Inštitut za humanistične študije Ljubljana
 
 
 

NETART V PRIMERJAVI S TELEVIZIJSKO ODDAJO IN VIRTUALNA REALNOST
seminarska naloga
 
 
 
 
 

avtor                                                                                                      mentor
Jernej Kožar                                                                         prof. Jože Vogrinc
 Uvod
 Netartu je specifičen segment interneta. Na določenih mestih bom pokazal na stičišča interneta s televizijo, netarta s televizijskimi  oddajami. Pokazal bom na vlogo netarta v svetu umetnosti danes in kakšna prihodnost se mu obeta.
 Ustavil sem bom pri virtualni realnosti in jo obravnaval v smislu vizualnega realizma.
 
Označevalni registri interneta
 Označevalni registri interneta so slika (statična ali video), zvok, grafično oblikovanje, besedilo in linki (povezave). Slika je lahko statična podoba, samostojna ali le del celote (na primer podlaga) ali film (video). Zvok je lahko glasba, govor, lahko spremlja video ali pa deluje neodvisno. Grafično oblikovanje strani je oblikovanje besedila, slik in drugih sestavnih delov strani. Poseben označevalni register so linki ali povezave. Linki nastopajo, kot samostojne tipke, znaki na strani. S pritiskom na njih uporabnik odpre naslednji dokument. Za znakom za povezavo je skrit naslov dokumenta, ki se odpre, ko uporabnik uporabi povezavo. Znaki za povezavo so v besedilu posebej označene besede, slike, e-mail naslovi, opombe, skratka vse kar lahko spremlja besedilo. Povezave med dokumenti omogočajo uporabniku lažje spremljanje vsebine na internetu, hkrati pa so povezave tisto, ki mu dajejo prednost v primerjavi s televizijo.
 Karakteristični tipi dokumentov na internetu variirajo vse segmente družbenega življenja. Na internetu najdemo dokumente z znanstveno vsebino, časopise in revije, knjižnice, trgovine, predstavitvene strani različnih firm, ki predstavljajo ali prodajajo svoje proizvode, predstavitve različnih institucij, skratka vsebine dokumentov pokrivajo celotno družbo (prvega sveta). Tipi dokumentov pa so lahko predstavitvenega, prodajnega, dokumentarnega,... značaja. Netart je le ena izmed ponujenih vsebin in uporablja tudi pri drugih vsebinah uveljavljene označevalne registre. Načini naracije netarta varirajo od izpostavljanja enega - povezave, do kombinacije vseh.
 Če je televizija vse bolj permanentno navzoča je internet že dosegel to stopnjo. Internet je permanentno navzoč in uporabnik lahko v kateremkoli času uporablja katerikoli dokument. Ali se je obsesivno preklaplanje  s televizije preselilo na internet, kajti internet pravzaprav deluje (brez obsesivno) prav na ta način? Razvoj satelitske televizije z veliko izbiro programov se je dogajal istočasno z razvojem najpomembnejšega segmenta interneta - www.
 Možnosti ničtega gledanja,  pri internetu ni, ker ga ni v samem internetovskem komunikacijskem razmerju. Pri internetu stanja, da gledalec lahko samo daje vtis, da gleda, ni. Razlika je v načinu uporabe interneta: internet ne moremo samo gledati, moramo ga tudi uporabljati, četudi so posegi lahko minimalni ("listanje" po dokumentu). S tega vidika je internet reakcija na televizijsko komunikacijsko razmerje. Te značilnosti so najbolj očitne pri netartu, ki ne samo da uporablja te specifične možnosti, jih tudi na različne načine izpostavlja, zamenjuje.
 Pri internetu in še posebej pri netartu dokumenti ne želijo biti objekti menjave, kot je to pri televizijskih oddajah.
