Jernej
Kožar
znanost in umetnost
Kocko ledu zapremo v zaprto posodo in jo segrevamo.
Iz ledu nastane voda, iz vode para. Ko segrevamo naprej razpade molekula vode
na atom kisika in atom vodika. Pri 3000° K se elektron iztrga iz atomskega
jedra, nastane ioniziran plin – plazma. Plazma imenujemo tudi četrto agregatno
stanje, to stanje je najpogostejša oblika obstoja snovi v vesolju. Iz plazme je
Sonce. Pri 109 °K razpade atomsko jedro na nevtrone in protone –
takšna je nevtronska zvezda. Pri trilijonu stopinj kelvinov protoni in nevtroni
razpadejo na kvarke in leptone (elektrone in nevtrine). Pri enem kvadrilijonu
stopinj kelvinov se združita šibka jedrska in elektromagnetna sila. Pri 1028
°K se elektromagnetna, šibka in močna jedrska sila združijo v eno. Pri 1032
˘ K se tem trem silami pridruži še gravitacija, dobimo 10 dimenzionalno
simetrijo superstrun – plin superstrun. Spremeni se geometrija prostora in
časa. Pojavi se razpoka v prostoru, pojavi se črvasta luknja.
Opis faznih prehodov sem uporabil kot uvod v
razmišljanje o slikah Juliana Taupeja zato, da opozorim bralca na razsežnosti v
naravi. Ne želim reči, da si Taupe namenoma prizadeva seznanjati svoje občestvo
s temi podatki, hočem reči le, da njegove slike ob pomanjkanju enoznačnih
sporočil, komunicirajo zelo nejasne barvne obrise, ki lahko nekoga spomnijo na
kozmos, drugega spet na arhitekturo krajine in tretjega na strukturiran tok
zavesti. Opozorilo na razsežnosti naj služi tudi kot opomin, da razsežnosti,
kot smo jih vajeni v naravi niso najbolj pogoste, niti ne med bolj zanimivimi.
Večina dogodkov se zgodi v veliko manjših ali veliko večjih merah. Od tu mogoče
dokaj nepregleden in hkrati izpraznjen svet Taupejevih slik.
Slike Juliana Taupeja sporočajo optimističen pogled
na svet in veselje do življenja.
Hedonizem je danes v svetu redek pojav. Soočeni z globalnim
kapitalizmom, ki neizvoljenim ne dopušča možnosti za boljše življenje,
potisnjeni globoko v zasvinjano in prenatrpano naravo ljudje danes večinoma
izdelujejo umetniška dela s kritičnim sporočilom. Taupe gre mirno mimo tega -
na njegovih slikah ni kančka dvoma v pravilno uravnanost sveta. Njegove slike
so ploske in barvite, so kot samotna panonska pokrajina potopljena v poletno
potenco oddaljene nevihte. Hrib, polje, v daljavi cveti, veter plete nove
vzorce tam na obzorju. Svetloba se spreminja. Taupeja zanimajo predvsem likovni
problemi. Čisti likovni jezik, čista geometrija ali če hočete matematika.
Nikjer pomembnejše izjave. Pri teh slikah gre za čisto gramatiko, gre za slovnico
slikarskega jezika. Ker ni jasno berljive zgodbe ni enoznačnega sporočila, a
vendar lahko gledalec iz obilice likovnih znakov od daleč razbere pomen teh
slik. Govore nam o razporeditvi vidnega sveta, o njegovih značilnostih, o
likovnem v naravi. Ob tem Taupeju zmanjka prostora za obsežnejše pripovedke -
tu ni tragedije. Umanjka zgodba, pred nami
je ravna površina brez vdolbin in izrastkov, gola koža. Na steni visi
zemljevid, katerega posamezna področja so predstavljena shematično – samo nekaj
barvnih ploskev. Res je, da legende ob robu ni, a uporabljeni znaki so
preprosti in jasni, njih število je omejeno tako, da gledalčeva naloga ne bi
smela biti pretežka. Ogled slike naj bo iskanje pomenov simbolov in v tem je
ravno čar teh slik.
