Inštitut za humanistične študije Ljubljana
 
 
 

INTERNET KOT TEHNOLOGIJA IN KULTURNA OBLIKA
primerjava razvoja interneta in televizije
 

seminarska naloga
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

avtor                                                                                                       mentor
Jernej Kožar                                                                                            prof. Jože Vogrinc
 

 Uvod
 Televizijo in internet bom primerjal na podlagi označevalnih registrov in dispozitiva. Vzpostavil bom povezave med obema komunikacijsko informacijskima tehnologijama (v nadaljnem besedilu KIT), pokazal na skupne točke in na tisto v čemer internet presega televizijo.
 Pri svojem delu sem se uprl na knjigo Raymonda Williamsa Technology and the Society (Televizija kot tehnologija in kulturna oblika (Tehnologija in družba)) , prvo poglavje knjige Television, Technology and Cultural Form. V veliko pomoč mi je bila tudi knjiga Jožeta Vogrinca Televizijski gledalec.

Televizijsko komunikacijsko razmerje in komunikacijsko razmerje interneta
 Pomembna razlika med gledanjem televizije in interneta je v specifičnem komunikacijskem razmerju z gledalci. Televizijski gledalec se  nikoli ne more vrniti k "črki" sporočila, kot lahko to storij bralec knjige.  Uporabnik interneta se lahko kadarkoli vrne k določenem sporočilu. To je v primerjavi s televizijo velika prednost, zato pravimo, da je internet KIT, ki združuje ostale KIT v smiselno in uporabno KIT.
 "Simultanost oddaje in prejema sporočila, ki približuje radijsko in televizijsko komunikacijo telefoniranju, predavanju ali konverzaciji, prekriva bistvene razlike med temi komunikacijskimi razmerji: le pri konverzaciji ali pri telefoniranju sta mesti pošiljalca in naslovljenca (prejemnika in oddajnika) v principu izmenljivi; le pri predavanju in konverzaciji sta oba fizično na istem kraju; konverzacija in telefoniranje sta osebno komuniciranje, drugi dve obliki sta "množični" in četudi je "pošiljalec" videti - ker je nagovorjalec - kot fizična oseba ali celo "osebnost", vedno reprezentira (tudi) institucijo, pa naj bo RTV, univerza ali biznis."

 Če v ta obrazec dodamo še internet, vidimo, da lahko internet deluje kot telefoniranje: mesti pošiljalca in naslovljenca (prejemnika in oddajnika) sta v principu izmenljivi; fizično je uporabnik interneta drugje, enako kot gledalec televizije; konverzacija in telefoniranje sta osebno komuniciranje, pravtako uporaba interneta, ki pa je lahko hkrati tudi "množična" komunikacija, podobno kot pri radijskem ali televizijskem načinu komuniciranja. Tudi tukaj se internet pokaže kot edinstvena KIT, saj dopušča obe vrsti komunikacije: "množično" in osebno.
 V opisu televizijskega (komunikacijskega) razmerja Vogrinc nadaljuje, da tudi Voditelji (držav, ne oddaj), ki se z govorancami naslavljajo naravnost na avditorij, ostajajo režirani in ne samo to, da je:
 "še tako dolga in veličastna govoranca na TV samo del programa, da so (Voditelji) nivelizirani na televizijskost in primerljivi z obrazi iz serij, risank in EPP."
 Če je torej televizijskost že vsebovana v samem televizijskem (komunikacijskem) razmerju, potem enako drži tudi za internet. Ostaja le, da dodamo, da je specifika interneta v tem, da dopušča različna komunikacijska razmerja ("množično" in osebno, glej zgoraj), vendar je ravno to potem internetovsko (komunikacijsko) razmerje. To od uporabnika zahteva poznavanje dela z računalnikom, ki je v primerjavi s televizijo za stopnjo zahtevnejše, zahteva znanje angleščine (večina besedil je v angleščini) in nenazadnje zahteva drugačen način uporabe interneta kot je gledanje televizije (delo z osebnim računalnikom). Če se je danes gledanje TV razširilo z možnostjo izbiranja programov, je možnosti izbire na internetu še neprimerno več. Internet od uporabnika zahteva, da je zainterisiran, saj v primerjavi s televizijo poleg gledanja ali/in poslušanja zahteva tudi branje. Ali drugače, za gledanje televizije je dovolj samo gledanje ali/in poslušanje, za uporabo interneta je potrebno neprestano poseganje v vsebino (branje in uporaba povezav - linkov). Zaradi te razlike pravimo, da televizijo gledamo, medtem ko internet uporabljamo.