 "Da je (oddaja) objekt menjave, je očitno že po tem, da je identifikabilna enota končnega produkta za lastninsko in avtorsko pravo, saj so ime produkta, blagovna znamka in drugi podatki o proizvajalcih in lastniku navedeni na začetku in/ali na koncu vsake predvajane oddaje ..."
Lastninske in avtorske pravice netart ne izrablja ali jih izrablja v druge namene, se jim izogiba, kar mu dopuščajo nizki stroški izdelave,
 Netart je specifična oblika dokumentov interneta. Financiran je iz proračuna raziskovalnih ustanov ali privatnih fondacij, zato ne potrebuje ekonomsko propagandnih sporočil. Teh pa je drugje na internetu vse polno, le da niso kot na televiziji posredovani med oddajo, temveč so del dokumenta samega, kot grafični simboli (zaščitni znaki proizvajalcev - sponzorjev), ki hkrati služijo kot povezave do dokumentov, kjer ti proizvajalci predstavljajo in prodajajo svoje izdelke.
 Interludijev, kot vrzeli med dokumenti, kot jih pozna televizija na internetu ni, razen sporočil, ki se pojavijo na zaslonu, kadar določen dokument z določenim naslovom ne obstaja.
 Dokumenti z netartom, so kot vsi ostali dokumenti interneta dostopni ves čas. Na omrežju so ob vsakem času, kadarkoli uporabnik želi ga lahko odpre. Lahko postanejo last vsakega posameznega uporabnika, kot je v njegovi lasti na primer slika, ki jo je kupil. Čeprav so lahko v lasti različnih uporabnikov hkrati, s tem ne izgubijo umetniške avre. Vsak posamezen je original, ker razmerje original in reprodukcija na internetu ne obstaja. Netart tako presega probleme umetniškega originala in njegove reprodukcije.
 Kot bomo videli v nadaljevanju deluje netart na ravni poročanja - projekt Arctic Circle - ali pa na internetu lastni ravni - s povezavami. Teh drugih je seveda več: povezane so strani istega dokumenta in avtor skozi njih z besedilom, sliko, oblikovanjem, zvokom pripoveduje zgodbo ali pa uporabnika povezave vodijo do drugih dokumentov na internetu, s pomočjo katerih avtor dosega željeni učinek. Ne redko so te povezave, za vsebino tistih dokumentov provokativne, zato so nekateri netartisti izenačeni s hackerji, delujejo na robu legalnega. Netart se posebej ukvarja z avtorskimi pravicami in se jim upira na način "anticopywright", ali pa jih sploh ne upošteva, kot to na primer počne Vuk Ćosić, ki za svoj izdelek enostavno uporabi znano grafično podobo domače strani CNNa.  Tudi tak način lahko razumemo kot reakcijo na televizijo. Vendar za tem stoji širši problem umetniške produkcije. V dvajsetem stoletju je umetniško tržišče in izdelovanje umetnin za tržišče prvi kritiziral Marcel Duchamp s svojimi ready mades. To značilnost netarta lahko razumemo v tej smeri: vzpostaviti novo "tržišče" za umetnost, ki bo uveljavljenemu nasprotno, saj na njem ne veljajo ustaljene tržne zakonitosti. Za temi idejami stoji tudi ideja o vse prisotnosti umetniških del, umetnin za vsakogar, kot jih je artikuliral Andy Warhol.

 ARCTIC CIRCLE - DOUBLE TRAVEL  lahko do neke mere primerjamo s poročanjem na televiziji. Oba umetnika zastopata uporabnika in internet, glede na potovanje, glede na uporabnika pa sta priča dogodku. Čeprav uporabnik ni fizično prisoten, poročanje percipira kot objektivno.  Za razliko od televizije lahko uporabnik v tem primeru vedno preverja poročanje - prek elektronske pošte - ali celo posega v poročanje in poročevalca (umetnika) usmerja.