Poglejmo na tem mestu nekoliko nazaj v zgodovino do
starih Grkov. Znano je, da so Grki uporabljali perspektivo pri slikanju. Pri
Grkih je veljal kriterij podobnosti z motivom in to so v poznih letih razvoja
dosegli s perspektivo. Te dosežke je krščanska kultura, ki je po stoletjih
nasledila grško - rimsko pozabila. Krščanska kultura se je naslonila na pisano
besedo; ta je odigrala pomembno vlogo pri njeni hitri in učinkoviti širitvi.
Podobi krščanstvo ni posvečalo toliko pozornosti, saj je šele po tisoč letih
ponovno odkrilo perspektivo in tako omogočilo likovnim umetnikom
verodostojnejše prikazovanje resničnosti. Stoletja perspektivičnega
upodabljanja so privedla do fotografije, filma in televizije na eni strani in
abstraktnega slikarstva, odpovedi upodabljanja sveta kot ga vidimo na drugi
strani. Abstraktno umetnost lahko v grobem razdelimo na opisno - opisuje
dogodke - in formalno - sestavlja barve in oblike v določene vzorce in se tako
približa na primer islamski umetnosti ali orientalskim preprogam. Uporaba
abstraktnega načina upodabljanja omogoča umetnikom velik splet možnosti
opisovanja. Umetnik ni vezan na enoznačno podajanje dejstev v vsem poznanem
jeziku. Umetnik je svoboden v tem kateri (lastni) jezik uporabi za opisovanje
dogodka in ta jezik ima določen nabor simbolov, katere naj gledalec razvozla.
Abstraktna umetnost predstavlja v zahodni krščanski kulturi vmesno fazo med
doseženo popolno podobnostjo z motivom (fotografija, film, televizija) in
popolno reprodukcijo motiva in se na eni strani izteče v virtualno resničnost
ali na drugi v genetsko manipuliran organizem, v novo resničnost. Kot je
abstraktna umetnost lahko vmesna faza, je hkrati lahko tudi obdobje strahu
človeka pred potenciali lastnega uma, strah, ki ga je moral premagati, da je
lahko znova stopil na pot razvoja.
umetnostna zgodovina
Mnogokrat se Taupe približa geometrijski
abstrakciji, vendar se barvna skala nikoli ne poenoti do te mere, da bi lahko
govorili o minimalističnih remeniscencah. Prej ko slej ostaja vezan na
surrealistično tradicijo modernega slikarstva izhajajoče od Joana Miroja in mu
lahko na tem področju poiščemo mnoge pandane. Igrivim simbolom na prijaznih
barvnih podlagah se pridružijo široke barvne ploskve. Na ta način nastali
kontrast prispeva k dinamiki slike, barv na površini in kompozicije, ki se
mnogokrat nadaljuje tudi zunaj slike v povezavi z drugimi slikami, saj jih
umetnik nemalokrat sestavlja v večje kompozicije in dobiva tako naslikana
barvna površina drugačne pomene. Kljub strogi teoretični usmerjenosti te
umetnosti lahko v ozadju vendarle čutimo okolje s katerim slikar diha in v
katerem živi, katerega slika in četudi se ga vsakokrat, ko začne sliko ne
spomni več dobro, slutimo v ozadju vse umetnikove vzgibe, ki nas zanesljivo
vodijo do prav teh barv, tega gozda in te krajine, ki obkroža umetnika vedno,
ko stopi iz ateljeja.