 Čeprav so označevalni registri interneta primerljivi s televizijskimi, so pri prvem dopolnjeni z različno grafiko in besedili. Za razliko od teleteksta, ki tudi uporablja grafiko in besedila pa je internet obogaten z linki (povezavami), ki sežejo daleč prek mej programa ali besedila.
 Televizija se obrača na virtualnega aktualnega gledalca  z napovedovanjem sporeda. Interenet to počne v primeru neposrednega prenosa (video konferenca, ipd.). V splošnem pa internet ne potrebuje sporeda, ker je vsa vsebina ves čas dostopna.  Ker te vsebine proizvajalci ne izdelujejo po določenem programu in ker je teh izdelovalcev veliko in med seboj niso sinhronizirani, je spored nepotreben ali celo nemogoč. Namesto sporeda so se na internetu uveljavili posebni servisi (search machines), ki uporabniku omogočajo poiskati iskano vsebino po geslu, ki se navezuje na to vsebino.
 V primerjavi vsebine televizije in interneta lahko potegnemo vzporednico med oddajami na televiziji in dokumenti (stranmi) na internetu. Specifične oddaje so soap opere, ki jih je televizija prevzela od radia.  Bistvo le teh so nadaljevanja. Internet ponavljanja ne potrebuje zaradi zgoraj omenjega dejstva, da je vsebina prisotna ves čas. Vendarle pa se tudi na internetu pojavljajo nadaljevanke tipa soap oper. Vendar to govori v prid že omenjenemu dejstvu, da internet prevzema vlogo televizije, ki je pred njim veljala za KIT, ki združuje vse ostale KIT.

Zgodovina
  Zgodovina računalnikov, računalniških mrež, umetne inteligence in drugih sodobnih tehnologij je povezana z vojaško zgodovino. Leta 1930 je britanski matematik Alan Turing ustvaril temeljni koncept računalnika z namenom, da bi reševal zelo zahtevne matematične enačbe, zato je bil Turigov stroj daleč od pravega uporabnega prototipa.  Med drugo svetovno vojno je bil Turing v skupini, ki je poskušala odkriti skrivno nemško kodo, soočen z nekaterimi praktičnimi problemi, ki so blokirali pot razvoja uporabnega Turingovega stroja. V ZDA se je s podobnim ukvarjal John von Neuman v toku njegovega sodelovanja pri projektu Manhattan in pri drugih z vojno povezanih projektih.
 Post nuklearna Amerika bi potrebovala nadzorovano omrežje, ki bi povezovalo mesto z mestom, državo z državo, poveljstvo s poveljstvom. Predlog korporacije RAND je bil objavljen leta 1964: mreža brez centralnega nadzornika. Britanski Nacionalni fizikalni laboratorij je na teh principih leta 1968 postavil mrežo. Kmalu za tem se je Pentagon odločil, da bo financiral večji in ambicioznejši projekt v ZDA. Vozlišča so bili takratni super računalniki. Jeseni 1969 je bil na UCLA instaliran prvi tak računalnik. Do konca leta so bili štirje, ki so tvorili mrežo imenovano ARPANET.  Znastveniki so po ARPANET izmenjavali podatke. Leta 1971 je bilo priključenih na mrežo 15 in leta 1972 37 računalnikov - vozlišč.
 ARPANET je ostal enoten vsaj do leta 1983, ko se je odcepil vojaški segment in postal MILNET. Ostali so se razvrstili v šest temeljnih internet področjih: gov, mil, edu, com, org in net. ARPANET se je formalno končal leta 1989. Internet je prešel iz vojaških in raziskovalnih institucij na šole, knjižnice in v komercialni sektor. Leta 1992 se je število uporabnikov interneta vsak mesec zvečalo za 20%. Število serverjev z direktno povezavo TCP/IP se od leta 1988 vsako leto podvoji.