 Televizijski gledalec sprejema odgovornost, ki mu jo nalaga televizija, tako, da jo prelaga nazaj na televizijo, se ji izogiba.  Uporabnik interneta je drugače soočen z vednostjo, ki mu jo le ta nalaga. Vednost, ki jo pridobi z uporabo interneta je v veliki meri individualna,  lahko se razlikuje od vednosti, ki so jo sprejeli drugi uporabniki. To pa predvsem zaradi delovanja interneta samega, ki dopušča uporabniku ogromno izbiro, tako, da je malodane vsaka izbira individualna. Z izbiro pa uporabnik izbere tudi odgovornost za vedenje, ki ga pridobi, saj se ni le odločil, da bo gledal program, kot pri televiziji, sam je poiskal dokument in je v to vložil več truda (uporabi povezave), kot z gledanjem televizije. Uporabnikov trud je poplačan z odgovornostjo.
 Prenos v živo je objekt skupne reference različnim komentatorskim ekipam in gledalcu.  Na internetu potekaju prenosi v živo (video konference) brez komentarja, ali pa imamo komentar brez prenosa v živo. Komentiranje, poročanje s kraja dogodka je tipično radijsko in televizijsko. Ker so oddaje časovno omejene, imajo določen začetek in konec, so usmerjene, jih je mogoče ponavljati. Medtem ko z internet dokumenti to ni mogoče, ker niso ne usmerjeni, če že imajo začetek (kazalo in ime dokumenta), enega samega konca ni, lahkom govorimo o večih koncih ali sploh o nobenem. Dokumenti na internetu so prisotni ves čas, tako rekoč neprestano ponavljani.
 Načini udejanjanja televizijskega komunikacijskega razmerja,  ki jih je prevzel internet:
nagovori v živo
razprava v živo (IRC)
poročanje v živo
intervju v živo
video posnetek s kraja dogajanja
tak posentek s komentarjem
tak posnetek z besedilom
ekscerpt iz takega posnetka
nagovor s kraja dogajanja
poročanje od tam
intervju od tam
grafikoni s komentarjem
fotografije s komentarjem ali s podnapisi
najavna ali odjavna špica z glasbo
in mu dodal nekaj svojih:
pogovori na določeno temo, ki tečejo neomejeno dolgo: usenet
reklamiranje dokumentov, ki predstavljajo določeno vsebino ali reklamirajo proizvode
besedila (članki, razprave, literarna besedila, ...)
osebne predstavitve uporabnikov
predstavitve institucij
netart.
 Vsak uporabik lahko prevzame vlogo TV novinarja: je povezovalec, komentator, poročevalec, moderator, spraševalec, vprašanec, ekspert, protagonist v razpravi, navaden človek s ceste.

Netart
 Naj navedem besede slovenskega netartista Vuka Ćosiča:
 "... Drugače od "kamkorder revolucije", ki je namesto demokratizacije umetniške proizvodnje prinesla samo povečanje dobička izdelovalcev strojne opreme in ustvarila novo elito posrednikov, net.art vključuje nove možnosti razpečevanja. Tehnologija obstoječih računalniških omrežij omogoča umetniku, da pride do večjega občinstva kot kdaj prej (oz. se nanj samo obrne, da ne bomo pretiravali) in to z izvirnikom v nekaj milisekundah. Še več, umetnik ima možnost nenehno posodabljati in spreminjati ustvarjeno. Umetnost brez oprijemljivega dela, umetnost brez stalne in/ali enkratne izrazne oblike, to je umetnost, ki jo ustvarja net.artist. Ta oblika umetnosti, ki ob enem vključuje še besedilo, slike, zvok in video je tehnološko lažje obvladljiva kot večina "hi-tech" računalniških umetnosti. V tej podrobnosti je prednost net.art pred večino sodobnih umetniških oblik. Na tisoče ljudi, ki ustvarja vsebino omrežja, oponaša televizijo, filmsko industrijo, svet galerij. Te vulgarnosti so vsenavzoče, toda obenem ducati umetnikov iz raznih delov sveta vzdržujejo svoje omrežje zaupanja in darilno gospostvo in tako kažejo drugo možno umetniško pot. Tehnološka omejitev ( v marsičem podobna omejitvam soneta ali haikuja), ki je posledica nujnega minimuma za vzdrževanje omrežij, sili net.artista v ustvarjalnost, ki izloča omejene imitacije...."
