Jernej Kožar

LUKA POPIČ

SLIKE IN GRAFIKE

V osemdesetih letih so v srednjeevropski umetnosti znova zaživele ekspresionistične tendence. Posebej je odmevala skupina slikarjev imenovanih Neue Wilde v Nemčiji in Avstriji ter gibanje Arte Povera v Italiji. V tem okolju gre iskati izhodišča slikarstva Luke Popiča. Tudi razvojno ga lahko primerjamo z novimi ekspresionisti osemdesetih, saj je kot oni, začel z ekspresionistično deformirano figuro in po nekaj letih prispel do abstraktne slike, ki spominja na prejšnja dela le z nekaterimi detajli, kot je spraskana, utrujena površina in značilni temnimi odtenki. Kot pri mnogih slikarjih dvajsetega stoletja lahko tudi pri Popiču opazujemo evolucijo slike od iluzionistične do abstraktne površine opremljene s specifičnimi likovnimi znaki.

Luka Popič je po letu 1995 opustil figurativno slikarstvo in se predal raziskavam slikovnega polja. Komponente kompozicije obravnava na določenih mestih na minimalističen način, spet drugod zaznamo ekspresivnost v tanki zlomljeni črti pri suhi igli ali v odtenkih črne in bele. Ravno izostanek barve na večini slik in grafik govori v prid domnevi, da mu gre predvsem za odkrivanje skrivnosti črte, barvnega polja in interakcije posameznih likovnih znakov in posledično seveda manj za reprezentacijo konkretnega. Tako je njegova slika abstraktna, vendar ne povsem minimalistična, kot bi domnevali zaradi uporabe minimalnega števila likovnih znakov, temveč prej ekspresionistična, zaradi načina uporabe teh znakov.

Poleg barvnega polja vpetega v enostaven geometrijski lik igra pomembno vlogo tudi plastičnost nanosa barve, ki naredi sliko za predmet, za skulpturo, ki ni več reprezentacija resničnosti, torej iluzionistična upodobitev tridimenzionalnega prostora. Globino na sliki ustvari s pomočjo barve in drugih snovi, kar naredi njegova dela zelo snovna, torej ne sublimno metafizična, temveč surovo materialna in jih postavlja v bližino abstraktnega ekspresionizma in informela, ki je pri nas vrhunsko interpretacijo doživel v delih Rudolfa Kotnika.

Globina je na sliki lahko naslikana z iluzionističnimi sredstvi, kot je na primer tehnika centralne perspektive ali pa jo slikar ustvari z debelimi nanosi barve in drugih snovi. Slika se spremeni v relief, kadar je višina nanosa barve in drugih snovi večja od nekaj milimetrov. Seveda meje med sliko in reliefom (skulpturo) niso jasno začrtane, kakor niso nikjer v naravi, meje obstajajo le v matematiki. Popič se globini na sliki ni nikoli odpovedal. Ko je prenehal uporabljati iluzionistične pripomočke, s katerimi slikarji dosežejo iluzijo globine na ravni površini, je te nadomestil z juto, peskom in barvo, torej z realnostjo samo, ki je ni potrebno reprezentirati, ker je to, kar je, ona sama.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, potem ko se je odrekel iluzionističnemu slikarstvu, začno nastajati kolografije, ki so zanj do danes ostale glavno izpovedno sredstvo. Kolografija je grafična tehnika globokega tiska, pri kateri grafik barve in druge snovi nanaša na karton. Na podlago lepi juto, kasneje še pvc-folijo in pesek. S temi materiali oblikuje novo abstraktno kompozicijo v tehniki kolaža. Odtis zaradi različnih debelin na karton nanešenih materialov pridobi globino, o čemer smo govorili zgoraj. Od barv prevladujejo črne in sive, pojavita se tudi rdeča ali modra.

Na enak način ustvarja tudi kadar slika – izdeluje kolaže, le da sedaj poleg omenjenih snovi na slike lepi tudi matrice, kartonske plošče, s katerimi je prej odtisnil kolografije. Grafiki (podobi) ugasne avro, ker jo obravnava kot likovno sredstvo, s katerim gradi novo umetnino. S tem ideološkim prestopom ji vzame njen mitološki status, ki ga ta uzurpira od najzgodnejših človekovih posegov v prostor in je danes doživel kulminacijo v sodobnem muzealstvu. Motivni svet na teh grafikah in slikah je seveda podrejen tehniki kolaža in osredotočen na monokromno barvno ploskev, na kateri se prepletajo proste črte ali pa so te povezane v geometrijske like.

Grafiko in sliko izdeluje vzporedno na način, kot smo ga opisali zgoraj: grafična matrica je lahko hkrati tudi element slike, tam zaključi svojo pot in se spremeni v estetski dodatek. Naslednji korak je prav tako nadvse zanimiv in pomemben – Popič opusti grafiko kot tako oziroma sliko in grafiko poveže na nov način. Kolografija sedaj ni več končni izdelek ustvarjalnega procesa, temveč mu grafika služi, kot so mu prej služili drugi materiali - objet trouves - nalepljeni na sliko. Grafika se spremeni v (podlago za) sliko, tako da jo nalepi na leseno ploščo, a ne v celoti, temveč le njen del, tako kot ustreza vnaprej izbranemu formatu lesene plošče, slike. Način izdelave grafike se ne spremni, le površina je vsakokrat bolj očiščena detajlov, na slikovnem polju kraljuje monokromna površina z nekaterimi dodatki, ki so tam, da poudarjajo njeno premoč, predvsem ravna črta.