 V Sloveniji se predzgodovina interneta začne z lokalno mrežo Digitalovih strojev DECNET. Omrežje je delovalo na področju Jugoslavije in je bilo deloma povezano navzven. Izmenjava elektronske pošte z internetom (ne pa tudi ostale storitve) se je v Sloveniji vzpostavila v začetku leta 1990. "Pravi" internet (www) je prišel v Slovenijo v drugi polovici oz. konec leta 1992 in se potem začel počasi širiti.  Internet je postal popularen jeseni leta 1993, ko je bil postavljen prvi server na Inštitutu Jožef Štefan.

 Najpomembnejši del interneta je WWW (world wide web). WWW so razvili v laboratorijih Cern leta 1989. Ta je sestavljena iz tako imenovanih domačih strani uporabnikov. Pomemben del interneta je elektronska pošta, e-mail. Največja prednost e-maila je hitrost in seveda cena storitve. Sporočilo pride na drugi konec sveta v nekaj milisekundah za ceno lokalnega telefonskega pogovora. Naslednji segment interneta je usenet (newsgroups), to je svet debat, argumentov in različnih interesov. Usenet pokriva ogromno različnih topik, interesnih skupin, tu se distribuirajo različne elektronske revije in publikacije, računalniški programi in drugo.
 Danes je tisoče računalnikov povezanih v mreže, kot je internet, privatne komercialne sisteme,  javne komercialne sisteme, hackerske sisteme kot je FidoNet. Obstajajo t. im. paralelni sistemi, kot so geodetske mreže, ki nadzorujejo geološke pogoje, promet, porabo električne energije, radarske informacije in sateliti, ki nadzorujejo telekomunikacijske in video signale. Velik pomen ima internet na področju izobraževanja. S cenenim dostopom do vseh mogočih podatkov se dviguje izobrazbena struktura družbe.

Internet in televizija
 V naslednjih vrsticah bom primerjal internet s televizijo, kot jo opisuje Raymond Williams v prvem poglavju knjige Television, Technology and Cultural Form z naslovom Technology and the Society (Tehnologija in družba).
 "Iznajdba televizije je rezultat tehničnih raziskav. Kot medij informiranja in zabave ima takšen vpliv, da bo spremenil vse predhodne medije informiranja in zabave."
 Kar je veljalo za televizijo velja tudi za internet. Glede na razvoj, kot se kaže do danes, lahko kmalu pričakujemo, da bo internet spremenil (nadomestil) vse ostale KIT. V veliki meri, z nekaterimi omejitvami - prepustnost kanalov, je temu že danes tako.
 Če so inherentne lastnosti elektronskega medija (televizije) spremenile naše temeljno dojemanje resničnosti, tudi naše medsebojne odnose in odnose s svetom, to stanje internet samo še potencira. Komuniciranje vsakega z vsakomur na internetu prinaša s seboj izgubo identitete. Pošiljatelj sporočila se spremeni v svoj elektronski naslov ali v izmišljeno ime. Tudi, če ohrani svoje ime, to ni pomembno, kajti identiteto pošiljatelja, za prejemnika sporočila predstavlja vsebina, ki jo prvi pošilja. Verjetnost, da se oba kdajkoli srečata je lahko zelo majhna. Odnosi s svetom se z internetom spreminjajo tako, da je vsakemu uporabniku vsaj teoretično dostopen ves (virtualen) svet, svet, ki je prezentiran na internetu in ki si ga uporabnik lahko ogleda. Kar je v primerjavi s televizijo spremenjen način podajanja vsebine: na internetu je vsa vsebina dostopna ves čas, medtem ko je na televiziji dostopna po določenem programu, ki ga sestavlja televizija sama.
 "Kot vpliven medij občevanja in zabave je skupaj z drugimi dejavniki zavzela svoje mesto pri spreminjanju obsega in oblike naših družb."