 Umetnik prihaja do večjega občinstva z veliko manj napora, umetniško delo lahko doseže svoj namen - je prisotno in ni odvisno od muhavosti trga ali sočasne politike galerij. Še več, izvirnik se multiplicira in posamezni "izvirniki" (ki so lahko sočasno na ogled) se ne razlikujejo med seboj. Vsak posamezni "izvirnik" obdrži umetniško avro.
 Umetniško delo netartista se lahko spreminja v času in pridobiva nove kvalitete. Način bivanja netarta je, da se lahko nenehno spreminja in tako prilagaja. Hkrati pa je kljub temu ali ravno zaradi tega, ker uporablja video, zvok, besedila, slike lažje obvladljiv in dojemljiv širšemu krogu uporabnikov interneta. Tudi zato, ker uporablja ustaljen način izražanja na internetu (označevalne registre), kot ostali (neumetniški) dokumenti.
 Netart je del računalniške umetnosti. Razlika med računalniško umetnostjo, katere nosilci so lahko Cd-romi in netartom je v tem, da slednji temelji in gradi na povezavah, na neskončni povezanosti vseh in vsega, med tem ko prvi te možnosti nima in operira samo s povezavami znotraj omejene vsebine. Računalniška umetnost še ohranja stik z materialnim svetom, vezana je na nosilec podatkov (cd-rom). Netart pa se je popolnoma osvobodil materialnega temelja, obstaja v kibernetičnem prostoru.
 Mnogokrat je umetniško že samo oblikovanje dokumentov. Označevalni registri netarta so enaki kot pri ostalem internetu. Netart na tej stopnji razvoja samo razvija določen označevalni register prek drugega, mu daje večji pomen, kot je potrebno: na primer izkoriščanje povezav z iskalnimi stroji (search machines) pri Apoloniji Šušteršič  in  povezav dokumentov z drugo vsebino pri Damijanu Kracini.  Tako imenovani hiper tekst, kar pomeni, da so v tekstu podane označbe, povezave, ki nas vodijo drugam, so sestavni del netarta (kot tudi večine drugih dokumentov). V ozadju besedil so slike ali podlaga strani. Te kažejo sodobno modo v oblikovanju: so podane jasno,   ali pa nudijo poplavo raznih informacij.
 Umetniški projekt na www lahko sestavlja proza ali poezija ali besedilo (navodilo), statične podobe, video filmi, grafično oblikovanje in zvok. Najpomembnejši segment projekta so povezave, možnost prehajanja iz ene strani na drugo, iz okolja z eno vsebino v okolje z drugo vsebino. Možnost teh povezav je spodbudila poseben značaj te umetnost, ki je lahko provokativen in družbeno kritičen. Kajti dostopnost do podatkov CIA, NASA, Vatikana ali vladnih ministrstev in drugih organov oblasti je postala z internetom nekaj vsakdanjega.  Po drugi strani niso redki projekti, ki ne želijo biti provokativni in družbeno kritični v prvi vrsti, ki želijo le izkorstiti možnosti, ki jim jih nudi komunikacijsko informacijska tehnologija.   Netart je enakovreden drugim dokumentom na internetu, ločijo se le po vsebini. Oblikovanje dokumentov je pogosto prav domena netarta. Veliko oblikovalcev in netartistov je predstavnikov kulturne družbe.
