Pritisnite tipko, če želite nadaljevati.

Naša kultura je obsedena s shranjevanjem in arhiviranjem. Mogoče v tem tiči večni človekov strah pred smrtjo in pozabo. Z arhiviranjem in shranjevanjem gradimo svojo kulturo, poveličujemo svoj narod in si prisvajamo ozemlje na katerem živimo. Štejemo leta kako dolgo smo tukaj, kajti premosorazmerno s časom narašča tudi naša pravica do tega kosa zemlje. Da so tu živeli prej neki drugi ljudje, ki so govorili malo drugače kot mi in so jih naši predniki prišli »osvobodit« niti ni toliko pomembno.

Hkrati pa so predmeti, ki jih hranijo muzeji veliko vredni. Samo dva dni je trajalo, da so se naropani eksponati bagdadskega muzeja pojavili na trgih na zahodu, kjer vsi vpijejo o moralnosti in pravičnosti, hkrati pa polnijo svoje zbirke z naropanim blagom. Te zbirke z leti preidejo v državne muzeje in tvorijo potem glavnino zbirk zahodnoevropskih muzejev, pred katerimi potem stojimo v vrsti.

Današnje arhiviranje in shranjevanje spominja na obsedenost z relikvijami izpred nekaj stoletij. Muzejski predmeti so nekakšne relikvije, ostanki. Relikvij je bilo vedno premalo, povpraševanje po njih pa veliko. Vsaka cerkev je hotela imeti kos telesa svojega zavetnika in tako so relikvije pač sproti proizvajali - ljudi so kuhali, da je odstopilo meso, kosti so prodali za prave relikvije. V nekem trenutkov je bilo kosov pravega križa kar za nekaj pravih križev. Ko so Nemci, Francozi in Španci maja leta 1527 prišli v Rim so brcali glave svetnikov po ulicah Rima in se brisali v Veronikin prt, najsvetejšo relikvijo krščanskega sveta. Podobni blasfemiji smo priča danes, ko ropajo Bagdad.

20. in 16. stoletje imata veliko skupnega. V 16. stoletju se je svet z odkritjem Amerike močno povečal. Nekaj podobnega se je zgodilo v 20. stoletju, potem ko najprej Zemlja ni bila več središče sveta, nato je Sonce postalo nepomembna zvezda med milijardami zvezd naše Galaksije in končno je še naša Galaksija postala samo še ena v lokalnem oblaku galaksij. Celo snov iz katere smo je povsem običajna in jo najdemo povsod po znanem vesolju. Toliko o provincah in velikih centrih.

Na Uršlji gori je še sneg. Uršlja gora je poseben atraktor. Za umetnike in ljubitelje narave je neizčrpen vir inspiracij. Sam velikokrat jaham po njenem severnem pobočju: na Ošven, Naravske ledine, Obretanovo in potem prek Macigoja domov k Ravnjaku. Na Uršlji gori je tudi cerkev, ki so jo zgradili v spomin krvave zmage nad reformacijo. Il saco di Roma je začetek krvavih bojev med katoliki in reformatorji, cerkev na Uršlji gori pa je spomenik zmagoslavja katolikov.

Ko se peljem v službo poslušam A brief history of time in se sprašujem zakaj ta knjiga še ni nadomestila biblije. Stephen Hawking je zelo premeteno napisal ta pregled fizike, vedenja o svetu, njegovem nastanku, etc. Enako kot Mojzes v Stari zavezi z Genezo tudi Hawking začne z nastankom sveta in potem opisuje razvoj snovi. Vlogo Starozaveznih prerokov pri Hawkingu igrajo: Aristotlel, Galileo, Kopernik, Kepler, Newton, …; evangelistov pa Einstein, Niels Bohr, Paul Dirac, Erwin Schrödinger, Werner Heisenberg, Roger Penrose in drugi.