 Internet se je razvil kot medij informiranja. Ima nepredvidene posledice ne le na druge medije zabave in informiranja, ki jim je zmanjšal obstojnost in pomen, temveč tudi na nekatere osrednje procese v družinskem, kulturnem in družbenem življenju. Prvotna vloga interneta je bilo informiranje. Internet je v osnovi nekakšna nadgradnja telefaksa, le da so sporočila obstojna v sami elektronski obliki, ni potrebno, da so natisnjena. Elektronska oblika sporočil pa povezuje internet s televizijo. Tudi za spremljanje interneta je najprej potreben zaslon - ekran, enako, kot pri televiziji. Torej sta si oba aparata v osnovi podobna, le da poteka pri televiziji prenos podatkov z elektromagnetnim valovanjem (v zadnjih letih tudi po kablih), pri internetu pa v glavnem po telefonskem omrežju (v zadnjem času tudi z elektromagnetnim valovanjem - prenosni telefoni).
 Kot so televizijo, kot pravi Williams , izbrali za razvijanje in investiranje vanjo, zato, da bi zadovoljili potrebe nove družbe, posebno pri zagotavljanju poenotene zabave in pri poenotenem oblikovanju mnenj in načinov obnašanja, se z internetom dogaja nekaj podobnega. Razpršenost lastništva, razmeroma cenena proizvodnja vsebine, ki jo je veliko in se neprestano širi, so značilnosti obstoja interneta. Te značilnosti pogojujejo neko poenotenje. Poenotenje načina zabave in informiranja je torej pogojeno z značilnostmi KIT same.
 "Televizijo so kot novo in dobičkonosno obliko gospodinjskega potrošništva izbrali za promoviranje in investiranje vanjo: je torej eden od značilnih "aparatov za dom"."
 Tudi internet se spreminja v obliko gospodinjskega potrošništva. Trgovina na internetu se spreminja v enega njegovih najpomembnejših segmentov, vendar internet še ni eden izmed značilnih "aparatov za dom". Za uporabo interneta je potreben računalnik, telefonski priključek in posebna oprema (modem, programi,...). Za spremljanje televizije pa je v osnovi dovolj že sam televizor. V tem je tudi bistvena razlika med televizijo in internetom. Televizijska mreža je samostojna in je bila zgrajena samo za spremljanje televizije (posebej za ta namen), medtem ko je internet vezan na računalnik (PC) in na telefonsko omrežje, torej že obstoječi tehnologiji, ki prej nista bili povezani. Internet je samo izrabil obstoječo infrastrukturo. S tega vidika je primerljiv z avtomobilom, ki je prav tako uporabil obstoječo infrastrukturo - ceste, ki jih je bilo potrebno izboljšati, asfaltirati, tako, da se lahko prenesle večji promet. Nekaj podobnega se dogaja s telefonskim omrežjem: tudi to je potrebno izboljšati (optični kabli), tako da bo dopuščalo večji promet.
 "Po svojem značaju in uporabi je televizija izkoriščala in poudarjala elemente nedejavnosti ter kulturne in psihološke šibkosti, ki so bili v ljudeh vedno skriti, televizija pa jih je sedaj organiziral in pričela predstavljati."
 V nasprotju s televizijo spodbuja internet dejavnost. Kot rečeno od gledalca zahteva, da postane uporabnik. Spodbuja ga, da postane ustvarjalen, ne samo s spremljanjem vsebine, temveč tudi z dodajanjem le te.
 O tehnologijah lahko razmišljamo torej na dva načina. Kot o tehnologijah, ki se izumljajo v neodvisnih sferah, te pa nato ustvarjajo nove družbe ali nove življenske pogoje; ali pa da nove tehnologije nastajajo nekje na obrobju, te pa se na to prevzamejo in uporabijo. Mislim, da ravno razvoj interneta govori v prid zadnji tezi. Internet je bil naročen leta 1964, vzpostavljen leta 1969, vendar je do njegove dejanske uporabe prišlo šele leta 1989, ko so izumili www.

