se zavedamo, da so to na hitro narejene fotografije, instant podobe s
televizije ali sekvence nekega filma, ki bi brez Vrabičeve intervencije pri
večini od nas utonil v pozabo. Ta dva vidika se med seboj dopolnjujeta in
ustvarjata posebno dinamiko slike. Vrabič upodablja povsem vsakdanje prizore na
nezahteven način. Gledalca na teh podobah posebej pritegne nenavadno
kadriranje, ki evocira kadriranje značilno za holywoodski film. Vrabič uporablja
tudi veliki plan: na sliki vidimo le del figure ali prizora, po katerem
sklepamo na celoto. Pogosti so tudi eksplicitni motivi, kjer avtor ne poskuša
ničesar prikriti, brez omejitev predstavi navadno zamolčane prizore: mobilni
telefon, nogometna tekma, oralni seks.
Kot naslikan komunikacijski
rekvizit: www.sunday.com (180 x
150 cm, akril na platnu, 2001). Gsm telefonski aparat na sliki je posebna ikona
konca 20. stoletja. Ta model telefona – Ericsson GA 628 – je eden prvih, ki je
preplavil trg, ko se je uveljavila mobilna telefonija, le da takrat z modrim
pokrovom tipkovnice. Vrabič s tem Ericssonom GA 628 ne opisuje samo sodobne
načine komunikacije, prikaže tudi ozadje: napravo samo, s pomočjo katere
telefoniramo. Pomembna ni samo komunikacija, temveč tudi in predvsem naprava,
ki nam omogoča komunikacijo. Kot ikona, katero dvignemo visoko v zrak. Kaj je
lahko bolj virtualno kot telefoniranje? S svetlobno hitrostjo smo lahko tukaj
in tam – na drugem koncu sveta.
www.sunday.com poleg
načina življenja ob koncu 20. stoletja opisuje tudi vpetost ljudi v sodobno
komercialno resničnost, kjer so svoboda komuniciranja, poseganje v zasebno
življenje in nadziranje do nerazpoznavnosti prepleteni.
Vrabičeva dela so neposredna in
neobremenjena, spodbujajo h kontemplaciji o naših lastnih izkušnjah ter
povezavi nekaterih dejavnikov v sodobni družbi. Čeprav v izbranih slikah lahko
slutimo mejne umetniške motive, ki se približujejo sodobnemu kiču, kot to počne
na primer Jeff Koons, niso Vrabičeve podobe nikoli naključne. Ti motivi nosijo
v sebi tudi nedvomno širši pomen, niso le lesketajoča se površina, ki ugaja z
barvami in svetlikanjem, v njih zaznamo globlji umetniški pomen.
Stopnja samorefleksije je pri
Vrabiču za odtenek večja kot pri umetnikih pop arta, saj je prevzel ne le način,
temveč tudi stil, kot ga je uporabljal pop art. Slike, fotografije in videi so
že narejene podobe, kadar pa to niso, so njegove podobe nam vsem poznane, a
nikoli tako zanimive, da bi za njih porabili film ali prostor na kartici
digitalnega fotoaparata. Seveda je takšen način ustvarjanja včasih lahko
dvomljiv, a pri Vrabiču nastopa v drugi funkciji in vedno z določenim namenom.
Izogibanje ustvarjanju novih podob, izumljanju novih stilov Vrabiča loči od
umetnikov modernizma in ga po tem osnovnem ekološko ozaveščenem principu
ustvarjanja uvršča v postmodernizem, katerega najpomembnejši predstavnik v
Sloveniji je skupina Irwin, danes pa živi v delih Vrabičevih prijateljev in
sošolcev: Žige Kariža, Mihe Štruklja in drugih.
