Gabriele Schulz, Petar Waldegg in Zdenka Žido se predstavljajo v Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec
V Galeriji likovnih umetnosti Slovenj Gradec se tokrat predstavljajo trije avtorji: Gabriele Schulz, Petar Waldegg in Zdenka Žido. Bolj kot po vsebinskem ključu se zdi, da so izbrani kot predstavniki treh različnih okoljih: Bosna - Avstrija, Nemčija, Slovenija, vendar v osnovi močno povezanih, kar govori v prid tezi o enotni kulturni krajini. Čezmejno povezovanje je tudi moto prireditev, ki se jih loteva galerija Falke v Libučah.
Poiskati skupne točke vseh treh avtorjev ni bil lahek zalogaj, kajti Waldegg je grafik, ki s svojimi podobami pripoveduje širše zgodbe, medtem, ko se obe - Schulz in Žido - posvečata zgolj materialu in formi v prostoru, brez kakršnih koli napotkov o vsebini, ta je prisotna le toliko, kolikor jo na te objekte obiskovalec sam pripne.
Barvne akvatinte Petra Waldegga lahko sledimo do podob njegovega učitelja Bogdana Borčića, ki so seveda v mnogočem močneje vpete v razvoj modernistične likovne govorice. Naslovi grafik: "Pismo", "Zastava", ipd. govorijo o namenu teh podob - po eni strani so to pisma materi, ki je tu verjetno mišljena metaforično, tudi kot domovina in po drugi strani - zastava - kot simbol nekega koherentnega ozemlja kateremu bi naj pripadal vsak izmed nas - znak, ki omogoča enostavno enoznačno identifikacijo.
Vsaj po formalni plati, če ne že po fazi razvoja modernistične podobe, ki jo gojita, imata Gabriele Schulz in Zdenka Žido več skupnega. Zdenka Žido slika z oljem na platno subtilne barvne prehode, tonske prehode, katerih namen je opozoriti gledalca na majhne razlike v barvnih niansah, ki lahko sprožajo različna stanja duha. Svetli prehodi lahko spominjajo tudi na jutranje meglice in temni na tople poletne noči. Kot je odslikava takšnih malenkostnih prehodov posebej zahtevno početje je tudi zaznava le teh lahko zelo utrudljiva - posebno vlogo pri tem gotovo igra svetloba v prostoru. Platna so napeta na posebne ne ravne iz ravnine stene dvigajuče ali padajoče ploskve, ki so po robovih, po nekih (p)osebnih zakonitostih prirezani - tako slika ni štiri temveč šest in večoglata. Mislim da se tu gibljemo v kontekstu idej o majhnih nepravilnostih iz katerih potem nastanejo velike ... Slika se spreminja v objekt, čeprav tretja dimenzija - globina - nikoli ne pride zares do izraza - ostaja skrita bežnim pogledom - kot ostajajo skriti subtilni prehodi med barvnimi toni. To slikarstvo je A. Medved poimenoval sublimno slikarstvo. Pri teh slikah gre predvsem za poigravanje z barvnimi efekti, ki pa niso ne posebej novi ne kako drugače prelomni, temveč posledica vztrajnega, mukotrpnega dela. Popoln manko vsebine ali izpraznjena posoda podobe, kamor lahko vlijemo nepregledno vrsto pomenov nam ne dovoljujeta videti v slikah z naslovi " Dvoboj" kaj drugega kot le del rešitve: brezvsebinsko perfektno obliko.
Podobno lahko rečemo tudi za tretjo udeleženko razstave: Gabriele Schulz. Tudi njena dela so vsa vrhunsko oblikovana, še tako pozorno oko ne najde nikjer kakih nepravilnosti. Prav tako kot Zdenka Žido tudi ona ne išče velikih vsebin, če sploh kakšnih, dovolj ji je perfekna forma, kdaj pa kdaj malo modificirana, z namenom da se le še bolj poudari perfektnost prve. Ta izpeljanka modernizma 20. stoletja imenovana minimalizem - izpričuje popolno odpoved kakršnikoli določeni vsebini; najpomembnejše delo minimalizma, žal nikoli izvedeno, je "monolit" Arthurja C.Clarka v Odiseji 2001. V sedemdesetih je bilo to ustvarjanje speto s časom, vsebovano v ostalih dogodkih, ki so določali takratno umetnost. Danes, soočeni s temi praznimi poznimi odvodi minimalizma, le težko še poiščemo smisel v teh delih. Praznina za temi vehementno očiščenimi oblikami je zastrašujoča. Obiskovalec se je obrani tako, da označi ta dela kot post minimalistični formalizem v izpeljanki post modernizma. Iz šib spletene geometrijske forme raznih velikosti in proporcev ne morejo zadovoljiti, kajti zanikajo same sebe, saj hočejo biti geometrijske oblike (popolnoma abstraktne, idealne oblike), po drugi strani pa jih od blizu zaznamuje le še pretirano poudarjanje površine, ki zamegli videz celote.
Podobno lahko povemo o skulpturah iz jekla in skrilavca, ki jih neposrečeno imenuje "Domovi duš". Tudi te skulpture zaigrajo na noto všečnosti saj bi se na prvi pogled nekomu mogoče zdele prijetne, toda videz vara. V njih ni niti kančka vsebine, zopet smo soočeni z brezglavim formalizmom zahodnoevropske umetnosti, naveličane vsega inovativnega in zato "dolgočasne, tretjerazredne in nezanimive" (Ilya Kabakov). Naslovi so na skulpture umetno pripete vsebine; z njimi lahko zadovolji kvečjemu kakega v newageovske psevdo znanosti zapeljanega individuma..
Ko tako pogledamo razstavo kot celoto se ne moremo znebiti vtisa, da ne gre za najbolj premišljen izbor, da imata Gabriele Schulz in Zdenka Žido veliko skupnega, kar se tiče neverjetnega finiširanja zunanjenega videza, medtem ko Petar Waldegg ne ponuja tako všečnih stvari, temveč podobe z vsebino, ki pa nam je žal vse preveč blizu in zato že poznana.
Razstava Pot tja in nazaj sodi z malo modificiranim naslovom prej v kakšno prestižno prodajno galerijo (z velikimi izložbami) velikih zahodno evropskih mest, kot pa v Galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec. Vendar je razstava taka kot je kljub vsemu koristna: obiskovalce seznanja s kulturo, v katere objem nas vodi pot v novem tisočletju.