 Tudi netart lahko najprej razdelimo na formo in vsebino. Problem forme lahko razrešimo tako, da ga omejimo na oblikovanje dokumentov, na sočasen stil, ki vlada v grafičnem oblikovanju. Tak dokument ima ozadje in pa ključne točke - povezave. Povezave pogosto delujejo tudi kot poudarjena sporočila, važna sporočila, ki nas, kadar jih uporabimo, vodijo naprej po projektu ali po mreži. Prehod iz umetniškega projekta na drug dokument je manj prelomen, lažji, kot je na primer tak prehod med umetnostjo in vsakdanom v drugih KIT. Nematerialen značaj umetnosti v primerjavi z drugimi artefakti na internetu odpade, saj imajo v tem pogledu vsi enak status.
 Netart bom poskusil opredeliti na primeru projekta ARCTIC CIRCLE - DOUBLE TRAVEL, Felixa S. Huberja in Philipa Pococka iz leta 1995-96,   ki sem ga izbral zato, ker je primerljiv s televizijskim poročanjem. Na ta način pridejo na dan temeljne razlike med televizijsko oddajo in dokumentom na internetu.
 "Povezani z vsem svetom smo na www pošiljali video, zvok, slike in tekste. Naše virtualno potovanje je načrtovano tako, da se nadaljuje še mesece po končanem realnem potovanju. ...  Arctic circle je raziskava dveh oblik sodobne osamljenosti: najprej občutek bivanja in ne pripadanja velikemu naravnemu prostoru, kot je sever Kanade, kot da si mravlja ali smet na zemljevidu. In potem sedeti pred monitorjem in poskušati vzpostaviti dvosmerno zvezo z vsemi, ki ste v kibernetičnem prostoru na drugi strani ekrana...
 Arctic Circle je performance na mreži. Arctic Circle je dvojno potovanje. Po eni strani smo v eni zadnjih velikih divjin na zemlji. Po drugi strani (monitorja) pa smo prek e-maila na najnovejšem kontinentu na zemlji - na www."

 Umetniški projekt Arctic Circle je primer povezovanja interneta kot KIT za komunikacijo z realnim svetom - uporaba interneta kot KIT, ki združuje vse ostale KIT: od telefona, radia, pošte, televizije,... Arctic Circle uporablja video, fotografijo, besedilo, zvok. Tako dobimo reprezentacijo reprezentacije, sliko slike, medij v mediju. Najprej je fotografija posneta in nato posredovana po internetu. Šele sedaj doseže prej načrtovano stopnjo, postane umetniško delo in ponuja uporabnikom esteski užitek. Enako se zgodi z videom in zvokom. Poročanje s kraja dogodka se odvija v živo, enako kot pri televiziji. Vendar je to le ena izmed možnosti, kako spremljati dogodek. Dogodek lahko spremljamo tudi prek povratnih informacij - sporočil uporabnikov prek elektronske pošte. Dogodek lahko spremljamo prek videa, z besedili, s fotografijo, z enim ali večimi označevalnimi registri.
 Netart lahko,  v smislu vrhunca vizualnega realizma kot ga je ponudila televizija,  ponudi popolnejšo sliko realnosti. Internet je v tem pogledu televizijo nadgradil: odpade časovna vezanost oddaj, ki jo nadomesti permanentna prisotnost; dogodek je prikazan z večimi načini prezentacije, kot jih uporablja televizija - internet omogoča uporabniku, da spremlja dogodek s sliko, besedilom, zvokom z vsemi temi registri skupaj ali z vsakim posebej, v živo ali s časovnim zamikom.
 Največja slabost interneta in s tem tudi netarta v tem trenutku je prepustnost kanalov. Pogosto drago in slabo omrežje ne dopušča prenosa velikih količin podatkov -video.

