Jernej Kožar

TUGO ŠUŠNIK

¥

KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI SLOVENJ GRADEC

13.2. – 15.3. 2004

Tugo Šušnik se je rodil leta 1948 v Ljubljani, kjer je leta 1974 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost. Leta 1979 je opravil specialko pri prof. Andreju Jemcu in Jožetu Ciuhi. Leta 1979 in 1980 je s Fullbrightovo štipendijo študiral na Pratt Institute v New Yorku. Od leta 1996 je docent na Oddelku za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Šušnikovo globoko poznavanje zahodnoevropskega in predvsem ameriškega modernističnega slikarstva je v slovensko slikarstvo vneslo svež veter. Danes je gotovo eden najpomembnejših slikarjev visokega modernizma in postmodernizma v Sloveniji.

Šušnikov opus lahko razdelimo na več ustvarjalnih faz, v katerih ga zanimajo različni likovno teoretski problemi, katerih skupni imenovalec je topologija našega in naslikanega prostora . Prvo, precej slikovito obdobje, se konča leta 1974. V slikah iz let 1974 – 1975 ne gre samo za inspirativni vpliv Barnetta Newmana, temveč je Šušnik preizkušal zakonitosti abstraktnega ekspresionizma do post painterly abstraction. Te slike so najbolj minimalistične od vseh Šušnikovih del.

Proti koncu sedemdesetih postaja Šušnikovo slikarstvo zopet bolj slikovito. Uporablja intenzivne barve in barvna polja se dotikajo drug drugega z ostrimi robovi. Pri slikanju si pomaga z maskirnimi trakovi. Polja niso pravokotna, kot pri Newmanu, temveč raznih oblik, tudi poševna. Predvsem poševna polja in intenzivne barve dajejo sliki posebno dinamiko. Ta dinamika kasneje izbruhne v seriji Rock 'n' roll. Funkcijo risbe je Šušnik v tem obdobju sam opredelil kot sinkretistično, kar pomeni, da ne razlikuje med figuro in ozadjem.

Po vrnitvi s študija v New Yorku je naslikal sliko Triptih, za katero velja, »da je generirala rojstvo slovenske Nove podobe«. Šušnikovo slikarstvo se je začelo izmikati ortodoksni abstrakciji, za katero je v New Yorku ugotovil, da ne nosi več potrebnega umetniškega naboja, da je za mnoge ustvarjalce postala le dekoracija. Na sliki Triptih prepoznamo profila obrazov ali vazo. Gre torej za optično prevaro v Gombrichovem smislu, za menjavanje ospredja in ozadja tako, da enkrat vidimo vazo, drugič pa obraza. Seveda tu ne gre za noben realizem ali iluzionizem, gre za raziskovanje sposobnosti človekovega dojemanja in načinov gledanja.

Tendenco spreminjanja pravokotnega formata slike je pokazal že leta 1980 v seriji Rock 'n' roll, kjer se je slika spremenila v koloriran relief. To je naredil tako, da je sliko razrezal na trakove in jih potem sestavil skupaj, enega prek drugega in na ta način ustvaril še tretjo dimenzijo, torej prestopil je v kiparstvo. Ta način dela potem znova srečamo na slikah iz sredine devetdesetih, ko je slikal slike skulpture. Vendar to niso več na trakove razrezane slike, temveč slike različnih geometrijsko nepravilnih formatov.

Proti sredini osemdesetih postanejo robovi barvnih polj na sliki bolj zaobljeni. Barvna polja postanejo širša, slika se tako umiri, dinamiko sedaj na sliko vnaša na drugačen način.

V tem času je v abstraktno slikarstvo vpeljal dekorativne elemente: draperijo, svetle, intenzivne barve, barvo je pošprical po platnu in tako ustvaril poseben dekorativen vzorec. Ta način dela je kulminiral v seriji slik Štirje letni časi, kjer je na sliko vnesel ne samo omenjene elemente, temveč je razbil tudi pravokoten okvir slike in ga spremenil vsaj na eni strani.

Leta 1986 se je v Maroku zopet navdušil nad Matissom. V njegovem delu se takrat okrepi svetla in dekorativna komponenta. Serija Štirje letni časi pomeni vrhunec dekorativne abstrakcije, ki jo je razvijal v drugi polovici osemdesetih. Na slikah so svetle intenzivne barve, polite ali pošpricane po platnu, ki jih prekrivajo geometrijske oblike ali dekorativna draperija, kot nekakšna zavesa ali samo kot spomin na velika obdobja evropskega slikarstva: gotiko in barok.

