SAMUEL Grajfoner

TEME LUKENJ

KOROŠKA GALERIJA LIKOVNIH UMETNOSTI SLOVENJ GRADEC

julij – avgust

Razstava Teme lukenj Samuela Grajfonerja se začne z dvema reliefoma. Grajfoner ju imenuje gravuri. Gre za linoreza, osnovni plošči, kateri sta služili kot matrici za večino grafik, ki jih vidimo na razstavi. Grajfoner se torej predstavi kot kipar, ki je svoje osnovno kiparsko znanje razvil kot grafik. Med obema likovnima tehnikama pravzaprav ni večjih razlik, pristop k materialu je precej podoben. Vendar za razliko od kiparja, ki izdela samo en kos in ta je vedno končni izdelek in unikat, lahko Grajfoner odtisne reliefe v posameznih fazah razvoja motiva, tako dobi več končnih rezultatov, ki so vsi unikati (originali) in so med seboj evolucijsko povezani. Grajfoner dvigne s tem proces kiparjenja na drug nivo in daje s to procesualnostjo (work in progress) razstavi osvežujoč zagon.

Od obeh gravur je prva pravokotnega formata in je vsa prepredena z ravnimi linijami, medtem ko je drug relief oval, ki se razteza prek cele plošče. Ovali so, za razliko od pravokotnega formata, razstavljeni le v začetni in končni fazi. Najprej je oval gladek, na njem ni črt, njegovo površino prekinja le ponekod neenakomerno nanesena barva. Na koncu je celotna površina ovala prepletena s črtami, ki sestavljajo široke pasove vzporednih vdolbin. Ti se končujejo drug v drugem in ustvarjajo vtis prepleta (tkanja, kot ga imenuje avtor) in s tem vtis več dimenzionalnega prostora. Odtisi se razlikujejo tudi po papirju na katerega so odtisnjeni, po intenzivnosti in količini barve, ki jo Grajfoner nanese na posamezen odtis in po obdelavi ozadja, ki je ponekod prebarvano kar s silikonom. Reliefne črte, ki vstopajo v prostor in vdolbine med njimi povzročajo, da se svetloba lomi na različne načine, tako obdelana površina se stalno spreminja, kar spominja na (črne) slike Sandija Červeka. Oval ima lahko zanimive vsebinske konotacije, kot v katalogu omenja Marjeta Ciglenečki. Nekoga lahko spomni na diskontinuitete v zgradbi prostora. Mogoče tudi od tu naslov razstave – Teme lukenj.

Na razstavi vidimo tudi nekaj let starejša dela, na katerih je poleg osnovnih ikonografskih podobnosti, načina obdelave grafične plošče in za Grajfonerja značilnih črno belih kontrastov, pristop k razvoju motiva podoben. Tudi na teh grafikah smo priča razvoju motiva v več fazah.

Drugo dopolnilo razstavi je zanimivejše: to so slike na platno velikih formatov, razstavljene podobno kot grafike v globoke lesene okvirje tako, da se podlaga, prej papir, sedaj platno, svobodno guba in giblje pri spremenjenih klimatskih pogojih. Tak način prezentacije je zelo učinkovit in poudarja Grajfonerjevo težnjo po plastičnosti, po vtisu materiala. Grajfoner je na platno pritrdil dva ovala - v začetni in končni fazi - ostanek platna prebarval s črnim silikonom ali drugod z intenzivnimi potezami v sivih tonih. Barve so nanesene pastozno, večkrat kar oprijemljivo plastično. S takim nanosom barve in globokim okvirjem Grajfoner stopnjuje vtis prostora, slika se spreminja v skulpturo. Umetnika iluzionistični slikarski prostor sicer ne zanima, zato pa toliko bolj »realen« kiparski prostor.

Tudi Grajfoner gradi na kontrastih: črna tiskarska barva in bela barva papirja, oblika ovala in pravokotnika, slikarski in kiparski prostor. Ta nihanja med dvema skrajnostima se zlijejo v umirjeno resonanco in dajejo slikam skrivnosten naboj.

Grajfonerja lahko štejemo med ekspresioniste, seveda postmoderne ekspresioniste, katerim enakovreden vir inspiracij predstavlja tako ekspresionizem prve polovice dvajsetega stoletja, kot obe varianti ekspresionizma druge polovice istega stoletja - action painting in informel. Kadar pa pusti površino ovala gladko in neobdelano, ko ga zanima le slikovno polje, njegove zakonitosti, delovanje barve glede na površino, takrat se Grajfoner približuje minimalizmu.

Grajfoner se kaže na tej razstavi kot transmedialnen umetnik, saj enakovredno obvlada kiparstvo, grafiko in slikarstvo.

Jernej Kožar