Družbena zgodovina televizije in interneta kot tehnologije
 Iznajdba televizije ni bil enkraten dogodek ali zaporedje dogodkov. Iznajdba interneta je bila prav to. Če je do iznajdbe televizije prišlo zaradi celotnega tehnološkega razvoja, se je z internetom zgodilo enako. Razlika je v tem, da je do interneta prišlo po naročilu. Čeprav do obeh iznajdb pripelje tehnološki razvoj celotne družbe, se izum televizije vendarle zgodi (družba vanj ne investira neposredno), medtem ko je izum interneta naročen, sprogramiran. Vendarle razlika ni toliko v tem. Kajti tudi izum interneta pogojuje celotni tehnološki razvoj. Razlika med obema tehnologijama je tudi v tem, da je televizija morala uvesti še v celoti novo infrastrukturo (oddajniki, pretvorniki), internet pa je samo prevzel že obstoječo infrastrukturo - telefonsko omrežje.
 Kot specifičen tehnološki projekt se je internet izoblikoval že z izumom telefona. Bila pa je potrebna vmesna stopnja razvoja televizije, prenosa podatkov (slike, pisave, zvoka) na daljavo.
 Temelj obeh tehnologij je elektrika. Elektriko so razvili v devetnajstem stoletju. Pomemben je izum uporabe trofaznega toka Nikole Tesle, saj je omogočil prenos elektrike na daljavo. Prenos elektrike na daljavo in kasneje elektro magnetnega valovanja, električnih impulzov pa je temelj sodobnih KIT.
 Drugi pomemben temelj je telegrafija. Na telegrafiji temelji tudi telefon, ta pa že spreminja električne impulze v govor in obratno. Zvočnik in mikrofon sta v tem pogledu napravi, ki zaznamujeta prehod od naprav, ki informacije samo prenašajo (jih ne spreminjajo), omogočajo prenos v enaki obliki (telegrafija, film, fotografija), k napravam, ki informacijo spremenijo (govor - električni impulz - govor ali slika - elektromagnetno valovanje - (elektronska) slika na ekranu). Elektrika, telegrafija in telefon so predhodniki interneta.
 Renesančna perspektiva, fotografija, film, radio in televizija pa so temelji označevalnih registrov interneta. Televizijo je poleg drugega omogočilo predvsem odkritje elektrona. Prenos podatkov na daljavo tako, da informacijo razgradimo na električne impulze, ki jih potem pretvorimo nazaj v sliko, je veliko pomembnejši izum. To možnost je omogočil sočasen razvoj znanosti. V razvoj televizije družba ni investirala neposredno, kot v internet. Investirala pa je v zanstvene raziskave, ki so neizogibno pripeljale do uporabe te tehnologije za televizijo. Podoben proces se kaže na primer v vesoljskih poletih. Čeprav se zdijo na prvi pogled nekoristni in da služijo samo tekmovanju velesil, so med drugim omogočili prenos podatkov prek satelitov, omogočili so satelitsko televizijo, telefoniranje, internet, poleg fotografiranja sovražnikovega ozemlja pa tudi učinkovitejšo napovedovanje vremena. Takih in podobnih preskokov tehnologij iz znanstvenih področij na uporabna je še veliko.
 Z inetrnetom se je ponovilo stanje s televizijo, namreč, da so bili novi sistemi proizvodnje ter poslovne ali transportne komunikacije že vzpostavljeni, novi sistemi družbene komunikacije pa ne.
 "Ko so razvili filme je bila njihova uporaba na robu uveljavljenih družbenih oblik, na sejmiščnih odrih, dokler se njihov uspeh ni kapitaliziral v priznani obliki, v filmskem gledališču."
 Podobno se je zgodilo z internetom, ki je ostal skoraj dvajste let v uporabi v vojaških in znanstvenih krogih, dokler ni z razvojem PC prestopil teh mej.