Warhol
Andy Warhol je Časovne kapsule
(Time Capsules) izdeloval od leta 1960 do 1980. Standardne kartonske škatle je
polnil z najrazličnejšimi predmeti, ki so šli skozi njegovo življenje: revije,
zapiski, filmi, intervjuji, etc. Teh škatel je 610 in jih danes hrani Andy
Warhol Museum v Pittsburghu.[1]
S predmeti v Časovnih kapsulah
lahko rekonstruiramo določeno realnost. O nekem času govore bolj enoznačno in
neposredno kot umetniška dela, čeprav ti predmeti sedaj to tudi so. Hkrati pa
je njihova funkcija povsem nekaj drugega. S prisotnostjo v umetniški zbirki
relativizirajo pomen ročno izdelanega umetniškega dela mnogo bolj kot Warholovi
sitotiski ali celo Duchampovi ready mades. Ti predmeti so arheološki fragmenti,
deli mozaika, deli življenja nekega človeka, pars pro toto, s pomočjo katerih
spoznamo način življenja takratnih ljudi. V časovnih kapsulah ni zgodovine, ni zgodbe,
ne refleksije in reprezentacije, ti predmeti niso simulakri, so predmeti,
stvari, takšne kot so in ne poznajo omejitev predstavljanja.
Na podoben način tudi Vrabič
arhivira svoje zasebno življenje, najbolj eksplicitno v delu Private. Private
je avtorjev dnevnik, dostopen na http://www.glu-sg.si/saso/private/private.htm.
Potem so tu slike, fotografije in videi iz cikla s podobnim naslovom Privat(e),
na katerih upodablja zasebno življenje. Čeprav ta dela niso stvari, kot
predmeti v Warholovih Časovnih kapsulah, temveč so reprezentacije, so umetniška
dela, jih zaradi njihove neposrednosti in enostavnega kodiranja lahko
primerjamo z njimi. Te slike, fotografije in videi namenoma delujejo tako, kot
bi bili ready mades, samo najdeni predmeti, v katerih je vsebovana, kar se da
majhna stopnja reprezentacije. Ta dela, kot da ne želijo vzbuditi le estetskega
užitka, njihov namen, se zdi, je drugje.
Voyager
Leta 1977 so v vesolje poslali
sondi Voyager I in II. Voyagerja potujeta s hitrostjo 3,6 oziroma 3,3
astronomke enote na leto in se bosta čez 40000 let približala drugemu sončnemu
sistemu.
Tudi Voyagerja sta časovni
kapsuli. Na obeh je 12-inčna pozlačena bakrena plošča, ki jo je naredil Carl
Sagan s sodelavci.[2] Podobno kot
Warholove časovne kapsule, tudi ti dve pozlačeni plošči potujeta skozi čas le,
da na nekoliko bolj sofisticiran način v posebni sondi, medtem ko Warholove
časovne kapsule potujejo skozi čas v prostorih muzeja v Pittsburghu. Za razliko
od Warhola Vrabič izbira motive zelo pazljivo, jih naslika in označi ter šele
nato odpravi na pot. V tem pogledu je Vrabičevo delo bližje Voyegerjevima
pozlačenima cd-romoma.
Na Saganovi plošči je 115
digitaliziranih podob, ki prikazujejo človeka, njegov način življenja
(razmnoževanje, prehranjevanje), prikazujejo stvari, ki jih je človek naredil:
preprosto hišo iz opek in palačo ZN v New Yorku. Na slikah so shematično
prikazana znanstvena dognanja človeka, mere za razdalje, čas in maso. Ostali
del plošče zasedajo različni zvoki: grmenje, veter, ptiči, kiti in druge
živali. Poleg teh je na plošči še izbor glasbe različnih kultur in okolij in
govorjeni pozdravi v 55 jezikih, pozdrav takratnega predsednika ZDA Carterja in
generalnega sekretarja ZN Waldheima. Plošča je v posebnem aluminijastem ovoju,
zraven je še igla, s katero se lahko ploščo posluša.
Na plošči je v premeru 2
centimetrov nanesen uran 238, katerega razpolovna doba je 4,51 milijarde let.
Glede na količino razpadlega urana bo prejemnik lahko določil čas, ki je
potekel od nanosa urana na ploščo. Uran 238 in risba s 14 pulsarji sta uri, ki
bosta prejemniku pomagali določiti čas odhoda sonde. Dva kroga na plošči
predstavljata najnižja stanja vodikovega atoma. Čas prehoda iz enega stanja v
drugega je temeljna referenca za čas, ki so ga uporabili pri kodiranju video-
in avdiosignala. Navpične črte in pike predstavljajo momente spina protona in
elektrona.