Virtualna realnost
 Ko govorimo o računalniški umetnosti, posebej o netartu, ne moremo mimo virtualne realnosti. Virtualna realnost se kaže kot naslednja stopnja razvoja računalnikov (računalniške umetnosti). Virtualna realnost bo za svoje preživetje potrebovala cenejšo in zmoglivejšo  tehnologijo in razvejanost, vseprisotnost, kot jo ima internet. Virtualna realnost ni izolirana vizija, je poskus restrukturirati našo percepcijo. Virtualna realnost se ogreva, kar v Mcluhanovem smislu ("vroč") pomeni zmogljivejši medij, namenjen primarno enemu čutilu, ki zahteva le pasivno udeležbo. Izraz virtualna realnost pomeni določeno okolje, ki ga generira računalnik in v mnogočem ustreza okolju v katerem živimo. Po drugi strani pa virtualna realnost pomeni navidezno resnično, to pa je nekaj, kar ni novo in obstaja odkar obstaja jezik, znak. Virtualno realnost pozna človek že od začetkov govora. Saj je virtualna realnost tista druga neoprijemljiva realnost, ki obstaja skupaj s to, le da se je ne moremo dotakniti, le opišemo jo lahko. Do virtualne realnosti te realnosti nismo mogli gledati, ne kako drugače čutiti, občutiti z drugimi čutili, kot le zaznati iz opisov, ki so lahko le bolj ali manj natančni, dobri ali slabi. Virtualna realnost nam obljublja popolno sliko te druge resničnosti, zadovoljitev vseh čutov, pervenstveno pa pogleda, ki je v naši kulturi daleč najpomembnejši.
 Virtualno določajo: high defenition, high fidelity, realtime, genski kod in umetna inteligenca.    V virtualni realnosti slika sploh ne obstaja več, ker ne obstaja označevalec in označenec, ker ne obstaja znak. Virtualna realnost je iluzija in v iluziji je vse resnično - iluzija.
 Gonilne sile virtualne realnosti so bile prisotne v vsej človeški zgodovini.  Začelo se je z jamskimi slikarijami, nadaljevalo s sofisticiranimi slikami, do realističnih slik, do fotografije, gramofona, filma, prenosnih telefonov (kaj je lahko bolj virtualno, kot telefon?). Razvoj tehnologije od slikanja prek pisave do strojev: telefona, radia, televizije, filma, računalnika se ujema s težnjo po realizmu. Realizem kot čim vernejša predstavitev narave, sveta okoli nas. Ko govorimo o vizualnem realizmu, mislimo na realizem v objektivnem smislu. Ali filozofsko rečeno gre za objektivizem in idealizem: ali je spoznavni predmet sam po sebi tak, kot ga spoznavamo in po drugi strani ali je objekt sploh neodvisen od naše zavesti (realizem) ali je samo produkt naše zavesti (idealizem). Od renesanse do impresionizma v umetnosti prevladuje vizualni realizem, to je objektivizem: spoznavni objekt je neodvisen od naše zavesti. Ta razvoj se prekine z impresionizmom in se nadaljuje v dveh smereh:
 - v likovni umetnosti v realizem koncepcije, idealizem: spoznavni predmet je v veliki meri produkt naše zavesti (kar se pokaže za pravo pot, če v primerjavo vključimo kvantno mehaniko, kjer se je pokazalo, da je spoznavani predmet odvisen od opazovalca, da položaj opazovalca vpliva na/določa položaj opazovanega.)
 - vizualni realizem pa nadaljuje svojo pot s fotografijo in filmom  prek televizije in interneta v virtualno realnost.
 Ali lahko govorimo o realističnih in nerealističnih podobah? Prve prepoznamo kot znake, ki imajo označence ali v realnem svetu ali v svetu naših predstav. Druge pa lahko imajo zgoraj naštete lastnosti, hkrati pa so lahko objekti (simulakri). Sliko moramo spoznati kot sliko, da lahko ugotovimo kaj upodablja. Pravilno prepoznavanje slike pomeni, da prepoznamo sliko p od O (objekt) tako, da vemo, da je p nastal kot rezultat izkušnje O. Takrat ko spoznamo p kot sliko O imamo pred seboj realistično podobo.