Pišem spremni tekst za monografijo slik Bogdana Borčića, zato že nekaj časa preučujem modernizem druge polovice 20. stoletja. Predvsem sta pomembna oba ekspresionizma: ameriški in evropski. Velika energija Pollockovih slik je v nasprotju z umirjenimi, transcendentnimi, sublimnimi deli Rothka ali s praznino prepredeno z nagajivimi potezami Cya Twomblya. Vendar obstaja neka vez, ki postane očitna, ko jim nasproti postavimo evropski ekspresionizem - informel. Pri Evropejcih so barve bolj tihe, čeprav energija poteze ni zato nič manjša, slike so bolj uravnotežene, zgrajene v tradiciji renesančne kompozicije. Oboje druži odpoved prepoznavnemu motivu.

Abstraktni ekspresionizem se je uveljavil po drugi svetovni vojni. Druga svetovna vojna pomeni popolno destrukcijo vsega, katastrofo človeštva, propad vseh vrednot. Zmaga dobrega nad zlim bi v ljudeh morala vzbuditi srečo in upanje, a se to ni zgodilo. Kajti kmalu po drugi svetovni vojni se je začela tretja – hladna vojna. Popolni destrukciji druge vojne, ko se je umetniku pred očmi zrušil njegov motiv, je sledil strašen pritisk hladne vojne, ki je prišel namesto pričakovanega zmagoslavja in olajšanja - kombinacija teh nesmislov je meddrugim povzročila slikarstvo imenovano abstraktni ekspresionizem.

Meje mojega jezika so meje mojega sveta.

Vzemimo, da je komuniciranje opisovanje nekega stanja v svetu, pa naj bo to dejansko stanje sveta ali samo stanje naših misli. Kako je lahko komuniciranje realistično, resnično, ko pa vendar sveta, ki nas obdaja ne poznamo?

Da je naš svet determinističen je veljalo še na začetku 20. stoletja. Einstein je bil prepričan, da bog ne kocka. De Laplace je na začetku 19. stoletja verjel, da če lahko poiščemo vse elemente, ki določajo trenutno stanje sveta, potem bomo lahko napovedali kakšen bo svet v naslednjem trenutku. Tudi če bi bilo to res, ljudje še zelo dolgo ne bomo sposobni izmeriti stanja sveta. S tega vidika je fotografiranje vsakega detajla zemeljske površine in vohljanje za ljudmi, kot to počno Američani, jalovo početje. Prihodnosti ni mogoče napovedati, nikoli nimaš dovolj podatkov, da bi ocenil trenutno stanje, kaj šele da bi vedel kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku. Kljub vsemu vohunskemu aparatu Američani niso mogli preprečiti katastrofe 11.9. 2001. Stanja sveta se ne da izmeriti, ker ne poznamo kar 95% snovi, ki nas obdaja.

Naslednji argument proti realizmu je kvantna mehanika. Temeljni princip kvantne mehanike je, da svet temelji na možnosti in da se ga ne da izmeriti ne da bi sami vplivali na meritev, ker smo tudi sami del tega sveta in nikogar ni, ki bi se lahko postavil izven tega sveta in ga izmeril. V Newtonovi fiziki, ko je bil čas absoluten, je bilo to še mogoče; na vprašanje kaj je bog počel preden je ustvaril svet niso odgovarjali, da je pripravljal pekel za tiste, ki postavljajo taka neumna vprašanja ampak, da ni počel nič.

Prostor ni sestavljen iz posameznih med seboj ločenih delov, kot smo ga navajeni dojemati, ne moremo ga razdeliti na tisto kar je znotraj in tisto kar je zunaj. Prostor je en sam in njegovi deli so v neprestani interakciji. Tudi čas, razdeljen na preteklost sedanjost in prihodnost, nam je le v pomoč pri opisovanju sveta. To temeljno nedoločenost ponazarja eksperiment z dvema režama ali še bolj slavna Schrödingerjeva mačka. Težko razumemo, da je elektron šel skozi obe reži hkrati ali da lahko le s 50% verjetnostjo napovemo skozi katero od obeh rež bo šel elektron.