Shematično je prikazano, kako
se predvaja ploščo. Narisana je binarna koda, ki definira hitrost, s katero je
potrebno predvajati ploščo. Narisani so valovi videosignalov na plošči, okvir
slike in smer predvajanja posnetka. Prva slika na plošči je krog z dvema črtama
ob straneh – ta slika je narisana tudi na plošči in predstavlja referenco, po
kateri bo prejemnik sporočil ugotovil, da ploščo pravilno predvaja. Položaj
Zemlje je podan s položajem Sonca glede na 14 znanih pulsarjev, katerih periode
so podane z binarno kodo.
Mogoče je imel Carl Sagan v
mislih Warholove Časovne kapsule, ko se je s sodelavci lotil izdelave pozlačene
bakrene plošče. Ta plošča deluje na dveh nivojih: najprej je zlatarski izdelek,
s precizno risbo in na drugem nivoju je nekakšen proto cd-rom, na katerem so
slike in zvok. Zlatarski izdelek lahko gledamo s prostim očesom, medtem ko
potrebujemo za branje digitalnega zapisa posebno napravo. Oba nivoja plošče
povezuje stopnja kodiranja sporočila tako, da če bodo prejemniki sporočila
sposobni doumeti pomen risb, potem bodo po vsej verjetnosti tudi sposobni izdelati
napravo, s katero bodo lahko predvajali video- in avdiosignal zabeležen na
plošči.
Egipčanske grobnice so na
primer sporočila namenjena neznanemu prejemniku. V teh pred obiskovalci skritih
prostorih so veličastna poročila o takratnem življenju, narejena z nesluteno
umetniško spretnostjo, pred katero še danes osupli onemimo. Sporočila so bila
namenjena v onostranstvo, torej za nek nedoločen kraj v nekem nedoločenem času.
Na ta način so Egipčani premagovali strah pred smrtjo, pred minljivostjo
človeškega telesa in so hoteli na ta način izbranemu podaljšati življenje v
onostranstvu, v spominu, v virtualni resničnosti, kar jim je tudi uspelo. Kot
je to uspelo tudi Carlu Saganu s sodelavci. Spomin nanj in na podvige ameriške
vesoljske agencije, posredno na vse nas bo obstal verjetno mnogo dlje, kot bi,
če bi bil shranjen tu na Zemlji. Torej gre pri obeh cd-romih za nekakšen
nagrobni spomenik, za sarkofag brez mumije.
Najstarejši artefakti na Zemlji
so človeška orodja iz najzgodnejše faze evolucije človeka. Toda človek glede na
časovne razdalje, ki vladajo v vesolju še ne obstaja prav dolgo. Namenoma
shranjeni človekovi izdelki niso starejši od 5000 let. Najveličastnejši z
namenom shranjeni izdelki so egipčanske piramide.
Kadar izdelek ni shranjen z
namenom in se naj dobro ne pazi, kadar zanj ne skrbijo ekipe konzervatorjev
(vprašanje je seveda, če gre potem še za isti izdelek, ker pač nikoli ne stopim
v isto reko), potem tak izdelek nima dosti možnosti, da bi preživel kaj več
časa, kot mu ga pripada, glede na snov iz katere je. V vsem znanem vesolju
velja drugi zakon termodinamike, ki pravi, da snov teži k pravilni
razporejenosti. Snov, ki jo neka druga sila ne drži skupaj, je obsojena na
razpad, njeni deli se bodo enakomerno razporedili po prostoru, v stanjih, za
katera potrebujejo najmanj energije. Ker se vesolje širi, čaka vse kar je, tudi
Zemljo in planete, Sonce in celo črne luknje, ta usoda, namreč, da se bo snov,
iz katere so, razpršila po prostoru. Seveda bosta takrat oba Voyegerja
izgubljena tavala po vesolju, če se ne bosta zrušila na kakšno sonce ali ju ne
bo vase potegnila kakšna črna luknja. Do takrat obstaja sicer zelo majhna
možnost, da ju nekdo prestreže in prebere njuno sporočilo.
Sondi Voyager I in II sta časovni kapsuli.