 Internet je bil vedno mišljen kot indvidualna uporaba, kot je računalnik, v obliki PC, mišljen za individualno uporabo, kot pove že ime samo. Celo bolj individualno, kot televizor, kajti televizijo ponavadi gleda več ljudi hkrati (družina). Čeprav v zadnjem času, zaradi velike ponudbe vsebine, ki je lahko zelo specifična in tako prilagojena posamezni skupini gledalcev: mlajša generacija, ženske, itd., tudi to težje. Nobena teh skupin ne izključuje druge, le statistično se pokaže večji interes tam, kamor je oddaja namenjena. Množično gledanje televizije je bilo običajno le v njenih začetkih. Danes pa je uveljavljeno še na primer v šolah.
 Država se je v oddajanje televizije neposredno vmešavala s podeljevanjem valovnih dolžin. V internet pa se država neposredno vmešava prek telefonije: v Sloveniji sta obe telefonski družbi (Telekom in Mobitel) v državni lasti.
 "Za televizijo in za radio je značilno, da sta bila oba sistema zamišljena abstraktno z malo ali brez vnaprej opredeljene vsebine."
 Vprašanje vsebine je bilo, kot pravi Williams, rešeno parazitsko: prenašali so državne prireditve, športne dogodke, gledališke predstave.
 "Ne le, da je zagotovitev možnosti oddajanja predhodila povpraševanje, tudi komunikacijska sredstva so predhodila njihovi vsebini."
 Vsebina se je torej razvila kasneje, na podlagi že razvitih tehnologij; le te niso bile razvite namensko. Z internetom je drugače. Tukaj je vsebina že obstajala. Prav od začetka, saj internet omogoča pravzaprav le povezavo med računalniki. Računalniki pa so stroji, ki hranijo vsebino. Torej se je že obstoječa vsebina samo začela prenašati po mreži. Vendarle pa tudi drži, da se je specifična vsebina interneta začela proizvajati šele z nastankom www. Ena izmed specifičnih vsebin interneta je na primer netart.
 "Sredi dvajsetih let je postala radijska industrija ena glavnih vej industrijske proizvodnje v okviru splošnega hitrega razmaha novih vrst strojev, ki so jih končno poimenovali "trajne potrošne dobrine". Ta razvojni sklop je vključeval motorno kolo in avtomobil, kamero, električne gospodinjske aparate in radijske aparate. Dve težnji sodobnega urbanega industrijskega življenja se kažeta v tem: mobilnost in bolj očitna samozadostnost družinskega doma. Zgodnejše obdobje tehnologije, ki ga zaznamujeta železnica in javna razsvetljava so nadomestili ti aparati. Oddajanje je bilo družbeni proizvod te težnje."
 Naslednjo generacijo aparatov predstavljajo računalniki, ali stroji, ki jih je mogoče programirati. Tak stroj, tudi računalnik, ki se je v osemdesetih razvil v osebni računalnik, je postal dostopen povprečnemu človeku in tako omogočil razvoj interneta. Kajti specifična lastnost vsake tehnologije, od telefona, faksa, televizije do interneta je množičnost v smislu več kot je uporabnikov, večje so možnosti tehnologije.
 "Vizualna neučinkovitost televizije v primerjavi s kinom je bila presežena z dejstvom, da se je večina ljudi navadila na to manjvredno vizualno sredstvo zaradi družbenega ustroja, še posebno zasebnih domov, v katerega je oddajanje, kot sistem umeščeno. Kino je ostal na zgodnejši stopnji družbene definicije; bil je in ostaja posebna vrsta gledališča, ki ponuja določene in posamične izdelke splošne vrste. Nasprotno je oddajanje ponudilo celotno družbeno dogajanje: glasbo, novice, zabavo, šport. Prednosti te vseobsežnosti so - v okviru doma - več kot odtehtale tehnične prednosti vizualnega prikazovanja in sprejemanja v kinu."