Izbrani način pripovedovanja Taupeju onemogoča
neposreden sunek - mnogo stvari ostane neizpovedanih ali preslišanih. Poslikane
površine gledalca navdajajo z občutkom zadovoljstva, vzhičenosti, spominjajo ga
na religiozna doživetja iz otroštva. Slike, kot tiste cerkvene stenske
slikarije, pripovedujejo vedno isto razvodeneno zgodbo, ostane le mojstrsko
oblikovanje danih elementov v celoto, določeno z večkrat spremenjenim formatom
slike. Slika postane molitev, v kateri prav tako izgine vsebina saj se podredi
ponavljanju. Brez konca in kraja. Taupejeve slike dajejo gledalcu občutek
varnosti in zavetja, podobno kot ga dajejo religiozne slikarije: posredujejo
občutek kozmičnega miru, preddestinacije in s tem varnosti, kot daje verniku
občutek varnosti njegova religija in bog. Ta svet je urejen in miren, vedno
razložljiv, ima svoj začetek in določen je tudi konec. Govorimo lahko tudi o
nadrealističnem repertoarju, o majhnem intimnem svetu simbolov, prepletanju
nivojev zavesti. Slika ni enaka sliki, čeprav se princip dela ne spreminja
dosti.
Jasna arhitektura Taupejevih slik in keramičen
videz njegovih zvezdnih kompozicij se prepleta z večanjem in manjšanjem
razsežnosti upodobljenega kozmosa. Nikoli in na nobenem mestu nam Taupe ne želi
pripovedovati zgodbe o spočetju ali koncu neke ideologije, o spreminjanju, o
menjavanju letnih časov. Nikoli Taupe ne stopi v katere druge vode različne od
njegovih lastnih, od lastne ustvarjalne poetike zasidrane v končnem naboru
simbolov in barv. Taupe nam slika fragmente svoje zavesti, jih nam pogosto pred
očmi sestavlja in prekinja tako hiter tok dojemanja. Pred očmi imamo od
prvotnega drugačen vzorec zavesti,
nekako zamenjanega in modrega.
Mogoče bolj kot vremenska Taupejeva slika je
zanimiv njegov pristop k likovni umetnosti. Taupe še vedno slika platna, slika
slike, vztraja v izumirajočem poklicu slikarja. Njegova dela so visoko cenjena
ravno zaradi dejstva, ker so ročno izdelana, so unikati, kar ljudje cenijo saj
jim daje varljiv občutek, da posedujejo del umetnikovega doživetja -življenja,
del materializirane metafizike. Taupejeve slike so zanimive predvsem z vidika
materialnosti, katero ohranjajo in tako njihove tržne vrednosti.
slika
Materialna podstat slike je kriterij, ki
določa videz slike kot tudi njeno vrednost. Kajti samo material ima lahko
lastnika ali veliko lažje je oprijemljivi snovi najti lastnika, kot tisti, ki
jo lahko samo gledamo ne moremo pa jo prijeti in vonjati. Stvar, ki ne zaseda
veliko prostora v našem svetu in se posreduje skozi drug medij je veliko bolj
zmuzljiva človekovemu dojetju in tržnim zakonitostim. Taupejeve slike imajo še
toliko večji pomen ne zaradi arhitekture pokrajine, barve in ultrakozmičnih
simbolov, ampak zaradi svoje materialnosti in negibne arhaičnosti. Ker je
materialna kultura ostanek preteklosti in ker prihodnost ne potrebuje snovi,
kot jih poznamo, otipljivih snovi, nafte in fosilnih goriv. Slike v jpg ali bmp
formatu prikazane na zaslonu so že danes nekomu lažje dojemljive kot oljne.
Sprememba iz otipljivega formata v digitalni format nosi s seboj tudi velike
kulturne spremembe. Ukinitev na materialu temelječih tržnih razmerij je samo
ena, a mogoče najusodnejša posledica, ki bo gotovo povzročila velikanske
premike v prevladujoči kulturi.