 Tukaj se pojem realizma razširi, saj ni pomembno, kako p označuje O, denotativno ali konotativno. Konotativno označenih je veliko, malodane vsakemu označevalcu lahko konotativno pridamo označenca, ki obstaja - denotatum. Znotraj realizma koncepcije sta se v likovni umetnosti v dvajsetem stoletju pojavila dva pola realizma. Na eni strani stoji Marcel Duchamp z ready mades, ki so realni predmeti, katere je spremenil v znake, označevalce, ki imajo še vedno realne označence, tudi denotativno, ne le konotativno. Na drugi pa minimalistična umetnost, katere namen je bil iz umetniških del narediti predmete, ki bi imeli enako semantično vrednost, kot predmeti našega sveta. Ti predmeti niso znaki, ker ne označujejo, ne stojijo za ničesar izven lastne realnosti. Prvi problem s tem v zvezi je, da imamo predmete realnega sveta ter znake, ki so pravtako del tega sveta. Le da znaki označujejo, njihovi označenci so lahko del predmetnega ali predstavljivega sveta. Kadar so del predmetnega sveta govorimo o realizmu, kadar pa pripadajo svetu predstav pa o realizmu ne moremo več govoriti. V likovni umetnosti sta, kot rečeno, dva pola: eden je realističen per se (ready mades), drugi pa nerealističen (minimalizem).
 Virtualna realnost bo premostila tisočletno razpoko med stvarnostjo in upodobitvijo, odpadel bo realizem. Upodobitev objekta (znak) in objekt bosta obstajala kot eno, kot celota. Označevalec bo postal označenec, znak bo izgubil svoj pomen. Vsak označevalec bo hkrati tudi označenec - znak. Realistična slika označuje realen objekt, tako prepričljivo, da sliko po določenih kriterijih lahko imenujemo realistična. Fotografija je bolj realistična od slike in film še bolj. Končno stopnjo doseže ta razvoj z virtualno realnostjo, kjer pojem realizma pravzaprav odpade, kot odpade upodobitev in simbolni, znakovni sistem. Virtualna resničnost je iluzija. Iluzija znotraj iluzije ni nič manj iluzija kot prva iluzija. Tudi če govorimo o iluziji, kot o stopnjah iluzije, se kvalitetni predznak ne spremeni. Virtualna realnost je iluzija, zelo dobra iluzija naše resničnosti. Znotraj nje lahko obstajajo iluzije naslednjih stopenj, a ker ni preloma med iluzijo in iluzijo, kot ga poznamo med resničnostjo in iluzijo, lahko obstaja označevalec hkrati kot označenec, znak kot predmet. Kot ni preloma med dvema znakoma, oba pripadata istemu svetu zaznav, seveda lahko drugima sistemoma. Zato, ker v iluziji predmet ne obstaja. Predmet v iluziji je vedno samo znak ali označenec ne more nikoli pripadati predmetnemu svetu, dokler se gibljemo znotraj virtualne realnosti. Znak še vedno lahko označuje realnen predmet, seveda v naši resničnosti, kadar si predstavljamo bivanje v obeh resničnostih hkrati.
 Jaron Lanier govori o postsimbolnih sistemih. Namesto, da bomo uporabljali simbole, da bi opisali obalo, bomo ustvarili elektronsko verzijo prave obale. Simbolizem, ki je ključ do semiotskih interpretacij v naši kulturi, bo našel nove poti v vizualni komunikaciji.
 

ZAKLJUČEK
 Na primeru netarta sem opozoril na razliko med televizijsko oddajo in dokumentom na internetu. Netart je oblika računalniške umetnosti, ki se pojavlja v zadnjih letih skupaj z razvojem interneta.
 O virtualni realnosti smo razmišljali, kot o naslednji stopnji razvoja KIT. Virtualna realnost je postsimbolni sistem, pomeni razpad znakovnega sistema kot ga poznamo danes.