Od tu naprej grafik in slik ne ločuje več, temveč uporablja grafike pri izdelavi slike. Odtis, torej grafika, ni več samo končni produkt ustvarjalnega procesa. Prilepi jo na leseno podlago in tako nastane nov umetniški izdelek, ki ni več grafika, ker je na leseni plošči nalepljen le del prejšnje kompozicije in še ni slika, ker je ta plošča lahko le še element neke druge, večje kompozicije. Manjše slike sestavlja kot nekakšne mozaike, včasih tudi tako, da se stikajo s hrbti, takrat imamo pred seboj slikovno polje prepredeno z ostrimi vertikalami.

Popičeve grafike, slike, zidne instalacije, za razliko od prejšnjih grafik in slik, niso več tako surovo ekspresionistične, reliefne, temveč so bolj pretkano subtilne, temeljijo v postmodernem ekspresionizmu in kažejo na svoj izvor v minimalizmu, o čemer pričajo tanke črte in drugi minimalni dodatki na sicer velikih monokromnih površinah. Barvna polja niso povsem gladka, temveč je barva na kartonsko matrico nanešena reliefno tako, da se sedaj svetloba preliva na različne načine in površina trepeta pred nami.

Poleg opisanih grafik, slik in zidnih instalacij moramo omeniti še ciklus monokromnih slik večjih formatov. Na teh za razliko od zgoraj opisanih glavno vlogo prevzemajo barve: rdeča, modra, zelena in nešteti odtenki med njimi. Tu se Popič izkaže tudi kot velik mojster barve, saj mu ne uide najmanjši barvni prehod. Barve nanaša v več plasteh tako, da posamezni nanosi prosevajo skozi zgornje plasti, kar povzroči, da se velika barvna praznina po kratkem zrenju odpre v širok spekter optičnih prevar in/ ali iluzij. V materijo enakomerno nanešene barve doda še poteze s konico čopiča. Te črte so potem hkrati iluzionistično prostorsko odrivalo in hkrati resnična, materialna globina.

Mogoče največji prispevek Luke Popiča k razvoju sodobne likovne umetnosti je zelo svoboden pogled na izdelavo slike in grafike. Končni izdelek ustvarjalnega procesa je še vedno podoba, le da se ji je uspelo znebiti precejšnega dela ideološke navlake, ki se je na njej nabrala v toku stoletij. S tem ko jemlje umetnini polbožanski status in ji prepreči, da bi postala predmet čaščenja, demistificira tudi vlogo umetnika. Gledalcu odpira nove možnosti interpretacije: grafiko uporabi kot slikarski material in iz nje izdela novo umetnino, tokrat sliko, ki izpolnjuje še višje estetske standarde. Od tu ponese podobo še dlje, postane del neke večje kompozicije – zidne instalacije.

Popič jemlje sliki njen mitološki status, status ikone, ki se je drži že od antike dalje. Podoba se je v krščanstvu vedno gibala na robu čaščenja, kar je cerkveni kanon strogo prepovedoval in hkrati dopuščal, saj mu je le tako uspelo ohraniti ideološki in politični primat. Ambivalentni status podobe je povzročal vedno nove konflikte in je bil tudi zaradi tega gonilo njenega razvoja. Navsezadnje moramo ugotoviti, da ima podoba še vedno osrednje mesto med komunikacijsko informacijskimi tehnologijami. Na tem mestu je zanimivo tudi vprašanje realizma, torej reprezentacije realnosti, perfektne iluzije, laži, ki velja za vrhunsko estetsko kvaliteto, naj bo to v renesansi ali pa danes v Hollywoodu.

Popičev način ustvarjanja je lahko seveda le umetnikova reakcija na sodobno čaščenje podob, ki jih požiramo v obliki nefiltriranih informacij, vse z namenom zabrisati prave vzroke smrti. Preden slika postane ikona je samo izdelek človeških rok in sicer rezultat transformacije misli v kompozicijo barv in črt na podlagi. Tudi v tem primeru smo priča čudežu transubstantacije, ki ga nekateri profanizirajo z izrazom reprezentacija. A Popič razbija ekstatično avro ikone in poudarja, da nič na tem svetu ni končno, da se vse venomer spreminja, propada in nastaja, da je človekov trud po ohranitvi materialnih ostankov starejših kultur le kratkotrajnega veka. Da je človekovo spreminjanje kaosa v kozmos pravzaprav napačna interpretacija obratnega procesa, kajti vse kar je je kozmos, tudi človek in druge entitete, izdelki njegovih rok so kaotične tvorbe, ki rušijo katoličen red vsega stvarstva.