Čeprav je njuna naloga tudi, da na Zemljo pošiljata podatke o nebesnih telesih,
ki jih srečata na poti, nosita seboj tudi sporočilo Zemljanov Nezemljanom. V
tem primeru je Zemljane zastopal Carl Sagan. Pošiljanje tovrstnih sporočil v
vesolje je seveda čista utopija. Če bo sporočilo zares kdo prebral, bo to zelo
zelo daleč v prihodnosti, ko se na Zemlji nihče več ne bo spominjal, da sta
leta 1977 sondi Voyager poleteli v vesolje in ko bo prejemnik sporočilo bral,
se bo pojavil naslednji problem: pošiljatelja sporočila ne bo več in položaj bo
obrnjen: sedaj prejemnik ne bo imel sogovornika in bo lahko samo domneval o
pomenu in izvoru sporočila.
Človek je edini med živalmi na
planetu Zemlja razvil sposobnost mišljenja in bistvena lastnost mišljenja je
spomin. Človek ima to nenavadno sposobnost, da si zapomni, kar vidi. Vendar ta
spomin ni nikoli zrcalna slika dogodka, temveč je spomin vsakega med nami
nekoliko prilagojen osebnim potrebam, na kar vplivajo druge lastnosti osebka,
malo drugačne kemijske reakcije v možganih. Misel je vedno le določena
razvrstitev molekul. Verjetno je ta razlika med spomini različnih ljudi o istem
dogodku spodbudila razvoj različnih pomagal, s katerimi so poenotili
interpretacijo nekega dogodka/ spomina. Človek je izdelal predmete, ki
nadomeščajo spomin na nek dogodek: podobe, kipe, hiše, besedila, fotografije,
filme, cd-rome, etc.
V tej
svoji vnemi, kako materializirati spomin, se je človek spomnil zgodovine in
posledično so nastali muzeji. Muzeji so nekakšne časovne kapsule, v katerih
hranimo stvari, ostanke nekih dogodkov ali celo reprezentacije teh dogodkov –
umetniška dela. V tem pogledu Warhol seveda ni naredil nič novega, samo
poudaril je tisto, kar se že od nekdaj dogaja.
Shranjevanje spominov/
predmetov se je danes razvilo do neslutenih razsežnostih. Med nami ni nikogar,
ki ne bi na takšen ali drugačen način shranjeval predmetov, ki materializirajo
spomin na nek dogodek. V otroštvu se začne ta proces z risanjem.
Nad nami krožijo vohunski
sateliti in snemajo vsak košček terena pod sabo – posnetki se shranjujejo. Vsak
med nami fotografira ali celo snema z videokamero. Nekateri med nami – umetniki
– delajo to posebej sistematično in natančno. V večjih naseljih, kjer na
majhnem prostoru živi veliko ljudi, na vsakem koraku naletimo na nadzorne kamere,
ki posnamejo vsakogar, ki gre mimo – tudi te posnetke shranijo, da jih lahko
pregleda policija. Na osebnih računalnikih hranimo velike količine različnih
podatkov. Shranjevanje v funkciji spomina je preraslo v funkcijo nadzora.
Prihodnost danes ni več tako svetla, kot je bila v času Vrabičevega otroštva, v
času, ko je Carl Sagan izdelal pozlačeni cd-rom.
Sašo Vrabič v seriji Privat(e)
slika podobe iz otroštva. Vračanje v čas otroštva je vračanje v čas
brezskrbnosti, kot je lahko igranje računalniških igric beg v virtualno
resničnost, kjer so problemi vedno rešljivi, kot je potovanje obeh Voyagerjev
poskus pobega v lepši svet prihodnosti. Sondi potujeta skozi čas v daljna
prostranstva vesolja, kjer je prostor prazen, kjer ni ljudi, da bi jima
postavljali omejitve. Saganovo sporočilo je varno shranjeno pred zunanjimi
vplivi in obeta se mu, da bo postalo najstarejši ohranjen človeški izdelek.
Problem je le v tem, da tega nihče ne bo vedel.
Tako kot Saganov cd-rom in
Warholove Časovne kapsule ima tudi Vrabičevo shranjevanje lastnih videnj na
svet in družbo, v kateri živi, vse lastnosti sporočila namenjenega prihodnjim
rodovom. Po teh slikah, videih in fotografijah bodo ljudje nekoč sklepali, kako
mi danes živimo. Pogled usmerjen v prihodnost je na nek način zgodovinski
pogled. Pobeg v času je enak begu v prostoru.
Jernej Kožar