O fotografiji (TOMO JESENIČNIK)

1.

Na fotografijo lahko gledamo iz različnih zornih kotov: v primerjavi s kinom, v primerjavi s slikarstvom in v primerjavi z internetom. Vsi trije pogledi sodijo v širše polje podobe. Fotografija je začrtala razvoj sodobnih medijev. Predvsem je v svojih začetkih zanimiva kot reproduktibilna tehnika v smislu Walterja Benjamina. Vendar nas bo tukaj zanimala predvsem kot podoba v razmerju do sodobnih tehnologij - predvsem interneta, kot ulitimativnega medija za prenašanje podob. Kajti komuniciranje s podobami je eden prvih načinov komuniciranja in se je verjetno pojavilo sočasno z govorom. Današnji način komuniciranja vse bolj temelji na podobi, to je po stoletjih govorne in pisne komunikacije velik preobrat. Preobrat se je začel s fotografijo, nadaljeval s kinom, telefonom, radijem in se mimo televizije zaključil z internetom.

Fotografija je relativizirala ostale tehnike reprezentiranja podob. Slikarstvu je dala nov zagon in mu hkrati odvzela primat najvernejšega posnemovalca realnosti. Ob koncu prejšnjega stoletja je našla naravno nadaljevanje v kinu - filmski trak je kot nizanje fotografij drugo za drugo. Čeprav sta si oba medija tehnološko zelo blizu sta glede na učinke, ki jih ponujata, daleč vsak sebi. Kino film, imenovan tudi pripovedni film, je razvil popolnoma drugačen odnos do podobe, kot so ga poznali doslej. V kombinaciji z romanom 19. stoletja je pripovedni film dosegal neslutene uspehe in vgradil v človekovo zavest novo dojemanje realnosti - filmske realnosti. Mogoče sta si v tem pogledu celo bližja video in fotografija. Video se zdi na prvi pogled derivat kina, vendar temu ni tako: video je elektronski medij in se je razvil kot posledica razvoja televizije. Označevalni registri videa so združeni označevalni registri televizije in kina. Vendar je video v svoji najznačilnejši obliki - kot glasbeni spot - veliko bliže kinu, ker je zgrajen iz neprestanega nizanja podob (pogojno fotografij) in ne pripoveduje nujno zgodbe, kot to počne kino film.

Današnje računalniške tehnologije ponujajo fotografiji nove možnosti razmaha. Starejšo "kemično" fotografijo zamenjuje digitalna, predvsem zaradi dejstva, da ji je kot taki omogočen dostop do veliko širšega občinstva kot standardni fotografiji.

2.

Živimo v času globalnega kapitalizma, kjer je najučinkovitejše sredstvo komuniciranja (denarna) menjava. Darilna ekonomija, kot jo poznajo še nekatera primitivna plemena, se v naši družbi zopet uveljavlja na področju računalništva (shareware programi na primer), a le kot vir nadaljnega zaslužka.

Takoj, ko je nekaj reprezentirano postane podoba samega sebe, semiotično bogatejše, a eksistencialno osiromašeno in odtujeno - postane potencialno tržno blago. Težnja k popolni reprezentaciji sveta je vse bolj očitna in se kaže s pojavom tehnologij za nadzorovanje, kot so video, televizija, internet in virtualna realnost. Ko je reprezentiran ves svet, postane podoba samega sebe - postane (tržno) blago. Končna faza tega procesa je "Human Genome Project" (HGP) - prepisovanje človeškega gena. Ko bo človeški genski kod razvozlan, bo človek sam postal blago, ker bo reprezentacija samega sebe. Človek bo tako postal dokončno tržno blago človeštva.

Reprezentacija je eden pogojev menjave. Vse kar je reprezentirano pridobi semiotično, a izgubi eksistencialno vrednost. Reprezentirano postane blago in se tako vključi v globalen sistem menjave. "Human genome project" je rešil produkcijo življenja kot biokemičnega stroja, dovoljuje evoluciji, da je kopirana, da jo absorbira kapital. V prihodnosti bo tako človek sam postal človekovo dokončno blago - in v tej vrednosti se bo človek izgubil.

S postopnim prepisovanjem človekovega genskega zapisa se bližamo trenutku, ko bo človek sam postal reprezentacija samega sebe, podoba samega sebe, blago. In po drugi strani nekako istočasno teče razvoj virtualne realnosti, ki teži k istemu cilju - popolni reprodukciji sveta. Preden pa vstopimo v svet reprezentacije ostaja še nekaj nereprezentiranih niš, med njimi tudi ljudje iz Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna, ki še niso bili reprezentirani in prav je, da predstavimo tudi njih.

Benthamov panopticon pomeni začetek sodobnih tehnologij nadzora. Panopticon je bila posebna ureditev prostorov jetnišnice. Nadzorovati je mogoče vsako posamezno celico, vsakega posameznega zapornika v zaporu. Danes so paznike v centralnem stolpu zamenjale naprave za nadzorovanje - na primer vohunski sateliti, ki vsak dan znova vztrajno skenirajo svet na zemlji in iščejo še nereprezentirane stvari.

Tako je Jeseničnik naletel na varovance Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna. Pravzaprav je kot mnogi med nami dolgo časa živel ob teh ljudeh in popolnoma razumljivo je, da mu umetniška narava ni pustila, da prepusti te ljudi pozabi ali, da se ne zmeni za njih.