Velika prednost oljne slike na platnu pred
elektronsko sliko je v tem, da sama zaseda prostor svojega medija. Nosilec
oljne slike, podokvir, platno, barvni pigment, olje so namenjeni samo eni
sliki, medtem kot elektronska slika deli zaslon z drugimi slikami, uporablja
isti »nosilec« kot množica drugih slik. Danes utečena kultura bivanja še vedno
potrebuje oljne in druge slike na lastnem materialnem nosilcu, da z njimi
zapolni sive stene človekovih bivališč. Slike visijo tam mnoga leta in na njih se
človek navadi saj mu daje varljiv občutek varnosti ravno dejstvo, da je v
znanem okolju. Slike, kot predmeti velikokrat zapolnijo magično vlogo, pogosto
so fetiši. Povsem drugače v takih razmerah delujejo elektronske slike. Tudi te
niso povsem zastonj in vse so shranjene ali posredovane skozi eno škatlo –
televizor ali bolje zaslon. Vendar jih je preveč in po pravilu so gibljive -
filmi - saj se kar nekako ne moremo navaditi, da bi na zaslonu svetila le ena
slika. S televizijo se uveljavlja drugačen način posedovanja slik – neke vrste
lizing in ljudje ne posedujejo samo ene slike temveč takoj kar po nekaj
milijonov – nakup pravice za gledanje plačljive televizije. Te množice slik se
človek težje navadi, z njimi ne more navezati nekakšnega osebnega stika, ker
jih je enostavno preveč in material iz katerega so je neotipljiv in brez vonja.
Materialna, oljna slika ima zato pred seboj še dolgo zgodovino.
Obstoj materialne
slike je v prihodnosti mogoč le v njenem zgodovinskem okviru, kot predhodnica
digitalne slike, kot osnova in izvor naše kulture. Z barvo in čopiči naslikana
slika lahko služi le še kot temelj digitalizirani sliki, kot materialni temelj
iz katerega je slednja izpeljana in kot filozofski temelj iz katerega se je
slednja razvila. Nadomestile jo bodo digitalne slike, ki za razliko od prve
zasedajo manj prostora so veliko bolj prilagojene za shranjevanje, njihovo
razpečevanje (razstavljanje) je olajšano in kar je najpomembnejše njihovo
posedovanje ne omogoča prerazporejanja po družbeni lestvici. To seveda ne
pomeni, da digitalizirane slike ne bodo mogle s svojo vrednostjo vplivati na
strukturo družbe, daje le upanje da se bodo spremenila razmerja. Tudi v cyber
svetu se stvari vsak dan močneje regulirajo z ustreznimi zakoni, ki so v veliki
meri le prepisani obstoječi zakoni našega materialnega sveta. Malo prepiha, ki
ga bo povzročil razvoj »nematerialne« kulture, tudi ne pomeni nujno sprememb na
bolje, pomeni le spremembe in spremembe so nujna predpostavka človekovega
razvoja saj navsezadnje po njih merimo čas.
komunikacija
Percepcija
zahteva čas zato, ker je vedno že posredovana v zavesti, ki je obratno vedno že
socialna in tako po definiciji produkt ne percepcije temveč komunikacije. Če je
temu tako, da je zavest odvisna od komunikacije, surova, primarna percepcija
zavesti ni na voljo. Ne posredovana percepcija je tako nezavedna percepcija, v
obeh smislih, v Lacanovem, da ni simbolna in v patološkem smislu.[1]
Podobe, ki nam jih slika Taupe so mentalne
podobe umetnikovih pogledov na naravo. Krajina je sistematično razrezana na
manjše lepo sestavljive kose. Novo nastali formati razstavljenih pogledov
omogočajo po eni strani kot rečeno nov vzorec zavesti in po drugi strani drug
estetski kriterij, ki vnaša v kompozicije novo svežino. Nepravilnosti, drobne nepravilnosti,
kot so gube, kretnje ali virusi so izpuščeni. Ta nedoslednost se v toku
ustvarjanja pokaže kot dobra izbira, saj nam ustvarjene podobe nudijo
idealiziran svet kozmičnih razsežnosti, kjer vlada preprosta fizika velike
enotne teorije, kjer je na delu ena sama sila. Pokrajina ima svoj videz
katerega Taupe beleži in ta videz je elegantno tih, prijeten za uho
nerazburljiv in umirjen. Ta videz je pravo nasprotje šumenju in hropenju
velikih človekovih konglomeratov, zidanih komunikacij in razčetverjenih
miselnih procesov vrinjenih v sanje prebivalcev velemest, vsakega na svojem
kvadratnem metru površine. Ne Taupejeve slike so prostorne, v njih ni strahu
pred prenatrpanostjo, pred nezdravim tiščanjem teles in vonja po znoju.