 Primerjava televizije s kinom, kot jo poda Williams, pokaže prednosti in pomankljivosti televizije. Prednost, ki odtehta pomankljivosti (predvsem vizualne) je v širokem spektru oddaj, ki jih nudi televizija. V primeru interneta je v tej smeri storjen  še korak naprej: vsebin je še več, pokrivajo še večji spekter družbenega dogajanja, kot je to sposobna televizija. Kljub temu te prednosti za enkrat še ne odtehtajo pomankljivosti interneta v primerjavi s televizijo: internet je kljub drugačnim dejanskim možnostim (te še niso široko uporabne) še vedno tehnologija za prenos statičnih podob. Zvok že dolgo ni več vprašanje, saj je pranašanje zvoka možno že dolgo. Problem so gibljive slike, filmi. Že statična slika, fotografija, potrebuje veliko bitov informacij, ki jih današnji stroji še ne zmorejo obdelati dovolj hitro. Ta pomankljivost ne dovoli internetu pravega razmaha. Po eni strani torej pomankljivost aparata, po drugi strani pa prepustnost kanalov, omejenost prepustnosti kanalov. Obstoječi telefonski kabli (v veliki večini iz bakra, čeprav se vedno odločneje uvajajo optični kabli, ki omogočajo hitrejši in učinkovitejši prenos informacij) v veliki meri še onemogočajo prenos gibljivih slik, filma, videa. Zanimivo je, da internet že nekaj čas omogoča gledanje filma, v principu kot televizija, tudi prenosi v živo so že nekaj vsakdanjega, vendar so dejanske možnosti daleč pod zgoraj opisanimi, ker je tehnologija, ki omogoča tovrstno vsebino še vedno predraga. Pomankljivosti, ki jih kaže televizija v primerjavi s kinom, lahko veljajo tudi za primerjavo televizije z internetom. Ali se bo večina ljudi navadila na to manjvredno vizualno sredstvo, kot se je navadila na televizijo?
 Televizija je prešla podobne faze kot radio: tehnologija je bila pred vsebino. Pri internetu je v principu podobno, le da je tu vsebina hitro napolnila vzpostavljeno tehnologijo. Na nek način se zdi, kot da je vsebina čakala, kdaj ji bo tehnološki razvoj omogočil, da napolni vzpostavljeno mrežo. Torej se je tudi z internetom dogajalo podobno, kot s televizijo, le da gre pri internetu za osnovno razliko: računalnik stane približno toliko, kot televizor, a je proizvodnja vsebine bistveno cenejša, kot pri televiziji. Dejansko lahko vsak uporabnik oblikuje vsebino, v primerjavi s televizijo, z minimalnimi stroški.
 Gledalec televizije je udeležen pri financiranju le te prek naročnin, ter kot končni potrošnik dobrin, ki jih propagira televizija. Prav tako je udeležen kot davkoplačevalec, vsaj glede nacionalne televizije. Pri internetu, pa je uporabnik udeležen kot plačnik telefonskih impulzov in kot uporabnik vstopne točke na enem izmed serverjev. Ti osnovni stroški so večji kot za televizijo. Kljub temu, pa je tisto več, kar omogoča internet v primerjavi s televizijo ali radijem to, da je vsak uporabnik lahko hkrati tudi producent vsebine. Na tem mestu pa je potrebno opozoriti na navajenosti ljudi na televizijsko komunikacijsko razmerje: gledalec izbira med oddajami, ki jih ponuja televizija. Pri internetu, ne samo da izbira med oddajami, ki mu jih ponuja, te oddaje lahko celo sooblikuje, ne samo v obliki talk showov, kamor gledalci na primer kličejo in prispevajo svoje mnenje, temveč jih spreminja in oblikuje lastne oddaje, strani (besedila, slike, zvok).
 Televizija se financira na dva načina s plačevanjem naročnin (in iz proračuna države) in iz ekonomsko propagandnega programa. Zasebne televizije se financirajo izključno iz zadnjega. Internet se financira tako, da vsak posameznik plačuje svojemu servisu, ki mu nudi dostop do interneta, ceno za čas, ki ga preživi priključen na mrežo. K temu je potrebno dodati še ceno telefonskih impulzov. Vsebina interneta se financira iz ekonomsko propagandnih sporočil ali pa iz proračuna znanstveno raziskovalnih ustanov. Drugo je prodaja po internetu. Sem spadajo tudi strani s pornografsko vsebino, saj tu uporabnik plačuje vsebino, podobno, kot plačuje na primer program, ki si ga instalira v svoj računalnik ali v primeru televizije - pay tv.