Naš svet se razlikuje od fizikalnega sveta. Naša slika sveta je homogena, čeprav je ta zrnat. Najbolj nedojemljiva stvar na svetu je, da je ta sploh dojemljiv, je rekel Einstein. Ko pade svetloba, foton, na celico v očesu ta reagira tako, da spremeni signal in ga pošlje do druge živčne celice, ta do druge in tako naprej do nekega mesta v možganih, kjer se ta signal v kombinaciji z drugimi in tistimi, ki so že zapisani v možganih kot spomin, spremeni v tisto kar vidimo (transsubstanciacija). Dve značilnosti našega sveta se zdita bistveni: možnost, vse (kar mislimo) je mogoče in nenehno spreminjanje vsega.

Edinstvenost vsakega videnja uravnavajo družbene konvencije, pravila, ki določajo, da je rdeče, ki ga vidimo zares rdeče in ne mogoče modro ali violičasto, kot bi se nekomu zdelo. Konvencij se začnemo učiti takoj, ko se rodimo, potem v vrtcu, v šoli, med prijatelji, etc. Konvencije se prenašajo s tradicijo, z ideologijo in prazniki, ki jih praznujemo vsako leto. Ti se vsake toliko preimenujejo, prestavijo za kak dan, v bistvu pa ostajajo isti, kot so bili preden so naši predniki »osvobodili« to ozemlje in še prej.

Velika noč je praznik pomladi, ki ga je cerkev prevzela od drugih kultur in preimenovala v obletnico Jezusovega vnebohoda. Enako je storil socializem, ko je uvedel prvi maj kot praznik dela. Tudi ta je praznovanje pomladi, o čemer priča tudi mlaj – falični simbol, simbol rodovitnosti. Le da je socializem bolj premeteno praznik zacementiral na prvi maj, v upanju, da se bo ohranil in ne bo podvržen spremembam koledarja, kot se to dogaja Veliki noči.

Kot so prazniki spomeniki v času so cerkve, kapelice, spomeniki padlim spomeniki v prostoru. Tudi ti kultni kraji se ohranjajo medtem, ko se kulture menjavajo. Najstarejša institucija človeštva – krščanska cerkev - ima še danes velik vpliv. Čeprav smo po eni strani tehnološko tako zelo sofisticirani smo po drugi strani še vedno praznoverni in postajamo vse bolj tradicionalni in konzervativni, hodimo v cerkev in obujamo stare šege in običaje. Tako se ohranja status quo, dajemo cesarju, kar je cesarjevega.

A to ni naš svet in še manj svet naših otrok. Naš svet ni pravičen, kot ga poskušajo prikazati v teh dneh. Predsednik Bush (kot ga že naslavljajo pri nas) je veren in bogat (prej bo prišla kamela skozi šivankino uho, kot bogataš v nebesa). Bojeval je pravično (!) vojno. Da je pri tem nekaj tisoč otrok ostalo brez staršev in da je na svetu sedaj nekaj tisoč invalidov (neveljavnih) več, je pač nujna posledica velikih ciljev, kot je »osvoboditev« Iračanov. Podobno retoriko uporabljajo vsi osvajalci, vsi vedno nekoga pred nekom osvobajajo. Ponavadi tamkajšnje prebivalce njihovih naravnih bogastev (nafte). Ameriške korporacije, ki v resnici vodijo ameriško politiko, lahko sedaj pravično prodajajo iraško nafto komur hočejo in po ceni, kot jo sami določijo. Ironija je, da ZDA kot zmagovalke 3. svetovne vojne, prevzemajo prav tiste značilnosti Sovjetske zveze, ki so bile sploh razlog boja proti komunistom: prisluškovanje in vohunjenje za ljudmi, zapiranje ljudi brez sojenja, državno plansko gospodarstvo.

Popoldneve in vikende preživimo z Matejo, Nežo in Lizo v glavnem pri Ravnjaku. To je kmetija nad Prevaljami, kjer se razvija velik jahalni center, kar je za Koroško izjemnega pomena. Gojijo predvsem terensko jahanje za kar jim zavitih gorskih poti, prečudovitih razgledov in zares neokrnjene narave, prave divjine upam ne bo zmanjkalo. Hčerki se zabavata z domačimi živalmi in enomesečnim žrebičkom Aladinom.

jernej kožar