 LITERATURA
Jean Baudrillard, Die Illusion und die Virtualität, Benteli-Werd Verlag, Bern, 1994
Hakim Bey, The Information War, (http://www.elnet.com/~brobin/frames/bey/default4.htm).
Brad Brace, Class Essays from a Fine Arts Course taught at the University of Victoria, B.C., Canada, 1993
Guy Debord, The Society of the Spectacle. (http://www.nothingness.org/SI/debord/SOTS/sotscontents.html).
Gilles Deleuze, Postscript on the Societies of Control, OCTOBER 59, Winter 1992, MIT Press, Cambridge, MA. (http://spunk.org/library/misc/sp000962.txt).
Paul Garrin, The Disappearance of Public Space on the Net (http://MediaFilter.org/MFF/CAQ/CAQ54p.police.html).
Götz Großklaus, Medien - Zeit, Medien - Raum, Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main 1995
Felix S. Huber, Philip Pocock,  Medium bedeutet Mitte, Institut für Deutsche Philologie, Uni-München,1996. (http://www.dom.de/acircle/idpmitte.htm).
Felix S. Huber, Philip Pocock, Arctic Circle. (http://www.dom.de/acircle).
Manuel De Landa, Economics, Computers And The War Machine, (http://netbase.t0.or.at/delanda/ netwar.htm).
Fernand Leger, The Origins of Painting and its Representational Value, v Charles Harrison & Paul Wood, Art in Theory 1900-1990, An Anthology of Changing Ideas, Blackwell, Oxford UK & Cambrige USA 1995.
Celia Pearce, The Californian Ideology: An Insider View, Mute 4, Winter/ Spring 1996, str. 16.
Jesse Prinz, Toward cognitive theory of pictural representation, (http://csmaclab-www). uchicago.edu/philosophyProject/picture/picture.html
Bruce Sterling, Internet, The Magazine Of Fantasy And Science Fiction, February 1993. (http://ftp.eff.org/pub/Publications/Bruce_Sterling/FSFcolumns/fsf.05).
Janez Strehovec, Estetika v obdobju medijske in telematične kulture, Filozofski vestnik, 2, 1989, str. 70.
 Janos Sugar, Interview of Peter Lamborn Wilson, Metaforum II, Budapest, October 95. (http://desk.nl/~nettime/zkp2/wilson.html)
Jože Vogrinc, Televizijski gledalec, Studia humanitatis, Apes, Ljubljana 1995.
Raymond Williams, Televizija kot tehnologija in kulturna oblika Tehnologija in družba,  (prevod prvega poglavja Technology and the Society izTelevision, Technology and Cultural Form), Ekran 3/4, 1990.
Peter Lamborn Willson, Media Creed. (http://www.t0.or.at/hakimbey/creed.htm).
Melita Zajc, Nevidna vez - Raba radiodifuzne televizije v Sloveniji, Sophia 3/95, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1995.
Siegfried Zielinski, Audiovisionen, Rowohlt, Reinbek bei Hamburg 1994
-, An Interview with Manuel de Landa, Zero News Datapool, (http://t0.or.at/delanda/intdelanda.htm)
-, Medij v mediju, katalog razstave, urednice Barbara Borčić, Vanesa Cvahte, Lijljana Stepančič, Zavod za odprto družbo, Ljubljana 1997.

V besedilu omenjeni netart projekti:
Felix S. Huber, Philip Pocock, Arctic Circle (http://www.dom.de/acircle)
Apolonija Šušteršič (http://www.ljudmila.org/scca/space.txt/)
Igor Štromajer  (http://www2.arnes.si/~ljudmila1/)
Marko Peljhan (http://www.ljudmila.org/atol/ucog/)
(http://www.jodi.org/)
(http://www.user.cityline.su/~olialia/war/)
Damijan Kracina (http://www.ljudmila.org/scca/kracina/cos.htm)
Vuk Ćosić (http://lois.kud-fp.si/naps/cnn/cnn.htm)