V sredini devetdesetih Šušnik kombinira geometrijske oblike z dekorativnimi vzorci tako, da format slike spremeni in mu dodaja polje nepravilne oblike, katerega je prej plastično oblikoval s tkanino. Nastane relief in v tem detajlu zopet slutimo Šušnikovo težnjo po prostoru.

Slike s konca tisočletja so zopet bolj dekorativne, a vseeno bolj umirjene, kot tiste izpred desetih let. Barvna polja so večja in barve ozadja so postale nekoliko težje. Slike se razvijajo iz motivov diptiha in triptiha.

Na slikah iz cikla Neskončno prepoznamo reminiscence vseh prejšnjih stanj nastajanja Šušnikove slike. Opazimo dekorativne preplete, široke, prekrivajoče se poteze čopiča, ki ustvarijo vtis prostora. Tu so barve rdečih odtenkov. V ozadju pa je vedno prisotna trdna shema, ki jo ponekod poudari kar z geometrijskimi liki, drugod pa je ozadje povsem izginilo za neprosojnimi nanosi barve. Ti debeli nanosi barve, v katere slikar vreže preplet tankih a globokih črt, spremenijo sliko v relief in povzročijo, da slika v spremenljivi svetlobi pred nami zaniha.

Na abstraktnih podobah iz cikla Neskončno prepoznamo geometrijske like in telesa. Kadar je naslikano geometrijsko telo, imamo na sliki iluzijo evklidskega prostora. Iluzionistični prostor je natančno definiran z geometrijskimi pravili, z matematičnimi formulami, z jezikom. Čeprav je izvor naslikanega prostora zamegljen, zaščiten z jezikovnimi definicijami, še vedno ni nič drugega kot iluzija.

Iluzijo prostora na sliki Šušnik doseže s poševnimi črtami ali barvami. V tej iluziji ali optični prevari lahko ugotovimo povezavo s slikami iz začetka osemdesetih – s sliko Triptih. Čeprav se videz slik spreminja, se Šušnik vedno znova vrača k nekaterim nerešenim vprašanjem, ki bremenijo umetnike od renesanse naprej: ali je mogoče svet opisati, ali je mogoče to storiti z matematiko. V matematiki, posebej v geometriji, prej ali slej trčimo ob dva limita: nič in neskončno. Oba pojma sta nepredstavljiva, a vedno prisotna, kadar opisujemo svet z matematiko.
Geometrijska telesa na izpraskanem, ekspresivnem ozadju, za nekakšno zaveso, ki naj zakrije njihov pravi pomen – minimalizem – nam sporočajo, da narave znanost ne more opisati. V nekem komaj dojemljivem in prenesenem pomenu je tega sposobna le umetnost.

Z v površino slike vrezanimi črtami Šušnik ustvari mrežo, ograjo, ki simbolično loči iluzionistični prostor slike od prostora gledalca. Prav tako so te črte zelo ekspresiven detajl in stojijo v dramatičnem kontrastu s hladnimi geometrijskimi liki ter svetlimi in hladnimi toni, ki prevladujejo na slikah. Te črte so tisto, kar hkrati določa sliko – jo ločujejo od naše resničnosti, za njimi, za to ograjo je teritorij slike, in hkrati so te črte vrezi, destruktivno dejanje, ki zanika ontološki status slike, ji jemlje njeno imanentno prisotnost, uzorpirano mesto med nami, jo zanikajo in diskvalificirajo.

Kot bi nam avtor želel povedati, da je sicer zelo mogoče, da bomo lahko naravo nekoč opisali s pomočjo matematike, toda naše zaznavanje in dojemanje sveta sta neposredno in usodno pogojena z našimi čustvi, s snovmi, ki jih proizvajajo naša telesa, skratka z ljubeznijo.

Šušnikovo varianto abstraktnega slikarstva lahko poimenujemo tudi slikovita in posledično asociativna abstrakcija. Barve so nanesene pastozno in prevladujejo nad formo in risbo. Risba in forma sta sinkretistični.

Pred nami je zanimiva dvojnost: na eni strani imamo suhoparen slikarski jezik, ki govori le z barvnimi toni, le z nekaj potezami in malodane kiparskim modeliranjem površine slike. Na drugi strani pa so te oblike čustveno nabite, impulzivne, v mehkih barvnih prehodih začutimo patos ustvarjalca, torej umetnika demiurga.

Slike iz cikla Neskončno pomenijo novo prelomnico v Šušnikovem ustvarjanju in dvigujejo njegovo raziskovanje realnosti na povsem druge nivoje.