Mimetična reprezentacija je zmeraj nekaj dvojnega: največje možno približanje predmetu v smislu verjetnega posodobljenja, pri istočasni oddaljenosti. Na tej ambivalenci temelji estetski projekt novega časa in se kategorično razlikuje od estetike srednejga veka. Takrat ideja predstavljanja še ni bila speta z novodobnim spojem med sliko in realnostjo, temveč na predstavo utelešenja. Zato tudi na primer na podobah svetnikov ni odločujoča resnična podobnost, ker je po srednjeveških predstavah tisto reprezentirano že tako ali tako utelešeno, oziroma bi naj bilo. Tako je bil tehnično "pomanjkljiv" realizem pomenske perspektive v primerjavi s kasnejšo centralno perspektivo, kompenziran s srednjeveško potrebo po notranji realnosti. V modificirani obliki se ta zahteva pojavi tudi v Heglovi tezi, da najvišja umetnost uteleša svet, namesto, da ga le predstavlja, pri čemer pride filozof do zaključka, da je prišla umetnost do svojega konca, ker ravno temu najstrožjemu pogoju ni več zadostovala.

Tukaj korenini tudi javno nezaupanje v abstraktno umetnost 20. stoletja. Pri tem gre poenostavljeno rečeno zato, da slikovna podobnost svetu narašča z izgubo notranje podobnosti - resnice in obratno; tako da perfektna površinska mimikrija generira temeljno tujost, medtem, ko popolna odpoved zunanji podobnosti šele prinese pravi notranji realizem. Malevičev črni kvadrat bi bil po tem takem absolutna izpolnitev notranje resnice, pri istočasnem zavestnem totalnem zanikanju mimetnične podobnosti. 

Dialektični temelj vseh reprezentacijskih tehnologij je obljuba prisotnosti med predstavljanjem odsotnosti (promising presens while presenting absence). Na strategijo predstavljanja podob lahko gledamo na dva načina: na "romantični" način, da nam umetnik s svojim subtilnim občutkom za čas in prostor predstavlja še nikoli videne podobe realnosti, ki v nas sprožajo občutek ugodja, estetsko ugodje. Druga stran predstavljanja podob pa je nekoliko bolj temna: strategija reprezentacije ne služi ničemer drugemu, kot proizvajanju podob, reprezentaciji realnosti, kajti le tako lahko realnost postane blago in v končni fazi s HGP postane blago tudi človek.

Mimesis je bila v središču pozornosti zahodne umetnosti od Grkov naprej. S sodobnimi in naprednimi tehnologijami se je ta proces izkazal kot stalen. Danes ponujajo interaktivni mediji in umetno življenje (artificial life) drugačen tip mimesis, ki združuje tehnološko mimesis in na sistemu umetnosti sedemdesetih temelječe ideje. Reprezentacija poskuša biti tukaj ne toliko optična, kot bolj sistematična.

3.

Umetnik je danes v primerjavi z umetniki z začetka tega stoletja na slabšem. Še v prvi polovici stoletja ni bilo posebej težko vzbuditi zanimanja s posrečeno izbranimi motivi. Prav tako je bilo takrat prvič umetniku dovoljeno po končanem šolanju, poudarjeno ustvarjanje v osebnem stilu - tako pripovedovanja kot oblikovanja. Dandanes je osebnih stilov toliko, kolikor je umetnikov, še ne reprezentiranih stvari pa je iz dneva v dan manj, zato se človeštvo vse bolj obrača po za naselitev prijaznih področijih v vesolju in s tem namenom gradi veseoljske postaje in pošilja sonde na bližnje planete, kot tudi v druga osončnja. Čeprav je neraziskanih področij na zemlji še veliko, se glavnina raziskovanja vedno bolj usmerja v vesolje in v virtualno, (že) reprezentirano realnost. Zemeljski problemi so prepuščeni tistim, ki nimajo dostopa do velikih novih tehnologij, to pa so prej ko slej prebivalci obrobij velikih imperijev, vsaj tri četrtine prebivalcev sveta in med njimi seveda tudi umetniki.

4.

Umetnost ni - per se - nič bolj ali nič manj avtonomna in elitistična kot seks in tehnologija ali televizualna oblika, vendar mora kot one prepoznati zgodovinsko pogojenost, ki jo zaseda in uporabljati svoje posebne kontradikcije v razmerju do onih (uspešneje institucionaliziranih in administriranih) drugih hipotetičnih domen socialnega življenja.

Še danes se uporablja termin umetnost v smislu umetniškost, umetelnost, ki izvira v srednjeveški umetnosti. Srednjeveška kultura se ni delila na umetnost in na neumetnost, oboje se je imenovalo umetnost. Danes se je umetnost znotraj kulture avtonomizirala (ne nasproti družbe, kot pravi Adorno, temveč znotraj družbe oziroma kulture, kot pravi Luhmann) in jo je zato potrebno ločiti od ostale kulture, kar se ponavadi razume kot ljubiteljska kultura (fenomen kulturne družbe) ali sploh neumentost - kič. Termin umetnost predstavlja danes povsem nekaj drugega, kot ga je v srednjem veku, ko je predstavljal tisto, kar danes razumemo pod umetniškost in umetelnost.

5.

Jeseničnikove fotografije gojencev Centra za usposabljanje, delo in varstvo Črna delujejo na dveh nivojih. Prvič problematizirajo tehnologije nadzora, katerih ena prvih je bila fotografija. Kajti ravno fotografija označuje prelom med analognimi in digitalnimi mediji. Fotografija ponuja retrospektivni pogled na razvoj sodobnih medijev, označuje začetek razvoja sodobnih principov reprezentacij, označuje začetek konca nereprezentiranega sveta. In drugič lahko Jeseničnikove fotografije stojijo za agonijo sodobnega sveta, ki mu zmanjkuje še ne reprezentiranih motivov.