Prepustnost kanalov
 Največja pomankljivost interneta danes je prepustnost kanalov - količina informacij, ki lahko teče po kanalih.
 Prepustnost kanalov onemogoča internetu resno tekmovanje s televizijo. Posamezne rešitve, na primer ISDN telefonske linije, so začasne rešitve, kajti so drage in zato za široko potrošnjo nesprejemljive. Vezanost interneta na telefon je njegova prednost in pomankljivost hkrati. Po eni strani mu dopušča nagel razvoj in povezave, po drugi strani pa mu to isto omrežje onemogoča prenos večjih količin informacij zaradi zasičenosti in dragih modernizacij.
 
Zaključek
 V nalogi sem poskusil podati sliko razvoja interneta. Njegov razvoj sem primerjal z razvojem televizije in drugih KIT. Zaključimo lahko, da internet prevzema vlogo televizije kot KIT, ki združuje vse ostale KIT. Internet kaže vse značilnosti KIT, kot jih je televizija. Pokazal sem prednsoti in pomankljivosti obeh KIT. Internet je boljši v ponudbi vsebin, medtem ko ga televizija daleč prekaša v vizualnih zmošnostih, po tehnološki plati.
 
 LITERATURA
Jean Baudrillard, Die Illusion und die Virtualität, Benteli-Werd Verlag, Bern, 1994
Hakim Bey, The Information War, http://www.elnet.com/~brobin/frames/bey/default4.htm
Brad Brace, Class Essays from a Fine Arts Course taught at the University of Victoria, B.C., Canada, 1993
Guy Debord, The Society of the Spectacle. http://www.nothingness.org/SI/debord/SOTS/sotscontents.html
Gilles Deleuze, Postscript on the Societies of Control, OCTOBER 59, Winter 1992, MIT Press, Cambridge, MA. http://spunk.org/library/misc/sp000962.txt
Paul Garrin, The Disappearance of Public Space on the Net http://MediaFilter.org/MFF/CAQ/CAQ54p.police.html
Götz Großklaus, Medien - Zeit, Medien - Raum, Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main 1995
Felix S. Huber, Philip Pocock,  Medium bedeutet Mitte, Institut für Deutsche Philologie, Uni-München,1996. http://www.dom.de/acircle/idpmitte.htm
Felix S. Huber, Philip Pocock, Arctic Circle. http://www.dom.de/acircle
Manuel De Landa, Economics, Computers And The War Machine, http://netbase.t0.or.at/delanda/ netwar.htm
Celia Pearce, The Californian Ideology: An Insider View, Mute 4, Winter/ Spring 1996.
Howard Rheingold, Virtuelle Welten Reisen im Cyberspace, Rowohlt, Reinbek bei Hamburg, 1995.
Bruce Sterling, Internet, The Magazine Of Fantasy And Science Fiction, February 1993. http://ftp.eff.org/pub/Publications/Bruce_Sterling/FSF_columns/fsf.05
Janez Strehovec, Estetika v obdobju medijske in telematične kulture, Filozofski vestnik, 2, 1989.
Janos Sugar, Interview of Peter Lamborn Wilson, Metaforum II, Budapest, October 95. http://desk.nl/~nettime/zkp2/wilson.html
Jože Vogrinc, Televizijski gledalec, Studia humanitatis, Apes, Ljubljana 1995.
Raymond Williams, Televizija kot tehnologija in kulturna oblika Tehnologija in družba,  (prevod prvega poglavja Technology and the Society izTelevision, Technology and Cultural Form), Ekran 3/4, 1990.
Peter Lamborn Willson, Media Creed. http://www.t0.or.at/hakimbey/creed.htm
Melita Zajc, Nevidna vez - Raba radiodifuzne televizije v Sloveniji, Sophia 3/95, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana 1995.
Siegfried Zielinski, Audiovisionen, Rowohlt, Reinbek bei Hamburg 1994.
-, An Interview with Manuel de Landa, Zero News Datapool, http://t0.or.at/delanda/intdelanda.htm