Taupejev svet je očiščen vsakih nepravilnosti, vsakega vonja in zvoka.
Taupejeve slike se oglašajo s širokim praznim odmevom daljnega poka.
Taupejeve slike ne terorizirajo narave v smislu, da
iz nje trgajo podobe in jih potem propagirajo in prodajajo kot lastne iznajdbe.
Slike so miselni vzorci, ki dajejo s svojo široko prostornostjo občutek
kozmičnih prostranosti, vrivajo človeku občutek vehementne majhnosti in hkrati
navdušenja nad popolnostjo stvarstva. A tudi Taupejeve slike so artefakti, kot
material, snov, zasedajo prostor, variirajo njegove zakonitosti in vplivajo na
človekovo bivalno okolje. Ali z eno besedo ne dajo se ugasniti. S tega vidika
so prav te slike same napake, gube ali virusi v prostornem in jasnem Taupejev
kozmosu. To je le eden izmed paradoksev Taupejevega slikarstva na katere naleti
obiskovalec šele po zares dolgem sprehodu skozi Taupejevo krajino, z enega
konca slike na drugega. In ta sprehod je elegantno doživetje, pomirjajoče in
vzneseno, a kaj ko se hoja skozi nizko travo rada konča pred prepadno steno, na
dnu katere se peni razburkano morje.
Vendar ne gre zgolj za poslušanje krajine,
upodabljanje izmišljenih svetov, komuniciranje misli drugim, nam gledalcem, gre
tudi za posredovanje vtisa o nekem času nekim drugim generacijam. A pri tem se
zopet zatakne, kajti nova sporočila zahtevajo nove forme, ker stare forme
nosijo reakcionarne ideologije, tudi če je njihova vsebina progresivna. Pojav
oljne slike je anahronističen glede na sočasno dogajanje v kulturi, katere del
je ta slika. Slika kot del neke druge bolj oddaljene kulture prav gotovo še
živi umirjeno življenje, medtem ko materialna poetično zasanjana slika, brez
ustreznega jasno berljivega kritičnega sporočila v naši vse bolj digitalizirani
kulturi ne more vzdržati in vse bolj tone.
Ne moremo več trditi z Viriliojem, da je zgodovina
pokrajina dogodkov: vemo, da je pokrajina dogodek v zgodovini. Pokrajina kot
zgodovina, kot končni produkt in bojno polje, ker ne more biti definirana kot
izključno človekova, ne more biti definirana kot popolnoma organska. Zadnjih
vsaj sedem tisoč let od kar poznamo trgovanje po rekah in oceanih sveta smo
doživeli simbiozo z našo tehnologijo in posebej z našimi komunikacijskimi
tehnologijami. Pod pogoji globalnega finančnega kapitala, se mora informacijo
plačati, medtem ko želi biti komunikacija svobodna. Z vso previdnostjo in
pazljivostjo moramo uporabljati tehnologije v namene, ki zahtevajo njihovo
uporabo, kajti le tako lahko pripomoremo k njihovi evoluciji za ceno, da si
zagotovimo lastno. Da obdržimo sedanjost kot proces in da se razvijamo, bomo
potrebovali vse zaveznike, ki jih lahko dobimo, organske in mehanske. [2]